Jugoslovanska ljudska armada: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 50: Vrstica 50:
Na začetku se je armada zanašala na sovjetsko vojaško pomoč (orožje, inštruktorji, vojaška industrija ...), po [[informbiro|informbiroju]] leta 1948, ko se je Jugoslavija zaradi političnih razlogov sprla s [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], se je ta pomoč prekinila. To je ustrezalo zahodnim zaveznikom, zato so do leta 1955 Jugoslovansko vojsko oskrbovali z orožjem zahodnega izvora. Da bi se Jugoslavija še dodatno zavarovala pred morebitnim napadom Sovjetske zveze, je sklenila obrambni pakt z Grčijo inTurčijo, ki je bil edini tak sporazum v zgodovini SFRJ. Ko je Jugoslavija sredi petdesetih let ponovno vzpostavila normalne stike z Sovjetsko zvezo, se je sodelovanje z zahodom omejilo in JLA se je ponovno začela oboroževati z orožjem sovjetskega izvora. V tem času se je opomogla tudi industrija, ki je po licenci izdelovala številna orožja sovjetskega izvora. Da odnosi med državama še niso bili popolnoma razčiščeni, se je izkazalo med madžarsko vstajo, oktobra 1956, ko je ob madžarsko-jugoslovanski meji prišlo do številnih pripetljajev in provokacij, zato je celotno mejo med državama zasedla vojska. Podobne razmere so vladale tudi na albansko-jugoslovanski meji, ki je bila zaradi političnih nesporazumov hermetično zaprta in napetosti med državama so vladale vse do konca [[Hladna vojna|hladne vojne]]. Praška pomlad in posredovanje [[Rdeča armada|Rdeče armade]] na [[Češkoslovaška|Češkoslovaškem]], avgusta 1968, je pokazala vse slabosti relativno majhne JLA, zato se je politični in vojaški vrh v strahu pred napadom od zunaj odločil za popolno preoblikovanje vojske. V ta namen je bila oblikovana tudi Teritorialna obramba (TO). To je bila organizacija, ki so jo sestavljali večinoma rezervisti, njen namen je bil upočasniti sovražnikovo napredovanje, dokler JLA ne izvede popolne mobilizacije. Vsaka republika v Jugoslaviji je imela svojo Teritorialno obrambo, ki ji je tudi neposredno poveljevala, zaradi česar je med JLA in TO prišlo do številnih zapletov in sporov. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih je moč JLA nenehno rasla (bila naj bi tretja najmočnejša vojska v Evropi po navedbah takratnih voditeljev).
Na začetku se je armada zanašala na sovjetsko vojaško pomoč (orožje, inštruktorji, vojaška industrija ...), po [[informbiro|informbiroju]] leta 1948, ko se je Jugoslavija zaradi političnih razlogov sprla s [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], se je ta pomoč prekinila. To je ustrezalo zahodnim zaveznikom, zato so do leta 1955 Jugoslovansko vojsko oskrbovali z orožjem zahodnega izvora. Da bi se Jugoslavija še dodatno zavarovala pred morebitnim napadom Sovjetske zveze, je sklenila obrambni pakt z Grčijo inTurčijo, ki je bil edini tak sporazum v zgodovini SFRJ. Ko je Jugoslavija sredi petdesetih let ponovno vzpostavila normalne stike z Sovjetsko zvezo, se je sodelovanje z zahodom omejilo in JLA se je ponovno začela oboroževati z orožjem sovjetskega izvora. V tem času se je opomogla tudi industrija, ki je po licenci izdelovala številna orožja sovjetskega izvora. Da odnosi med državama še niso bili popolnoma razčiščeni, se je izkazalo med madžarsko vstajo, oktobra 1956, ko je ob madžarsko-jugoslovanski meji prišlo do številnih pripetljajev in provokacij, zato je celotno mejo med državama zasedla vojska. Podobne razmere so vladale tudi na albansko-jugoslovanski meji, ki je bila zaradi političnih nesporazumov hermetično zaprta in napetosti med državama so vladale vse do konca [[Hladna vojna|hladne vojne]]. Praška pomlad in posredovanje [[Rdeča armada|Rdeče armade]] na [[Češkoslovaška|Češkoslovaškem]], avgusta 1968, je pokazala vse slabosti relativno majhne JLA, zato se je politični in vojaški vrh v strahu pred napadom od zunaj odločil za popolno preoblikovanje vojske. V ta namen je bila oblikovana tudi Teritorialna obramba (TO). To je bila organizacija, ki so jo sestavljali večinoma rezervisti, njen namen je bil upočasniti sovražnikovo napredovanje, dokler JLA ne izvede popolne mobilizacije. Vsaka republika v Jugoslaviji je imela svojo Teritorialno obrambo, ki ji je tudi neposredno poveljevala, zaradi česar je med JLA in TO prišlo do številnih zapletov in sporov. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih je moč JLA nenehno rasla (bila naj bi tretja najmočnejša vojska v Evropi po navedbah takratnih voditeljev).


