Bukarešta: Razlika med redakcijama

Bukarešta

*București*
Bukarešta; București
Mesto
; Zastava	; Grb
	Vzdevek: Mali Pariz, Vzhodni Pariz
	Geslo: Patria si Dreptul Meu (Moja dežela, moja pravica)
	Bukarešta Geografski položaj Bukarešte v Romuniji
	Koordinati: 44°26′7″N 26°6′10″E / 44.43528°N 26.10278°E
Država	Romunija
Občina	Občina Bukarešta
ustanovljena	1459 (prva omemba)
Upravljanje
• župan	Gabriela Firea
Površina
• Mesto	228 km2
• Urbano	285 km2
Nadm. višina	55,8–91,5 m
Prebivalstvo (popis 2011)
• Mesto	1.677.985
• Rang	1. v Romuniji
• Gostota	7.360 preb./km2
• Urbano	1.931.000
• Metropolitansko obm.	2.678.3922
Časovni pas	UTC+2 (EET)
• Poletni	UTC+3 (EEST)
Poštna številka	0xxxxx
Omrežna skupina	+40 21
Avtomobilska oznaka	B
Spletna stran	[www.pmb.ro www.pmb.ro]

Pregledujte zgodovino interaktivno

← Starejše urejanje Novejše urejanje →

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

VizualnoVikibesedilo

Znotrajvrstično

Redakcija: 18:45, 10. julij 2018

Bukarešta (romunsko București /bu.kuˈreʃtʲ/ (pomoč·info)) je glavno mesto in kulturno, gospodarsko središče Romunije. Mesto leži na jugovzhodu države ob bregovih reke Dâmbovița. Nekdaj je bila Bukarešta znana kot citadela Dâmbovița.

Po evropskih standardih Bukarešta ni staro mesto, zgodovinarji domnevajo, da je bila ustanovljena šele leta 1459.^[5] Od tedaj se je mesto zelo spremenilo, leta 1862 je postalo glavno mesto Romunije in se postopno uveljavilo tudi kot kulturno središče. Eklektično mestno arhitekturo predstavljajo zgradbe raznih slogov različnih zgodovinskih obdobij, med seboj so pomešane zgradbe iz komunističnega obdobja, moderne, baroka itd. V obdobju med dvema vojnama si je bila elegantna arhitektura elitnejše mestne četrti Bukarešti prislužila naslov Mali Pariz oziroma Vzhodni Pariz (Micul Paris).^[6] Čeprav so bili mnoge zgradbe in območja zgodovinskega središča uničeni med drugo svetovno vojno, ob potresih in nato zaradi Ceaușescovega načrta sistematizacije države, jih je mnogo dobro ohranjenih. V zadnjih letih je mesto doživelo gospodarski in kulturni razcvet.^[7]

Etimologija

Romunsko ime București ima negotov izvor. Tradicija povezuje ustanovitev Bukarešte z imenom bucur, ki je bil po različnih legendah princ, izobčenec, ribič, pastir ali lovec. V romunščini koren besede bucurie pomeni 'veselje', ('sreča') in se domneva, da je dačanskega izvora^[8].

Osmanski popotnik in raziskovalec Evlija Čelebi je domneval, da je bila Bukarešta imenovana po Abu-Karișu iz plemena Kurejš. Leta 1781 je avstrijski zgodovinar Franz Sulzer trdil, da je ime povezano z besedami bucurie (veselje), bucuros (veselo) ali bucura (postati vesel), medtem ko je v knjigi iz 19. stoletja, ki je bila objavljena na Dunaju, domneva, da ime izhaja iz besede bukovie – bukov gozd. ^[9]

Prebivalci so Bukareštanci (romunsko bucureștean)

Zgodovina

Ustanovitev mesta, rezidenca vlaških princev

Bukarešta je prvič omenjena v listini iz 20. septembra 1459. [14] Odlok je izdal vojvoda in poveljnik Vlad Țepeș z vzdevkom Drakula (Drăculea ).

V drugi polovici 15. stoletja se je Bukarešta razvila, ker se je po 1400 razvila obrt s kovači, lončarji in strojarji in kot Curtea (rezidenca princev) Vlaške. Princ Radu Lepi je 14. oktobra 1465 izdal listino o kraljevem prebivališču v Bukarešti ^[10]. Mesto je postalo knežje in trgovsko središče, združeno z več naselji. Med letoma 1459 in 1625 je bilo 41 naselij na območju današnje Bukarešte.

Nato je Bukarešto kot prestolnica Vlaške zamenjalo mesto Târgoviște. Glavni trg je bil zgrajen okrog ulice Lipscani.

Osmansko obdobje

Osmansko cesarstvo se je v 14. stoletju razširilo iz Male Azije na ozemlje današnje Romunije. Že leta 1394 je prva osmanska vojska napadla Donavo. Nato je kneževina Vlaška prvič postala zavezana k plačevanju dajatev ^[11].

Pod osmanskim suzerenstvom v še vedno vaški Bukarešti je doživela razcvet zaradi prisotnosti sodišča in vračanja tujih trgovcev. Prebivalstvo se je povečalo in razvila se je urbana struktura s številnimi novimi stavbami. Leta 1545 je princ Mircea Ciobanul postavil prvo mestno obzidje v obliki palisade ^[12]. Velik del kmetijskih zemljišč v okolici mesta je zdaj označena kot dežela mestnega prebivalstva, (moșia orășenilor) označena z mejniki.

Trideset let pozneje, leta 1574 in 1575, pa tudi leta 1594, se je prebivalstvo v Bukarešti povečalo kljub vse večjemu davku visoki porti. Poleg tega je sodelovala v bojih z Mihaelom Hrabrim proti osmanski vojski, ki so bili neuspešni ^[13]. Osvojil jo je veliki vezir Koca Sinan paša avgusta 1595 po bitki pri mestu Călugăreni. Izbruhnil je požar. Jeseni istega leta je bila druga bitka v bližini Bukarešte, med katero so se Turki umaknili in uničili del mesta. Zato se je knežji sedež do leta 1626 preselil v Târgoviște. Kmalu po prevzemu oblasti je princ Aleksandru Coconul 10. novembra 1626 rezidenco preselil nazaj v Bukarešto.

Po 1632 je princ Matej Basarab, zadnji iz vladajoče vlaške družine na prestolu, v Bukarešti zgradil številne stavbe. Zaradi napetega odnosa z Osmani se je princ preselil v Târgoviște okoli leta 1640. Knežji sedež je ostal v Bukarešti. Naslednik Basaraba, princ Konstantin Șerban se je maja 1654 ponovno preselil v Bukarešto. Naslednje leto je bil upor pehote proti bojarjem. Ob nemirih se je princ Șerban umaknil v Târgovișta, preselil knežji sedež in mesto prepustil požaru.

