Španska nasledstvena vojna

Španska nasledstvena vojna je mednarodni nasledstveni konflikt, ki ni prizadel le Španije, pač pa tudi velik del Evrope in severno Ameriko, torej večino poznanega sveta. Do takrat se to še ni nikoli zgodilo, zato bi ta konflikt lahko obravnavali kot neke vrste svetovno vojno. Trajala je od leta 1701 do podpisa mirovnega sporazuma, ki je bil sklenjen v Utrechtu leta 1713. Na eni strani so se borili Španski imperij, Francija in Bavarska, drugo stran pa so predstavljali Velika Britanija, Združene Holandske province, Sveto rimsko cesarstvo, Portugalska kraljevina in Savojci.

Vzroki

Španski imperij.

Karel II. Španski, španski kralj med leti 1665 in 1700, je kot zadnji predstavnik Habsburške dinastije umrl 1. novembra 1700. Ker je bil brez nasledstva, je njegova smrt sprožila različna vprašanja v zvezi s prihodnostjo Španije. Španski imperij, čeprav finančno in politično v krizi, je v tistem času veljal za največji imperij na svetu, ki je imel v posesti najpomembnejše svetovno tržišče. Njegove urejene prekomorske trgovske zveze in evropski teritorij so imele velik pomen za kontinentalno ravnovesje. Vse navedeno je pri ostalih vladarjih takratnega časa vzbudilo velike ambicije, da bi na španski prestol postavili enega izmed članov svoje družine. Praktično vse vladarske družine v Evropi so bile na nek način v sorodstvenem razmerju s špansko krono in večina teh sorodnikov je bila po smrti Karla II. Španskega prepričanih, da imajo pravico do nasledstva na prestolu, kar je bil tudi glavni vzrok za začetek španske nasledstvene vojne.

Poleg tega pa v zgodovinarskih krogih prevladuje prepričanje, da so si bili vsi takratni evropski vladarji enotni glede pomembnosti razdelitve tega velikega imperija na manjše dele, ker bi sicer zedinjenje s katerokoli izmed ostalih držav pomenilo občuten premik v razmerju sil na svetu. V tem smislu torej ni šlo za določanje, kdo bo naslednik, temveč kdo bodo nasledniki in kaj si bo vsak od njih pridobil.

Filip V. Španski pride na oblast

Habsburške posesti leta 1700. Niso vključene španske prekomorske kolonije. Z delitvijo Habsburžanov na dve veji leta 1713 so rdeče pobarvana ozemlja pripadla novi španski dinastiji.

Uradni portret kralja Filipa V. Španskega (1683-1746)

Karel II. Španski je bil zadnji moški naslednik španskega prestola, ni imel ne bratov, ne sinov. Imel pa je dve sestri, Marija Terezija je bila poročena z Ludvikom XIV. Francoskim, Margarita pa z Leopoldom I. Habsburškim. Obe družini bi lahko zahtevali pravice do nasledstva, saj je med Habsburško in Borbonsko dinastijo že kar dve stoletji obstajala tesna sorodstvena vez. Ne glede na vse je Karel II. v svoji zadnji oporoki prestol zapustil Filipu V. Španskemu (vnuku Ludvika XIV. Francoskega). V njej sta bili omenjeni tudi dve zahtevi, ki pa ju Filip V. v času svojega vladanja ni izpolnil. Prva je zahtevala, da njegovi nasledniki obdržijo enako obliko sodišč ter način vladanja in da naj se ohrani veljavnost vseh zakonov ter iz njih izhajajočih pravic. V drugi pa je izrazil željo, da se njegov naslednik, Filip V., odpove pravici do nasledstva v Franciji, s čimer bi španska monarhija ostala ločena od francoske. Vseeno je bila izvolitev Filipa V. za naslednika zelo premišljena odločitev, saj je bila prioriteta španske vlade ohraniti enotnost vseh ozemelj Španskega imperija. Ludvik XIV. Francoski je bil v tistem času vladar z največjo močjo v Evropi in zato edini spodoben izvršiti prej omenjeno nalogo.