Osemdeseta leta, kmalu po Titovi smrti, ko je vodenje države prevzelo Predsedstvo SFRJ, so bila začetek gospodarske krize, katere posledica je bila [[hiperinflacija]]. Ker je povsod primanjkovalo denarja, se je zmanjšal tudi proračun vojske, kar je vplivalo na njene strateške zmogljivosti in vojaško industrijo. Leta 1988 je bila vojska, zlasti v [[Slovenija|Sloveniji]], glavna tarča kritik. JLA je postala orodje velikosrbske politike. Oblasti v Beogradu so pošiljale vojsko na
⚫
Osemdeseta leta, kmalu po Titovi smrti, ko je vodenje države prevzelo Predsedstvo SFRJ, so bila začetek gospodarske krize, katere posledica je bila [[hiperinflacija]]. Ker je povsod primanjkovalo denarja, se je zmanjšal tudi proračun vojske, kar je vplivalo na njene strateške zmogljivosti in vojaško industrijo. Leta 1988 je bila vojska, zlasti v [[Slovenija|Sloveniji]], glavna tarča kritik. JLA je postala orodje velikosrbske politike. Oblasti v Beogradu so pošiljale vojsko na Kosovo, kjer so izbruhnili nemiri med tamkaj živečimi Srbi in Albanci, kateri so zahtevali republiko. Posledično je srbska vlada, še posebno po prihodu [[Slobodan Milošević|Slobodana Milošević]]<nowiki/>a na oblast, postajala vedno bolj represivna. V Sloveniji so se medtem pojavljale ideje o samostojni in neodvisni državi. Kot zadnji steber varnosti in celovitosti Jugoslavije, je JLA temu seveda nasprotovala. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let pa so se v Evropi začele dogajati zgodovinske spremembe. Padla je železna zavesa in komunistični sistem, ki je več kot 45 let krojil usodo vzhodne Evrope, je prenehal obstajati. Spremembe so se začele dogajati tudi znotraj Jugoslavije. Hrvaška in Slovenija, sta vedno bolj odkrito kazali osamosvojitvene težnje, kar je v državi pripeljalo do hude politične krize. Jugoslovanska vlada, ki je bila pod močnim vplivom vojske, je kakršnimkoli spremembam ostro nasprotovala in grozila z vojaškim posredovanjem. Jugoslavija se je znašla na pragu državljanske vojne. Kakšna bo vloga JLA v njej, pa so pod srbskim vplivom, odločali v Beogradu. 25. junija 1991 sta Slovenija in [[Hrvaška]] razglasili neodvisnost in samostojnost, zato je JLA kot vojska na ozemlju tedaj edine mednarodno priznane države SFRJ, hotela zavarovati takratne državne meje SR Slovenije, ki so bile hkrati meje SFRJ. Na mejne prehode z Avstrijo in Italijo, je ob podpori vojnega letalstva, poslala oklepne enote iz takratnih slovenskih in nekaterih hrvaških vojašnic, z izgovorom da je meja ogrožena s strani [[NATO]] pakta. To ji je omogočala takratna zvezna ustava. Vsak vojak obveznik te vojske, je moral dati prisego, da bo branil ozemeljsko celovitost Jugoslavije in če bo treba, za to dal tudi svoje življenje. JLA, ki so jo v večini sestavljali mladi naborniki, je začela pohod na mejne prehode v noči po razglasitvi neodvisnosti Republike Slovenije. Lokalno prebivalstvo po vsej Sloveniji je slišalo hrumenje tankov v jutranjih urah 27 junija. Dan prej je proti meji z Italijo krenil reški korpus. Slovenijo so tistega dne, ko se je v Ljubljani dogajala slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti, v nizkem letu preletavala vojaška letala. Teritorialna Obramba (TO) in tedanja Milica (kasneje preimenovana v Slovensko Policijo), sta bili oboroženi z lahkim orožjem in sta se spopadli z mnogo močnejšo zvezno vojsko (JLA) na mestih, kjer so tanki prebijali improvizirano postavljene barikade sestavljene iz tovornjakov, avtobusov in delovnih strojev in na mestih kjer je vojska bojno delovala. V kasnejših dnevih vojne pa tudi tam, kjer so bile formacije TO in Milice v taktični in strateški prednosti. General jugoslovanske vojske Rašeta, ki je deloval na poveljstvu 5. vojaškega območja, je sicer javil slovenskemu predsedstvu, da vojaki niso oboroženi z bojno municijo, vendar so dejstva na terenu kazala drugačno sliko. TO in Milica sta ukrepali na podlagi novo sprejetih osamosvojitvenih zakonov in republiške ustave, ki se je takrat že precej razlikovala od zvezne. Pripadniki TO in Milice so obkolili in blokirali logistične in oskrbovalne poti vojašnic JLA v Sloveniji , ki so zato ostale brez vode, elektrike in ostale oskrbe. Morala med vojaki je padla na najnižjo točko in številni mladi naborniki so dezertirali. Poudariti je potrebno, da je bilo med vojaki JLA tudi veliko Slovencev. TO in Policija sta bili primorani izvajati akcije tudi proti njim. Tako je bil v Ljubljani sestreljen helikopter JLA, ki je prevažal kruh v vojašnico, pilot pa je bil Slovenec. JLA je čez noč v Sloveniji bila obravnavana kot agresorska vojska, kljub temu da je bila takrat zakonita mednarodno priznana oborožena sila, zadolžena varovati slovensko in celotno jugoslovansko ozemlje. Da takrat ni bila agresorska vojska, je potrdilo tudi sodišče Republike Slovenije v primeru sojenja slovenskemu generalu JLA Konradu Kolšku z obrazložitvijo da: "JLA na dan 25.6.1991 niti po domačem niti mednarodnem pravu ni bila in ni mogla biti agresor." Bi pa to lahko postala po izteku moratorija podpisanega ob Brionskih sporazumih, kjer se je vojska obvezala da se v treh mesecih umakne iz Slovenije. Po desetih dnevih spopadov je Slovenija z Jugoslovanskim vodstvom sklenila dogovor, da zamrzne osamosvojitvene procese, vojska pa se je v okrnjeni sestavi vrnila v vojašnice. Po izteku Brionskega moratorija, ko se je vojska umaknila iz Slovenije, so se konflikti preselili na Hrvaško, predvsem v Slavonijo ,kjer so se spopadi razvili v pravo bitko (Vukovar). Tamkaj živeči Srbi niso hoteli živeti v novo nastajajoči hrvaški državi, ki je obetala nekatere elemente in simbole kolaborantske NDH med 2. svetovno vojno. Zato so se uprli. Enote JLA, ki so bile obkoljene v vojašnicah, so se iz njih prebijale na silo, pri čemer je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Mnoge vojašnice so se vdale tudi brez boja, kar je novo nastali hrvaški vojski omogočilo, da se oboroži z zaplenjenim orožjem. Avgusta 1991 je napovedala neodvisnost tudi [[Makedonija]]. JLA se je od tam umaknila brez prelivanja krvi. Tako kot v Sloveniji, pa je s seboj odpeljala vso težko oborožitev. Armado, ki je bila prej večnacionalna, so zdaj sestavljali večinoma Srbi, ki so začeli oboroževati različne srbske paravojaške formacije, katere so nato pustošile in ubijale nedolžne civile po Hrvaški in Bosni. Po pogajanjih s hrvaško vlado, je vojska obljubila da se umakne. Del enot JLA je ostal z novo nastalimi paravojaškimi formacijami, dokler jih redna hrvaška vojska v operacijah Blisk in Nevihta leta 1995 ni pregnala. Razdor med narodi in v vojski se je "kuhal" tudi v Bosni. Bosna in Hercegovina je razglasila neodvisnost marca 1992. Zaradi narodnostno mešanega prebivalstva so izbruhnili boji med Bošnjaki, Hrvati in Srbi. Tako kot na Hrvaškem, se je JLA znašla obkoljena v vojašnicah. Tudi tam je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Vojska, ki je bila po umiku iz Slovenije razporejena na meje Velike Srbije ('''Karlobag-Ogulin-Karlovac-Virovitica),''' je bila tedaj že povsem srbska in je aktivno sodelovala pri obstreljevanju Sarajeva, Dubrovnika, Vukovarja in pri drugih vojnih zločinih. S temi dejanji si je umazala dobro ime in spoštovanje, ki ga je uživala do razpada SFRJ. Armada, ki je bila ustanovljena da brani Jugoslavijo pred zunanjim sovražnikom ter združuje njene narode in narodnosti, je razpadla zaradi notranjih trenj in nacionalizma. To je šok, ki ga bodo mnogi v vseh delih nekdanje države, še dolgo pomnili. Proti koncu maja 1992 se je Jugoslovanska Armada, (brez naziva "Ljudska", kakor so jo mediji v Sloveniji preimenovali že od prvih spopadov) umikala tudi iz Bosne in Hercegovine. V vseh bivših jugoslovanskih republikah so ustanavljali nove vojske, ki so sčasoma postale legitimne in redne. Vse paravojne formacije so, po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma konec leta 1995, bile razpuščene.