Po ustoličenju je princ Georgij Gika 20. decembra 1659 knežji sedež prenesel v Bukarešto. V istem letu je bilo mesto pod pritiskom Osmanskega cesarstva in edina rezidenca vojvod. Bukarešta je tega leta ostala končno deželni sedež Vlaške. Leta 1668 je princu v Bukarešto sledilo pravoslavno versko vodstvo. V tem obdobju se je prebivalstvo povečalo na približno 60.000 in se razširilo na 21 okrožij (tako imenovanih mahalale). Takrat je bilo v mestu okoli 100 cerkva ^[14]. Med vladanjem Șerbana I. Cantacuzina in Constantina Brâncoveana je Bukarešta doživela daljše obdobje razcveta. Po naročilu knezov so zgradili prve bolnišnice, tiskarne, šole, številne cerkve, palačo Mogoșoaia in čudovito glavno cesto Podul Mogoșoaia. Moči lačen princ Brâncoveanu pa je tudi odpravil župana in mestni svet in si pridržal pravico do vladanja ref>Birgitta Gabriela Hannover, Bukarest entdecken, S. 42, 2008.</ref>.

Ko so vladali Fanarioti (1716−1821), so bili prebivalci zaradi višjih dajatev in davkov, pa tudi nepotizma in korupcije ogroženi, tako da je to obdobje kot sinonim izkoriščanja, korupcije in slabega upravljanja. Nekoliko kasneje je Stephen Racoviță doživel upor. Čeprav je princ premagal upornike, so bili uvedeni nasilni povračilni ukrepi visoke porte. ^[15]

Člani knežje družine Ypsilantis so bili pomembni v Bukarešti. Med vladanjem Aleksandra Ypsilantisa je bilo veliko olepšav mesta in zgrajen je bil prvi vodovod (1779). Princ je zaradi pogostega poplavljanja Dambovice zgradil obvozni kanal. Hkrati se je v mestu začel prvi industrijski razvoj tovarn. Tako je bila leta 1764 zgrajena tovarna voska, leta 1766 za oblačila, leta 1767 papirnica. Leta 1811 je bilo v trgovini in obrti že 2981 ljudi.

Razvoj je bil za kratek čas prekinjen med rusko-turško vojno, ko je princ Nikolaj Mavrogenes 26. oktobra 1789 pobegnil iz mesta skupaj s približno tisoč vojaki. Mesto so dva tedna kasneje, 10. novembra 1789, zasedli Avstrijci in 4. avgusta 1791 je bil objavljen mir. V obdobju od leta 1793 do leta 1812 je bilo veliko raznih naravnih nesreč, požarov in epidemij.

Prehodno obdobje (1807 do 1861)

Prvi bukareški mir se je končal 28. maja 1812, ko se je nadaljevala vojna med Rusijo in Osmanskim cesarstvom.

Okrepljeno izkoriščanje vlaških ljudskih množic ter širjenje revolucionarnih idej francoske buržoazije in hetairije (grško ἑταιρία hetairía) je na prelomu stoletja vplivala na protiosmansko javno mnenje. Med uporom, ki je sledil, je vladar Vlaške Tudor Vladimirescu ostal v Bukarešti od marca do maja 1821. To je povzročilo nasilne povračilne ukrepe turških vojakov, ki so kasneje zasedli Bukarešto. Poniževanje se je končalo šele z umikom vojske septembra 1822 in kronanjem kneza Grigorija IV. Gike. Po sporazumu iz Odrina leta 1829 je bila Bukarešta pod rusko zaščito. Od tega leta do leta 1834 je mesto vodil general Pavel Kiselyov. Med njegovim mandatom so bili uvedeni organizacijski predpisi (Règlement organique, romunsko Regulamentul Organic, rusko Organizational Regulat − prvi ustavni zakon v podonavskih pokrajinah, tj. v Vlaški in Moldaviji, predhodnih državah današnje Romunije. Uveden je bil na pobudo ruskih okupacijskih organov leta 1831/1832 in so ostali veljavni do leta 1858). Ustanovljena je bila komisija, ki je olepšala mesto. Mestne meje so bile ponovno določene. Izvedeni so bili tudi drugi urbanistični razvojni ukrepi, kot je gradnja promenade in tržnice^[16].

Velik požar v komercialnem delu mesta je 23. marca 1847 uničil okoli 2000 hiš. Po požaru je sledila načrtovana rekonstrukcija. Naslednje leto je bila Bukarešta središče vlaške revolucije. Revolucija, ki se je začela 11. junija 1848, je bila krvavo zatrta tri mesece kasneje zvečer 13. septembra na gori Spirei. Spomenik na tej točki danes spominja na dogodek. Med letoma 1853 in 1856 so Bukarešto zaporedoma zasedale ruske, turške in avstrijske vojske.

Kot prvo romunsko mesto so v Bukarešti maja 1857 uvedli kerozinske svetilke za cestno razsvetljavo. ^[17] V istem letu se je po odloku sultana v Bukarešti sestal divan − začasna skupščina. 9. oktobra 1857 je sprejela resolucijo, ki je opredelila združitev Romunije v državo.

Prestolnica Romunije, industrializacija do 1. svetovne vojne

Aleksandru Ioan Cuza je 24. decembra 1861 razglasil ustanovitev kneževine Romunije, sestavljene iz donavske kneževine Moldavije in Vlaške. Leto kasneje sta se kneževini združili z Bukarešto kot glavnim mestom. Ustanovitelj države Alexandru Ioan Cuza je bil kritiziran in se je moral leta 1866 posloviti. Začasna vlada je na priporočilo istega leta za kneza sprejela Karla I. (Eitel Friedrich von Hohenzollern-Sigmaringen). 10. maja 1866 je v Bukarešti po uradnih volitvah nastopil kot Karel I.

Leta 1869 je glavno mesto dobilo prvo železniško progo, ki je Bukarešto povezala z Giurgiujem. Dve leti kasneje je bila do severne postaje speljana prva tramvajska proga (takrat je konjski tramvaj) prek trga Piațe St. Georg do Piața Obor. Po štirih letih gradnje je bila leta 1872 odprta severna postaja, stekel je tudi železniški promet med Bukarešto in Ploieștijem.

Po berlinskem kongresu je bila leta 1878 Romunija priznana kot neodvisna. 26. marca 1881 je bila razglašena kraljevina Romunija, Bukarešta pa postala kraljevo mesto. Mlado kraljestvo je bilo usmerjeno na zahod, zlasti v Francijo. Pri poznejši modernizaciji je bila Prusija idejni in tehnološki dobavitelj.

Do konca 19. stoletja je Bukarešta postopoma postala industrijski center, še posebej v lahki industriji. Pet glavnih bančnih ustanov vključno z Narodno banko, Banko Romunije, Kmetijsko banko in od leta 1898 diskontno banko je Bukarešta postala nacionalni finančni center. Leta 1890 je na Calea Victoriei zasvetila električna razsvetljava. V tem času je bila zgrajena nova prometna pot iz Obora do Cotrocenija. Leta 1896 je bil na isti trasi prvi električni tramvaj.

Leta 1886 je bukareški mir končal vojno med Srbijo in Bolgarijo. Druga balkanska vojna se je končala leta 1913 s podpisom bukarešeke mirovne pogodbe med Srbijo, Grčijo in Romunijo na eni strani ter Bolgarijo na drugi strani.

