Helena Kottler Vurnik

Helena Vurnik, rojena Kottler, slovenska slikarka in oblikovalka, *26. september 1882, Dunaj, Avstrija, † 4. april 1962, Radovljica

Življenje

Rodila se je 26. septembra 1882 na Dunaju očetu Morizu Kottlerju, pravniku poštne direkcije in Bronislavi Kottler (rojeni Trug), ki je bila poljskega porekla. Po končani meščanski šoli se je štiri leta učila igrati klavir, izučila pa se je tudi v risanju in akvareliranju, kar je bila običajna izobrazba meščanskih deklet. Takrat se ji je zbudila ljubezen do umetnosti in kljub nasportovanju staršev se je za štiri leta vpisala na Grafični učni in eksperimentalni zavod, kjer se je učila slikanja z oljnimi barvami in obvladanja grafičnih tehnik (litografija, heliogravura in jedkanje). S šolanjem je nadaljevala na Umetnostni šoli za žene in dekleta, saj vpis na likovno akademijo ženskam ni bil dovoljem. Ob koncu študija je dobila šestmesečno državno štipendijo, ki ji je omogočila potovanje v Italijo. Pet mesecev je tako preživela v okolici Modene, po vrnitvi pa si je z izkupičkom od prodanih del nastalih v Italji najela in uredila atelje ter se kot ilustratorka zaposlila pri dunajskem dnevniku Extrablatt. Poleg tega je s priporočili profesorja Ludwiga Michaleka začela razstavljati v prodajnih galerijah in razstavnih prostorih Künstlerhausa.

Novembra 1913 se je poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom. Leta 1915 sta se skupaj preselila v Radovljico, čez pol leta pa je bil Vurnik vpoklican na vojsko, kjer je ostal do konca vojne. Nekaj časa je ostala sama v Radovljici, leta 1916 pa se je za krajši čas spet preselila na Dunaj, kjer je rodila hči Miro. Po koncu vojne se je družina preselila v Ljubljano, kjer se je Vurnik zaposlil na novo ustanovljeni univerzi. Helena je selitev s svetovljanskega Dunaja v novo okolje doživljala kot pretres. Na Kranjskem se je začela učiti jezika, imela je skromno družabno življenje, finančno pa je bila odvisna od moževih honorarjev. Leta 1923 se jima je rodil še sin Ivan Niko. V umetniškem ustvarjanju je bila ob majhnemu socialnemu krogu in skromnem trgu umetnin odvisna od moževih naročil, ki so bila vezana predvsem na sakralne objekte. Pogosto je ustvarjala dela, ki ji ne v tehničnem ne v estetskem smislu niso bila pisana na kožo, omejevali pa so jo tudi kratki časovni roki.

Ko so aprila 1942 italijanski okupatorji zaradi sodelovanja z OF ustrelili njenega sin Ivana Nika, na katerega je bila močno navezana, je postopoma nehala ustvarjati. Par je vse redkeje dobival naročila, Vurnika pa so postopoma odslovili s Fakultete za arhitekturo. Leta 1956 se je par preselil nazaj v Radovljico, kjer je Helena po dolgotrajni bolezni umrla leta 1962.

Delo

Kot umetnica je izhajala iz krogov dunajske secesije, ki je zaznamovala njen celoten ustvarjalni opus. Po preselitvi v Ljubljano je v svoja dela vključila mnoge slovenske folklorne elemente in uporabljala značilne slovenske narodne barve (belo, modro in rdečo). Opaziti je tudi močne vplive prerafaelitov (stilizirani rastlinski motivi) in slikarja Puvisa de Chavannesa (velike, ezoterične in mirne postave božanstev, svetnikov in zamaknjencev). Žal je njeno ustvarjanje dolgo časa ostalo v moževi senci, saj se sama v Ljubljani ni udeleževala razstav kot prej na Dunaju, čeprav je ustvarila mnoge umetniške presežke, ki so zaznamovali slovensko umetnost med obema vojnama. Kljub temu, da sama ni bila Slovenka in se je v Ljubljano preselila že kot zrela umetnica, je za njena najpomembnejša dela značilna močna nacionalna simbolika in vpetost v nacionalno-emancipacijsko gibanje pod okriljem katoliške cerkve.

Posvetna umetnost

Svojo ustvarjalno pot je začela kot risarka ilustratorka pri dunajskem časopisu Extrablatt. Na Kranjskem je risala zaglavja in vinjete za Dom in svet, Mladiko in Koledar Mohorjeve družbe. Predvsem so zanimive njene ilustracije v Domu in svetu, pri katerih je lepo razviden njen talent za ostro politično ironijo, s katero je oplemenitila dekorativne elemente. Ilustrirala je tudi knjigo Jožefa Lesarja Apostoli Gospodovi I–II.