12. novembra 1700 je Ludvik XIV. javno sprejel dediščino pokojnega španskega kralja s tem, da je pismo o prevzemu naslovil na ovdovelo špansko kraljico. Štiri dni kasneje je pred zborom kraljeve družine, visokimi državnimi uradniki in tujimi ambasadorji predstavil vojvodo Filipa iz Anjoua, ki je zasedel prestol v Madridu 17. februarja 1701. Ljudstvo ga je sprejelo z velikim veseljem in v upanju na spremembe v monarhiji. Kmalu je Filip V. postal znan tudi pod imenom Srčni.

Nastanek Velike alianse

Možnost, da bi Francija obvladovala tudi velik Španski imperij in na ta način okrepila svojo hegemonijo v Evropi, je vzpodbudila druge evropske sile, kot na primer Veliko Britanijo in Združene holandske province, k močnemu nasprotovanju in odločitvi, da podprejo habsburškega pretendenta, nadvojvodo Karla VI. Habsburškega (sina rimsko-nemškega cesarstva Leopolda I. Habsburškega). 20. januarja 1701 so podpisali koalicijo, z namenom, da bi se s skupnimi močmi uprli proti Franciji in podprli habsburškega kandidata. 7. septembra istega leta so ratificirali Haaško pogodbo, s katero je nastala Velika aliansa, katere člani so bili Velika Britanija, Združene Holandske province, Sveto rimsko cesarstvo, Prusija in večina nemških dežel, ki je Ludviku XIV. in Filipu V. maja 1702 napovedala vojno. Leto kasneje so se antiborbonski koaliciji pridružili še Portugalska kraljevina in Savojci.

Potek vojne

Potek Španske nasledstvene vojne lahko razdelimo na tri obdobja. V prvem obdobju (1701-1706), ki se je pričelo leta 1701, je vojna najprej potekala na ozemljih izven Iberskega polotoka, od leta 1704 naprej pa sta se obe strani soočili tudi na španskih tleh. Tako se je nasledstveni konflikt spremenil ne le v neke vrste svetovno vojno, pač pa tudi v državljansko vojno v notranjosti polotoka. Leta 1704 se je vojska nadvojvode Karla VI. Habsburškega izkrcala na Portugalskem, z namenom, da bi napadli sosednjo državo. Istočasno so Britanci zavzeli Gibraltarsko ožino in jo spremenili v pomembno vojaško bazo, preko katere so lahko imeli nadzor nad plovbo med Sredozemskim morjem in Atlantskim oceanom.

Državljanska vojna je potekala med pristaši obeh kandidatov. Borbonci so imeli glavno podporo s strani Kastiljskega kraljestva, Habsburžani na drugi strani pa podporo Aragonskega kraljestva, ki se ni strinjalo z vodilnim položajem Kastilije v Španiji. Vseeno niso bili vsi Kastiljci in Aragonci enotnega mnenja. Tako je bilo na primer kastiljsko visoko plemstvo na strani nadvojvode habsburškega, medtem ko je velik del Valencije podpiral borbonskega pretendenta. Prvo obdobje vojne se je zaključilo s francoskim porazom, Filip V. je moral zapustiti Madrid, saj so ga zavzeli Habsburžani. Vse navedeno je privedlo do pogajanj, kjer pa so prevelike zahteve zmagovalcev prisilile Ludvika XIV., da je zapustil pogajanja in se vrnil na bojišče.

Bitka pri Almansi, olje na platnu, 161 x 390 cm, Madrid, Muzej Prado

V drugem obdobju (1706-1711) Francozom ni šlo nič bolje, saj so  začeli izgubljali na vseh bojiščih, celo v Ameriki. Leta 1707 se je v bitki pri Almansi špansko-francoski vojski uspelo upreti nasprotnikom in pridobiti Aragon ter Valencijo. Temu je sledilo obdobje vojnega ravnovesja, ki so ga spremljale razne bolezni in lakota. Te so močno prizadele prebivalstvo. Britanci so v tem času osvojili otok Menorka in Barcelono, kasneje pa so se Katalonija, Aragon in Valencia zavezali nadvojvodi habsburškemu. Kljub francoskim neuspehom je na koncu v bitki pri Brihuegi leta 1710 zmagal borbonski pretendent.

