Koala: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dp./ bolezni in plenilci
dp./ zgodovina
Vrstica 2: Vrstica 2:
| color = pink
| color = pink
| name = Koala<ref name=MSW3>{{MSW3 Groves|pages=43}}</ref>
| name = Koala<ref name=MSW3>{{MSW3 Groves|pages=43}}</ref>
| status = LC
| status = VU
| status_ref = <ref name="iucn">{{IUCN2016|assessors=Woinarski J in Burbidge AA|year=2016|id=16892|title=Koala (Phascolarctos cinereus)|downloaded=24.8.2016}}</ref>
| status_ref = <ref name="iucn">{{IUCN2016|assessors=Woinarski J in Burbidge AA|year=2016|id=16892|title=Koala (Phascolarctos cinereus)|downloaded=24.8.2016}}</ref>
| image = Koala climbing tree.jpg
| image = Koala climbing tree.jpg
Vrstica 29: Vrstica 29:
Koale imajo kratek in čokat trup z zakrnelim repom. Teža južno živečih koal je skorajda dvakrat večja kot pri severno živečih koala, kar je verjetno posledica prilagoditve hladnejšega podnebja na jugu. Tako je povprečna teža na severu živečih koal okoli 6,5 kg pri samcih in 5,1 kg pri samicah, medtem ko je povprečna teža na jugu živečih koal okoli 11,8 kg pri samcih in 7,9 kg pri samicah. Povprečna dolžina telesa na severu živečih koal znaša okoli 70,5 cm pri samcih in do 68,7 cm pri samicah medtem ko je povprečna dolžina na jugu živečih koal 78 cm pri samcih in do 72 cm pri samicah.<ref name=M872/><ref name=AKF>{{navedi splet|url=https://www.savethekoala.com/about-koalas/physical-characteristics-koala|accessdate=13.8.2018|date=|title=Physical Characteristics of the Koala|publisher=Australian Koala Fundation}}</ref> Glede na opisane mere veljajo koale za največje na drevesih živeče vrečarje.<ref name="jackson-mammals">{{cite book|author=Jackson S.|year=2003|title=Australian Mammals: Biology and Captive Management|publisher=CSIRO Publishing|pages=147–51|isbn=978-0-643-06635-9}}</ref> Koale imajo gost [[kožuh]] sive do rjavkasto rumene barve, ki je na trebuhu, prsih, bradi in notranji strani okončin bele barve. Po kožuhu na predelu križa so prisotne bele pege. Uhlji so obrasli z dolgimi belimi dlakami.<ref name=M872/> Koale imajo kožuh, ki v primerjavi z drugimi vrečarji daje najučinkovitejše zaščito pred vetrom in dežjem, medtem ko lahko beli kožuh na sprednji strani odbija sončno svetlobo.<ref>{{navedi revijo|author=Degabriele R, Dawson TJ.|year=1979|title=Metabolism and heat balance in an arboreal marsupial, the koala (''Phascolarctos cinereus'')|journal=Journal of Comparative Physiology B|volume=134|issue=4|pages=293–301|doi=10.1007/BF00709996|issn=1432-1351}}</ref> Na severu živeče koale imajo krajšo in redkejšo dlako.<ref name=M872/> Razlika med [[Biološki spol|spoloma]], tj. [[spolni dimorfizem]], se kaže z zgoraj omenjeno razliko v teži in velikosti med samci in samicami, poleg tega pa imajo samci širšo glavo, veliko vonjavno žlezo na prsih ter bolj zakrivljen nos.<ref name=M872/><ref name="jackson-mammals"/>
Koale imajo kratek in čokat trup z zakrnelim repom. Teža južno živečih koal je skorajda dvakrat večja kot pri severno živečih koala, kar je verjetno posledica prilagoditve hladnejšega podnebja na jugu. Tako je povprečna teža na severu živečih koal okoli 6,5 kg pri samcih in 5,1 kg pri samicah, medtem ko je povprečna teža na jugu živečih koal okoli 11,8 kg pri samcih in 7,9 kg pri samicah. Povprečna dolžina telesa na severu živečih koal znaša okoli 70,5 cm pri samcih in do 68,7 cm pri samicah medtem ko je povprečna dolžina na jugu živečih koal 78 cm pri samcih in do 72 cm pri samicah.<ref name=M872/><ref name=AKF>{{navedi splet|url=https://www.savethekoala.com/about-koalas/physical-characteristics-koala|accessdate=13.8.2018|date=|title=Physical Characteristics of the Koala|publisher=Australian Koala Fundation}}</ref> Glede na opisane mere veljajo koale za največje na drevesih živeče vrečarje.<ref name="jackson-mammals">{{cite book|author=Jackson S.|year=2003|title=Australian Mammals: Biology and Captive Management|publisher=CSIRO Publishing|pages=147–51|isbn=978-0-643-06635-9}}</ref> Koale imajo gost [[kožuh]] sive do rjavkasto rumene barve, ki je na trebuhu, prsih, bradi in notranji strani okončin bele barve. Po kožuhu na predelu križa so prisotne bele pege. Uhlji so obrasli z dolgimi belimi dlakami.<ref name=M872/> Koale imajo kožuh, ki v primerjavi z drugimi vrečarji daje najučinkovitejše zaščito pred vetrom in dežjem, medtem ko lahko beli kožuh na sprednji strani odbija sončno svetlobo.<ref>{{navedi revijo|author=Degabriele R, Dawson TJ.|year=1979|title=Metabolism and heat balance in an arboreal marsupial, the koala (''Phascolarctos cinereus'')|journal=Journal of Comparative Physiology B|volume=134|issue=4|pages=293–301|doi=10.1007/BF00709996|issn=1432-1351}}</ref> Na severu živeče koale imajo krajšo in redkejšo dlako.<ref name=M872/> Razlika med [[Biološki spol|spoloma]], tj. [[spolni dimorfizem]], se kaže z zgoraj omenjeno razliko v teži in velikosti med samci in samicami, poleg tega pa imajo samci širšo glavo, veliko vonjavno žlezo na prsih ter bolj zakrivljen nos.<ref name=M872/><ref name="jackson-mammals"/>
[[Slika:Koala skeleton1.jpg|thumb|175px|right|Koalino okostje]]
[[Slika:Koala skeleton1.jpg|thumb|175px|right|Koalino okostje]]
Telo koale je zaradi življenja na drevesih prilagojeno plezanju. Na vseh prstih, z izjemo palcev na zadnjih šapah, imajo zakrivljene in ostre [[krempelj|kremplje]]. Palec in kazalec na sprednjih šapah sta obrnjena nasproti ostalim trem, kar služi za boljši oprijem. Blazinice na prstih so hrapave, kar še dodatno izboljša oprijem.<ref name="kržišnik"/> Okostje je močno, zgornji del telesa pa je mišičast z dolgimi sprednjimi nogami.<ref>Moyal A. (2008). ''Koala: A Historical Biography''. Australian Natural History Series. CSIRO Publishing, str. 183. ISBN 978-0-643-09401-7</ref> Stegenske mišice se naraščajo na [[golenica|golenico]] nižje kot pri drugih živalih. Končni del [[hrbtenica|hrbtenice]] je zgrajen iz [[hrustanec|hrustanca]], kar verjetno olajša sedenje na vejah.<ref name=AKF/>
Telo koale je zaradi življenja na drevesih prilagojeno plezanju. Na vseh prstih, z izjemo palcev na zadnjih šapah, imajo zakrivljene in ostre [[krempelj|kremplje]]. Palec in kazalec na sprednjih šapah sta obrnjena nasproti ostalim trem, kar služi za boljši oprijem. Blazinice na prstih so hrapave, kar še dodatno izboljša oprijem.<ref name="kržišnik"/> Okostje je močno, zgornji del telesa pa je mišičast z dolgimi sprednjimi nogami.<ref>Moyal, 2008, str. 183.</ref> Stegenske mišice se naraščajo na [[golenica|golenico]] nižje kot pri drugih živalih. Končni del [[hrbtenica|hrbtenice]] je zgrajen iz [[hrustanec|hrustanca]], kar verjetno olajša sedenje na vejah.<ref name=AKF/>


V primerjavi z ostalimi vrečarji imajo koale bistveno manjše [[možgani|možgane]], s čimer so mišljeni tako [[veliki možgani|veliki]] kot tudi [[mali možgani]], poleg tega pa je nagubanost velikih možganov bistveno manjša, posledično tudi površina možganov. Glede na to, da možgani sodijo med organe z največjo porabo energije, je zmanjšanje možganov in posledičen prihranek pri porabi energije verjetno prilagoditev na energetsko revno prehrano z evkaliptusom. Možgani zavzemajo okoli 60 % znotrajlobanjskega prostora, ostali prostor je izpolnjen z [[likvor|možgansko-hrbtenjačno tekočino]]; po eni teoriji naj bi večja količina tekočine služila kot blažilec tresljajev v primeru padca iz drevesa.<ref>Martin, Handasyde; 1999, str. 52-4.</ref><ref name="tyndale">Tyndale-Biscoe CH, 2005, str. 234.</ref> Nos je dokaj velik in prekrit s kožo črne barve. [[Voh]] je dobro razvit in je pomemben zaradi ocene kvalitete evkaliptusovega listja.<ref name=AKF/> Imajo majhne [[oko|oči]] ter slabše razvit [[vid]], za razliko od drugih vrečarjev pa imajo [[zenica|zenico]] oblikovano v ozko režo.<ref name=AKF/> Razmeroma velika okrogla ušesa omogočajo dobro zaznavo zvoka, [[srednje uho]] je dobro razvito.<ref>{{navedi revijo|author=Louys J ''s sod.''|year=2009|title=Cranial anatomy of Oligo-Miocene koalas (Diprotodontia: Phascolarctidae): Stages in the evolution of an extreme leaf-eating specialization|journal=Journal of Vertebrate Paleontology|volume=29|issue=4|pages=981–92|doi=10.1671/039.029.0412}}</ref> [[Glasilka|Glasilki]] se nahajata na [[Mehko nebo|mehkem nebu]] in ne v [[Grlo|grlu]], kot je tipično za sesalce.<ref>{{navedi revijo|author=Charlton BD '' s sod.''|title=Koalas use a novel vocal organ to produce unusually low-pitched mating calls|journal=Current Biology|volume=23|issue=23|pages=R1035|year=2013|doi=10.1016/j.cub.2013.10.069| url=https://www.sciencedaily.com/releases/2013/12/131202121445.htm| pmid=24309276}}</ref>
V primerjavi z ostalimi vrečarji imajo koale bistveno manjše [[možgani|možgane]], s čimer so mišljeni tako [[veliki možgani|veliki]] kot tudi [[mali možgani]], poleg tega pa je nagubanost velikih možganov bistveno manjša, posledično tudi površina možganov. Glede na to, da možgani sodijo med organe z največjo porabo energije, je zmanjšanje možganov in posledičen prihranek pri porabi energije verjetno prilagoditev na energetsko revno prehrano z evkaliptusom. Možgani zavzemajo okoli 60 % znotrajlobanjskega prostora, ostali prostor je izpolnjen z [[likvor|možgansko-hrbtenjačno tekočino]]; po eni teoriji naj bi večja količina tekočine služila kot blažilec tresljajev v primeru padca iz drevesa.<ref>Martin, Handasyde; 1999, str. 52-4.</ref><ref name="tyndale">Tyndale-Biscoe CH, 2005, str. 234.</ref> Nos je dokaj velik in prekrit s kožo črne barve. [[Voh]] je dobro razvit in je pomemben zaradi ocene kvalitete evkaliptusovega listja.<ref name=AKF/> Imajo majhne [[oko|oči]] ter slabše razvit [[vid]], za razliko od drugih vrečarjev pa imajo [[zenica|zenico]] oblikovano v ozko režo.<ref name=AKF/> Razmeroma velika okrogla ušesa omogočajo dobro zaznavo zvoka, [[srednje uho]] je dobro razvito.<ref>{{navedi revijo|author=Louys J ''s sod.''|year=2009|title=Cranial anatomy of Oligo-Miocene koalas (Diprotodontia: Phascolarctidae): Stages in the evolution of an extreme leaf-eating specialization|journal=Journal of Vertebrate Paleontology|volume=29|issue=4|pages=981–92|doi=10.1671/039.029.0412}}</ref> [[Glasilka|Glasilki]] se nahajata na [[Mehko nebo|mehkem nebu]] in ne v [[Grlo|grlu]], kot je tipično za sesalce.<ref>{{navedi revijo|author=Charlton BD '' s sod.''|title=Koalas use a novel vocal organ to produce unusually low-pitched mating calls|journal=Current Biology|volume=23|issue=23|pages=R1035|year=2013|doi=10.1016/j.cub.2013.10.069| url=https://www.sciencedaily.com/releases/2013/12/131202121445.htm| pmid=24309276}}</ref>
Vrstica 47: Vrstica 47:


