Ibn Arabi

Ibn Arabi

Abū ʿAbd Allāh Muḥammad ibn ʿAlī ibn Muḥammad ibnʿArabī al-Ḥātimī aṭ-Ṭāʾī (arabsko: أبو عبد الله محمد بن علي بن محمد بن عربي الحاتمي الطائي‎) (26. julij 1165 – 16. november 1240), poznan tudi kot Shaykh Al-Akbar, »najvišji gospodar«, je bil arabski pesnik iz Al-Andaluza, sufi mistik in filozof. Iz strani privržencev sufizma je priznan kot »najvišji gospodar« oziroma kot pravi svetnik.

Biografija

'Abū 'Abdullāh Muḥammad ibn 'Alī ibn Muḥammad ibn `Arabī al-Ḥātimī aṭ-Ṭāʾī (أبو عبد الله محمد ابن علي ابن محمد ابن عربي الحاتمي الطائي) je bil rojen v mestu Murcia v jugovzhodni Španiji. Njegov oče je bil iz plemena Tayy in se je imel za potomca arabskega poeta Hatima al-Tai. Njegova mati je bila iz plemenitega plemena Berber in je imela severnoafriške korenine. Yahya ibn Yughman, stric po materini strani, je bil bogat princ mesta Tlemcen, ampak se je po srečanju sufističnega mistika tej poziciji odpovedal, da bi živel spiritualno življenje.

Mladost

Njegov oče ‘Ali ibn Muḥammad je služil v vojski Abu ʿAbd Allaha. Ko je Abu ʿAbd Allah leta 1172 umrl, je ‘Ali ibn Muḥammad svojo zvestobo prisegel Almohad Sultan, Abū Ya’qūb Yūsufu I. in postal eden njegovih vojaških svetovalcev. Pri Arabijevih osmih letih je njegova družina zapustila Muricijo in se preslila v Sevillo.

Izobraževanje

Ibn Arabi je svoje šolanje pričel v Sevilli leta 1182. Večina njegovih učiteljev je bila klerikov dobe Almohad. Njegov spiritualni mentor v Fesu v Maroku je bil Mohammed ibn Qasim al-Tamimi. Arabi je odraščal v atmosferi polni najpomembnejših znanstvenih, religioznih in filozofskih idej tistega časa.

Romanje v Meko

Arabi se je leta 1201 se je podal na tradicionalno romanje v Meko, Hadž. Potem je tri leta živel v Meki. Tam je tudi pričel pisati svoje največje delo Al-Futūḥāt al-Makkiyya (The Meccan Illuminations).

Potovanje na Sever

Po preživetem času v Meki je Arabi prepotoval Sirijo, Palestino, Irak in pa Anatolijo. Leta 1203 je Arabi srečal Shaykh Majduddīn Isḥāq ibn Yūsufa, ki je imel velik vpliv na sodišču Seljuka. Tokrat je Arabi potoval proti severu. Najprej sta obiskala Medino, leta 1204 pa sta prišla v Bagdad. Ta obisk mu je omogočil neposredno srečanje z učenci Shaykh ‘Abd al-Qādir Jīlānīa. Arabi je tam ostal 12 dni, saj je želel obiskati Mosul, da bi videl svojega prijatelja ‘Alī ibn ‘Abdallāh ibn Jāmi’a, učenca Qaḍīb al-Bāna. V Mosulu je preživel mesec Ramazan, deveti mesec v muslimanskem letu in napisal Tanazzulāt al-Mawṣiliyya (تنزلات الموصلية), Kitāb al-Jalāl wa’l-Jamāl (كتاب الجلال والجمال, "The Book of Majesty and Beauty") in Kunh mā lā Budda lil-MurīdMinhu.

Vrnitev na Jug

Leta 1205 je obiskal Jeruzalem, Meko in Egipt. Ko je prečkal Sirijo, si je prvič ogledal mesti Alep in Damask. Leta 1207 se je vrnil v Meko in nadaljeval s študijem in pisanjem ter preživljal čas z njegovim prijateljem Abū Shujā bin Rustemom in družino, vključno s prelepo Niẓām. Naslednjih 4-5 let je preživel v teh deželah, medtem pa je potoval in prirejal srečanja, na katerih je bral svoja dela.

Smrt

Ibn Arabi je 8. novembra 1240 pri petinsedemdesetih letih v Damasku umrl.