#PREUSMERITEV [[Kosovo]]
⚫
Kosovo, kjer so izbruhnili nemiri med tamkaj živečimi Srbi in Albanci, kateri so zahtevali republiko. Posledično je srbska vlada, še posebno po prihodu [[Slobodan Milošević|Slobodana Milošević]]<nowiki/>a na oblast, postajala vedno bolj represivna. V Sloveniji so se medtem pojavljale ideje o samostojni in neodvisni državi. Kot zadnji steber varnosti in celovitosti Jugoslavije, je JLA temu seveda nasprotovala. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let pa so se v Evropi začele dogajati zgodovinske spremembe. Padla je železna zavesa in komunistični sistem, ki je več kot 45 let krojil usodo vzhodne Evrope, je prenehal obstajati. Spremembe so se začele dogajati tudi znotraj Jugoslavije. Hrvaška in Slovenija, sta vedno bolj odkrito kazali osamosvojitvene težnje, kar je v državi pripeljalo do hude politične krize. Jugoslovanska vlada, ki je bila pod močnim vplivom vojske, je kakršnimkoli spremembam ostro nasprotovala in grozila z vojaškim posredovanjem. Jugoslavija se je znašla na pragu državljanske vojne. Kakšna bo vloga JLA v njej, pa so pod srbskim vplivom, odločali v Beogradu. 25. junija 1991 sta Slovenija in [[Hrvaška]] razglasili neodvisnost in samostojnost, zato je JLA kot vojska na ozemlju tedaj edine mednarodno priznane države SFRJ, hotela zavarovati takratne državne meje SR Slovenije, ki so bile hkrati meje SFRJ. Na mejne prehode z Avstrijo in Italijo, je ob podpori vojnega letalstva, poslala oklepne enote iz takratnih slovenskih in nekaterih hrvaških vojašnic, z izgovorom da je meja ogrožena s strani [[NATO]] pakta. To ji je omogočala takratna zvezna ustava. Vsak vojak obveznik te vojske, je moral dati prisego, da bo branil ozemeljsko celovitost Jugoslavije in če bo treba, za to dal tudi svoje življenje. JLA, ki so jo v večini sestavljali mladi naborniki, je začela pohod na mejne prehode v noči po razglasitvi neodvisnosti Republike Slovenije. Lokalno prebivalstvo po vsej Sloveniji je slišalo hrumenje tankov v jutranjih urah 27 junija. Dan prej je proti meji z Italijo krenil reški korpus. Slovenijo so tistega dne, ko se je v Ljubljani dogajala slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti, v nizkem letu preletavala vojaška letala. Teritorialna Obramba (TO) in tedanja Milica (kasneje preimenovana v Slovensko Policijo), sta bili oboroženi z lahkim orožjem in sta se spopadli z mnogo močnejšo zvezno vojsko (JLA) na mestih, kjer so tanki prebijali improvizirano postavljene barikade sestavljene iz tovornjakov, avtobusov in delovnih strojev in na mestih kjer je vojska bojno delovala. V kasnejših dnevih vojne pa tudi tam, kjer so bile formacije TO in Milice v taktični in strateški prednosti. General jugoslovanske vojske Rašeta, ki je deloval na poveljstvu 5. vojaškega območja, je sicer javil slovenskemu predsedstvu, da vojaki niso oboroženi z bojno municijo, vendar so dejstva na terenu kazala drugačno sliko. TO in Milica sta ukrepali na podlagi novo sprejetih osamosvojitvenih zakonov in republiške ustave, ki se je takrat že precej razlikovala od zvezne. Pripadniki TO in Milice so obkolili in blokirali logistične in oskrbovalne poti vojašnic JLA v Sloveniji , ki so zato ostale brez vode, elektrike in ostale oskrbe. Morala med vojaki je padla na najnižjo točko in številni mladi naborniki so dezertirali. Poudariti je potrebno, da je bilo med vojaki JLA tudi veliko Slovencev. TO in Policija sta bili primorani izvajati akcije tudi proti njim. Tako je bil v Ljubljani sestreljen helikopter JLA, ki je prevažal kruh v vojašnico, pilot pa je bil Slovenec. JLA je čez noč v Sloveniji bila obravnavana kot agresorska vojska, kljub temu da je bila takrat zakonita mednarodno priznana oborožena sila, zadolžena varovati slovensko in celotno jugoslovansko ozemlje. Da takrat ni bila agresorska vojska, je potrdilo tudi sodišče Republike Slovenije v primeru sojenja slovenskemu generalu JLA Konradu Kolšku z obrazložitvijo da: "JLA na dan 25.6.1991 niti po domačem niti mednarodnem pravu ni bila in ni mogla biti agresor." Bi pa to lahko postala po izteku moratorija podpisanega ob Brionskih sporazumih, kjer se je vojska obvezala da se v treh mesecih umakne iz Slovenije. Po desetih dnevih spopadov je Slovenija z Jugoslovanskim vodstvom sklenila dogovor, da zamrzne osamosvojitvene procese, vojska pa se je v okrnjeni sestavi vrnila v vojašnice. Po izteku Brionskega moratorija, ko se je vojska umaknila iz Slovenije, so se konflikti preselili na Hrvaško, predvsem v Slavonijo ,kjer so se spopadi razvili v pravo bitko (Vukovar). Tamkaj živeči Srbi niso hoteli živeti v novo nastajajoči hrvaški državi, ki je obetala nekatere elemente in simbole kolaborantske NDH med 2. svetovno vojno. Zato so se uprli. Enote JLA, ki so bile obkoljene v vojašnicah, so se iz njih prebijale na silo, pri čemer je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Mnoge vojašnice so se vdale tudi brez boja, kar je novo nastali hrvaški vojski omogočilo, da se oboroži z zaplenjenim orožjem. Avgusta 1991 je napovedala neodvisnost tudi [[Makedonija]]. JLA se je od tam umaknila brez prelivanja krvi. Tako kot v Sloveniji, pa je s seboj odpeljala vso težko oborožitev. Armado, ki je bila prej večnacionalna, so zdaj sestavljali večinoma Srbi, ki so začeli oboroževati različne srbske paravojaške formacije, katere so nato pustošile in ubijale nedolžne civile po Hrvaški in Bosni. Po pogajanjih s hrvaško vlado, je vojska obljubila da se umakne. Del enot JLA je ostal z novo nastalimi paravojaškimi formacijami, dokler jih redna hrvaška vojska v operacijah Blisk in Nevihta leta 1995 ni pregnala. Razdor med narodi in v vojski se je "kuhal" tudi v Bosni. Bosna in Hercegovina je razglasila neodvisnost marca 1992. Zaradi narodnostno mešanega prebivalstva so izbruhnili boji med Bošnjaki, Hrvati in Srbi. Tako kot na Hrvaškem, se je JLA znašla obkoljena v vojašnicah. Tudi tam je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Vojska, ki je bila po umiku iz Slovenije razporejena na meje Velike Srbije ('''Karlobag-Ogulin-Karlovac-Virovitica),''' je bila tedaj že povsem srbska in je aktivno sodelovala pri obstreljevanju Sarajeva, Dubrovnika, Vukovarja in pri drugih vojnih zločinih. S temi dejanji si je umazala dobro ime in spoštovanje, ki ga je uživala do razpada SFRJ. Armada, ki je bila ustanovljena da brani Jugoslavijo pred zunanjim sovražnikom ter združuje njene narode in narodnosti, je razpadla zaradi notranjih trenj in nacionalizma. To je šok, ki ga bodo mnogi v vseh delih nekdanje države, še dolgo pomnili. Proti koncu maja 1992 se je Jugoslovanska Armada, (brez naziva "Ljudska", kakor so jo mediji v Sloveniji preimenovali že od prvih spopadov) umikala tudi iz Bosne in Hercegovine. V vseh bivših jugoslovanskih republikah so ustanavljali nove vojske, ki so sčasoma postale legitimne in redne. Vse paravojne formacije so, po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma konec leta 1995, bile razpuščene.