Od 1. do 2. svetovne vojne

Med prvo svetovno vojno je Bukarešto 6. decembra 1916 zasedla nemška vojska po bitki pri Argeșu do mirovne pogodbe 7. maja 1918. [29] S pobegom kralja in vlade je bil Iași začasna prestolnica Romunije. Pomen mesta se je po prvi svetovni vojni ponovno povečal, saj je bil glavno mesto Velike Romunije.

Od leta 1918 do začetka druge svetovne vojne se je mestna površina povečala za 5600 do 7800 hektarjev. Število prebivalcev se je v istem obdobju povečalo s 380.000 na 870.000. [31] Naftni delavci in železniški delavci so nehali delati zaradi vse slabših življenjskih razmer. 16. februarja 1933 je bila stavka v delavnicah Grivița kruto zatrta.

Z gradnjo osi Piața Victoriei in Piața Sf. Gheorghe med letoma 1936 in 1940 po pariškem modelu bulvarja Henrija Martina in bruseljskem bulvarju Louise, je mesto dobilo vzdevek Pariz vzhoda. V 40-ih se je živahna gradbena dejavnost nadaljevala, vendar tokrat v sodobnem, mednarodnem slogu, ki so ga označevala imena, kot je Le Corbusier ali oznake, kot so oblika in vloga.

Bukarešta v 2. svetovni vojni

V drugi svetovni vojni se je po začetni nevtralnosti 23. novembra 1940 Romunija pridružila trojnemu paktu. Neposredna posledica tega je bilo 4. septembra 1940 oblikovanje železne garde in general Ion Antonescu je prisilil Karla II., da je odstopil v korist svojega 19-letnega sina Mihaela. Mesec dni kasneje, 8. oktobra, so nemške sile prešle romunsko mejo. Kmalu zatem se je vermaht preselil v Bukarešto. Januarja 1941 je spodletel poskus državnega udara ultradesničarskih legionarjev železne garde proti totalitarni vladi Antonesca. Med tridnevno akcijo železne garde med 21. in 23. januarja je bilo ubitih najmanj 120 bukareških Judov, večina v gozdu v bližini Jilave.

Aprila 1944 so Bukarešto dosegle ameriške in britanske zračne sile. 4. aprila 1944 je bil prvi večji napad letalstva ZDA. Padlo je 875 ton bomb. Glavna železniška postaja (Gara de Nord) je bila tudi bombardirana. Del bomb je padlo na stanovanjska območja. Bilo je veliko civilnih žrtev.

15. aprila je sledil še en močen napad britanskega kraljevega vojnega letalstva, tokrat z zažigalnimi bombami. Prav tako je bila resno poškodovana univerza. Proti koncu vojne 23. avgusta 1944 je bil državni udar kralja Mihaela. Istega večera je Adolf Hitler odredil bombardiranje Bukarešte, ki se je nadaljevalo ves naslednji dan. Številne vladne in zgodovinske stavbe so bile poškodovane ali uničene. Dan kasneje je Romunija razglasila vojno proti Nemčiji. Po napadu Rdeče armade v Bukarešti 31. avgusta je bilo 12. septembra 1944 med Romunijo in Sovjetsko zvezo sklenjeno premirje.

Zaradi spora med novim premierjem Petrom Grozo in kraljem Mihaelom I. leta 1945, ker ni hotel podpisati nobenih zakonov, je Groza sprejel zakone brez kraljevega podpisa. 8. novembra 1945 je bila v Bukarešti pred Kraljevo palačo protikomunistična demonstracija. V nasilnem umirjanju demonstracij je bilo veliko aretacij, poškodb in smrti.

Po 2. svetovni vojni do danes

V štirih desetletjih po drugi svetovni vojni se je mestno prebivalstvo povečalo za več kot dvakrat. Še posebej na obrobnih območjih je Bukarešta postala veliko gradbišče. Mesto se je v tem času potrojilo na 21.700 hektarjev. Še posebej kmetje so v mestu našli nova delovna mesta v velikih industrijskih podjetjih. S seboj so prinesli svoj podeželski način življenja, ki določa podobo vse do danes. ^[18] Da bi zadovoljili veliko povpraševanje po stanovanjih, je komunistična uprava začela obsežen stanovanjski program.

Bukareška deklaracija (Izjava za zagotavljanje miru in varnosti v Evropi) je bila sprejeta v obdobju od 4. do 6. julija 1966 na konferenci Varšavskega pakta. ^[19]

4. marca 1977 je potres zajel območje okoli Bukarešte. Skupno je umrlo več kot 1500 ljudi. ^[20] Delno je bila poškodovana tudi zgodovinska gradnja. Začela sta se čiščenje in nov razvoj mesta. Po potresu je Nicolae Ceaușescu videl priložnost, da skoraj v celoti nadomesti tradicionalno urbano strukturo mestnega središča z ogromnim političnim in upravnim središčem. Nastali so novi simboli veličastnega prikaza moči. Prevladujoč element je palača parlamenta, pri gradnji katere je bilo zaposlenih približno 20.000 delavcev. ^[21] Mesto je dobilo tudi podzemno železnico.

Sredi decembra 1989 se je v Temišvarju začela vstaja proti Ceaușescu. 21. decembra je dosegla Bukarešto. Vojaki Securitate, ostrostrelci in oklepne vojaške enote so začeli pokol nad ogorčeno množico. V nekdanji kraljevi palači in univerzitetni knjižnici so izbruhnili požari. Dan kasneje, 22. decembra 1989, je državna televizijska postaja TV Romania objavila, da je zavzeta. Samo v Bukarešti je bilo okrog 500 mrtvih. Po vstaji se je pokazalo, da je v Bukarešti nekaj bunkerskih sistemov in tunelov ^[22], nekateri iz srednjega veka. Iz nekdanje zgradbe KZ na primer predor vodi od Calea Victorei do podzemne železnice Universitate. Poleg tega ima parlamentarna palača velik bunker z različnimi izhodi. Leto kasneje so se ponovno pojavili protesti na univerzitetnem trgu proti izvolitvi Iona Iliesca kot romunskega predsednika. Demonstrante so nasilno razgnali rudarji iz doline Jiu ("Mineriades"), ki so bili pozvani, da pridejo na pomoč.

30./31. maja 1990 sta bila dva potresa moči 6,7 in 6,0.

Leta 1995 je Bukarešta postala stalni sedež mednarodne organizacije SECI.

Ob koncu devetdesetih je papež Janez Pavel II. obiskal romunsko prestolnico. Ob prazniku sprave med pravoslavno in katoliško cerkvijo sta se papež in patriarh Teoktist I. predstavila na osrednjem trgu Unirii 14. maja 1999 in simbolično oznanila donacijo za gradnjo največje pravoslavne stolnice na tem trgu. ^[23]

Leta 2006 je bil v Bukarešti 11. vrh mednarodne organizacije frankofonije. V letu pristopa Romunije v EU je patriarh Teoktist I. umrl in 3. avgusta 2007 so ga pokopali v patriarhalni cerkvi. Mesto je od 2. aprila do 4. aprila 2008 gostilo XX. vrh Nata.