Tretje obdobje vojne (1711-1712) se je začelo z nepričakovanim prevratom sil po smrti cesarja Jožefa I. Habsburškega, ki ga je nasledil brat Karel VI. Habsburški. Slednji bi lahko bil namreč tudi španski prestolonaslednik. Protifrancoska zveza si ni mogla dovoliti, da bi Habsburžani zasegli tudi vsa španska posestva. Poleg tega so bili proti temu zavezniki Habsburžanov, Britanci in Holandci, ki si niso želeli, da bi se obnovil veliki Imperij Karla V. Habsburškega. Utrujenost obeh strani je privedla do diplomatske rešitve konflikta. Francija, sicer popolnoma poražena, je bila poklicana na mirovna pogajanja za zaključitev nasledstvene vojne. Pogajanja so bila zelo zahtevna in so trajala eno leto. Sporazum je bil podpisan aprila 1713 v Utrehtu. Francija in Avstrija sta podpisali medsebojni sporazum naslednje leto v Rastattu. Filip V. Španski je bil proglašen in priznan za španskega kralja, v zameno pa se je moral odpovedati vsem pravicam do francoskega prestola. Velika Britanija je obdržala pravice do Gibraltarja in otoka Menorka, Habsburžani so v zameno dobili večji del španskih teritorijev po Evropi, med drugimi Flandrijo, Neapelj, Milano, Luksemburg in Cardeño, Savojci pa otok Sicilijo.

Z Utrechtskim mirom se vojna na Iberskem polotoku ni zaključila, saj je Katalonija še vedno nasprotovala Borbonom in ni hotela priznati Filipa V. kot novega španskega kralja. Borboni niso imeli druge izbire, kot da jo prisilijo k odstopu z vsemi silami. Zadnji napad se je zgodil 11. septembra 1714 in Barcelona je kapitulirala štiri dni kasneje. Leta 1705 sta Aragon in Katalonija izgubila vse pravice, s čimer se je zagotovila ponovna združitev Španije pod vladavino Borbonov.

Pogodbeni sporazumi

• Borbonec Filip V. je bil priznan za španskega kralja, vendar kot nova veja dinastije, popolnoma ločena od francoske: španska veja Borboncev je še danes na vladi v Španiji.
• Španija je odstopila Avstriji posestva v Združenih provincah, Neapeljsko kraljestvo, Kraljevino Sardinijo, Milansko vojvodino in Argentario v Toskani.
• Španija je odstopila Veliki Britaniji Gibraltar in Menorko na Balearih.
• Francija je odstopila Veliki Britaniji severnoameriška področja Nove Fundlandije, Akadije in Hudsonov zaliv. Razen tega ni smela več podpirati Stuartov v zahtevi po angleškem prestolu, temveč je morala izgnati Stuarte iz Lorene in uradno priznati Viljema Oranskega za zakonitega kralja.
• Nizozemcem je bila dovoljena gradnja vojaških utrdb vzdolž meje s Francijo.
• Savojec Viktor Amedej je prejel Sicilijo vključno s kraljevim naslovom in področja Monferrato, Lomellina in Valsesia v severni Italiji.
• Vojvodina Mantova je ostala avstrijska.
• Gelderland (danes med Nizozemsko in Nemčijo) je bil razdeljen med Prusijo, Združene province (danes Nizozemska) in Avstrijo.
• Španija je odstopila Veliki Britaniji monopol trgovine afriških sužnjev, pa tudi dovoljenje, da ena angleška ladja enkrat na leto pristane v enem od južnoameriških pristanišč.
• Francija je priznala vsa nova avstrijska posestva v Italiji, to je Milano, Neapelj in Sardinijo, in je privolila, da se španska posestva na Nizozemskem dokončno dodelijo Avstriji.
• Bavarskim in Kölnskim volilnim knezom je bilo povrnjeno imetje in položaj.

Bibliografija

1. Gil Andrés, C. (2013): 50 cosas que hay que saber sobre historia de España. Barcelona: Editorial Planeta.
2. Valdeón, J., Pérez J. y Julia S. (2003): Historia de España. Barcelona: Espasa Calpe.
3. Bajo Álvarez, F., Gil Pecharromán, J. (2003): Historia de España. Madrid: Sociedad General Española de Librería.

Zunanje povezave

• Guerra di successione spagnola