Redakcija: 00:56, 22. avgust 2018

Preusmeritev na:

»Jugoslovanska vojska« se preusmerja sem. Glej tudi Vojska Kraljevine Jugoslavije.
Jugoslovanska ljudska armada

Jugoslovenska narodna armija

Југословенска народна армија


Ustanovitev 1945
Ukinitev 1992
Veje/rodovi sil kopenska vojska
vojna mornarica
vojno letalstvo
teritorialna obramba
Sedež Beograd
Vodstvo
Vrhovni poveljnik Josip Broz Tito (1945–1980)
predsednik SFRJ (1980–1992)
Pripadniki
Vojaška polnoletnost 15–65
Nabor 18
V aktivni
vojaški službi 		~ 8.000.000 (1978), age 15–49 (588.000)
Aktivni pripadniki 620.000
Rezervni pripadniki >3.200.000

Jugoslovanska ljudska armada, s kratico JLA (srbohrvaško: Jugoslovenska narodna armija, s kratico JNA), je bila vojaška oborožena sila Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). Ustanovljena je bila ob koncu druge svetovne vojne, marca 1945, s preoblikovanjem partizanskih enot v redno vojsko. Sprva se je imenovala Jugoslovanska armada, leta 1951 pa se je ob desetletnici svojega obstoja preimenovala v Jugoslovansko ljudsko armado. Vrhovni poveljnik vojske je bil Josip Broz Tito, po njegovi smrti pa so to vlogo prevzeli predsedniki predsedstva SFRJ. Vojska je bila oblikovana na klasičen vojaški način s tremi glavnimi rodovi: kopensko vojsko, mornarico in letalstvom. Leta 1968 so ji v strahu pred sovjetsko agresijo dodali še Teritorialno obrambo v vsaki od republik . Svoj čas je bila JLA tretja najmočnejša armada v Evropi in deseta najmočnejša armada na svetu. Njen zaton se je začel na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja zaradi družbenih sprememb ter gospodarske in politične krize. Osamosvojitev Slovenije leta 1991 je zapečatila njeno usodo. Po razširitvi vojne na Hrvaškem in v Bosni je JLA 20. maja 1992 prenehala obstajati.

Zgodovina

Ta razdelek naj bi bil pristranski. (april 2016)

Jugoslovanska ljudska armada je bila ustanovljena marca 1945 iz narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije (NOVJ). Sprva se je imenovala Jugoslovanska armada( JA), leta 1951, ob desetletnici obstoja, pa se je preimenovala v Jugoslovansko ljudsko armado(JLA). Vrhovni poveljnik armade je bil Josip Broz Tito, po njegovi smrti pa so to vlogo prevzeli predsedniki predsedstva SFRJ.

Na začetku se je armada zanašala na sovjetsko vojaško pomoč (orožje, inštruktorji, vojaška industrija ...), po informbiroju leta 1948, ko se je Jugoslavija zaradi političnih razlogov sprla s Sovjetsko zvezo, se je ta pomoč prekinila. To je ustrezalo zahodnim zaveznikom, zato so do leta 1955 Jugoslovansko vojsko oskrbovali z orožjem zahodnega izvora. Da bi se Jugoslavija še dodatno zavarovala pred morebitnim napadom Sovjetske zveze, je sklenila obrambni pakt z Grčijo inTurčijo, ki je bil edini tak sporazum v zgodovini SFRJ. Ko je Jugoslavija sredi petdesetih let ponovno vzpostavila normalne stike z Sovjetsko zvezo, se je sodelovanje z zahodom omejilo in JLA se je ponovno začela oboroževati z orožjem sovjetskega izvora. V tem času se je opomogla tudi industrija, ki je po licenci izdelovala številna orožja sovjetskega izvora. Da odnosi med državama še niso bili popolnoma razčiščeni, se je izkazalo med madžarsko vstajo, oktobra 1956, ko je ob madžarsko-jugoslovanski meji prišlo do številnih pripetljajev in provokacij, zato je celotno mejo med državama zasedla vojska. Podobne razmere so vladale tudi na albansko-jugoslovanski meji, ki je bila zaradi političnih nesporazumov hermetično zaprta in napetosti med državama so vladale vse do konca hladne vojne. Praška pomlad in posredovanje Rdeče armade na Češkoslovaškem, avgusta 1968, je pokazala vse slabosti relativno majhne JLA, zato se je politični in vojaški vrh v strahu pred napadom od zunaj odločil za popolno preoblikovanje vojske. V ta namen je bila oblikovana tudi Teritorialna obramba (TO). To je bila organizacija, ki so jo sestavljali večinoma rezervisti, njen namen je bil upočasniti sovražnikovo napredovanje, dokler JLA ne izvede popolne mobilizacije. Vsaka republika v Jugoslaviji je imela svojo Teritorialno obrambo, ki ji je tudi neposredno poveljevala, zaradi česar je med JLA in TO prišlo do številnih zapletov in sporov. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih je moč JLA nenehno rasla (bila naj bi tretja najmočnejša vojska v Evropi po navedbah takratnih voditeljev).