==== Družbeni odnosi ====
==== Družbeni odnosi ====
Vedenjski vzorci koal so razmeroma preprosti, kar je posledica poenostavljenega razvoja možganov. So samotarske živali, saj imajo med sabo le malo stikov (razen v času parjenja) in ne tvorijo skupin. Med samci obstaja hierarhija: domovanje dominantnega samca, ki je stalno, meri pribl. 1,5 do 3 [[hektar]]je, svoj teritorij pa označujejo s izločki iz prsne žleze ter z glasnim oglašanjem. Domovanje se lahko pokriva z domovanji več samic ter nedoraslih in spolno nedejavnih samcev. Domovanje samic meri pribl. od polovico do 1 hektarja.<ref> Macdonald, 1996, str. 872, 875.</ref><ref name="tyndale"/> Eden od tipičnih primerov preprostega vedenja je tudi hranjenje z evkaliptusom, saj poteka vedno po istem vzorcu: s sprednjimi šapami najprej zgrabi manjšo vejo, povoha liste in oceni njihovo užitnost. Po drugi strani, če koali ponudimo že nabrane liste na krožniku, se ta ne bo znašla v nepredvideni okoliščini oz. ne bo našla načina, kako bi jih lahko zaužila.<ref name="tyndale"/>
Vedenjski vzorci koal so razmeroma preprosti, kar je posledica poenostavljenega razvoja možganov. So samotarske živali, saj imajo med sabo le malo stikov (razen v času parjenja) in ne tvorijo skupin. Med samci obstaja hierarhija: domovanje dominantnega samca, ki je stalno, meri pribl. 1,5 do 3 [[hektar]]je, svoj teritorij pa označujejo s izločki iz prsne žleze ter z glasnim oglašanjem. Domovanje se lahko pokriva z domovanji več samic ter nedoraslih in spolno nedejavnih samcev. Domovanje samic meri pribl. od polovico do 1 hektarja.<ref name=M872-5>Macdonald, 1996, str. 872, 875.</ref><ref name="tyndale"/> Eden od tipičnih primerov preprostega vedenja je tudi hranjenje z evkaliptusom, saj poteka vedno po istem vzorcu: s sprednjimi šapami najprej zgrabi manjšo vejo, povoha liste in oceni njihovo užitnost. Po drugi strani, če koali ponudimo že nabrane liste na krožniku, se ta ne bo znašla v nepredvideni okoliščini oz. ne bo našla načina, kako bi jih lahko zaužila.<ref name="tyndale"/>


V splošnem se koale izogibajo energetsko potratnega napadalnega vedenja,<ref>Moyal, A. (2008). Koala: A Historical Biography. Australian Natural History Series. CSIRO Publishing, str. 191. ISBN 978-0-643-09401-7</ref> vendar je to prisotno predvsem v paritveni sezoni med samci, bodisi zaradi bojev za samice,<ref name=MH58>Martin, Handasyde; 1999, str. 58-60.</ref> bodisi takrat, ko samec zatava v območje od drugega dominantnega samca.<ref name=H45>Hutchins, 2004, str 45.</ref> Boji med koalami najpogosteje vključujejo glasno kričanje, ki se lahko stopnjuje s prerivanjem, poskusom metanja nasprotnika iz drevesa ter ugrizi.<ref name="smith">{{navedi revijo|author=Smith M|year=1980|title=Behaviour of the Koala, Phascolarctos cinereus (Goldfuss), in Captivity VI*. Aggression|journal=Australian Wildlife Research|volume=7|issue=2|pages=177-90|url=http://www.publish.csiro.au/wr/WR9800177}}</ref> Tudi samice so lahko napadalne v času brejosti in proti koncu dojenja.<ref name="smith"/> Dominantni samec sicer označuje svoj teritorij z izločkom vonjavne žleze na prsih, včasih tudi z urinom, kar mnogokrat druge samce odvrne od nadaljnjega raziskovanja nepoznanega območja.<ref>Martin, Handasyde; 1999, str. 54-6.</ref> Izloček žleze je zapletena mešanica okoli 40 različnih snovi, relativni deleži in sestava izločka pa se spreminja glede na starost živali in paritveno sezono.<ref>{{navedi revijo|author=Tobey JR, Nute TR, Bercovitch FB|title=Age and seasonal changes in the semiochemicals of the sternal gland secretions of male koalas (''Phascolarctos cinereus'')|journal=Australian Journal of Zoology|year=2009|volume=57|issue=2|pages=111–18|doi=10.1071/ZO0809}}</ref>
V splošnem se koale izogibajo energetsko potratnega napadalnega vedenja,<ref>Moyal, 2008, str. 191.</ref> vendar je to prisotno predvsem v paritveni sezoni med samci, bodisi zaradi bojev za samice,<ref name=MH58>Martin, Handasyde; 1999, str. 58-60.</ref> bodisi takrat, ko samec zatava v območje od drugega dominantnega samca.<ref name=H45>Hutchins, 2004, str 45.</ref> Boji med koalami najpogosteje vključujejo glasno kričanje, ki se lahko stopnjuje s prerivanjem, poskusom metanja nasprotnika iz drevesa ter ugrizi.<ref name="smith">{{navedi revijo|author=Smith M|year=1980|title=Behaviour of the Koala, Phascolarctos cinereus (Goldfuss), in Captivity VI*. Aggression|journal=Australian Wildlife Research|volume=7|issue=2|pages=177-90|url=http://www.publish.csiro.au/wr/WR9800177}}</ref> Tudi samice so lahko napadalne v času brejosti in proti koncu dojenja.<ref name="smith"/> Dominantni samec sicer označuje svoj teritorij z izločkom vonjavne žleze na prsih, včasih tudi z urinom, kar mnogokrat druge samce odvrne od nadaljnjega raziskovanja nepoznanega območja.<ref>Martin, Handasyde; 1999, str. 54-6.</ref> Izloček žleze je zapletena mešanica okoli 40 različnih snovi, relativni deleži in sestava izločka pa se spreminja glede na starost živali in paritveno sezono.<ref>{{navedi revijo|author=Tobey JR, Nute TR, Bercovitch FB|title=Age and seasonal changes in the semiochemicals of the sternal gland secretions of male koalas (''Phascolarctos cinereus'')|journal=Australian Journal of Zoology|year=2009|volume=57|issue=2|pages=111–18|doi=10.1071/ZO0809}}</ref>