Iz italijanskega in dunajskega časa so med drugimi jedkanice Goslač in popevkarica, Na samotnih potih, Parižanka, V tihoti svetišča, Hiša v Bukari, Spominu Iv. Cankarja. Izmed njenih zgodnjih slikarskih del so ohranjene oljne slike Žid, Pocestni delavec, Tržni dan v Mirandoli in Portret mlade žene. Tudi pozneje je nadaljevala s slikanjem platen, vendar v veliko manjšem obsegu. Iz poznejšega obdobja je ohranjenih nekaj portretov, ter slike Sijala je noč (po motivu ciganske pesmi), Dvorišče Vurnikove hiše v Radovljici idr.

Njeno najbolj znano posvetno delo so stenske slike v glavni dvorani stavbe Zadružne gospodarske banke na Miklošičevi cesti v Ljubljani, ki je danes znana kot Vurnikova hiša. Pri ustvarjanju je sledila moževi ideji o novem slovenskem narodnem arhitekturem slogu, zato so za poslikave značilni folklorni elementi (slovenske narodne barve, stilizirani vzorci ljudskih vezenin in ženske figure v narodnih nošah).

Sakralna umetnost

Po preselitvi na Kranjsko je bilo njeno ustvarjanje vezano večinoma na projekte njenega moža, zato so bila naročila v veliki večini sakralne narave. Tako je bilo naročilo za poslikavo zasebne kapele škofa Andreja Karlina v Trstu leta 1915. Zanj je naslikala tri velike kompozicije: Marijino oznanjenje, sv. Andrej in Velikonočno jutro, od katerih pa je dejansko končala le prvo. Velikih formatov do tedaj ni bila vajena, zato je naročilo zanjo predstavljalo velik izziv. Paru je pri ustvarjanju svetoval prelat Franc Kimovec, ki jima je tudi posredoval cerkvena naročila. Po sta prevzela naročilo za preureditev cerkvice v Topolu nad Medvodami, za katero je Helena naslikala sv. Katarino pred sodniki. Z leti je prihajalo vse več cerkvenih naročil; med najbolj znana slikarkina dela spadajo: Srce Jezusovo, Majska Madona (glavni oltar cerkve sv. Krištofa v Ljubljani, ki danes ne stoji več), Mala Terezika (v cerkvi sv. Petra v Ljubljani), sv. Magdalena, Zdrava Marija, tabelne slike sv. Ane, Madona pod križem in sv. Tadej (v cerkvi sv. Petra v Ljubljani), Majniška Madona (v ljubljanski stolnici), Marijino oznanenje (cerkev sv. Vida v Šentvidu pri Ljubljani) in štiri manjše slike (glavni oltar cerkve v Sodražici). V vlogah svetnikov na njenih slikah je pogosto upodobila moža in otroka, saj je vedno slikala po opazovanju, med podobami svetnic pa najdemo tudi njene avtorportete.

Poleg platen je sakralna dela ustvarjala tudi v tehniki mozaika, v kateri je večkrat upodobila skupino štirih evangelistov, npr. štiri manjše podobe na retabulah v župnijski cerkvi v Radovljici, na krilnem oltarju v Mirnu (med 2. svetovno vojno so pogoreli), na pročelju cerkve svetega Petra v Ljubljani, kjer je skupina upodobljena z osrednjo postavo Kristusa med delfinoma, ki sta simbol vstajenja. Za župnijsko cerkev v Kranju je ustvarila mozaik Marija morska zvezda, za pročelje benediktinske bazilike v Opatiji pa mozaik Madona – morska zvezda.

Ustvarila je tudi mnogo predlog, vzorcev in osnutkov za umetno vezenje na liturgičnih oblačilih, ki so jih izdelovale šolske sestre v Mariboru. Za škofa Antona Bonaventuro Jegliča je leta 1923 oblikovala ornat, ki si ga je zamislila v narodnih barvah in prepletenega z zlatimi nitmi. Leta 1938 je bil razstavljen na mednarodni razstavi v Berlinu, kjer je zanj prejela diplomo in plaketo. Poleg tega je oblikovala tudi zastave, cerkveno bandero, ter okrasje za cerkvene zvonove in liturgično posodje za Trnovsko župnijo v Ljubljani in emajlirano okrasje na tabernakljih in monštrancah.

Viri

Zgonik, Nadja: Helena Vurnik. V: Alenka Šelih (ur.): Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Tuma, SAZU, 2007. (COBISS)

Zunanje povezave

Znidarčič, Asta: "Vurnik, Helena (1882–1962)". Slovenska biografija. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, 2013.

Smrekar, Andrej: Helena Vurnik. Narodna galerija, 2017.

Grgič, Jožica: "Iz velemesta v provinco, v revščino in podreditev možu." Delo.si, 21. september 2017.

Balantič, Polona: "Dunajčanka, v kateri je Ivan Vurnik videl potencial, da mu bo pomagala vzpostaviti slovenski narodni slog". MMC RTV SLO, 23. september 2017.

Vurnik, Helena. Gorenjci.si, 7. 6. 2011.