Geografija

Bukarešta leži na bregovih reke Dâmbovița, ki se izliva v reko Argeș, pritok Donave. Več jezer, od katerih so najpomembnejša jezero Herastra, Floreasca, Tei in Colentina, je v severnih predelih mesta vzdolž reke Colentine, ki je pritok Dâmbovițe. Poleg tega je v središču prestolnice majhno umetno jezero Cișmigiu, obdano s parkom Cișmigiu. Ta park ima bogato zgodovino, saj so ga obiskovali pesniki in pisatelji. Odprt je bil leta 1847 in je narejen po načrtih nemškega arhitekta Carla F. W. Meyerja ter je glavni rekreacijski objekt v središču mesta.

Parki in vrtovi v Bukarešti poleg Cișmigiuja so še park Herăstrău in botanični vrt. Park Herăstrău je v severnem delu mesta, okrog jezera Herăstrău, v njem je tudi Muzejska vas. Botanični vrt, ki je v soseščini Cotrocena nekoliko zahodno od mestnega središča, je največji v te vrste v Romuniji, v njem raste več kot 10.000 vrst rastlin (veliko je eksotičnih); izvirajo iz parka kraljeve družine. ^[24]

Jezero Văcărești je v južnem delu mesta. Ima več kot 190 hektarjev, od tega 90 ha vode, v njem gostuje 97 vrst ptic, polovica je zaščitena z zakonom, in najmanj sedem vrst sesalcev^[25]. Jezero je obkroženo s stanovanjskimi stavbami in je posledica človeškega poseganja v naravo. Območje je bila majhna vas, ki jo je Ceaușescu poskušal spremeniti v jezero. Po rušenju hiš in gradnji betonskega bazena je bil načrt po revoluciji leta 1989 opuščen. ^[26] Skoraj dve desetletji so se v zapuščenem zelenem prostoru otroci lahko igrali, prejšnji lastniki zemljišč pa so nasprotovali prenovi v športni center. Ponovni razvoj ni uspel in v naslednjih letih je zeleni prostor postal edinstven habitat. Maja 2016 je bilo jezero razglašeno za naravni park Văcărești. ^[27]

.

Bukarešta leži v jugovzhodnem koncu romunske planote na območju, ki ga je nekoč pokrival gozd Vlăsiei, ki je po tem, ko je bil očiščen, dal plodno ravnino. Kot mnoga mesta je tudi Bukarešta zgrajena na sedmih gričih: Mihai Vodă, Dealul Mitropoliei, Radu Vodă, Cotroceni, Spirei, Văcărești in Sf. Gheorghe Nou.

Mesto ima površino 226 km². Nadmorska višina se giblje od 55,8 m na mostu čez Dâmbovițo v Cățelu v jugovzhodni Bukarešti in 91,5 m pri cerkvi Militari. Mesto je približno okrogle oblike, središče je na križišču glavnih osi sever−jug / vzhod−zahod na Univerzitetnem trgu. Mejnik za romunski kilometer nič je južno od Univerzitetnega trga pred cerkvijo Novi sveti Jurij (Sfântul Gheorghe Nou) na trgu svetega Jurija (Piața Sfântul Gheorghe). Polmer mesta, od Univerzitetnega trga do mestnih meja v vseh smereh se giblje od 10 do 12 km.

Do nedavnega so bile regije, ki obkrožajo Bukarešto, večinoma podeželje, po letu 1989 pa so se začela graditi predmestja v okolici Ilfovske županije. Leta 2010 naj bi začel veljati načrt Bukareški metropolitanski prostor, ki bo vključeval dodatne občine in mesta iz Ilfova in drugih sosednjih okrožij. ^[28]

Podnebje

Ob uporabi najblažje izoterme 0 °C za najhladnejši mesec ima Bukarešta vlažno celinsko podnebje Dfa po Köppnovi podnebni klasifikaciji. Pri uporabi izoterma −3 °C je podnebje stičišče med celinskim in skrajno spremenljivim toplim oceanskim in hladnim subtropskim. Zaradi svojega položaja na romunski planoti je lahko pozimi vetrovno. Zimske temperature pogosto padejo pod 0 °C, včasih celo do −20 °C. Poleti je povprečna temperatura 23 °C (povprečje za julij in avgust). Temperature v središču mesta so pogosto od 35 do 40 °C. Čeprav so povprečne količine padavin in vlažnost v poletnih mesecih nizke, se občasno pojavijo nevihte. Spomladi in jeseni so dnevne temperature med 17 in 22 °C, padavine spomladi pa so večje kot poleti, pogostejša pa so blažja obdobja dežja.

Demografija

Po popisu leta 2011 je v mestnih mejah živelo 1.883.425 prebivalcev, kar je manj kot pri popisu leta 2002. To zmanjšanje je posledica nizkega naravnega prirasta, pa tudi zaradi preusmeritve prebivalstva iz samega mesta v sosednja majhna naselja, kot so Voluntari, Buftea in Otopeni. V študiji, ki so jo objavili Združeni narodi, je Bukarešta na 19. mestu med 28 mesti, v katerih se je od leta 1990 do sredine leta 2010 zmanjšalo število prebivalstva. ^[29]

Prebivalstvo v Bukarešti se je dvakrat hitro povečalo, prvič konec 19. stoletja, ko je postala prestolnica, kar je trajalo do druge svetovne vojne, drugič pa v letih Ceaușesca (1965−1989), ko se je začela velika urbanizacija in so se mnogi s podeželskih območij selili v prestolnico. V tem času se je zaradi odločitve Ceaușesca o prepovedi splava in kontracepcije povečalo število rojstev.

Bukarešta je mesto visoke gostote prebivalstva: 8260/km²^[30], ker večina prebivalstva živi v stanovanjskih blokih iz komunističnega obdobja (blocuri), kar pa je tudi odvisno od predela mesta: južne občine imajo večjo gostoto kot severne.

Približno 96,6 % prebivalstva v Bukarešti je Romunov^[31]. Druge pomembne etnične skupine so Romi, Madžari, Judje, Turki, Kitajci in Nemci. Sorazmerno malo je Grkov, Američanov, Francozov, Armencev, Lipovcev in Italijanov. Ena od večinoma grških sosesk je bila Vitan, v njej je živelo tudi judovsko prebivalstvo (69.885, 10,9 %) od skupaj 639.040 po popisu 1930, Judje so bili druga največja etnična skupina v Bukarešti); največ jih je bilo v Văcărești in na območjih okoli trga Unirii.

96,1 % je pravoslavcev, 1,2 % katoličanov, 0,5 % muslimanov in 0,4 % romunsko-grških katoličanov. Kljub temu samo 18 % prebivalstva katere koli vere obiskuje obrede le enkrat na teden. Pričakovana življenjska doba prebivalcev Bukarešte v letih 2003−2005 je bila 74,14 leta, kar je približno dve leti več od romunskega povprečja. Pričakovana življenjska doba žensk je bila 77,41 leta v primerjavi s 70,57 leta za moške.