=== Specializirana prehrana ===
=== Specializirana prehrana ===
Vrstica 57: Vrstica 57:
Zaradi zgoraj naštetih omejitev morajo koale izbirati najbolj kvalitetne zvrsti evkaliptusa.<ref name=pjbs/><ref name=MH45>Martin, Handasyde; 1999, str. 45.</ref> Dejstvo je, da imajo koale dobro razvit voh, ki ga izrabljajo za ovohavanje listja, na osnovi česar se odločijo, ali bodo hrano zaužili. Koale raje izbirajo liste, ki imajo višje razmerje med dušikovimi spojina in vlakninami ter taninom, posredno pa to tudi pomeni, da je delež maščob in [[fenol]]nih spojin, ki so pomemben vir energije, večji.<ref name=pjbs/> Na izbiro naj bi vplivali tudi diformilfloroglucinoli, ki so v osnovi fenolne spojine, vezane na [[terpen]]e; večji kot je delež teh spojin v listju, manj verjetno je zaužitje tega listja.<ref name=MH45/> Tako se izbira zvrsti evkaliptusa lahko razlikuje glede na območje bivanja: na območju Viktorije tako koale raje izberejo zvrsti evkaliptusov, kot sta npr. ''E. viminalis'' in ''E. ovata'', medtem ko sta omenjeni zvrsti manj priljubljeni na območju Novega Južnega Walesa. Ponekod lahko opazimo, da bo drevo ene zvrsti evkaliptusa skorajda popolnoma obrano, medtem kot bo drevo druge zvrsti evkaliptusa, ki stoji samo par metrov stran, nedotaknjeno. Raziskave dopuščajo možnost, da je to deloma odvisno tudi od dejavnikov okolja, kot vlaga, nagib terena, rodovitnost prsti ipd., ki vplivajo na kvaliteto listja, vključno s kemično sestavo.<ref>Martin, Handasyde; 1999, str. 41-44.</ref> Kljub temu je celovita slika, ki bi pojasnila raznolikost izbiranja za koale kvalitetne zvrsti evkaliptusov, še vedno nejasna. Dodaten zaplet v razumevanju izbire hrane predstavljajo razlike v izbiri zvrsti evkaliptusa med osebki na istem območju. Deloma bi to lahko pojasnili z izbiro hrane, ki jo je uživala mati, saj v določeni starosti mati hrani mladiča poleg materinega mleka z napol prebavljenim listjem. Na ta način mladič dobi informacije o kemičnih sledeh hrane, ki jo mati uživa, zato naj bi bila ta varna in kvalitetna za uživanje.<ref name=MH43/>{{efn|Podobno naj bilo tudi pri drugih živalih ter celo pri človeku, ki dobijo podatke, tj. kemične sledi hrane, tudi preko materinega mleka. To nazorno kaže poskus s kunci, pri katerih so matere jedle brinove jagode, katerih mladiči so jih prav tako imeli radi, medtem kot mladiči mater, ki niso uživale brinove jagode, niso kazali želje po uživanju jagod. Šlo naj bi za vedenjski sistem dedovanja preko vpliva kemičnih spojin.<ref>Jablonka E. in Lamb MJ. (2009). ''Štiri razsežnosti evolucije: Genetska, epigenetska, vedênjska in simbolna raznolikost v zgodovini življenja''. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, str. 158. ISBN 978-961-234-815-1</ref>}}
Zaradi zgoraj naštetih omejitev morajo koale izbirati najbolj kvalitetne zvrsti evkaliptusa.<ref name=pjbs/><ref name=MH45>Martin, Handasyde; 1999, str. 45.</ref> Dejstvo je, da imajo koale dobro razvit voh, ki ga izrabljajo za ovohavanje listja, na osnovi česar se odločijo, ali bodo hrano zaužili. Koale raje izbirajo liste, ki imajo višje razmerje med dušikovimi spojina in vlakninami ter taninom, posredno pa to tudi pomeni, da je delež maščob in [[fenol]]nih spojin, ki so pomemben vir energije, večji.<ref name=pjbs/> Na izbiro naj bi vplivali tudi diformilfloroglucinoli, ki so v osnovi fenolne spojine, vezane na [[terpen]]e; večji kot je delež teh spojin v listju, manj verjetno je zaužitje tega listja.<ref name=MH45/> Tako se izbira zvrsti evkaliptusa lahko razlikuje glede na območje bivanja: na območju Viktorije tako koale raje izberejo zvrsti evkaliptusov, kot sta npr. ''E. viminalis'' in ''E. ovata'', medtem ko sta omenjeni zvrsti manj priljubljeni na območju Novega Južnega Walesa. Ponekod lahko opazimo, da bo drevo ene zvrsti evkaliptusa skorajda popolnoma obrano, medtem kot bo drevo druge zvrsti evkaliptusa, ki stoji samo par metrov stran, nedotaknjeno. Raziskave dopuščajo možnost, da je to deloma odvisno tudi od dejavnikov okolja, kot vlaga, nagib terena, rodovitnost prsti ipd., ki vplivajo na kvaliteto listja, vključno s kemično sestavo.<ref>Martin, Handasyde; 1999, str. 41-44.</ref> Kljub temu je celovita slika, ki bi pojasnila raznolikost izbiranja za koale kvalitetne zvrsti evkaliptusov, še vedno nejasna. Dodaten zaplet v razumevanju izbire hrane predstavljajo razlike v izbiri zvrsti evkaliptusa med osebki na istem območju. Deloma bi to lahko pojasnili z izbiro hrane, ki jo je uživala mati, saj v določeni starosti mati hrani mladiča poleg materinega mleka z napol prebavljenim listjem. Na ta način mladič dobi informacije o kemičnih sledeh hrane, ki jo mati uživa, zato naj bi bila ta varna in kvalitetna za uživanje.<ref name=MH43/>{{efn|Podobno naj bilo tudi pri drugih živalih ter celo pri človeku, ki dobijo podatke, tj. kemične sledi hrane, tudi preko materinega mleka. To nazorno kaže poskus s kunci, pri katerih so matere jedle brinove jagode, katerih mladiči so jih prav tako imeli radi, medtem kot mladiči mater, ki niso uživale brinove jagode, niso kazali želje po uživanju jagod. Šlo naj bi za vedenjski sistem dedovanja preko vpliva kemičnih spojin.<ref>Jablonka E. in Lamb MJ. (2009). ''Štiri razsežnosti evolucije: Genetska, epigenetska, vedênjska in simbolna raznolikost v zgodovini življenja''. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, str. 158. ISBN 978-961-234-815-1</ref>}}
[[Slika:Koala02.jpeg|250px|right|thumb|Koale večino dneva prespijo zaradi varčevanja z energijo.]]
[[Slika:Koala02.jpeg|250px|right|thumb|Koale večino dneva prespijo zaradi varčevanja z energijo.]]
Zaradi nizke [[Kurilna vrednost|kalorične vrednosti]] hrane morajo koale varčevati z energijo, kar vpliva na njihovo obnašanje in daje videz "zaspanosti", za katero se nemalokrat zmotno krivi strupene snovi v evkaliptusu. Večji del dneva koale prespijo na drevesnih rogovilah, tudi do 18 ur.<ref name=M875/> Premikajo se počasi in to takrat, kadar je to potrebno, npr. zaradi premika iz drevesa na drevo ali pa, ko se spustijo na tla, da zaužijejo nekaj peska in lubja za uravnavanje prebave.<ref name="kržišnik">Kržišnik M. (2007). ''Enciklopedija živali''. Kranj: Modita, str. 95. ISBN 978-961-6581-14-1</ref> Čeprav lahko hranjenje poteka katerikoli del dneva ali noči so koale praviloma nočne živali,<ref name=M872/> najpogosteje pa se hranijo pozno popoldne, zvečer in v prvem delu noči. Za hranjenje porabi okoli 4 ure, vendar z vmesnimi prekinitvami; posamezen interval hranjenja lahko traja med 5 in 80 minutami, v povprečju pa 20 min.<ref name=MH39>Martin, Handasyde; 1999, str. 39.</ref> V tem času pojejo približno pol kilograma listja, vendar se količina lahko razlikuje glede na letni čas, prevladujoče vremenske razmere in tudi čas razmnoževanja; samice med [[dojenje]]m pojejo za četrtino več listja kot sicer.<ref>Martin, Handasyde; 1999, str. 40.</ref> Med močnim deževjem se koale ne hranijo, pač pa se zvijejo v klobčič, s čimer zmanjšajo izpostavljeno površino telesa in s tem izgube toplote. Po prenehanju dežja izkoristijo čas za hranjenje; to je tudi razlog, da nemalokrat opazimo večje število koal med hranjenjem v suhem in toplem vremenu, ki je sledilo obdobju hladnega in deževnega vremena.<ref name=MH39/>
Zaradi nizke [[Kurilna vrednost|kalorične vrednosti]] hrane morajo koale varčevati z energijo, kar vpliva na njihovo obnašanje in daje videz »zaspanosti«, za katero se nemalokrat zmotno krivi strupene snovi v evkaliptusu. Večji del dneva koale prespijo na drevesnih rogovilah, tudi do 18 ur.<ref name=M875/> Premikajo se počasi in to takrat, kadar je to potrebno, npr. zaradi premika iz drevesa na drevo ali pa, ko se spustijo na tla, da zaužijejo nekaj peska in lubja za uravnavanje prebave.<ref name="kržišnik">Kržišnik M. (2007). ''Enciklopedija živali''. Kranj: Modita, str. 95. ISBN 978-961-6581-14-1</ref> Čeprav lahko hranjenje poteka katerikoli del dneva ali noči so koale praviloma nočne živali,<ref name=M872/> najpogosteje pa se hranijo pozno popoldne, zvečer in v prvem delu noči. Za hranjenje porabi okoli 4 ure, vendar z vmesnimi prekinitvami; posamezen interval hranjenja lahko traja med 5 in 80 minutami, v povprečju pa 20 min.<ref name=MH39>Martin, Handasyde; 1999, str. 39.</ref> V tem času pojejo približno pol kilograma listja, vendar se količina lahko razlikuje glede na letni čas, prevladujoče vremenske razmere in tudi čas razmnoževanja; samice med [[dojenje]]m pojejo za četrtino več listja kot sicer.<ref>Martin, Handasyde; 1999, str. 40.</ref> Med močnim deževjem se koale ne hranijo, pač pa se zvijejo v klobčič, s čimer zmanjšajo izpostavljeno površino telesa in s tem izgube toplote. Po prenehanju dežja izkoristijo čas za hranjenje; to je tudi razlog, da nemalokrat opazimo večje število koal med hranjenjem v suhem in toplem vremenu, ki je sledilo obdobju hladnega in deževnega vremena.<ref name=MH39/>


