Zloženka

Zloženka je beseda, narejena z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom. Je tvorjenka z najmanj dvokorensko besedotvorno podstavo in obrazilom, ki je nastalo s pretvorbo slovničnega razmerja med predmetnopomenskima besedama v skladenjski podstavi. Od drugih tvorjenk se razlikuje v besedotvorni podstavi in obrazilu.

Besedotvorna podstava

Besedotvorna podstava nosi konkretni slovarski pomen tvorjenke. V primeru zloženk je nastala po pretvorbi najmanj dveh predmetnopomenskih besed, ki sta v skladenjski podstavi v podrednem ali prirednem razmerju. To razmerje je v besedotvorni podstavi izraženo z definirano razvrstitvijo njenih delov: podrednost implicira določujočo sestavino pred določano ne glede na vrsto prilastka v skladenjski podstavi, prirednost pa ohranitev zaporednosti (predmetnopomenskih) besed iz skladenjske podstave, npr. sever-o-vzhod ← vzhod {ob} sever {-u}, { } → -o-, sever-, -vzhod; rdeč-e-bel ← rdeč{-ø in} bel.

Obrazila

Obrazila so tiste vrste morfemi, ki delajo besedo tvorjeno in implicirajo slovnični pomen skladenjske podstave v celoti. Za zlaganje je obvezno medponsko obrazilo ali medponski obrazilni morfem, vsebuje pa lahko tudi priponski morfem, ki skupaj z medponskim tvori dvomorfemsko obrazilo, npr. knjig-o-vez-ø ← [tisti, ki] veže[-ø] knjig{-e}, [ ] → -ø-, { } → -o-, knjig-, -vez.

Medponski morfem

Medponski morfem nastane s pretvorbo slovničnega pomena med predmetnopomenskima besedama (pri prirednih zloženkah lahko tudi med več besedami), ki ju lahko pretvorimo v besedotvorno podstavo. Ta morfem ima lahko le slovnični pomen, ki se v skladenjski podstavi izraža kot končnica, predlog in končnica ali veznik. Njihova vloga je izražanje hierarhiziranega skladenjskega razmerja (priredje, podredje, prisojanje, vezava, primik). Ta hierarhičnost sestavin se ohrani tudi na ravni besedotvornih morfemov, le da spremeni izrazno podobo - njen nosilec niso več končnice, ampak enoglasovni, tudi neglasovni (ničti) medponski morfemi. Pomembno je tudi zaporedje morfemov, ki so v hierarhičnem razmerju, podobno kot je izraženo medbesedno razmerje z besednim redom: zaporedje korenskih morfemov besedotvorne podstave podrednih zloženk ustreza skladenjskemu: avt-o-garaža ← garaža za avto → *avtna garaža oz. avtogaraža.

Priponski morfem

Pripone zloženk so lahko nastale le s pretvorbo zaimenskega jedra skladenjske podstave ter njegovega ustreznika v razvijajočem členu skladenjske podstave (npr. v prilastkovem odvisniku veznik ki). Pripona pri zloženkah je torej vezana na skladenjsko podstavo, ki vsebuje dve skladenjski razmerji na različnih stopnjah - (podredno) razmerje jedra skladenjske podstave in njenega določujočega člena ter razmerje med predmetnopomenskima besedama, ki se pretvorita v besedotvorno podstavo. Priponsko se obrazili vedno prvo podredno razmerje med jedrom in določujočim členom skupaj z nosilci tega razmerja.

Vse pripone zloženk (kot druge priponske tvorjenke) izražajo tudi besedno vrsto tvorjenke: družbenogospodar-ski ← [tak, ki je povezan z] družbenim gospodarstvom; bakrorez-ec-ø ← [tisti, ki] reže baker. Če je izrazna podoba pripone ničta (tj. glasovno prazna pripona), je njena vloga tudi končniška in tako izraža slovarske (npr. spol) in slovnične (npr. sklon) kategorije: črnogled-ø ← [tak, ki] črno gleda.

Število in mesto naglasa

Število in mesto naglasa je pri zloženkah načeloma odvisno od predmetnopomenskih besed v skladenjski podstavi in od slovničnega razmerja med njimi: če je razmerje podredno, je naglašena jedrna sestavina zloženke; pri prirednem razmerju pa imamo toliko naglasov, kolikor je sestavin (predmetnopomenskih besed) tega razmerja.

Pri podrednem razmerju se je izkazala glede števila naglasov kot odločujoča tudi

a) oblika podredne sestavine: če je ta tvorjena, je zloženka dvonaglasna, npr. ljúdskošólski : belolàs,

b) oblika besedotvornega procesa: če imajo (zlasti samostalniške zloženke) samo enomorfemsko končniško homonimno obrazilo (prevzet besedotvorni vzorec), so dvonaglasne, npr. ávtogaráža.