Gospodarstvo

Bukarešta je središče romunskega gospodarstva in industrije s približno 23 % (2013) BDP države in približno četrtino industrijske proizvodnje, medtem ko ga naseljuje 9 % prebivalstva v državi [32]. V Bukarešti državljani in podjetja plačajo skoraj tretjino državnih davkov. Leta 2013 je imela Bukarešta nominalni BDP na prebivalca 20.564 EUR (27.300 USD) ali 122 % povprečja Evropske unije in več kot dvakratnik romunskega povprečja. Po sorazmerni stagnaciji v devetdesetih letih je močna gospodarska rast mesta oživila infrastrukturo, odprtih je bilo veliko novih trgovinskih središč, zgrajenih veliko stanovanjskih naselij in visokih pisarniških stavb. Januarja 2013 je bila v Bukarešti 2,1-odstotna stopnja brezposelnosti, kar je precej manj kot 5,8 % v državi. Gospodarstvo v Bukarešti je osredotočeno na industrijo in storitve, pri čemer so storitve v zadnjih desetih letih še vedno pomembne. Sedež 186.000 podjetij, vključno z skoraj vsemi velikimi romunskimi podjetji, je v Bukarešti. Pomemben vir rasti od leta 2000 je bil hitro rastoč nepremičninski in gradbeni sektor. Bukarešta je tudi največji romunski center za informacijsko tehnologijo in komunikacije in dom številnim programerskim podjetjem. Največja romunska borza, Bukareška borza, ki je bila decembra 2005 združena z elektronsko borzo v Bukarešti Rasdaq, ima pomembno vlogo v mestnem gospodarstvu.

V Bukarešti so mednarodne verige supermarketov, kot so Carrefour, Cora in METRO. Prodaja na drobno se povečuje, saj se vsako leto odprejo novi supermarketi in hipermarketi. Tu so luksuzne blagovne znamke, kot so Louis Vuitton, Hermes, Gucci, Armani, Hugo Boss, Prada, Calvin Klein, Rolex, Burberry in mnogi drugi. Tržnice in veliki nakupovalni centri so bili zgrajeni od konca devetdesetih let, kot so AFI Palace Cotroceni, Sun Plaza, nakupovalno mesto Băneasa, Plaza Romunija, nakupovalni center Unirea in center Liberty. Tradicionalne maloprodajne arkade in trgi so na Oborju.

Kultura

Slika:Biblioteca Nationala 1.jpg

Narodna knjižnica

Bukarešta raste tudi kot kulturno središče na področju vizualnih umetnosti, uprizoritvenih umetnosti in nočnega življenja. V primerjavi z drugimi deli Romunije, kot je obala Črnega morja ali Transilvanija, kultura v Bukarešti nima posebnega sloga, temveč vključuje elemente romunske in mednarodne kulture.

Znamenitosti

Slika:Triumphbogen Bukarest.jpg

Slavolok zmage

Slika:Statuie Caragiale - Hotel Intercontinental.jpg

Kip Iona Luce Caragiala blizu InterContinentala

Morda je najpomembnejša palača Parlamenta, zgrajena leta 1980, ko je vladal komunistični diktator Nicolae Ceaușescu. Je največja stavba parlamenta na svetu. V palači je romunski parlament (poslanska zbornica in senat), pa tudi Narodni muzej sodobne umetnosti. Stavba se ponaša z enim največjim kongresnih centrov na svetu.

Druga znamenitost v Bukarešti je Slavolok zmage (Arcul de Triumf din București), zgrajen v svoji sedanji obliki leta 1935 in oblikovan po Slavoloku zmage v Parizu.

Novejša znamenitost mesta je Memorialul Renașterii (spomenik ponovnega rojstva), stiliziran marmorni steber, ki je bil leta 2005 postavljen v spomin na žrtve romunske revolucije leta 1989, ki je zrušila komunizem. Abstraktni spomenik je sprožil polemiko, ko so ga odkrili, dajali so mu vzdevke, kot je măslina-n scobitoare (oljka na zobotrebcu), saj mnogi trdijo, da se ne ujema z okolico in da je njegova izbira temeljila na političnih razlogih^[32].

Romunski Athenaeum je simbol romunske kulture, od leta 2007 pa je na seznamu znamenitosti evropske dediščine^[33].

Hotel InterContinental Bukarešta je hotel s petimi zvezdicami blizu univerzitetnega trga in je tudi znamenitost mesta. Stavba je zasnovana tako, da je iz vsake sobe enkraten pogled na mesto.

Hiša svobodnega tiska (Casa Scânteii) je replika slavne državne univerze Lomonosov. Ta stavba, zgrajena v značilnem slogu velikih sovjetskih projektov, naj bi bila reprezentativna za nov politični režim in za uveljavljanje nadvlade komunistične doktrine. Gradnja se je začela leta 1952 in je bila končana leta 1957, nekaj let po Stalinovi smrti (1953). Znana je kot Casa Scânteii po imenu uradnega glasila Centralnega komiteja romunske komunistične partije Scânteia in je bila namenjena združitvi pod eno streho vseh uradnih tiskovnih in založniških hiš v Bukarešti. To je edina stavba v Bukarešti, v kateri so kladivo in srp, rdeča zvezda in druge komunistične oznake, reliefi v medaljonih, ki obkrožajo fasado.

Druga kulturna prizorišča so Narodni muzej umetnosti Romunije, Naravoslovni muzej Grigora Antipe, Muzej romunskega kmeta (Muzeul țăranului Român), Narodni zgodovinski muzej in Vojaški muzej.

Umetnost

V smislu vizualnih umetnosti ima mesto muzeje klasične in sodobne romunske umetnosti ter izbrana mednarodna dela. Narodni muzej umetnosti Romunije je morda najbolj znan od muzejev v Bukarešti. Je v kraljevi palači in ima zbirke srednjeveške in sodobne romunske umetnosti, med njimi dela kiparja Constantina Brâncușija in mednarodne zbirke romunske kraljeve družine.

Drugi, manjši muzeji imajo specializirane zbirke. Muzej Zambaccian, v nekdanjem domu zbiralca umetnin Krikorja H. Zambacciana, hrani dela znanih romunskih umetnikov in mednarodnih umetnikov, kot so Paul Cézanne, Eugène Delacroix, Henri Matisse, Camille Pissarro in Pablo Picasso.

Muzej Gheorgha Tattaresca hrani portrete romunskih revolucionarjev v izgnanstvu, kot so Gheorghe Magheru, Ștefan Golescu in Nicolae Bălcescu ter alegorične kompozicije z revolucionarji (Romunsko ponovno rojstvo, 1849) in patriotske teme (Združevanje univerze 1857). Druga impresivna umetniška zbirka, v kateri so pomembni romunski slikarji, je v rezidenci Ligia in Pompiliu Macovei, ki je odprta za obiskovalce, saj je zdaj del dediščine muzeja v Bukarešti.