Prebavni trakt je prilagojen veliki količini vlaknin ter izboljšanju prevzema energetsko bogatih snovi. Koale imajo med vsemi sesalci najdaljše [[slepo črevo]], in sicer do 4 telesne dolžine.<ref name=M875/> V slepem črevesu in v začetnem (proksimalnem) delu [[debelo črevo|debelega črevesa]] poteka [[mikrob]]na [[fermentacija]], dolžina črevesja ter počasnejše potovanje hrane pa omogoča izboljšan stik z mikrobi, zaradi česar je prebava učinkovitejša.<ref name=pjbs>{{navedi revijo|author=Caroline J in Spillman D-M|year=2003|title=Fiber Digestion in Mammals|pages=1564-73|volume=6|issue=17|url=http://www.docsdrive.com/pdfs/ansinet/pjbs/2003/1564-1573.pdf|journal=Pakistan Journal of Biological Sciences}}</ref> Pri tem je treba omeniti, da zaradi same zgradbe črevesja večji deli hrane, ki so težje prebavljivi, hitreje potujejo po črevesju, medtem ko se manjši in topni deli hranil dlje časa zadržujejo v omenjenih delih prebavil, tudi do 100 ur.<ref name=MH48/><ref name=pjbs/> K učinkovitosti prebave naj bi prispevala tudi srčno-želodčna [[žleza]] s prebavnimi izločki. Večji deli listja, ki se ne zadržijo v slepem črevesju, potujejo po debelem črevesju, kjer se absorbira voda, s čimer varčujejo z vodo, predvsem v polpuščavskem okolju; iztrebki so tako suhi.<ref name=MH48>Martin, Handasyde; 1999, str. 48.</ref> V nuji koale pijejo vodo iz potokov, v ujetništvu pa se poslužijo tudi sveže vode.<ref name=H47>Hutchins, 2004, str. 47.</ref> Strupene presnovke koale razstrupijo s pomočjo [[Glukuronska kislina|glukuronske kisline]], ki se izloča iz [[jetra|jeter]].<ref name=M875>Macdonald, 1996, str. 875.</ref>
Prebavni trakt je prilagojen veliki količini vlaknin ter izboljšanju prevzema energetsko bogatih snovi. Koale imajo med vsemi sesalci najdaljše [[slepo črevo]], in sicer do 4 telesne dolžine.<ref name=M875/> V slepem črevesu in v začetnem (proksimalnem) delu [[debelo črevo|debelega črevesa]] poteka [[mikrob]]na [[fermentacija]], dolžina črevesja ter počasnejše potovanje hrane pa omogoča izboljšan stik z mikrobi, zaradi česar je prebava učinkovitejša.<ref name=pjbs>{{navedi revijo|author=Caroline J in Spillman D-M|year=2003|title=Fiber Digestion in Mammals|pages=1564-73|volume=6|issue=17|url=http://www.docsdrive.com/pdfs/ansinet/pjbs/2003/1564-1573.pdf|journal=Pakistan Journal of Biological Sciences}}</ref> Pri tem je treba omeniti, da zaradi same zgradbe črevesja večji deli hrane, ki so težje prebavljivi, hitreje potujejo po črevesju, medtem ko se manjši in topni deli hranil dlje časa zadržujejo v omenjenih delih prebavil, tudi do 100 ur.<ref name=MH48/><ref name=pjbs/> K učinkovitosti prebave naj bi prispevala tudi srčno-želodčna [[žleza]] s prebavnimi izločki. Večji deli listja, ki se ne zadržijo v slepem črevesju, potujejo po debelem črevesju, kjer se absorbira voda, s čimer varčujejo z vodo, predvsem v polpuščavskem okolju; iztrebki so tako suhi.<ref name=MH48>Martin, Handasyde; 1999, str. 48.</ref> V nuji koale pijejo vodo iz potokov, v ujetništvu pa se poslužijo tudi sveže vode.<ref name=H47>Hutchins, 2004, str. 47.</ref> Strupene presnovke koale razstrupijo s pomočjo [[Glukuronska kislina|glukuronske kisline]], ki se izloča iz [[jetra|jeter]].<ref name=M875>Macdonald, 1996, str. 875.</ref>
Vrstica 65: Vrstica 65:
Tako samice kot samci spolno dozorijo pri starosti dveh let, samci se ponavadi prvič parijo pri 4. letih. Sezona [[Parjenje|parjenja]] poteka poleti, tj. na južnem tečaju od oktobra do februarja. V tem času so samci napadalni, aktivni so predvsem ponoči z značilnimi klici, sestavljenimi iz rezkih vzdihov ter renčečih izdihov. Samice in nedorasli samci se oglašajo z rezkim cviljenjem; ponavadi to pomeni, da jih preganja odrasli samec.<ref name=M872/> Samci nemalokrat uberejo agresivnejši pristop in se želijo pariti s samico navkljub njenemu zavračanju. Pri tem lahko samec npr. zgrabi samičino nogo, jo potegne dol z drevesa ter jo prisili v odnos. Tudi med odnosom se tako samec in samica oglašata s predhodno opisanimi zvoki. Tako je samo na osnovi zvokov težko ugotoviti, ali je v teku parjenje, ali pa gre praktično za predparitveni boj med samcem in samico. Bolj izkušeni skrbniki koal tudi opažajo, da samci ne opazijo znakov [[gonitev|gonitve]] pri samici in se želijo pariti z njimi ne glede na fazo spolnega cikla.<ref name=MH58/> Gonitveni cikel traja 30 dni.<ref name=H47/>
Tako samice kot samci spolno dozorijo pri starosti dveh let, samci se ponavadi prvič parijo pri 4. letih. Sezona [[Parjenje|parjenja]] poteka poleti, tj. na južnem tečaju od oktobra do februarja. V tem času so samci napadalni, aktivni so predvsem ponoči z značilnimi klici, sestavljenimi iz rezkih vzdihov ter renčečih izdihov. Samice in nedorasli samci se oglašajo z rezkim cviljenjem; ponavadi to pomeni, da jih preganja odrasli samec.<ref name=M872/> Samci nemalokrat uberejo agresivnejši pristop in se želijo pariti s samico navkljub njenemu zavračanju. Pri tem lahko samec npr. zgrabi samičino nogo, jo potegne dol z drevesa ter jo prisili v odnos. Tudi med odnosom se tako samec in samica oglašata s predhodno opisanimi zvoki. Tako je samo na osnovi zvokov težko ugotoviti, ali je v teku parjenje, ali pa gre praktično za predparitveni boj med samcem in samico. Bolj izkušeni skrbniki koal tudi opažajo, da samci ne opazijo znakov [[gonitev|gonitve]] pri samici in se želijo pariti z njimi ne glede na fazo spolnega cikla.<ref name=MH58/> Gonitveni cikel traja 30 dni.<ref name=H47/>
[[Slika:Koala and joey.jpg|250px|sličica|levo|Mati z mladičem]]
[[Slika:Koala and joey.jpg|250px|sličica|levo|Mati z mladičem]]
Po mnenju nekaterih strokovnjakov bi to lahko odražalo preprost vedenjski vzorec zaradi poenostavitve osrednjega živčevja, drugi zagovarjajo teorijo, po kateri gre dejansko za predparitveni ritual. Samec se s svojim vedenjem "predstavi" vsem samicam na določenem področju, v bodoče pa je verjetneje, da bo se samica voljna pariti z znanim samcem kot pa s tujcem. Poleg tega glasni klici privabljajo ostale samce v bližini, zaradi česar se lahko ti spopadejo med seboj; zmagovalec dobi "pravico" do parjenja z vsemi samicami na območju, te pa lahko ocenijo najbolj primernega, dominantnega samca za bodoča parjenja.<ref name=MH58/> Samci se parijo z več samicami. Parjenje poteka na drevesu, sama združitev je kratka, tj. do dve minuti. Med parjenjem samec zagrabi samico za tilnik z zobmi.<ref name=M872/>
Po mnenju nekaterih strokovnjakov bi to lahko odražalo preprost vedenjski vzorec zaradi poenostavitve osrednjega živčevja, drugi zagovarjajo teorijo, po kateri gre dejansko za predparitveni ritual. Samec se s svojim vedenjem »predstavi« vsem samicam na določenem področju, v bodoče pa je verjetneje, da bo se samica voljna pariti z znanim samcem kot pa s tujcem. Poleg tega glasni klici privabljajo ostale samce v bližini, zaradi česar se lahko ti spopadejo med seboj; zmagovalec dobi »pravico« do parjenja z vsemi samicami na območju, te pa lahko ocenijo najbolj primernega, dominantnega samca za bodoča parjenja.<ref name=MH58/> Samci se parijo z več samicami. Parjenje poteka na drevesu, sama združitev je kratka, tj. do dve minuti. Med parjenjem samec zagrabi samico za tilnik z zobmi.<ref name=M872/>


Samice vsakoletno skotijo po enega mladiča. [[Brejost]] traja 34-36 dni. Ob rojstvu tehta mladiček le pol grama in se takoj prisesa na enega od dveh seskov v vreči. Ob starosti 5 mesecev ga mati počasi prične odvajati od sesanja ter ga delno hrano z napol prebavljenim listjem, ki se nahajajo v iztrebku; s tem mladiček pridobi mikrobe, potrebne za prebavo evkaliptusovega listja. Pri pribl. 7 mesecih mladič zapusti vrečo in do starosti 11 mesecev jaha na njenem hrbtu. Tudi po osamosvojitvi potomci še več mesecev živijo v bližini matere. Življenjska doba znaša okoli 13 let, v ujetništvu tudi do 18 let.<ref name=M872/>
Samice vsakoletno skotijo po enega mladiča. [[Brejost]] traja 34-36 dni. Ob rojstvu tehta mladiček le pol grama in se takoj prisesa na enega od dveh seskov v vreči. Ob starosti 5 mesecev ga mati počasi prične odvajati od sesanja ter ga delno hrano z napol prebavljenim listjem, ki se nahajajo v iztrebku; s tem mladiček pridobi mikrobe, potrebne za prebavo evkaliptusovega listja. Pri pribl. 7 mesecih mladič zapusti vrečo in do starosti 11 mesecev jaha na njenem hrbtu. Tudi po osamosvojitvi potomci še več mesecev živijo v bližini matere. Življenjska doba znaša okoli 13 let, v ujetništvu tudi do 18 let.<ref name=M872/>
Vrstica 86: Vrstica 86:


Koale imajo le malo naravnih plenilcev, med njimi velja omeniti [[dingo|dinge]] ter večje [[piton]]e, plenilske ptice, kot sta [[Aquila audax|repati orel]] ter [[Ninox strenua|avstralska silna sova]], pa ogrožajo tudi mladiče.<ref name=MH71/>
Koale imajo le malo naravnih plenilcev, med njimi velja omeniti [[dingo|dinge]] ter večje [[piton]]e, plenilske ptice, kot sta [[Aquila audax|repati orel]] ter [[Ninox strenua|avstralska silna sova]], pa ogrožajo tudi mladiče.<ref name=MH71/>

== Zgodovina odnosa s človekom ==
Ime »koala« izhaja iz jezika avstralskih domorodcev in se je razvil verjetno iz različic besed ''cullewine, koolewong, colo, colah, koolah''. Eden od domnevnih prevodov bi se lahko glasil kot »brez vode«, kar se nanaša na sposobnost pridobivanja večine potreb po vodi preko prebave evkaliptusovih listov.<ref name=H49>Hutchins, 2004, str. 49.</ref>

Avstralski domorodci so v preteklosti lovili koale zaradi hrane, saj so zaradi svoje okornega premikanja lahka tarča za lov z [[bumerang]]om. Po tradicionalnem verovanju se mora sicer koale spoštovati, kar pomeni prepoved lomljenja kosti in ubijanja zaradi krzna, sicer se to lahko maščuje s hudo [[suša|sušo]].<ref name=H49/>
{{Quote box |quote=''»/.../Ubijanje naših nenevarnih in ljubkih medvedov je nič drugega kot pa barbarsko dejanje ... Do sedaj noben človek ni obtožil koale uničevanja žitnih polj ali trat. Prav tako se jim ne more pripisati nobenega družbenega greha ... Koale ne predstavljajo izziva za strelce ... Navkljub vsemu so že skoraj iztrebljene na nekaterih področjih/.../«''|source=[[Vance Palmer]], novelist in družbeni kritik, leta 1927|width=33%|align=right}}
Evropski naseljenci za razliko od domačinov niso spoštovali tega in so koale streljali sprva zaradi »zabave« oz. »športa«, pozneje pa so jih začeli loviti zaradi toplega in trpežnega kožuha.<ref name=H49/> Pred prihodom Evropejcev je populacija koal štela več milijonov osebkov, v drugi polovici 19. stoletja ter v prvih desetletjih 20. stoletja pa so lov, izsekovanje evkaliptusovih gozdov ter požari privedli koale na rob izumrtja. Samo leta 1924 je bilo prodanih okoli 2 milijona kožuhov v Evropo in [[Severna Amerika|Severno Ameriko]]. Do tega leta so bile koale iztrebljene v Južni Avstraliji ter skoraj iztrebljene v Viktoriji in Novem Južnem Walesu. Masovni poboji so sprožili množične proteste po vsej Avstraliji, verjetno pa je šlo hkrati za prvi dogodek, ki je združil Avstralce v boju proti ekološkemu problemu. Navkljub temu je revščina, ki je bila posledica suše v letih od 1926-1928, privedla do poboja nadaljnjih 600.000 koal v Queenslandu. Leta 1934 je bilo ocenjeno število preživelih koal po celotni celini samo še okoli 500-1.000.

