Trbovlje

Trbovlje
Mesto
Stanovanjski bloki Sallaumines v Trbovljah, 2011
Zastava Grb
Trbovlje Geografski položaj v Sloveniji
Koordinati: 46°8′58.94″N 15°2′56.63″E
Država	Slovenija
Neformalna pokrajina	Štajerska
Pokrajina	Štajerska
Statistična regija	Zasavje
seznam občin v Sloveniji	Trbovlje
Ustanovitev	1952
Upravljanje
• Vrsta	mestni svet
• župan	Jasna Gabrič (1. mandat)
Površina
• Skupno	10,232 km2
Nadm. višina	309,7 m
Prebivalstvo  (2018)
• Skupno	13.759
• Gostota	1.300 preb./km2
Časovni pas	UTC+1 (CET)
• Poletni	UTC+2 (CEST)
Poštna številka	1420
Omrežna skupina	03
Mesta dvojčki
•  Sallaumines	Francija
Avtomobilska oznaka	LJ
Spletna stran	[www.trbovlje.si www.trbovlje.si]

Trbovlje (izgovorjava ) so s 16.200 prebivalci 25. največje mesto v Sloveniji, največje mesto v Zasavju in hkrati tudi kulturno ter upravno središče Zasavja in središče občine Trbovlje.

Raztezajo se v ozki in več kot 7 km dolgi dolini s pretežno strnjeno zazidavo. Prvotnemu mestu je več kot dvesto let let delovanja rudnika močno spremenilo podobo. Izginili so nekdanji pritoki Trboveljščice (Limbarski, Dobrniški in Lakonški potok), pa tudi vasi s temi imeni so žrtvovali rudniku.

V zgodovini so Trbovlje zaznamovali številni industrijski obrati, rudnik in tudi termoelektrarna s svojim dimnikom. Trbovlje se tako ponašajo z najvišjim dimnikom v Evropi, ki je visok 360 metrov, premer pri tleh znaša 27,5 metra, na vrhu pa 7,7 metra. Ob močnem vetru njegov vrh niha do skoraj 9 metrov.

Občina Trbovlje praznuje svoj praznik 1. junija kot počastitev spomina na boj z Orjuno. Tisto nedeljsko jutro, 1. junija 1924, ob deseti uri dopoldne se je okoli 800 oboroženih orjunašev, ki med delavskim rudarskim narodom niso imeli podpore, zbralo na trboveljski železniški postaji in skupaj z godbo odkorakalo proti mestu. Ob cesti pred rudarskim domom jih je v zasedi pričakalo 60 do 70 borcev Proletarskih akcijskih čet, ki so vojaško godbo spustili mimo, nato pa napadli zastavonoše in funkcionarje Orjune, na kar so orjunaši odgovorili z ognjem.

Po nekajminutni izmenjavi ognja sta streljanje prekinili dve ročni bombi, ki so ju pripadniki Proletarskih akcijskih čet vrgli med orjunaše. Spopadajoči strani sta se razmaknili, ogenj pa je terjal nekaj življenj ter poškodoval večje število ljudi. Orjunaši so nato v meščanskem delu Trbovelj razvili svoj prapor. V znak maščevanja so orožnikom odvzeli pridržanega rudarja Franca Fakina in ga pozneje v kamnolomu mučili in ubili. Nato so vdrli še v rudarski dom in ga zažgali. Oblasti so v mesto napotile vojsko, ki je do večera že zasedla Trbovlje.

Zgodovina

Trbovlje so mesto od sredine 20. stoletja, vendar so se ljudje v teh krajih naseljevali že davno prej, o čemer pričajo najdbe (kamnito kladivo v Lakonci in druge). Naselja so bila majhna, večinoma le nekaj kmetij. Vpisane pa so že v Otokarjevem urbarju (1265). Kasneje se je število kmetij le počasi povečevalo, saj je bila zemlja skopa in bilo jo je malo. Sprva so se naseljevali na vrhovih. Tam so sredi 19. stoletja zgradili cesto. Z njo so povezali dolino s Savinjsko dolino. Obsavsko cesto proti Hrastniku in Zagorju so gradili Nemci med 2. svetovno vojno.