Muzej Theodorja Palladyja je v eni najstarejših trgovskih hiš v Bukarešti in hrani dela romunskega slikarja Theodorja Palladyja ter evropske in orientalske pohištvene figure.

Zbirke muzeja umetnosti vsebujejo zbirke romunskih umetnikov, med njimi Krikorja Zambacciana in Theodorja Palladyja.

Kljub klasičnim umetniškim galerijam in muzejem v mestu obstaja tudi sodobna umetniška scena. Narodni muzej sodobne umetnosti (MNAC), ki je v krilu palače Parlamenta, je bil odprt leta 2004 in hrani romunsko in mednarodno sodobno umetnost. MNAC vodi tudi Kalinderu MediaLab, ki skrbi za multimedijsko in eksperimentalno umetnost. Zasebne umetniške galerije so razpršene po celotnem mestnem jedru.

V palači Narodne banke Romunije je državna numizmatična zbirka. Razstava prikazuje bankovce, kovance, dokumente, fotografije, zemljevide, palice srebra in zlata, kovinske kovance in matrice ter kalupe. Stavba je bila zgrajena med letoma 1884 in 1890. V tezavrski sobi so značilni marmorni okraski.

Religija

Bukarešta je sedež patriarha romunske pravoslavne cerkve, ene od vzhodnih pravoslavnih cerkva v občestvu s carigrajskim patriarhom, pa tudi njenih podrazdelkov, metropolije Muntenia in Dobrudje in Bukureške nadškofije. Pravoslavni verniki menijo, da je Demetrius Basarabov pokrovitelj mesta.

Mesto je center za druge krščanske organizacije v Romuniji, vključno z rimskokatoliško nadškofijo, ustanovljeno leta 1883 in romunsko grško-katoliško eparhijo svetega Bazila Velikega, ustanovljeno leta 2014.

V Bukarešti je tudi šest sinagog, med njimi Templul Coral, Velika sinagoga in tempelj Svete unije. Slednji je bil spremenjen v Muzej zgodovine romunske judovske skupnosti, medtem ko so v Veliki sinagogi in Templul Coralu redni obredi.

Mošeja, ki bo lahko sprejela 2000 ljudi, se načrtuje in bo zgrajena na bulvarju Expoziției, št. 22 do 30. Zemljišče, na katerem bo zgrajena mošeja, je bila podeljena muftiju muslimanov v Romuniji za 49-letni najem od romunske vlade. Projekt bo financirala turška vlada in iz različnih donacij^[34].

Romunska patriarhalna stolnica in Palača patriarhata
Cerkev svetega Spiridona Nova – največja cerkev v Bukarešti
Notranjost cerkve svetega Antona, najstarejša v mestu
Strop samostanske cerkve Stavropoleos
Ruska cerkev svetega Nikolaja
Detajl sinagoge Yeshua Tova, najstarejša v mestu

Arhitektura

Središče mesta je mešanica srednjeveških, neoklasicističnih in art nouveaujevskih stavb, pa tudi neoromunskih iz začetka 20. stoletja ter sodobnih stavb iz dvajsetih in tridesetih 20. stoletja. Večinoma utilitarna arhitektura komunističnega obdobja prevladuje nad najjužnejšimi okrožji. Nedavno zgrajene sodobne strukture, kot so nebotičniki in poslovne zgradbe, dopolnjujejo pokrajino.

Zgodovinska arhitektura

Mestno srednjeveško arhitekturo in večino tistega, kar je preživelo do sodobnega časa, so uničili komunistična sistemizacija, požari in vojaški vdori. Nekaj srednjeveških in renesančnih stavb je ostalo, najbolj opazne so v območju Lipscani. Tu so Hanul lui Manuc (prenočišče) in ruševine starega sodišča (Curtea Veche); to območje je bilo v poznem srednjem veku trgovsko središče Bukarešte. Od 1970-ih dalje se je območje zlilo z mestnim okoljem, številne zgodovinske stavbe pa so se zrušile. Leta 2005 je bilo območje Lipscani spremenjeno v območje za pešce in se obnavlja.

Mestno središče je ohranilo arhitekturo iz poznega 19. in začetka 20. stoletja, še posebej med vojno, ki se pogosto šteje za "zlato dobo" bukareške arhitekture. V tem času se je mesto povečalo po velikosti in bogastvu, zato je poskušalo posnemati druge velike evropske prestolnice, kot je Pariz. Veliko arhitekture časa spada v sodobni (racionalistični) arhitekturni tok, ki ga vodita Horia Creangă in Marcel Iancu.

V Romuniji so težnje inovacij v arhitekturnem jeziku izpolnile potrebo po valorizaciji in uveljavljanju državne kulturne identitete. Dela art nouveauja se najdejo v novem arhitekturnem slogu, ki ga je sprožil Ion Mincu in so ga prevzeli drugi ugledni arhitekti, ki izkoriščajo pomembne značilnosti romunske laične in srednjeveške cerkvene arhitekture (na primer palača Mogoșoaia, cerkev samostana Stavropoleos ali izginule cerkve samostana Văcărești) in romunskih ljudskih motivov.

Dve pomembni zgradbi tega časa sta Palača Crețulescu, gosti kulturne ustanove, vključno z Evropskim centrom za visokošolsko izobraževanje Unesca in palača Cotroceni, rezidenca romunskega predsednika. Več velikih gradbenih objektov, kot so Gara de Nord, najpomembnejša železniška postaja v mestu, sedež Narodne banke Romunije in Telefonska palača, datirajo ta čas. Leta 2000 so zgodovinske stavbe v središču mesta obnavljali. V nekaterih stanovanjskih predelih mesta, zlasti v srednjih in severnih okrožjih z visokimi dohodki, so vile iz 20. stoletja začetku devetdesetih let večinoma začeli obnavljati.

Palača Cantacuzino – francoski barok
Macca-Vilacrosse, s steklom pokrita arkada
Palača CEC - eklekticizem v arhitekturi
Casa Capșa, kavarna in hotel
Caru' cu Bere - neogotika
Centralna šola Bukarešte - neoromanika

Komunistična arhitektura

Slika:House of Free Press.jpg

Hiša svobodnega tiska (Casa Presei Libere), zgrajena v 1950-ih

Standardizirani stanovanjski bloki

Večji del bukareške arhitekture sestavljajo stavbe, zgrajene v komunizmu, ki so zamenjale zgodovinsko arhitekturo s stanovanjskimi bloki z visoko gostoto, porušeni so bili pomembni deli zgodovinskega središča Bukarešte, da bi zgradili eno največjih stavb na svetu, parlament (ki se je nato uradno imenoval Hiša republike). V projektu sistematizacije Nicolaea Ceaușesca so bile nove stavbe zgrajene na prej zgodovinskih območjih, ki so bila porušena.