V 20. in 30. letih 20. stoletja so se pričeli vzpostavljati zaščiteni rezervati za koale, do leta 1927 je bil lov na koale prepovedan v vseh zveznih državah. Intenzivni ukrepi za ohranitev koal so pričeli izvajati proti koncu druge svetovne vojne. Koale so bile priseljena na številna priobalna področja in otočja. Na nekaterih otočjih je njihovo število celo tako naraslo, da je pričelo primanjkovati hrane, zato so jih morali preseliti ponovno nazaj na celino.<ref name=M872-5/>


== Opombe ==
== Opombe ==
Vrstica 99: Vrstica 108:
* Macdonald D. (ur.) (1996). "Koala". '''V:''' ''Velika enciklopedija: Sesalci'', str. 872-5. Ljubljana: [[Mladinska knjiga]]. ISBN 86-11-14524-0
* Macdonald D. (ur.) (1996). "Koala". '''V:''' ''Velika enciklopedija: Sesalci'', str. 872-5. Ljubljana: [[Mladinska knjiga]]. ISBN 86-11-14524-0
* Martin R in Handasyde KA. (1999). ''The Koala: Natural History, Conservation and Management''. UNSW Press. ISBN 9780868405445
* Martin R in Handasyde KA. (1999). ''The Koala: Natural History, Conservation and Management''. UNSW Press. ISBN 9780868405445
* Moyal A. (2008). Koala: A Historical Biography. Australian Natural History Series. CSIRO Publishing. ISBN 978-0-643-09401-7
* Tyndale-Biscoe CH. (2005). ''Life of Marsupials''. CSIRO Publishing. ISBN 9780643091993
* Tyndale-Biscoe CH. (2005). ''Life of Marsupials''. CSIRO Publishing. ISBN 9780643091993



Redakcija: 15:03, 25. avgust 2018

Koala[1]

Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Nižji razred: Marsupialia (vrečarji)
Red: Diprotodontia (diprotodonti)
Podred: Vombatiformes (koala in vombati))
Družina: Phascolarctidae
Rod: Phascolarctos (koala)
Vrsta: P. cinereus
Znanstveno ime
Phascolarctos cinereus
(Goldfuss, 1817)

Koala (znanstveno ime Phascolarctos cinereus) je rastlinojedi drevesni vrečar, ki izvira iz Avstralije in je edini danes živeči predstavnik družine Phascolarctidae.

Koale jedo le mlade vršičke evkaliptovih dreves, ki vsebuje mamilo in zato koale spijo tudi do 19 ur na dan, nameščene med vejami dreves, na katerih se hranijo.Zaradi majhne hranljivosti teh listov mora življenjski prostor odrasle živali obsegati vsaj 1 hektar. Odrasla koala težka 9 kilogramov mora pojesti saj 1 kilogram evkalipta na dan.

Življenjska doba koal je od 10 do 14 let v dolžino pa zrastejo tudi do 70 centimetrov. Spolno dozorijo, ko so stare okoli 2 leti. Če imajo samice dovolj hrane, lahko skotijo enega mladiča na leto. So samotarke, vendar se med parjenjem sestavijo v manjše skupine in tako privarčujejo pomembno energijo.Približno 5 tednov po parjenju samica skoti le enega golega in slepega mladiča. 1 centimeter velik mladič se potem popolnoma razvije v vreči na trebuhu kar traja približno 6 mesecev. Potem ga samica nosi na hrbtu vse dokler ni mladič star eno leto in jo mora zapustiti in postati samostojen.

Koale so vedno bolj na robu preživetja, ker jih najbolj ogroža človek, ki seka gozdove in gradi nova mesta. Ogrožajo jih tudi velike prometnice skozi državo in pogosti požari saj se počasne in okorne koale nimajo kam skriti. Pred prvin priseljevanjem Evropejcev jih je bilo več kot 10 milijonov potem pa se je njihovo število naglo zmanjšalo, saj so jih pobijali tudi zaradi krzna. Sedaj jih je po različnih ocenah med 50.000 in 100.000. IUCN in avstralska vlada jih ne obravnavata kot ogrožene. Na celini populacija sicer upada, vendar koale povzročajo veliko škode na otokih, kamor so bile vnešene naknadno. Tam se zaradi odsotnosti plenilcev hitro razmnožujejo in zaradi prevelike številčnosti ogrožajo lokalno rastlinje. Njihovo število poskušajo oblasti na teh otokih zmanjšati s preseljevanjem in sterilizacijo, a brez večjih uspehov.[3]

Telesne značilnosti

Koale imajo kratek in čokat trup z zakrnelim repom. Teža južno živečih koal je skorajda dvakrat večja kot pri severno živečih koala, kar je verjetno posledica prilagoditve hladnejšega podnebja na jugu. Tako je povprečna teža na severu živečih koal okoli 6,5 kg pri samcih in 5,1 kg pri samicah, medtem ko je povprečna teža na jugu živečih koal okoli 11,8 kg pri samcih in 7,9 kg pri samicah. Povprečna dolžina telesa na severu živečih koal znaša okoli 70,5 cm pri samcih in do 68,7 cm pri samicah medtem ko je povprečna dolžina na jugu živečih koal 78 cm pri samcih in do 72 cm pri samicah.[4][5] Glede na opisane mere veljajo koale za največje na drevesih živeče vrečarje.[6] Koale imajo gost kožuh sive do rjavkasto rumene barve, ki je na trebuhu, prsih, bradi in notranji strani okončin bele barve. Po kožuhu na predelu križa so prisotne bele pege. Uhlji so obrasli z dolgimi belimi dlakami.[4] Koale imajo kožuh, ki v primerjavi z drugimi vrečarji daje najučinkovitejše zaščito pred vetrom in dežjem, medtem ko lahko beli kožuh na sprednji strani odbija sončno svetlobo.[7] Na severu živeče koale imajo krajšo in redkejšo dlako.[4] Razlika med spoloma, tj. spolni dimorfizem, se kaže z zgoraj omenjeno razliko v teži in velikosti med samci in samicami, poleg tega pa imajo samci širšo glavo, veliko vonjavno žlezo na prsih ter bolj zakrivljen nos.[4][6]

Koalino okostje

Telo koale je zaradi življenja na drevesih prilagojeno plezanju. Na vseh prstih, z izjemo palcev na zadnjih šapah, imajo zakrivljene in ostre kremplje. Palec in kazalec na sprednjih šapah sta obrnjena nasproti ostalim trem, kar služi za boljši oprijem. Blazinice na prstih so hrapave, kar še dodatno izboljša oprijem.[8] Okostje je močno, zgornji del telesa pa je mišičast z dolgimi sprednjimi nogami.[9] Stegenske mišice se naraščajo na golenico nižje kot pri drugih živalih. Končni del hrbtenice je zgrajen iz hrustanca, kar verjetno olajša sedenje na vejah.[5]

V primerjavi z ostalimi vrečarji imajo koale bistveno manjše možgane, s čimer so mišljeni tako veliki kot tudi mali možgani, poleg tega pa je nagubanost velikih možganov bistveno manjša, posledično tudi površina možganov. Glede na to, da možgani sodijo med organe z največjo porabo energije, je zmanjšanje možganov in posledičen prihranek pri porabi energije verjetno prilagoditev na energetsko revno prehrano z evkaliptusom. Možgani zavzemajo okoli 60 % znotrajlobanjskega prostora, ostali prostor je izpolnjen z možgansko-hrbtenjačno tekočino; po eni teoriji naj bi večja količina tekočine služila kot blažilec tresljajev v primeru padca iz drevesa.[10][11] Nos je dokaj velik in prekrit s kožo črne barve. Voh je dobro razvit in je pomemben zaradi ocene kvalitete evkaliptusovega listja.[5] Imajo majhne oči ter slabše razvit vid, za razliko od drugih vrečarjev pa imajo zenico oblikovano v ozko režo.[5] Razmeroma velika okrogla ušesa omogočajo dobro zaznavo zvoka, srednje uho je dobro razvito.[12] Glasilki se nahajata na mehkem nebu in ne v grlu, kot je tipično za sesalce.[13]

Koalino zobovje (od leve proti desni): meljaki, predmeljaki (temno sivo), široki razporek med sosednjimi zobmi, podočniki, sekalci

Ustna votlina se je skozi evolucijo prilagodila specializirani rastlinski hrani: med drugim se je nebo premaknilo proti sprednjemu delu lobanje, razmik med meljaki in sekali se je povečal, meljaki in predmeljaki so postali večji.[14] V vsaki čeljusti se nahajajo po en predmeljak in štirje meljaki z visoko krono, kar olajša žvečenje listja.[15]

Anatomija razmnoževalnega sistema vrečarjev se bistveno razlikuje od sesalcev. Samci koal imajo penis na končnem delu razcepljen na dva dela. Samice imajo skupno odprtino za prebavila in rodila, ki se imenuje kloaka. Razmnoževalni trakt je podvojen: tako imajo samice dvoje maternic, vsaka pa ima svojo nožnico oz. vagino ter po en pripadajoči jajcevod z jajčnikom. Omenjeni nožnici sta t. i. stranski nožnici, po katerih potuje semenska tekočina. Po oploditvi se razvija še tretja, sredinska nožnica, ki pa služi kot porodni kanal; po rojstvu ta kanal izgine.[16] Pri samicah se trebušna vreča odpira ob straneh, v njej pa se nahajata dva seska.[17]

Ekologija

Življenjski prostor in način življenja

Življenjski prostor koal v Avstraliji; rdeče - avtohtona populacija, vijolično - priseljena populacija