Ob Savi v dolini je zelo malo prostora, zato je bilo tam kmetij malo, največ ob sotočjih potokov. Na levem bregu v naselju Na Savi so bile samo tri (Južnova, Savškova in Bregarjeva). Ob Belih slapovih je še videti razvaline navigacijskega poslopja, ki je bilo zgrajeno za časa cesarice Marije Terezije, saj so tod pristajali brodniki z ladjami, ki so vozile po Savi. Na meji z zagorsko občino je bila do nedavnega graščina Prusnik iz prve polovice 18. stol. Takrat so Savo regulirali in zgradili kanal skozi Bele slapove in brzice. Tukaj so zgradili hlev za vprežno živino, ki je vlekla ladje navzgor. Po izgradnji železnice je plovba po mestoma nevarni Savi ponehala.

Železniška postaja Trbovlje

Prva gradnja železnice, ki je bila za tiste čase še posebno zahteven projekt, je pripeljala v Trbovlje in druga mesta ob železnici veliko delavcev od drugod, predvsem iz Italije. Nekmečko prebivalstvo pa je bilo tukaj že prej, saj so premog začeli kopati Maurerjevi že leta 1804 v Lakoncah. Leta 1847 je erar ustanovil rudnik na Vodah, leta 1867 ga je prevzela Vodenska premogokopna družba in ga leta 1873 prodala Trboveljski premogokopni družbi. Istega leta so odkupili tudi Maurerjev rudnik in tako so bili vsi rudniki v Trbovljah združeni.

Pred dograditvijo Južne železnice so vsi premogovniki na območju Zasavja imeli težave s transportom premoga. Maurerjevi so postavili steklarno, kopanje premoga pa opustili. Po dograditvi železnice so se razmere za prodajo premoga bistveno izboljšale, saj je bila prav železnica velik porabnik premoga. Leta 1873 je Trboveljska premogokopna družba steklarno opustila in jo preuredila v delavska stanovanja.

Cementarno so zgradili leta 1876, upravno poslopje so postavili tik nad strugo Trboveljščice. Apnenec za cement so sprva dobivali za Klekom in v Retju.

Istega leta so zgradili bolnišnico, šolo pa leta 1892.

V tem času je imela v Trbovljah največ veljave nemščina. Le redki narodno zavedni Slovenci so si prizadevali za uveljavljanje slovenskega jezika. Med njimi je bila Ana Dimnik, gostilničarka. Gostilna Dimnik še stoji tam, kjer se cesta razcepi v Cesto oktobrske revolucije in v ulico Sallaumines (imenovana po francoski občini Sallaumines, ki je od leta 1964 pobratena s Trbovljami). Obrtniška cesta (prej Cesta oktobrske revolucije) vodi proti starim Trbovljam. Ob vhodu vanje je Peklarjeva (tudi Arzenškova) grofovska hiša z večkapno streho, katere osnova izvira morda še iz časa celjskih grofov.

Na burne dogodke po prvi svetovni vojni spominjata Cesta 1. junija in Trg Franca Fakina. 1. junija leta 1924 so se delavski mladinci spopadli z Orjuno, Franc Fakin pa je bil tistega dne žrtev političnega nasilja.

Ljudje, povezani s Trbovljami

Jože Ciuha, slikar Janez Knez, slikar Bogdan Barovič, politik Aleš Gulič, poslanec Stojan Batič, kipar Jožef Hašnik, župnik in pesnik Ana Dimnik, gostilničarka in zavedna Slovenka Tončka Čeč, narodna junakinja Miha Marinko, narodni heroj in politik Janko Drnovšek, gradbeni inženir in strokovni pisatelj Boris Hamrla, rudarski inženir in strokovni pisec Anton Kuder, pravnik in strokovni pisec Jože Pirš, strokovni pisec Mihael Gunzek, klarinetist Ciril Ličar, pianist

Marija Jamar-Legat, literarna zgodovinarka Edvard Salezin, kipar Tomo Pitamic, zdravnik in strokovni pisec Ciril Škerjanec, violončelist Elda Piščanec, slikarka Milan Rijavec, slikar Tone Seliškar, pesnik Ludvik Mrzel, pesnik Avgust Šuligoj, organizator in vodja pevskega zbora rudarske mladine Janez Knez, akademski slikar Tanja Ribič, pevka in igralka Alojz Zupan, klarinetist Uroš Zupan, pesnik in esejist Mirko Bivic, dirkač Andrej Malgaj, dirkač in mehanik

Sakralna dediščina

• Cerkev sv. Martina, Trbovlje
• Cerkev sv. Miklavža, Loke
• Cerkev sv. Križa, Retje
• Cerkev sv. Katarine, Čeče
• Cerkev sv. Marka, Ostenk
• Cerkev Marije Matere Cerkve, Trbovlje

Viri

• Krajevni leksikon Slovenije, SAZU Ljubljana, 1976

Zunanje povezave

• http://www.trbovlje.si/