Edinstven primer te vrste arhitekture je Centrul Civic, ki je zamenjal večji del zgodovinskega mestnega jedra Bukarešte z velikanskimi utilitarnimi zgradbami, predvsem z marmornimi ali fasadami iz travertina, ki jih navdihuje severnokorejska arhitektura. Množična rušenja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerem je bilo uničenih skupno osem kvadratnih kilometrov zgodovinskega središča Bukarešte, vključno s samostani, cerkvami, sinagogami, bolnišnico in športnim stadionom v art decoju, se je močno spremenil videz mesta. Arhitekturno obdobje v komunističnem času je mogoče najti tudi v stanovanjskih okrožjih, predvsem z blocuri, mnogimi stanovanjskimi bloki, v katerih živi večina mestnega prebivalstva.

Obstaja tudi komunistična arhitektura, ki je bila zgrajena v zgodnjih letih sistema, konec 1940 in 1950. Stavbe, zgrajene v tem času, so sledile sovjetskemu stalinističnemu socialističnemu realizmu; to je Hiša svobodnega tiska (ki je bila v komunizmu imenovana Casa Scînteii).

Sodobna arhitektura

Slika:Financial Plaza Bucuresti 1.jpg

Finančni trg

Slika:City Gate Towers.jpg

Stolpa Mestna vrata, primer moderne arhitekture 21. stoletja

Od padca komunizma leta 1989 je bilo nekaj stavb komunistične dobe prenovljenih, posodobljenih in uporabljenih za druge namene. Morda je najboljši primer tega pretvorba zastarelih maloprodajnih kompleksov v nakupovalna središča in trgovske centre. Te ogromne, krožne dvorane, ki so bile neuradno imenovane cirkusi lakote (Circ al foamei) zaradi pomanjkanja hrane v osemdesetih letih, so bile v času Ceaușesca postavljene kot proizvodni trgi in refektoriji, čeprav je večina ostala nedokončana v času revolucije.

Sodobni nakupovalni centri, kot so nakupovalni center Unirea, Bukareški Mall, Plaza Romunija in City Mall, so se pojavili na že obstoječih strukturah nekdanjih cirkusov lakote. Drug primer je pretvorba velike utilitarne gradnje Centrul Civic v hotel Marriott. Ta proces se je pospešil po letu 2000, ko je v mestu cvetel nepremičninski trg, mnoge stavbe komunistične dobe v središču mesta pa so postale glavne nepremičnine zaradi svoje lokacije. Stanovanjski bloki iz komunističnega obdobja so bili tudi prenovljeni, da bi izboljšali urbani videz.

Najnovejši prispevek k arhitekturi po padcu komunizma, zlasti po letu 2000, ko so mesto prenavljali in arhitekturno oživljali na podlagi gospodarske rasti Romunije. Stavbe iz tega časa so večinoma iz stekla in jekla, pogosto pa imajo več kot 10 nadstropij, na primer nakupovalna središča, poslovne stavbe, sedež banke itd.

V zadnjih desetih letih je bilo zgrajenih več visokih pisarniških stavb, zlasti v severnih in vzhodnih predelih mesta. Poleg tega so dodajali sodobna krila in fasade k zgodovinskim stavbam kot na primer zgradba Združenja arhitektov Bukarešte, ki je sodobna stekleno-jeklena konstrukcija, zgrajena v zgodovinski kamniti fasadi. Leta 2013 je Bukarešto obogatil 137 m visok nebotičnik City Centre Floreasca, ki je trenutno najvišja stavba v Romuniji. Primeri sodobnih nebotičnikov, zgrajenih v 21. stoletju, so Bucharest Tower Center, Euro Tower, Nusco Tower, Cathedral Plaza, City Gate Towers, Rin Grand Hotel, Premium Plaza, Bucharest Corporate Center, Millennium Business Center, PGV Tower, Charles de Gaulle Plaza, Business Development Center Bucharest, BRD Tower in Bucharest Financial Plaza. Kljub temu razvoju v višino se romunski arhitekti izogibajo oblikovanju zelo visokih stavb zaradi občutljivosti za potrese.

Poleg stavb, ki se uporabljajo za podjetja in institucije, so bile zgrajene tudi stanovanjske stavbe, od katerih so mnoge sestavljene iz visokih pisarniških stavb in primestnih stanovanjskih skupnosti. Tak nov stanovanjski kompleks je Asmita Gardens. Ta razvoj je vedno bolj viden v severni Bukarešti, ki je manj gosto naseljen in je dom srednjega in višjega razreda Bukareštancev zaradi gentrifikacije.

Pobratena mesta

Bukarešta je pobratena z mesti:

Sklici

↑ INS. »Romanian Statistical Yearbook« (PDF) (v angleščini). Pridobljeno 12. februarja 2009.
↑ »Demographia World Urban Areas & Population Projections« (PDF). Pridobljeno 14. aprila 2011.
↑ »Preliminary Data for 2011 census« (PDF) (v romunščina). INSSE. 24. avgust 2012. Pridobljeno 8. novembra 2012.
↑ »Urban Audit: Bucharest Profile«. Pridobljeno 14. aprila 2011.
↑ Turistični vodnik po Bukarešti, Fodors
↑ Bukarešta, mali Pariz vzhoda, na muzejih z romunske spletne strani.
↑ Bucica, 2000, p.6.
↑ Ion I. Russu, Limba traco-dacilor, 1967, Editura științifică
↑ Georgescu et al., p.76-77
↑ Offizielle Homepage von Bukarest (www.pmb.ro) vom 21. Juli 2008.
↑ Klaus Kreiser: Der osmanische Staat 1300–1922, Oldenbourg 2000, S. 21.
↑ Joachim Vossen: Bukarest – Die Entwicklung des Stadtraums. Von den Anfängen bis zur Gegenwart.
↑ Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 13.
↑ So mutmaßt Arhivirano [Manjka datum], at eeo.uni-klu.ac.at Napaka: neznan URL arhiva.
↑ Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 16.
↑ Birgitta Gabriela Hannover, Bukarest entdecken, S. 44, 2008.
↑ Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 22.
↑ Axel Barner: Bukarest Bild in der Deutschsprachigen Gegenwartsliteratur vom 21. Juli 2008 (online).
↑ Manfred Görtemaker: Vom Kalten Krieg zur Ära der Entspannung, bpb.de vom 9. August 2008.
↑ Erdbebensicheres Bauen – Einzigartige Versuchsanordnung in Bukarest eingeweiht, Uni-Protokolle vom 21. Juli 2008.
↑ Predloga:Literatur
↑ Romulus Cristaea: Doar despre tuneluri, buncăre și forturi abgerufen am 17. Februar 2010.
↑ Religion.orf, abgerufen am 13. Oktober 2008.
↑ Botanical Garden Arhivirano 29 September 2006 na Wayback Machine., onlinegallery.ro. Retrieved 13 October 2006.
↑ »FOTOGALERIE Cum e afectata fauna din Delta Vacaresti de incendii si distrugeri si de ce dureaza atat de mult protejarea zonei«. HotNewsRo. Pridobljeno 20. maja 2016.
↑ »Delta Văcărești, privită de la etajul 17. Cum s-a transformat lacul lui Ceaușescu în parcul natural urban de astăzi«. adevarul.ro. Pridobljeno 20. maja 2016.
↑ »Parcul Natural Văcărești a fost aprobat oficial | Parcul Natural Văcărești | "delta" dintre blocuri«. parcnaturalvacaresti.ro. Pridobljeno 20. maja 2016.
↑ »BMA will be extended to the Danube«. 13. junij 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. maja 2016. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |dead-url= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
↑ »Orașele care își pierd locuitorii. Bucureștiul, în topul localitatilor lumii cu cea mai mare rată de scădere a populației«. inCont.ro. 9. februar 2014.
↑ »Archived copy« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. decembra 2016. Pridobljeno 26. oktobra 2016. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
↑ »Archived copy« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. julija 2012. Pridobljeno 17. februarja 2012. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
↑ "Memorialul Renasterii", ce oribilitate! Arhivirano 17 February 2006 na Wayback Machine. ("The Monument of Rebirth – how horrible!"), Săptămâna Financiară, August 2005
↑ Romanian Athenaeum awarded Label of European Heritage, Romania's Permanent Delegation to NATO
↑ oclock.ro/protocol-for-building-the-mosque-in-bucharest-was-signed/ »Protocol for building the mosque in Bucharest was signed | Nine O`Clock«. Nineoclock.ro. Pridobljeno 27. junija 2016. {{navedi splet}}: Preveri vrednost |url= (pomoč)

