Izidor Seviljski: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
SportiBot (pogovor | prispevki)
{{normativna kontrola}}
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
m np
Vrstica 5: Vrstica 5:
Izidor Seviljski se je rodil okoli leta 556 v španskem mestu Kartagina. Po smrti brata Leandra je postal [[škof]] v Sevilli. Zavzemal se je za [[izobraževanje]] in vodil več [[Sinoda|sinod]] in [[koncil]]ov. Bil je velik učenjak in po njegovi zaslugi zahod pozna [[Aristotel|Aristotla]].
Izidor Seviljski se je rodil okoli leta 556 v španskem mestu Kartagina. Po smrti brata Leandra je postal [[škof]] v Sevilli. Zavzemal se je za [[izobraževanje]] in vodil več [[Sinoda|sinod]] in [[koncil]]ov. Bil je velik učenjak in po njegovi zaslugi zahod pozna [[Aristotel|Aristotla]].


Napisal je več [[knjiga|knjig]], njegovo zadnje in izredno delo pa je bila v srednjem veku zelo priljubljena ''Etymologiae'', [[enciklopedija]] vsega znanja njegovega časa v 20 zvezkih. Napisal pa je tudi knjigo z naslovom ''Chronica majora'', ki popisuje [[zgodovina|zgodovino]] od [[stvarjenje|stvarjenja]] do leta 615. V njegovem času je bila Španija polna privržencev [[Arianizem|arianizma]], ki zanika [[Jezus Kristus|Kristusovo]] božanstvo. S svojimi gorečimi [[pridiga]]mi je pripomogel k [[spreobrnjenje|spreobrnjenju]] [[Vizigoti|Vizigotov]] od arianizma h [[katolištvo|katoliški veri]]. Umrl je 4. aprila leta 636.
Napisal je več [[knjiga|knjig]], njegovo zadnje in izredno delo pa je bila v srednjem veku zelo priljubljena ''Etymologiae'', [[enciklopedija]] vsega znanja njegovega časa v 20 zvezkih. Napisal pa je tudi knjigo z naslovom ''Chronica majora'', ki popisuje [[zgodovina|zgodovino]] od stvarjenja do leta 615. V njegovem času je bila Španija polna privržencev [[Arianizem|arianizma]], ki zanika [[Jezus Kristus|Kristusovo]] božanstvo. S svojimi gorečimi [[pridiga]]mi je pripomogel k spreobrnjenju [[Vizigoti|Vizigotov]] od arianizma h [[katolištvo|katoliški veri]]. Umrl je 4. aprila leta 636.


Leta [[1598]] je bil razglašen za svetnika, [[1722]] pa za cerkvenega učitelja. [[Papež Janez Pavel II.]] je [[7. februar]]ja [[2001]] imenoval sv. Izidorja Seviljskega, zadnjega [[latinščina|latinskega]] cerkvenega očeta, za zavetnika interneta. Je tudi narodni zavetnik Španije. Njegov [[god]] se obhaja 4. aprila.
Leta [[1598]] je bil razglašen za svetnika, [[1722]] pa za cerkvenega učitelja. [[Papež Janez Pavel II.]] je [[7. februar]]ja [[2001]] imenoval svetega Izidorja Seviljskega, zadnjega latinskega cerkvenega očeta. Je tudi narodni zavetnik Španije. Praznuje se ga 4. aprila.


== Glej tudi ==
== Glej tudi ==

Redakcija: 16:15, 22. februar 2019

Izidor Seviljski
Portret
Rojstvocca. 560[1]
Cartagena[d]
Smrt4. april 636 ali 636[2]
Spalis[d]
DržavljanstvoKraljestvo Toledo[d]
Poklicpisatelj, muzikolog, filozof, glasbeni teoretik, duhovnik, zgodovinar, polihistor, katoliški škof

Sveti Izidor Seviljski, svetnik, teolog, cerkveni učitelj, zavetnik interneta, * okoli 556, Cartagena, † 4. april 636, Sevilla (Španija).

Izidor Seviljski se je rodil okoli leta 556 v španskem mestu Kartagina. Po smrti brata Leandra je postal škof v Sevilli. Zavzemal se je za izobraževanje in vodil več sinod in koncilov. Bil je velik učenjak in po njegovi zaslugi zahod pozna Aristotla.

Napisal je več knjig, njegovo zadnje in izredno delo pa je bila v srednjem veku zelo priljubljena Etymologiae, enciklopedija vsega znanja njegovega časa v 20 zvezkih. Napisal pa je tudi knjigo z naslovom Chronica majora, ki popisuje zgodovino od stvarjenja do leta 615. V njegovem času je bila Španija polna privržencev arianizma, ki zanika Kristusovo božanstvo. S svojimi gorečimi pridigami je pripomogel k spreobrnjenju Vizigotov od arianizma h katoliški veri. Umrl je 4. aprila leta 636.

Leta 1598 je bil razglašen za svetnika, 1722 pa za cerkvenega učitelja. Papež Janez Pavel II. je 7. februarja 2001 imenoval svetega Izidorja Seviljskega, zadnjega latinskega cerkvenega očeta. Je tudi narodni zavetnik Španije. Praznuje se ga 4. aprila.

Glej tudi



  1. Record #118555995 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. Bréhier É. Histoire de la philosophieÉditions F. Alcan, 1926. — P. 474.