Osemdeseta leta, kmalu po Titovi smrti, ko je vodenje države prevzelo Predsedstvo SFRJ, so bila začetek gospodarske krize, katere posledica je bila hiperinflacija. Ker je povsod primanjkovalo denarja, se je zmanjšal tudi proračun vojske, kar je vplivalo na njene strateške zmogljivosti in vojaško industrijo. Leta 1988 je bila vojska, zlasti v Sloveniji, glavna tarča kritik. JLA je postala orodje velikosrbske politike. Oblasti v Beogradu so pošiljale vojsko na

  1. PREUSMERITEV Kosovo

Kosovo, kjer so izbruhnili nemiri med tamkaj živečimi Srbi in Albanci, kateri so zahtevali republiko. Posledično je srbska vlada, še posebno po prihodu Slobodana Miloševića na oblast, postajala vedno bolj represivna. V Sloveniji so se medtem pojavljale ideje o samostojni in neodvisni državi. Kot zadnji steber varnosti in celovitosti Jugoslavije, je JLA temu seveda nasprotovala. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let pa so se v Evropi začele dogajati zgodovinske spremembe. Padla je železna zavesa in komunistični sistem, ki je več kot 45 let krojil usodo vzhodne Evrope, je prenehal obstajati. Spremembe so se začele dogajati tudi znotraj Jugoslavije. Hrvaška in Slovenija, sta vedno bolj odkrito kazali osamosvojitvene težnje, kar je v državi pripeljalo do hude politične krize. Jugoslovanska vlada, ki je bila pod močnim vplivom vojske, je kakršnimkoli spremembam ostro nasprotovala in grozila z vojaškim posredovanjem. Jugoslavija se je znašla na pragu državljanske vojne. Kakšna bo vloga JLA v njej, pa so pod srbskim vplivom, odločali v Beogradu. 25. junija 1991 sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost in samostojnost, zato je JLA kot vojska na ozemlju tedaj edine mednarodno priznane države SFRJ, hotela zavarovati takratne državne meje SR Slovenije, ki so bile hkrati meje SFRJ. Na mejne prehode z Avstrijo in Italijo, je ob podpori vojnega letalstva, poslala oklepne enote iz takratnih slovenskih in nekaterih hrvaških vojašnic, z izgovorom da je meja ogrožena s strani NATO pakta. To ji je omogočala takratna zvezna ustava. Vsak vojak obveznik te vojske, je moral dati prisego, da bo branil ozemeljsko celovitost Jugoslavije in če bo treba, za to dal tudi svoje življenje. JLA, ki so jo v večini sestavljali mladi naborniki, je začela pohod na mejne prehode v noči po razglasitvi neodvisnosti Republike Slovenije. Lokalno prebivalstvo po vsej Sloveniji je slišalo hrumenje tankov v jutranjih urah 27 junija. Dan prej je proti meji z Italijo krenil reški korpus. Slovenijo so tistega dne, ko se je v Ljubljani dogajala slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti, v nizkem letu preletavala vojaška letala. Teritorialna Obramba (TO) in tedanja Milica (kasneje preimenovana v Slovensko Policijo), sta bili oboroženi z lahkim orožjem in sta se spopadli z mnogo močnejšo zvezno vojsko (JLA) na mestih, kjer so tanki prebijali improvizirano postavljene barikade sestavljene iz tovornjakov, avtobusov in delovnih strojev in na mestih kjer je vojska bojno delovala. V kasnejših dnevih vojne pa tudi tam, kjer so bile formacije TO in Milice v taktični in strateški prednosti. General jugoslovanske vojske Rašeta, ki je deloval na poveljstvu 5. vojaškega območja, je sicer javil slovenskemu predsedstvu, da vojaki niso oboroženi z bojno municijo, vendar so dejstva na terenu kazala drugačno sliko. TO in Milica sta ukrepali na podlagi novo sprejetih osamosvojitvenih zakonov in republiške ustave, ki se je takrat že precej razlikovala od zvezne. Pripadniki TO in Milice so obkolili in blokirali logistične in oskrbovalne poti vojašnic JLA v Sloveniji , ki so zato ostale brez vode, elektrike in ostale oskrbe. Morala med vojaki je padla na najnižjo točko in številni mladi naborniki so dezertirali. Poudariti je potrebno, da je bilo med vojaki JLA tudi veliko Slovencev. TO in Policija sta bili primorani izvajati akcije tudi proti njim. Tako je bil v Ljubljani sestreljen helikopter JLA, ki je prevažal kruh v vojašnico, pilot pa je bil Slovenec. JLA je čez noč v Sloveniji bila obravnavana kot agresorska vojska, kljub temu da je bila takrat zakonita mednarodno priznana oborožena sila, zadolžena varovati slovensko in celotno jugoslovansko ozemlje. Da takrat ni bila agresorska vojska, je potrdilo tudi sodišče Republike Slovenije v primeru sojenja slovenskemu generalu JLA Konradu Kolšku z obrazložitvijo da: "JLA na dan 25.6.1991 niti po domačem niti mednarodnem pravu ni bila in ni mogla biti agresor." Bi pa to lahko postala po izteku moratorija podpisanega ob Brionskih sporazumih, kjer se je vojska obvezala da se v treh mesecih umakne iz Slovenije. Po desetih dnevih spopadov je Slovenija z Jugoslovanskim vodstvom sklenila dogovor, da zamrzne osamosvojitvene procese, vojska pa se je v okrnjeni sestavi vrnila v vojašnice. Po izteku Brionskega moratorija, ko se je vojska umaknila iz Slovenije, so se konflikti preselili na Hrvaško, predvsem v Slavonijo ,kjer so se spopadi razvili v pravo bitko (Vukovar). Tamkaj živeči Srbi niso hoteli živeti v novo nastajajoči hrvaški državi, ki je obetala nekatere elemente in simbole kolaborantske NDH med 2. svetovno vojno. Zato so se uprli. Enote JLA, ki so bile obkoljene v vojašnicah, so se iz njih prebijale na silo, pri čemer je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Mnoge vojašnice so se vdale tudi brez boja, kar je novo nastali hrvaški vojski omogočilo, da se oboroži z zaplenjenim orožjem. Avgusta 1991 je napovedala neodvisnost tudi Makedonija. JLA se je od tam umaknila brez prelivanja krvi. Tako kot v Sloveniji, pa je s seboj odpeljala vso težko oborožitev. Armado, ki je bila prej večnacionalna, so zdaj sestavljali večinoma Srbi, ki so začeli oboroževati različne srbske paravojaške formacije, katere so nato pustošile in ubijale nedolžne civile po Hrvaški in Bosni. Po pogajanjih s hrvaško vlado, je vojska obljubila da se umakne. Del enot JLA je ostal z novo nastalimi paravojaškimi formacijami, dokler jih redna hrvaška vojska v operacijah Blisk in Nevihta leta 1995 ni pregnala. Razdor med narodi in v vojski se je "kuhal" tudi v Bosni. Bosna in Hercegovina je razglasila neodvisnost marca 1992. Zaradi narodnostno mešanega prebivalstva so izbruhnili boji med Bošnjaki, Hrvati in Srbi. Tako kot na Hrvaškem, se je JLA znašla obkoljena v vojašnicah. Tudi tam je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Vojska, ki je bila po umiku iz Slovenije razporejena na meje Velike Srbije (Karlobag-Ogulin-Karlovac-Virovitica), je bila tedaj že povsem srbska in je aktivno sodelovala pri obstreljevanju Sarajeva, Dubrovnika, Vukovarja in pri drugih vojnih zločinih. S temi dejanji si je umazala dobro ime in spoštovanje, ki ga je uživala do razpada SFRJ. Armada, ki je bila ustanovljena da brani Jugoslavijo pred zunanjim sovražnikom ter združuje njene narode in narodnosti, je razpadla zaradi notranjih trenj in nacionalizma. To je šok, ki ga bodo mnogi v vseh delih nekdanje države, še dolgo pomnili. Proti koncu maja 1992 se je Jugoslovanska Armada, (brez naziva "Ljudska", kakor so jo mediji v Sloveniji preimenovali že od prvih spopadov) umikala tudi iz Bosne in Hercegovine. V vseh bivših jugoslovanskih republikah so ustanavljali nove vojske, ki so sčasoma postale legitimne in redne. Vse paravojne formacije so, po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma konec leta 1995, bile razpuščene.