Literatura

Modern history of Bucharest, City Hall of Bucharest
Șerban Cantacuzino, Două Orașe Distincte. Revista Secolul XX 4/6 (1997): 11–40
Ernie Schoffham, Luthumbța MacHedon, Șerban Cantacuzino, Romanian Modernism: The Architecture of Bucharest, 1920–1940
Romania: Arts & Architecture, Romanian Tourist Office
Tatiana Murzin, Romanian Education, 2005
Romanian Education Portal, Site for the Thumbstry of Education containing lists of all educational establishments.
Bucharest, the small Paris of the East, on the Museums from Romania web site.
Bucica, Cristina. »Legitimating Power in Capital Cities: Bucharest – Continuity Through Radical Change?« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. oktobra 2005. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč) (39.0 KB), 2000.

Zunanje povezave

Bucharest: Official adthumbstration site

[bucharest_pop_censuses-1] INS. »Romanian Statistical Yearbook« (PDF) (v angleščini). Pridobljeno 12. februarja 2009.

[urban-2] »Demographia World Urban Areas & Population Projections« (PDF). Pridobljeno 14. aprila 2011.

[INSSE-3] »Preliminary Data for 2011 census« (PDF) (v romunščina). INSSE. 24. avgust 2012. Pridobljeno 8. novembra 2012.

[metro-4] »Urban Audit: Bucharest Profile«. Pridobljeno 14. aprila 2011.

[5] Turistični vodnik po Bukarešti, Fodors

[6] Bukarešta, mali Pariz vzhoda, na muzejih z romunske spletne strani.

[7] Bucica, 2000, p.6.

[8] Ion I. Russu, Limba traco-dacilor, 1967, Editura științifică

[Georgescu77-9] Georgescu et al., p.76-77

[10] Offizielle Homepage von Bukarest (www.pmb.ro) vom 21. Juli 2008.

[11] Klaus Kreiser: Der osmanische Staat 1300–1922, Oldenbourg 2000, S. 21.

[12] Joachim Vossen: Bukarest – Die Entwicklung des Stadtraums. Von den Anfängen bis zur Gegenwart.

[13] Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 13.

[14] So mutmaßt Arhivirano [Manjka datum], at eeo.uni-klu.ac.at Napaka: neznan URL arhiva.

[15] Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 16.

[16] Birgitta Gabriela Hannover, Bukarest entdecken, S. 44, 2008.

[17] Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 22.

[18] Axel Barner: Bukarest Bild in der Deutschsprachigen Gegenwartsliteratur vom 21. Juli 2008 (online).

[19] Manfred Görtemaker: Vom Kalten Krieg zur Ära der Entspannung, bpb.de vom 9. August 2008.

[20] Erdbebensicheres Bauen – Einzigartige Versuchsanordnung in Bukarest eingeweiht, Uni-Protokolle vom 21. Juli 2008.

[21] Predloga:Literatur

[22] Romulus Cristaea: Doar despre tuneluri, buncăre și forturi abgerufen am 17. Februar 2010.

[23] Religion.orf, abgerufen am 13. Oktober 2008.

[24] Botanical Garden Arhivirano 29 September 2006 na Wayback Machine., onlinegallery.ro. Retrieved 13 October 2006.

[25] »FOTOGALERIE Cum e afectata fauna din Delta Vacaresti de incendii si distrugeri si de ce dureaza atat de mult protejarea zonei«. HotNewsRo. Pridobljeno 20. maja 2016.

[26] »Delta Văcărești, privită de la etajul 17. Cum s-a transformat lacul lui Ceaușescu în parcul natural urban de astăzi«. adevarul.ro. Pridobljeno 20. maja 2016.

[27] »Parcul Natural Văcărești a fost aprobat oficial | Parcul Natural Văcărești | "delta" dintre blocuri«. parcnaturalvacaresti.ro. Pridobljeno 20. maja 2016.

[28] »BMA will be extended to the Danube«. 13. junij 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. maja 2016. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |dead-url= (predlagano je |url-status=) (pomoč)

[29] »Orașele care își pierd locuitorii. Bucureștiul, în topul localitatilor lumii cu cea mai mare rată de scădere a populației«. inCont.ro. 9. februar 2014.

[30] »Archived copy« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. decembra 2016. Pridobljeno 26. oktobra 2016. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)

[31] »Archived copy« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. julija 2012. Pridobljeno 17. februarja 2012. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)

[32] "Memorialul Renasterii", ce oribilitate! Arhivirano 17 February 2006 na Wayback Machine. ("The Monument of Rebirth – how horrible!"), Săptămâna Financiară, August 2005

[33] Romanian Athenaeum awarded Label of European Heritage, Romania's Permanent Delegation to NATO

[34] .ro/protocol-for-building-the-mosque-in-bucharest-was-signed/ »Protocol for building the mosque in Bucharest was signed | Nine O`Clock«. Nineoclock.ro. Pridobljeno 27. junija 2016. {{navedi splet}}: Preveri vrednost |url= (pomoč)

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]

[14]

[15]

[16]

[17]

[18]

[19]

[20]

[21]

[22]

[23]

[24]

[25]

[26]

[27]

[28]

[29]

[30]

[31]

[32]

[33]

[34]

Normativna kontrola
Splošno	ISNI 1 VIAF 1 WorldCat
Narodne knjižnice	Španija Francija (data) Ukrajina Nemčija Izrael ZDA Češka republika
Drugo	Faceted Application of Subject Terminology Internet Encyclopedia of Ukraine MusicBrainz area National Archives (ZDA) SUDOC (Francija) 1 İslâm Ansiklopedisi