Življenjski prostor koal se razteza na približno milijon kvadratnih kilometrih v vzhodni in jugovzhodni Avstraliji, kar zajema severni, osrednji in južni Queensland, vzhodni Novi Južni Wales, Viktorijo in jugovzhodno Južno Avstralijo.[18] Koale so bile priseljene na vsaj 12 otokih, med njimi npr. Kangaroo island, French island in Magnetic island; slednji predstavlja tudi najbolj severni del življenjskega prostora v Avstraliji.[2] Raziskave fosilov so pokazale, da se je življenjski prostor v poznem Pleistocenu raztezal vse od jugozahodnega dela Zahodne Avstralije. Na temu delu so izumrle verjetno zaradi lova s strani avstralskih domorodcev.[19]

Življenjski prostor na vzhodu Avstralije se dejansko razteza od severa s tropskim podnebjem do juga z zmerno toplim podnebjem, vendar to ne pomeni, da je vzorec poselitve neprekinjen, temveč gručast, saj koale naseljujejo evkaliptusove gozdove do nadmorske višine pribl. 600 m.[20][4] To pomeni, da koale npr. v Viktoriji niso prisotne v severnozahodnem delu države zaradi neugodnega polpuščavskega podnebja, prav tako pa ne v gozdnatem severnovzhodnem delu, kjer prevladuje Alpam podobna pokrajina z večmesečnim snegom v zimskem času.[21] V polpuščavskem okolju se zadržujejo v obrežnih pasovih, kjer jim bližnje vodovje daje zavetje med sušo in vročino.[22] Koale se ne zatekajo v skrivališča, pač pa jih pred vremenskimi skrajnostmi ščiti kožuh z dobrimi izolacijskimi lastnostmi.[23] Pri nizkih temperaturah dodatno znižajo pretok krvi skozi okončine, pri zelo nizkih temperaturah pa se lahko pojavi tresavica skeletnega mišičja, kot je značilno za toplokrvne živali.[23] Pri visokih temperaturah pričnejo hitreje dihati, saj se delno hladijo preko izhlapevanja vode iz dihalnih poti, količina urina se zmanjša.[23] K hlajenju pomembno prispeva tudi počivanje na deblih, ki imajo znatno nižjo temperaturo od okolice.[24]

Vonjavna žleza na prsih samca

Koale so prilagojene življenju na drevju: kot že omenjeno sta prvi in drugi prst oprijemalna, tako da se lahko med plezanjem oprijemajo tudi manjših vej. Plezajo tako, da se s sprednjimi šapami oprimejo veje oz. debla, nato pa se z zadnjimi odrinejo in jih v skoku pritegnejo čim bližje prednjim. Na tleh so precej manj okretne, premikajo se bodisi počasi s hojo po vseh štirih, bodisi poskakujejo podobno kot pri plezanju.[4] Koale lahko skočijo do razdalje 2 m iz drevesa na drevo, v nuji pa so sposobne tudi plavanja.[25]

Družbeni odnosi

Vedenjski vzorci koal so razmeroma preprosti, kar je posledica poenostavljenega razvoja možganov. So samotarske živali, saj imajo med sabo le malo stikov (razen v času parjenja) in ne tvorijo skupin. Med samci obstaja hierarhija: domovanje dominantnega samca, ki je stalno, meri pribl. 1,5 do 3 hektarje, svoj teritorij pa označujejo s izločki iz prsne žleze ter z glasnim oglašanjem. Domovanje se lahko pokriva z domovanji več samic ter nedoraslih in spolno nedejavnih samcev. Domovanje samic meri pribl. od polovico do 1 hektarja.[26][11] Eden od tipičnih primerov preprostega vedenja je tudi hranjenje z evkaliptusom, saj poteka vedno po istem vzorcu: s sprednjimi šapami najprej zgrabi manjšo vejo, povoha liste in oceni njihovo užitnost. Po drugi strani, če koali ponudimo že nabrane liste na krožniku, se ta ne bo znašla v nepredvideni okoliščini oz. ne bo našla načina, kako bi jih lahko zaužila.[11]

V splošnem se koale izogibajo energetsko potratnega napadalnega vedenja,[27] vendar je to prisotno predvsem v paritveni sezoni med samci, bodisi zaradi bojev za samice,[28] bodisi takrat, ko samec zatava v območje od drugega dominantnega samca.[23] Boji med koalami najpogosteje vključujejo glasno kričanje, ki se lahko stopnjuje s prerivanjem, poskusom metanja nasprotnika iz drevesa ter ugrizi.[29] Tudi samice so lahko napadalne v času brejosti in proti koncu dojenja.[29] Dominantni samec sicer označuje svoj teritorij z izločkom vonjavne žleze na prsih, včasih tudi z urinom, kar mnogokrat druge samce odvrne od nadaljnjega raziskovanja nepoznanega območja.[30] Izloček žleze je zapletena mešanica okoli 40 različnih snovi, relativni deleži in sestava izločka pa se spreminja glede na starost živali in paritveno sezono.[31]

Specializirana prehrana

Videoposnetek prehranjevanja z evkaliptusom

Koale so specializirane živali, ki se prehranjujejo skorajda izključno z evkaliptusovim listjem, le občasno v majhnem deležu tudi z listjem drugih rastlin, kot so npr. akacije ter nekatere kazuarinovke in mirtovke.[32] Rastlinojedi na splošno morajo zelo nadzorovati porabo energije, saj so listi razmeroma revni v pomembnih hranilih, kot sta dušikove in fosforne spojine, po drugi strani pa vsebujejo veliko strukturnih spojin oz. vlaknin, kot sta celuloza in lignin.[33] Rastlinojedi sesalci nimajo specifičnih encimov, ki so potrebni za razgradnjo slednjih, zato morajo pojesti velike količine listov, poleg tega pa je treba upoštevati, da velike količine vlaknin upočasnijo prebavo ter zmanjšajo prevzem oz. absorpcijo energijsko bogatih hranil. Dodaten problem predstavlja razmeroma majhna konstitucija teles koal, saj imajo manjše živali večje razmerje med telesno površino in maso, zaradi česar so toplotne izgube in s tem izgube energije večje.[34] Poleg vsega naštetega se morajo soočiti strupenimi snovmi, tj. sekundarnimi presnovki oz. metaboliti, ki imajo v osnovi nalogo obrambe pred rastlinojedi.[35]

Zaradi zgoraj naštetih omejitev morajo koale izbirati najbolj kvalitetne zvrsti evkaliptusa.[33][36] Dejstvo je, da imajo koale dobro razvit voh, ki ga izrabljajo za ovohavanje listja, na osnovi česar se odločijo, ali bodo hrano zaužili. Koale raje izbirajo liste, ki imajo višje razmerje med dušikovimi spojina in vlakninami ter taninom, posredno pa to tudi pomeni, da je delež maščob in fenolnih spojin, ki so pomemben vir energije, večji.[33] Na izbiro naj bi vplivali tudi diformilfloroglucinoli, ki so v osnovi fenolne spojine, vezane na terpene; večji kot je delež teh spojin v listju, manj verjetno je zaužitje tega listja.[36] Tako se izbira zvrsti evkaliptusa lahko razlikuje glede na območje bivanja: na območju Viktorije tako koale raje izberejo zvrsti evkaliptusov, kot sta npr. E. viminalis in E. ovata, medtem ko sta omenjeni zvrsti manj priljubljeni na območju Novega Južnega Walesa. Ponekod lahko opazimo, da bo drevo ene zvrsti evkaliptusa skorajda popolnoma obrano, medtem kot bo drevo druge zvrsti evkaliptusa, ki stoji samo par metrov stran, nedotaknjeno. Raziskave dopuščajo možnost, da je to deloma odvisno tudi od dejavnikov okolja, kot vlaga, nagib terena, rodovitnost prsti ipd., ki vplivajo na kvaliteto listja, vključno s kemično sestavo.[37] Kljub temu je celovita slika, ki bi pojasnila raznolikost izbiranja za koale kvalitetne zvrsti evkaliptusov, še vedno nejasna. Dodaten zaplet v razumevanju izbire hrane predstavljajo razlike v izbiri zvrsti evkaliptusa med osebki na istem območju. Deloma bi to lahko pojasnili z izbiro hrane, ki jo je uživala mati, saj v določeni starosti mati hrani mladiča poleg materinega mleka z napol prebavljenim listjem. Na ta način mladič dobi informacije o kemičnih sledeh hrane, ki jo mati uživa, zato naj bi bila ta varna in kvalitetna za uživanje.[34][a]

Koale večino dneva prespijo zaradi varčevanja z energijo.

Zaradi nizke kalorične vrednosti hrane morajo koale varčevati z energijo, kar vpliva na njihovo obnašanje in daje videz »zaspanosti«, za katero se nemalokrat zmotno krivi strupene snovi v evkaliptusu. Večji del dneva koale prespijo na drevesnih rogovilah, tudi do 18 ur.[15] Premikajo se počasi in to takrat, kadar je to potrebno, npr. zaradi premika iz drevesa na drevo ali pa, ko se spustijo na tla, da zaužijejo nekaj peska in lubja za uravnavanje prebave.[8] Čeprav lahko hranjenje poteka katerikoli del dneva ali noči so koale praviloma nočne živali,[4] najpogosteje pa se hranijo pozno popoldne, zvečer in v prvem delu noči. Za hranjenje porabi okoli 4 ure, vendar z vmesnimi prekinitvami; posamezen interval hranjenja lahko traja med 5 in 80 minutami, v povprečju pa 20 min.[39] V tem času pojejo približno pol kilograma listja, vendar se količina lahko razlikuje glede na letni čas, prevladujoče vremenske razmere in tudi čas razmnoževanja; samice med dojenjem pojejo za četrtino več listja kot sicer.[40] Med močnim deževjem se koale ne hranijo, pač pa se zvijejo v klobčič, s čimer zmanjšajo izpostavljeno površino telesa in s tem izgube toplote. Po prenehanju dežja izkoristijo čas za hranjenje; to je tudi razlog, da nemalokrat opazimo večje število koal med hranjenjem v suhem in toplem vremenu, ki je sledilo obdobju hladnega in deževnega vremena.[39]

Prebavni trakt je prilagojen veliki količini vlaknin ter izboljšanju prevzema energetsko bogatih snovi. Koale imajo med vsemi sesalci najdaljše slepo črevo, in sicer do 4 telesne dolžine.[15] V slepem črevesu in v začetnem (proksimalnem) delu debelega črevesa poteka mikrobna fermentacija, dolžina črevesja ter počasnejše potovanje hrane pa omogoča izboljšan stik z mikrobi, zaradi česar je prebava učinkovitejša.[33] Pri tem je treba omeniti, da zaradi same zgradbe črevesja večji deli hrane, ki so težje prebavljivi, hitreje potujejo po črevesju, medtem ko se manjši in topni deli hranil dlje časa zadržujejo v omenjenih delih prebavil, tudi do 100 ur.[41][33] K učinkovitosti prebave naj bi prispevala tudi srčno-želodčna žleza s prebavnimi izločki. Večji deli listja, ki se ne zadržijo v slepem črevesju, potujejo po debelem črevesju, kjer se absorbira voda, s čimer varčujejo z vodo, predvsem v polpuščavskem okolju; iztrebki so tako suhi.[41] V nuji koale pijejo vodo iz potokov, v ujetništvu pa se poslužijo tudi sveže vode.[42] Strupene presnovke koale razstrupijo s pomočjo glukuronske kisline, ki se izloča iz jeter.[15]