20. maja 1992 je JLA uradno prenehala obstajati. Njeni ostanki so postali del oboroženih sil novo nastale ZRJ- Zvezna republika Jugoslavija (srbsko: Savezna Republika Jugoslavija).

Osamosvojitev Slovenije

Glavni članek: Osamosvojitev Slovenije.

Politične napetosti med Slovenijo in JLA so se v osemdesetih letih stopnjevale (med drugim tudi zaradi politike do Kosova) in dosegle vrh leta 1988 s procesom proti četverici JBTZ, ko je vojaško sodišče sodilo trem slovenskim civilistom in zastavniku zaradi izdaje vojaške skrivnosti o razformiranju ljubljanskega armadnega območja in njegovi priključitvi zagrebškemu. Nastalo je novo, 5. vojaško območje, ki je zajemalo celotno Slovenijo in del Hrvaške. To je omogočalo vojski oz. oblastem v Beogradu bolj centralistično vodenje države, katera je zašla v globoko politično in tudi gospodarsko krizo. JLA je takrat prvič oboroženo nastopila proti slovenski TO, saj se je jugoslovansko politično vodstvo zavedalo, da država lahko razpade. V vseh republikah tedanje Jugoslavijie so bile maja 1990 prve večstrankarske volitve po 2 sv. vojni. Komunistični režim, na katerem je temeljil tudi nastanek JLA, je izgubljal oblast. Novoizvoljeni republiški vladi v Sloveniji in na Hrvaškem nista skrivali težnje po osamosvojitvi. Oktobra 1990 je JLA zasedla Republiški štab Teritorialne obrambe v Ljubljani, maja 1991 pa je obkolila vadbeni center v Pekrah pri Mariboru, kjer so bili nastanjeni prvi slovenski vojaški naborniki tedanje TO. Slovensko politično vodstvo se je odločilo, da nabornike ne pošilja več v JLA, ampak v Teritorialno Obrambo, ki je postajala nova slovenska vojska. Vsi ukrepi JLA so temeljili na zveznih zakonih. Tako so v želji, da preprečijo osamosvojitev Slovenije, zaplenili orožje takratni TO. Slovenija se je kljub temu skrivaj oboroževala in se pripravljala za morebiten spopad z vojsko. Nadaljevali so se tudi osamosvojitveni procesi, do katerih se je novo slovensko politično vodstvo obvezalo po plebiscitu konec leta 1990 ,na katerem se je skoraj 90 odstotkov prebivalcev takratne Socialistične Republike Slovenije izreklo za neodvisno državo Republiko Slovenijo. Ob razglasitvi osamosvojitve Slovenije 25. junija 1991, je jugoslovanski Zvezni izvršni svet sprejel tako imenovani »Odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji«, s katerim je pravno podprl intervencijo oklepnih enot in letalstva JLA na slovenskih mejah in na letališču Brnik. Republika Slovenija ob razglasitvi neodvisnosti še ni bila mednarodno pravno priznani subjekt. V tistih časih je pri osamosvojitvi Slovenije aktivno sodelovala tudi Televizija, ki se je že po prvih večstrankarskih volitvah spomladi leta 1990 preimenovala iz TV Ljubljana v TV Slovenija. Vse dogajanje je, kljub raketiranju oddajnikov s strani vojnega letalstva JLA , posredovala v svet. Osamosvojitev Republike Slovenije v mednarodni javnosti tako ni bila videna kot poskus državnega udara , kakor so posredovanje vojske želele prikazati zvezne oblasti, ampak kot vojna za neodvisnost. Po desetdnevni vojni je bil s posredovanjem Evropske skupnosti, sklenjen Brionski sporazum. Zadnji vojaki JLA so Slovenijo zapustili tri mesece kasneje , v noči s 25. na 26. oktober 1991 z ladjo iz koprskega pristanišča.

Praznik

Vojska je imela tudi svoj praznik na dan 22. decembra vsako leto, imenovan dan JLA. Na ta dan leta 1941 je bila v bosanskem mestu Rudo ustanovljena I. proletarska brigada pod poveljstvom Koče Popovića.

Struktura

JLA je bila sestavljena iz kopenske vojske, letalstva in mornarice. Organizirana je bila v pet vojaških območij, ta pa so bila razdeljena še na posamezna okrožja, ki so bila zadolžena za vodenje registra nabornikov, vpoklica in vodenje različnih vojaških objektov ter ostalih administrativnih zadev. Poveljstva posameznih regij so se nahajala v

  • Beogradu (nadzorovalo je vzhodno Hrvaško, Srbijo in Bosno),
  • Zagrebu (nadzorovalo je Slovenijo in severno Hrvaško),
  • Skopju (nadzorovalo je Makedonijo, južno Srbijo in Črno Goro) in
  • Splitu, kjer je bilo poveljstvo mornarice.

Več kot polovico vojske so predstavljali naborniki, ki so vojaški rok sprva služili dve leti, po letu 1964 pa je bil ta skrajšan na 18 mesecev. Služenje vojaškega roka je v večini primerov potekalo daleč od stalnega kraja prebivanja nabornika, s čimer so dosegli večetnično vojsko in preprečili morebitno narodno pripadnost posameznih enot v vojski. Po podatkih iz leta 1990 je imela JLA naslednjo narodnostno zgradbo: 1% Albancev, 10% Hrvatov, 75-85% Srbov in Črnogorcev, 4% Bošnjakov in 3% Slovencev[1].

Leta 1990, dve leti pred razpadom, je vojska skoraj končala reorganizacijo, v kateri je iz starega sistema divizij prešla na moderni sistem brigad. To naj bi ji v primeru vojne omogočilo večjo fleksibilnost, taktično prednost, hitrost premika in varnost, saj je tako obstajalo manj možnosti, da bi agresor uničil večje enote v vojski.

Kopenska vojska

Emblem kopenske vojske JLA.

Kopenska vojska (KoV – Kopnena vojska) je bila najbolj številčna oborožena veja v JLA. Leta 1991 je imela 165.000 pripadnikov, od katerih je bilo kar 90.000 nabornikov. Za primer vojne pa je imela pripravljenih več kot milijon rezervistov. Poleg redne vojske je imela vsaka republika še Teritorialno obrambo, v kateri so bili po navadi starejši in za vojsko delno sposobni rezervisti.

Kopenska vojska je bila organizirana v šest armad, ki so bile nameščene v petih republikah SFRJ:

Kopenska vojska je bila razdeljena na pehoto, oklepno mehanizirane sile, topništvo, protiletalsko obrambo, veziste, inženirce in enote za radiološko in kemično obrambo.

