Nadškofija Gorica

Nadškofija Gorica (latinsko ime Archidioecesis Goritiensis) je nadškofija rimskokatoliške cerkve v Italiji, ki je bila ustanovljena 30. septembra 1986, ko se je takratna goriško-gradiška nadškofija preimenovala v sedanji naziv.

Trenutni nadškof je Carlo Roberto Maria Redaelli, ki je junija 2012 nasledil Dina de Antonija.. Nadškofija skupaj s tržaško škofijo sestavlja goriško metropolijo.

Zgodovina

Goriško nadškofijo je ustanovil Benedikt XIV. leta 1852 na avstrijskem ozemlju ukinjenega Oglejskega patriarhata, tako da je (z izjemo ljubljanske škofije) obsegala celotno slovensko ozemlje južno od Drave, medtem ko je beneški del le-tega pripadel novoustanovljeni Videmski nadškofiji. Prvi nadškof in metropolit je bil Karel Mihael Attems, ki mu je bil leta 1766 podeljen tudi knežji naslov. Leta 1787 je bila goriška nadškofija ukinjena in namesto nje ustanovljena gradiščanska škofija, medtem ko je bil nadškofijski naslov in metropolijski sedež prenesen v Ljubljano (Ljubljanska nadškofija do leta 1807). Leta 1791 je Pij VI. prenesel sedež gradiščanske škofije v Gorico (goriško-gradiščanska škofija), čeprav so škofje v glavnem bivali kar v Trstu. Leta 1830 je Pij VIII. ponovno ustanovil nadškofijo in t.i. Ilirsko cerkveno pokrajino s sedežem v Gorici, ki so ji bile podrejene škofije v Ljubljani, Trstu (združeno s Koprom), Poreču in na Krku (do 1933), medtem ko je bil vipavski dekanat priključen ljubljanski škofiji. Za prvega metropolita je bil imenovan Jožef Balant (Walland). Po prvi svetovni vojni sta prišli dekaniji Vipava in Idrija pod upravo goriške nadškofije, slovenski nadškof Frančišek Borgia Sedej pa je bil leta 1931 prisiljen k odstopu. Za župnije goriške nadškofije, ki so po 2. svetovni vojni ostale na slovenskem oz. jugoslovanskem ozemlju, je po 1947 skrbel poseben apostolski administrator (v letih 1948-63 Mihael Toroš), v letu 1964/65 so bile priključene novoustanovljeni apostolski administraturi za Slovensko primorje, iz katere se je 1977, po dokončni ureditvi mejnih vprašanj, oblikovala novoustanovljena Koprska škofija. Odtlej je goriško-gradiščanska oz. od 1986 Goriška nadškofija tudi formalno ostala omejena zgolj na ozemlje Republike Italije.

Škofje

Glejte glavni članek Seznam rimskokatoliških (nad)škofov Gorice

Organizacija

Nadškofija pokriva površino 1.030 km², ki so razdeljeni med 305 župnij. Slovenske župnije so v pastoralnih enotah na kraškem robu ob slovenski meji južno od Gorice (Štandrež, Doberdob...) in Devin-Nabrežina ob Tržaškem zalivu. Leta 1972 je bilo v Gorici ustanovljeno posebno slovensko pastoralno središče s sedežem pri svetem Ivanu, goriški nadškof pa ima odtlej tudi posebnega vikarja za slovenske vernike.