Razmnoževanje

Samec med paritvenimi klici

Tako samice kot samci spolno dozorijo pri starosti dveh let, samci se ponavadi prvič parijo pri 4. letih. Sezona parjenja poteka poleti, tj. na južnem tečaju od oktobra do februarja. V tem času so samci napadalni, aktivni so predvsem ponoči z značilnimi klici, sestavljenimi iz rezkih vzdihov ter renčečih izdihov. Samice in nedorasli samci se oglašajo z rezkim cviljenjem; ponavadi to pomeni, da jih preganja odrasli samec.[4] Samci nemalokrat uberejo agresivnejši pristop in se želijo pariti s samico navkljub njenemu zavračanju. Pri tem lahko samec npr. zgrabi samičino nogo, jo potegne dol z drevesa ter jo prisili v odnos. Tudi med odnosom se tako samec in samica oglašata s predhodno opisanimi zvoki. Tako je samo na osnovi zvokov težko ugotoviti, ali je v teku parjenje, ali pa gre praktično za predparitveni boj med samcem in samico. Bolj izkušeni skrbniki koal tudi opažajo, da samci ne opazijo znakov gonitve pri samici in se želijo pariti z njimi ne glede na fazo spolnega cikla.[28] Gonitveni cikel traja 30 dni.[42]

Mati z mladičem

Po mnenju nekaterih strokovnjakov bi to lahko odražalo preprost vedenjski vzorec zaradi poenostavitve osrednjega živčevja, drugi zagovarjajo teorijo, po kateri gre dejansko za predparitveni ritual. Samec se s svojim vedenjem »predstavi« vsem samicam na določenem področju, v bodoče pa je verjetneje, da bo se samica voljna pariti z znanim samcem kot pa s tujcem. Poleg tega glasni klici privabljajo ostale samce v bližini, zaradi česar se lahko ti spopadejo med seboj; zmagovalec dobi »pravico« do parjenja z vsemi samicami na območju, te pa lahko ocenijo najbolj primernega, dominantnega samca za bodoča parjenja.[28] Samci se parijo z več samicami. Parjenje poteka na drevesu, sama združitev je kratka, tj. do dve minuti. Med parjenjem samec zagrabi samico za tilnik z zobmi.[4]

Samice vsakoletno skotijo po enega mladiča. Brejost traja 34-36 dni. Ob rojstvu tehta mladiček le pol grama in se takoj prisesa na enega od dveh seskov v vreči. Ob starosti 5 mesecev ga mati počasi prične odvajati od sesanja ter ga delno hrano z napol prebavljenim listjem, ki se nahajajo v iztrebku; s tem mladiček pridobi mikrobe, potrebne za prebavo evkaliptusovega listja. Pri pribl. 7 mesecih mladič zapusti vrečo in do starosti 11 mesecev jaha na njenem hrbtu. Tudi po osamosvojitvi potomci še več mesecev živijo v bližini matere. Življenjska doba znaša okoli 13 let, v ujetništvu tudi do 18 let.[4]

Ohranitveno stanje

Točen trend gibanja populacije koal je dokaj nejasen, saj se življenjski prostor razteza široko preko različnih podnebnih pasov, ponekod je gostota populacij dokaj majhna, dodatno pa oceno otežuje obarvanost kožuha in povečini mirujoči način življenja.[43] Po eni oceni naj bi se leta 2010 gibalo število vseh koal med 347.000 in 518.000, drugo poročilo iz leta 2012 omenja pribl. 330.000 osebkov.[2] Poudariti je treba, da so ponekod koale ogrožene zaradi manjšanja primernega življenjskega okolja, medtem ko so na nekaterih predelih populacije stabilne ali pa se celo prekomerno razmnožujejo.[44] Tako se gostote populacij lahko bistveno razlikuje glede na čas in pokrajino: tako je bila l. 2000 bila ocenjena populacija koal na osrednjem delu Queenslanda 0,01 osebka na hektar, medtem ko je bila ocenjena gostota na otoku Kangaroo Island pred ukrepi zmanjševanja populacije več kot 5 osebkov na hektar. Upoštevati je treba občasna dolga deževna obdobja ter vročine.[2]

Prometni znak, ki opozarja na prisotnost koal in kengurujev

Koale naseljujejo vzhodni del Avstralije, kjer sta razvoj kmetijstva in urbanizacija najintenzivnejša. V zadnjih 200 letih je izginilo približno tretjina evkaliptusovih gozdov zaradi širjenja kmetijskih obdelovalnih površin, urbanizacije ter razvoja turizma na priobalnih območjih. Dodatno jih ogrožajo požari, letno pa pogine več tisoč koal zaradi prometa. Koale se težje spopadajo s stresom, deloma na račun zelo majhnih nadledvičnih žlez, deloma pa zaradi majhnih zalog energije: med negativne vplive lahko štejemo masovni turizem[45] in napade domačih psov. V predelih z zelo nizko gostoto populacij je treba upoštevati še negativen vpliv zmanjšanja genetske raznolikosti zaradi pomanjkanja primernih partnerjev (glej tudi Alleejev učinek).[46]

Po drugi strani je gostota populacij na nekaterih predelih, kot so otoki Kangaroo Island, French Island ter Phillip Island, tako velika, da morajo koale preseljevati nazaj na celino, porajajo se tudi predlogi o sterilizaciji. Vzrok razrasti populacije ni jasen, domnevajo pa, da je lahko eden od dejavnikov odsotnost okužb s klamidijami.[46]

Nekatere ohranitvene ukrepe, kot so npr. nakupi posesti za vzpostavitev zaščitenih rezervatov, izvajajo državne oblasti, ostali ukrepi pa so v rokah dobrodelnih organizacij ter drugih privatnih združb. Prijazen in ljubek videz koal pripomore k dvigu prostovoljnih prispevkov nevladnim organizacijam.[46]

Bolezni in plenilci

Med bakterijskimi okužbami koale najbolj ogrožajo okužbe s klamidijami, ki lahko povzročijo keratokonjunktivitis (vnetje roženice in veznice) ter okužbe sečil, dihal in rodil, posledično pa to lahko vodi v slepoto, neplodnost in v hujših primerih do pogina živali.[47][48] Tako kot pri ljudeh se koale okužijo najpogosteje preko spolnih odnosov, mladiči tudi preko uživanja materinega iztrebka v zgodnjem obdobju. Po nekaterih podatkih naj bi bile okužbe s klamidijami eden od vodilnih vzrokov pogina koal. Okužbe s klamidijami so sicer zdravljene z antibiotiki, vendar je treba vzeti v ozir možnost porušenja mikrobne flore v črevesju kot posledico stranskega učinka zdravil, ki je sicer nujno potrebna za prebavo evkaliptusovih listov.[49] Trenutno potekajo raziskave na področju razvoja cepiva proti klamidijam, ki bi lahko omogočile tudi razvoj sorodnega cepiva za ljudi.[50]

Vzrok nagnjenosti k tovrstnim okužbam ni popolnoma jasen, domnevajo pa, da bi lahko k temu prispevala okvara imunskega sistema zaradi sočasne okužbe z retrovirusom (KoRV), ki povzroča koalin imunski deficitni sindrom (KIDS), podobno kot povzroča HIV pri človeku AIDS.[48] Okužba z retrovirusom in posledični padec imunosti verjetno prispeva tudi k obolevanju za limfomi, levkemijami in drugimi malignimi tumorji.[47] Podatki kažejo, da so populacije koal na severu Avstralije v veliki večini okužene z dotičnim retrovirusom, medtem ko je razširjenost okužbe na jugu manjša; na nekaterih izoliranih pokrajinah, kot je otok Kangaroo Island, je praktično odsotna. Raziskave okužb koal z retrovirusom so pomembne zaradi ohranitve vrste, poleg tega pa ponujajo enkraten vpogled v mehanizem delovanja retrovirusov, kar bi lahko prispevalo k napredku zdravljenja sorodnih okužb pri človeku.[51]

Okužbe z zajedavci (paraziti) imajo v primerjavi s klamidijami bistveno manjši pomen. Najpogostejši zajedavci koal so klopi[47] ter tripanosome[52] (predvsem T. irwini). Med redkejše okužbe sodijo okužbe s praživalmi Toxoplasma gondii in Cryptosporidium ter okužbe prebavil z vrsto trakulje Bertiella obesa[53] ter okužbe dihal z vrstama glist Marsupostrongylus longilarvatus in Durikainema phascolarcti. Prav tako so redke tudi garje ter kožne razjede zaradi okužbe z mikobakterijo M. ulcerans.[47]

Koale imajo le malo naravnih plenilcev, med njimi velja omeniti dinge ter večje pitone, plenilske ptice, kot sta repati orel ter avstralska silna sova, pa ogrožajo tudi mladiče.[47]

Zgodovina odnosa s človekom

Ime »koala« izhaja iz jezika avstralskih domorodcev in se je razvil verjetno iz različic besed cullewine, koolewong, colo, colah, koolah. Eden od domnevnih prevodov bi se lahko glasil kot »brez vode«, kar se nanaša na sposobnost pridobivanja večine potreb po vodi preko prebave evkaliptusovih listov.[54]

Avstralski domorodci so v preteklosti lovili koale zaradi hrane, saj so zaradi svoje okornega premikanja lahka tarča za lov z bumerangom. Po tradicionalnem verovanju se mora sicer koale spoštovati, kar pomeni prepoved lomljenja kosti in ubijanja zaradi krzna, sicer se to lahko maščuje s hudo sušo.[54]

»/.../Ubijanje naših nenevarnih in ljubkih medvedov je nič drugega kot pa barbarsko dejanje ... Do sedaj noben človek ni obtožil koale uničevanja žitnih polj ali trat. Prav tako se jim ne more pripisati nobenega družbenega greha ... Koale ne predstavljajo izziva za strelce ... Navkljub vsemu so že skoraj iztrebljene na nekaterih področjih/.../«

Vance Palmer, novelist in družbeni kritik, leta 1927

Evropski naseljenci za razliko od domačinov niso spoštovali tega in so koale streljali sprva zaradi »zabave« oz. »športa«, pozneje pa so jih začeli loviti zaradi toplega in trpežnega kožuha.[54] Pred prihodom Evropejcev je populacija koal štela več milijonov osebkov, v drugi polovici 19. stoletja ter v prvih desetletjih 20. stoletja pa so lov, izsekovanje evkaliptusovih gozdov ter požari privedli koale na rob izumrtja. Samo leta 1924 je bilo prodanih okoli 2 milijona kožuhov v Evropo in Severno Ameriko. Do tega leta so bile koale iztrebljene v Južni Avstraliji ter skoraj iztrebljene v Viktoriji in Novem Južnem Walesu. Masovni poboji so sprožili množične proteste po vsej Avstraliji, verjetno pa je šlo hkrati za prvi dogodek, ki je združil Avstralce v boju proti ekološkemu problemu. Navkljub temu je revščina, ki je bila posledica suše v letih od 1926-1928, privedla do poboja nadaljnjih 600.000 koal v Queenslandu. Leta 1934 je bilo ocenjeno število preživelih koal po celotni celini samo še okoli 500-1.000.