Oborožitev kopenske vojske se je skozi posamezna obdobja spreminjala. Kmalu po drugi svetovni vojni je prevladovalo zaseženo nemško in rusko orožje. V prvi polovici petdesetih let pa tudi orožje zahodnega izvora (letala, tanki ...). Ko je Jugoslavija v letih po drugi svetovni vojni na noge postavila lastno industrijo, je večino nižje in srednje tehnološkega orožja izdelovala tudi sama. Zadnjih deset let obstoja JLA so v pehotni oborožitvi prevladovale večinoma avtomatske puške M70, M76, M77 in strojnice M84 in M72. Oklepne sile so uporabljale 1.614 tankov T-54, T-55, 73 tankov T-72 in 443 tankov M-84. Večina tankov je bila zastarelih, izstopali so le tanki M-84, ki so bili po licenci izdelani sovjetski tanki T-72. Armada je imela v rezervi tudi večje število obupno zastarelih tankov T-34/85 in Sherman. Med oklepniki za prevoz pehote je bilo največ oklepnikov M-80, ki so bili kopija ruskih BMP. Veliko je bilo tudi starejših M-60. Med kolesnimi oklepniki so v armadi prevladovali oklepniki ruskega izvora tipa BTR, konec osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so v uporabi prišli v Jugoslaviji izdelani oklepniki BOV.

Topništvo je imelo okoli 1.000 kosov 122, 130, 152 in 155 mm topov. Veliko topov je bilo ameriškega izvora, taka primera sta ameriška 105 in 155 mm havbica. Preostali topovi so bili ruskega izvora, izjema je bil le top M-65, ki je bil v celoti izdelan v Jugoslaviji in samohodni top M-7. Poleg topov je bilo v oborožitvi tudi več kot 8.000 minometov 82 in 120 mm ter okoli tisoč kosov raketnih sistemov M-63, M-77 in M-87. V oborožitvi je bilo tudi nekaj deset kosov ruskih raketnih sistemov tipa FROG-7 zemlja-zemlja z dosegom preko 100 km.

Zračna obramba je bila oborožena z več kot 5.000 protiletalskimi topovi kalibra 20 mm, 40 mm in 57 mm ter več tisočimi protiletalskimi raketnimi sistemi sovjetskega izvora Kub, Neva, Dvina, Strela 1, Strela 2, Strela 3, Strela 10 in Igla.

Protioklepne enote so bile opremljene s protitankovskimi topovi kalibra 75 mm, 90 mm, in 100 mm. Te so bili večinoma ruskega izvora. V enotah so se veliko uporabljali tudi netrzajni topovi kalibra 57 mm, 82 mm in 105 mm. Te so bili večinoma izdelani v Jugoslaviji. Med protioklepnimi raketnimi orožji sta se veliko uporabljala raketna sistema Malyutka in Shmel ter cela kopica ročnih protioklepnih orožij, ki so bili večinoma jugoslovanske izdelave.

Pod kopensko vojsko je spadala tudi obalna obramba. Ta je bila opremljena večinoma z nemškimi in italijanskimi topovi iz druge svetovne vojne ter protiladijskimi raketnimi sistemi ruskega ali jugoslovanskega izvora.

Letalstvo

SOKO G-4 Super Galeb, letalo jugoslovanske proizvodnje.

Jugoslovansko vojno letalstvo (JRV - Jugoslavensko ratno vazduhoplovstvo) je imelo okoli 32.000 pripadnikov ter več kot 4.000 zunanjih izvajalcev. Imelo je več kot 1.000 letal in 200 helikopterjev, tako je bilo leta 1991 druga najmočnejša letalska sila v Evropi. Njegove glavne naloge so bile transport, opazovanje, obramba pred zunanjimi sovražniki ter zračna podpora mornarici in kopenskim enotam. Večina letal je bila izdelanih v Jugoslaviji.

Na začetku svojega obstoja, pred in po letu 1945, je imelo jugoslovansko letalstvo v svoji oborožitvi naslednje modele letal, in sicer angleška Supermarine Spitfire in Hawker Hurricanes, ruske Yak-3, Yak-7, Yak-9 in Ilyushin ll-2 ter zaplenjena nemška letala Messerschmitt Bf 109G, Junkers Ju 87 Stuka. S povojnim razvojem letalstva je bila septembra 1945 v Beogradu ustanovljena letalska vojaška akademija, katere glavni namen je bil izšolati bodoče pilote nove jugoslovanske vojske.

Leta 1948 se je Jugoslavija sprla s Sovjetsko zvezo, to je imelo za jugoslovansko letalstvo katastrofalne posledice, saj je bilo večina letal, ki jih je uporabljala armada sovjetskega izvora. Zato je postalo problematično vzdrževanje in zagotavljanje rezervnih delov, ki jih je predtem dobavljala Sovjetska zveza. Da bi nadomestili to izgubo, je Jugoslavija začela sama razvijati letala in tako so konec štiridesetih let izdelali letala vrste Ikarus Aero 2, Ikarus 213 Vihor, Ikarus S-49 ter prvo v Jugoslaviji izdelano reaktivno letalo Ikarus 451M. Kljub dokaj uspešnemu razvoju novih letal so razvijalci v začetku petdesetih let prišli do zaključka, da jugoslovanska industrija enostavno ni sposobna izdelovati vedno bolj sofisticiranih bojnih letal, zato so se po pomoč obrnili na zahod. Ker je bila takrat hladna vojna na vrhuncu in je zahodu ustrezalo, da je Jugoslavija sprta s Sovjetsko zvezo, so začeli zahodni zavezniki Jugoslavijo oskrbovati z zahodnim orožjem, med katerim so bila tudi letala. Tako je Jugoslavija v oborožitev dobila takrat že nekoliko zastarela letala Havilland Mosquito in Republic F-47D. V začetku leta 1953 pa je dobila prva reaktivna letala Lockheed T-33A, katerim so nato kmalu sledila še letala Republic F-84G Thunderjet ter helikopterji Westland Dragofly. Nekoliko pozneje, zaradi političnih zadržkov, so bila dobavljena še letala Canadair Sabre.

Konec petdesetih let, po Stalinovi smrti, so se odnosi med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo ponovno otoplili, zato je trgovina med državama ponovno stekla. Kot tradicionalen kupec ruskega orožja se je Jugoslavija ponovno začela zalagati z ruskim visokotehnološkim orožjem. Na letalskem področju je sledila nabava letal MiG-21, An-26 ter helikopterjev Mi-2, Mi-4 in Mi-8. Sredi osemdesetih let pa je jugoslovansko letalstvo v uporabo sprejelo še najsodobnejše letalo tistega časa, MiG-29. Letalstvo se je spogledovalo tudi z letali Su-25 ter helikopterji Mi-24, vendar do nakupa ni nikoli prišlo, saj je vojska prej razpadla.