V 20. in 30. letih 20. stoletja so se pričeli vzpostavljati zaščiteni rezervati za koale, do leta 1927 je bil lov na koale prepovedan v vseh zveznih državah. Intenzivni ukrepi za ohranitev koal so pričeli izvajati proti koncu druge svetovne vojne. Koale so bile priseljena na številna priobalna področja in otočja. Na nekaterih otočjih je njihovo število celo tako naraslo, da je pričelo primanjkovati hrane, zato so jih morali preseliti ponovno nazaj na celino.[26]

Opombe

  1. Podobno naj bilo tudi pri drugih živalih ter celo pri človeku, ki dobijo podatke, tj. kemične sledi hrane, tudi preko materinega mleka. To nazorno kaže poskus s kunci, pri katerih so matere jedle brinove jagode, katerih mladiči so jih prav tako imeli radi, medtem kot mladiči mater, ki niso uživale brinove jagode, niso kazali želje po uživanju jagod. Šlo naj bi za vedenjski sistem dedovanja preko vpliva kemičnih spojin.[38]

Sklici

  1. Groves, C. P. (2005). Wilson, D. E.; Reeder, D. M. (ur.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. str. 43. ISBN 0-801-88221-4. OCLC 62265494.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Woinarski J in Burbidge AA (2016). Koala (Phascolarctos cinereus) . Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst 2016. IUCN 2016. Pridobljeno: 24.8.2016.
  3. Trivedi B. (10.5.2002). »Koalas Overrunning Australia Island Ark«. National Geographic News. Pridobljeno 5.7.2009.
  4. 4,00 4,01 4,02 4,03 4,04 4,05 4,06 4,07 4,08 4,09 Macdonald, 1996, str. 872.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 »Physical Characteristics of the Koala«. Australian Koala Fundation. Pridobljeno 13. avgusta 2018.
  6. 6,0 6,1 Jackson S. (2003). Australian Mammals: Biology and Captive Management. CSIRO Publishing. str. 147–51. ISBN 978-0-643-06635-9.
  7. Degabriele R, Dawson TJ. (1979). »Metabolism and heat balance in an arboreal marsupial, the koala (Phascolarctos cinereus)«. Journal of Comparative Physiology B. Zv. 134, št. 4. str. 293–301. doi:10.1007/BF00709996. ISSN 1432-1351.
  8. 8,0 8,1 Kržišnik M. (2007). Enciklopedija živali. Kranj: Modita, str. 95. ISBN 978-961-6581-14-1
  9. Moyal, 2008, str. 183.
  10. Martin, Handasyde; 1999, str. 52-4.
  11. 11,0 11,1 11,2 Tyndale-Biscoe CH, 2005, str. 234.
  12. Louys J s sod. (2009). »Cranial anatomy of Oligo-Miocene koalas (Diprotodontia: Phascolarctidae): Stages in the evolution of an extreme leaf-eating specialization«. Journal of Vertebrate Paleontology. Zv. 29, št. 4. str. 981–92. doi:10.1671/039.029.0412.
  13. Charlton BD s sod. (2013). »Koalas use a novel vocal organ to produce unusually low-pitched mating calls«. Current Biology. Zv. 23, št. 23. str. R1035. doi:10.1016/j.cub.2013.10.069. PMID 24309276.
  14. Tyndale-Biscoe CH, 2005, str. 226.
  15. 15,0 15,1 15,2 15,3 Macdonald, 1996, str. 875.
  16. Cooke F, Hutchinson S. (2004). The Encyclopedia of Animals: A Complete Visual Guide. University of California Press, str. 79. ISBN 9780520244061
  17. Hutchins, 2004, str. 44.
  18. McGregor DC, Kerr SE, Krockenberger AK (2013). »The distribution and abundance of an island population of koalas (Phascolarctos cinereus) in the far north of their geographic range«. PLOS ONE. Zv. 8, št. 3. str. e59713. doi:10.1371/journal.pone.0059713. PMC 3601071. PMID 23527258.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  19. Martin, Handasyde; 1999, str. 12-13.
  20. Martin, Handasyde; 1999, str. 29-31.
  21. Martin, Handasyde; 1999, str. 29-31.
  22. Smith AG s sod. (2013). »Out on a limb: Habitat use of a specialist folivore, the koala, at the edge of its range in a modified semi-arid landscape«. Landscape Ecology. Zv. 28, št. 3. str. 418–26. doi:10.1007/s10980-013-9846-4.
  23. 23,0 23,1 23,2 23,3 Hutchins, 2004, str 45.
  24. Briscoe NJ s sod. (2014). »Tree-hugging koalas demonstrate a novel thermoregulatory mechanism for arboreal mammals«. Biology Letters. Zv. 10, št. 6. doi:10.1098/rsbl.2014.0235.
  25. Hutchins, 2004, str 46.
  26. 26,0 26,1 Macdonald, 1996, str. 872, 875.
  27. Moyal, 2008, str. 191.
  28. 28,0 28,1 28,2 Martin, Handasyde; 1999, str. 58-60.
  29. 29,0 29,1 Smith M (1980). »Behaviour of the Koala, Phascolarctos cinereus (Goldfuss), in Captivity VI*. Aggression«. Australian Wildlife Research. Zv. 7, št. 2. str. 177–90.
  30. Martin, Handasyde; 1999, str. 54-6.
  31. Tobey JR, Nute TR, Bercovitch FB (2009). »Age and seasonal changes in the semiochemicals of the sternal gland secretions of male koalas (Phascolarctos cinereus)«. Australian Journal of Zoology. Zv. 57, št. 2. str. 111–18. doi:10.1071/ZO0809.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  32. Jackson S. (2010). Koala: Origins of an Icon (2. izdaja). Allen & Unwin, str. 73-4. ISBN 978-1-74237-323-2
  33. 33,0 33,1 33,2 33,3 33,4 Caroline J in Spillman D-M (2003). »Fiber Digestion in Mammals« (PDF). Pakistan Journal of Biological Sciences. Zv. 6, št. 17. str. 1564–73.
  34. 34,0 34,1 Martin, Handasyde; 1999, str. 43.
  35. Martin, Handasyde; 1999, str. 44.
  36. 36,0 36,1 Martin, Handasyde; 1999, str. 45.
  37. Martin, Handasyde; 1999, str. 41-44.
  38. Jablonka E. in Lamb MJ. (2009). Štiri razsežnosti evolucije: Genetska, epigenetska, vedênjska in simbolna raznolikost v zgodovini življenja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, str. 158. ISBN 978-961-234-815-1
  39. 39,0 39,1 Martin, Handasyde; 1999, str. 39.
  40. Martin, Handasyde; 1999, str. 40.
  41. 41,0 41,1 Martin, Handasyde; 1999, str. 48.
  42. 42,0 42,1 Hutchins, 2004, str. 47.
  43. McGregor DC, Kerr SE, Krockenberger AK (2013). »The Distribution and Abundance of an Island Population of Koalas (Phascolarctos cinereus) in the Far North of Their Geographic Range«. PLoS ONE. Zv. 8, št. 3. str. e59713. doi:10.1371/journal.pone.0059713.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  44. Hutchins, 2004, str. 48.
  45. Prigg M. (19. maj 2014). »The Koala can't bear us: Researchers find animals are far more stressed by human encounters than previously thought«. MailOnline. Pridobljeno 24. avgusta 2018.
  46. 46,0 46,1 46,2 Hutchins, 2004, str. 48-9.
  47. 47,0 47,1 47,2 47,3 47,4 Martin, Handasyde; 1999, str. 71-5.
  48. 48,0 48,1 Timms P. (2005). »Chlamydial infection and disease in the koala«. Microbiology Australia. Zv. 25, št. 2. str. 65–68.
  49. Weisberger M. (9. maj 2018). »Why the Heck Do So Many Koalas Have Chlamydia?«. Live Science. Pridobljeno 25. avgusta 2018.
  50. Klein A. (21. april 2017). »Chlamydia vaccine for koalas slows spread of deadly disease«. Daily News. Pridobljeno 25. avgusta 2018.
  51. Stoye JP. (2006). »Koala retrovirus: A genome invasion in real time«. Genome Biology. Zv. 7, št. 11. str. 241. doi:10.1186/gb-2006-7-11-241. PMC 1794577. PMID 17118218.
  52. McInnes LM s sod. (2011). »The potential impact of native Australian trypanosome infections on the health of koalas (Phascolarctos cinereus)«. Parasitology. Zv. 138, št. 7. str. 873–83. doi:10.1017/S0031182011000369. PMID 21524321.
  53. Jackson SM. (2003). Australian Mammals: Biology and Captive Management. CSIRO Publishing, str. 164. ISBN 0-643-06635-7
  54. 54,0 54,1 54,2 Hutchins, 2004, str. 49.

Viri

  • Hutchins M, Kleiman DG, Geist V, McDade MC. (ur.) (2004). "Koalas. V: Grzimek's Animal Life Encyclopedia, Vol. 13: Mammals II, 2. izdaja; , str. 43-50. Gale Group. ISBN 0-7876-5789-1
  • Macdonald D. (ur.) (1996). "Koala". V: Velika enciklopedija: Sesalci, str. 872-5. Ljubljana: Mladinska knjiga. ISBN 86-11-14524-0
  • Martin R in Handasyde KA. (1999). The Koala: Natural History, Conservation and Management. UNSW Press. ISBN 9780868405445
  • Moyal A. (2008). Koala: A Historical Biography. Australian Natural History Series. CSIRO Publishing. ISBN 978-0-643-09401-7
  • Tyndale-Biscoe CH. (2005). Life of Marsupials. CSIRO Publishing. ISBN 9780643091993