Jugoslavija je imela tudi močno letalsko industrijo. Ta je skozi šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja razvila številna reaktivna bojna letala, kot so G-2 Galeb, Super Galeb, J-21 Jastreb, Soko J-22 Orao ter številne druge. Tovarna SOKO iz Mostarja pa je po francoski licenci izdelovala helikopterje Gazella. Vojska je imela v načrtu tudi pridobitev licence za izdelavo letal F-20 ter helikopterjev SA-330 Puma.

Glavna letalska oporišča jugoslovanskega vojaškega letalstva so bila:

Od vseh naštetih letališč je še najbolj izstopalo letališče Željava v bližini Bihača v Bosni. Letališče je bilo izdelano v gori, vsa letališka infrastruktura se je tako nahajala globoko pod zemljo, varna pred bombnimi napadi, edino vzletna steza je bila na prostem.[2]

Mornarica

Jugoslovanska vojaška mornarica (JRM – Jugoslavenska ratna mornarica) je bila močna oborožena sila, ki se je svoj čas lahko kosala s katerokoli evropsko mornarico. Oborožena je bila s fregatami, korvetami, z raketnimi topnjačami, raznovrstnimi patruljnimi in s torpednimi ladjami, z minolovci in s podmornicami. Poveljstvo mornarice je bilo nastanjeno v Splitu, pod njeno pristojnost je spadala vsa obala Jugoslavije. Pod orožjem je imela okoli 10.000 pripadnikov.

Po drugi svetovni vojni je jugoslovanska mornarica dolgo časa nazadovala. Na začetku svojega obstoja je bila opremljena s predelanimi ribiškimi barkami ter zaplenjenimi nemškimi in italijanskimi vojnimi ladjami. V petdesetih letih je kot vojaško pomoč dobila nekaj zastarelih zavezniških bojnih ladij, ki pa so kmalu postale neuporabne. Da bi mornarica posodobila svoj arzenal, je v šestdesetih letih od Sovjetske zveze kupila raketne topnjače Osa-I in torpedne čolne Sršen (Shershen). Kupljena je bila tudi licenca, tako da je bilo veliko torpednih čolnov izdelanih v jugoslovanskih ladjedelnicah. Med letoma 1980 in 1982 sta bili mornarici dobavljeni fregati VPBR-31 Split in VPBR-32 Koper razreda Koni (izvor Sovjetska zveza), ki sta bili oboroženi z ladijskimi raketami P-15 Termit in 9K33 Osa. Nekaj let kasneje sta bili mornarici dobavljeni še korveti Kotor.

Zaradi dobro razvite ladjedelniške industrije se je mornarica lotila tudi izdelave podmornic. S tem je Jugoslavija postala ena redkih držav na svetu, ki je bila sposobna izdelati operativno vojaško podmornico. Tekom petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let so bile izdelani naslednji razredi podmornic Sutjeska, Heroj, Sava, in Una ( primerek z oznako P-913 hrani Vojaški muzej Pivka). V ladjedelnicah je poleg podmornic potekala izdelava tudi patruljnih, raketnih in torpednih čolnov kot so bili npr. razred Končar, Kobra in Kralj. Zadnji izmed naštetih nikoli ni prišel v uporabo JRM, saj je med izdelavo čolna JNA nehala obstajati in ga je zato prevzela Hrvaška mornarica. Za protipodmorniško vojskovanje je imela JRM v oborožitvi tudi helikopterje sovjetskega izvora Ka-25, Ka-28 in Mi-8.

V mornarici je bilo več minolovcev in polagalcev min. To so bile po navadi tudi starejše ladje. Za prevoz pehote in vozil na kopno je mornarica uporabljala večje število desantnih plovil razreda 501, 211 in 601. Pod mornarico je spadala tudi rečna mornarica, ki je delovala po vseh večjih rekah v Jugoslaviji.

Najbolj znani ladji JRM sta bili Galeb in Jadran. Prva je bila namenjena za protokolarne namene, druga, ki je bila jadrnica, je služila kot šolska ladja za nove mornarje in mornariške častnike.

Glavna naloga jugoslovanske mornarice je bila patruljiranje ter preprečevanje sovražnikovega izkrcanja na obalah ter nadzorovanje strateško pomembne Otrantske ožine. Večje mornariške baze so se nahajale v:

Zaradi strateškega položaja sta bili pomembni tudi bazi na Visu in Lastovu. Najbolj znana je tista na Visu, kjer je imela mornarica podzemne pristane za patruljne čolne.[3]

Razmere v vojski

JLA je temeljila na naborništvu in profesionalnem oficirskem kadru. Vojaška obveznost je veljala za vse moške med 18. in 27. letom (rok se je lahko podaljšal tudi do 30. leta). Sprva je vojaški rok trajal dve leti, izjema sta bili letalstvo in tankovske enote, kjer je trajal tri leta ter mornarice, kjer je trajal celo štiri leta. Leta 1955 je prišlo v zakonu o obrambi do manjših sprememb. Naborniki, ki so imeli dokončano srednjo šolo, se jim je vojaški rok skrajšal na 18 mesecev. Naborniki z višješolsko izobrazbo so bili poslani na šolo za rezervne častnike, za njih je vojaški rok trajal le eno leto. Po letu 1964 je bil vojaški rok poenoten za vse nabornike in je tako znašal 18 mesecev.

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo služenje vojaškega roka mnogim državljanom Jugoslavije v ponos. V začetku osemdesetih let, s prihodom političnih, nacionalnih in družbenih sprememb je to mnogim predstavljalo vedno večje breme. Mnogi so v tem videli izgubo časa, saj so v vojski bili dve leti in kasneje eno leto, ki bi ga lahko uporabili npr. za šolanje.

Jezik poveljevanja v vojski je bil srbohrvaški, čeprav so se v državi uradno uporabljali vsi jeziki jugoslovanskih narodov. V prostem času naj bi vojaki lahko uporabljali svoj materni jezik, vendar se to ni dogajalo pogosto, saj so oficirji to skrbno preprečevali, da ne bi prišlo do druženja pripadnikov istih narodov[4]

Ena od posebnosti JLA , je bila, da so vse do razpustitve leta 1992, uporabljali naziv "drugar"(tovariš), uporabo katerega je komunistični režim po 2. svetovni vojni vpeljal v celotno takratno jugoslovansko družbo. Vzporedno s političnimi spremembami se je namreč v javnem življenju pričel uporabljati naziv gospod, tako ko kot je to bilo pred 2 sv. vojno, preden so jugoslovanski komunisti prevzeli oblast.

Zunanje povezave

Viri

  1. ↑ Meier, Viktor. Yugoslavia — A History of its Demise. Routledge, London, 1999
  2. ↑ http://en.wikipedia.org/wiki/SFR_Yugoslav_Air_Force
  3. ↑ http://en.wikipedia.org/wiki/SFR_Yugoslav_Navy
  4. ↑ http://24ur.com/novice/samostojnih20let/jla-od-boja-proti-okupatorju-do-agresije.html
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jugoslovanska_ljudska_armada&oldid=5032205«