Filozofija

Filozof iz Al-Andaluza si je prizadeval, da bi ustvaril sintezo zahodne in vzhodne mistične filozofije z uporabo raznovrstnih virov - Korana in islamske tradicije, neoplatonizmom, sufizmom, krščansko mistiko, judovskimi pisatelji kabali itd. Zaradi tega je bil zastopnik pravovernega islama večkrat razglašen za krivoverca in nevernika.

Ontologija

Največkrat uporabljen filozofski izraz pri Ibn Arabiju je zagotovo wujûd, kar pomeni obstoj ali bitje. V Koranu in vsakodnevni arabski uporabi wujûd pomeni najti, razumeti, doumeti, uživati. Beseda ponazarja obstoj, ker nekaj, kar obstaja, lahko najdemo in občutimo. Ibn Arabi trdi, da je najti (nekaj, nekoga) - mišljeno kot zavedanje - vedno tesno povezano s tem, da si sam najden. V tem primeru tako wujûd predstavlja razumevanje, dojemanje, kot tudi po sufizmu božansko prisotnost in človekovo zavest, ki je dosežena z realizacijo. Ibn Arabi je večkrat naveden kot oče nazora wahdat al-wujûd, enost bitja oz. enotnost obstoja, vendar je to zavajujoče, saj nikoli ne uporabi tega izraza. Ni čisto jasno, zakaj je ta izraz pripisan Arabiju. Eden od razlogov je, da uporablja tawhîd kot svoje temeljno načelo in pripisuje veliko pomembnost izrazu wujûd v svojih tekstih. Ibn Arabi in mnogi njegovi učenci so se osredotočali na wujûd kot edino unikatno realnost, iz katere izhajajo vse ostale. Redko so uporabili izraz wahdat al-wujûd in še takrat mu niso pripisali veliko pomena.

Prvi, ki je Ibn Arabija navedel kot pristaša wahdat al-wujûd-a, je najverjetneje bil hanbelijski učenjak Ibn Taymiyya, ki je trdil, da je to huje kot nevera. Po njegovo to pomeni, da ni nobene ločitve med Bogom in preostalim svetom. Njegov napad je sprožil kontroverzne debate okoli izraza, ki pa se so malokrat osredotočale na poskus opredelitve izraza. Vsaj sedem pomenov je bilo pripisanih v kasnejši literaturi.

Al-Insān al-kāmil

Al-Insān al-kāmil ali popolno bitje je prvič pomembno obravnavano v tekstu Ibn Arabija in sicer v njegovem delu Fusus al-Hikam. Vzel je idejo, pogosto za Sufi kulturo, jo analiziral in odrazil v problemu Popolnega človeka in posameznikovemu poskusu izpolnjevanja le-tega.

Pri razvijanju svoje razlage popolnega človeka Ibn Arabi najprej obravnava problem enosti skozi metaforo ogledala. V tej metafori Arabi primerja predmet, ki odseva v mnogih ogledalih, z razmerjem med Bogom in njegovimi podaniki. Bistvo Boga kot predmeta je tako vidno v obstoječih ljudeh kot ogledalih. To pomeni dvoje, da ker so ljudje le odsev Boga, ni možnega razlikovanja ali ločevanja med obojim, in da ljudje ne bi obstajali brez Boga. Ko posameznik razume, da ni ločenosti med Bogom in njim, lahko začne s potjo do popolne enosti. Kdor se poda na to pot, stremi k resnični stvarnosti in odgovarja žeji Boga po poznanju. Iskanje v notranjosti po tej Stvarnosti enotnosti povzroča posamezniku združitev z Bogom. Popolni človek skozi razvito zavest in samouresničevanje spodbuja božansko manifestacijo. To povzroči, da je popolni človek tako božanskega kot zemeljskega izvora. Ibn Arabi ga poimenuje Isthmus. Isthmus deluje kot posrednik med Nebesi in Zemljo, istočasno uresničuje Božjo željo po poznanstvu in Božja prisotnost se realizira skozi njega. Arabi razlaga, da popolni človek predstavlja vesolje božanstvu in božanstvo vesolju.

Ibn Arabi nadaljuje z razlago Popolnega človeka z uporabo 22 različnih opisov, ki upoštevajo Logos. Arabi razlaga Logos oz. Univerzalnega človeka kot mediacijo med posameznikom in božjim bistvom. Ibn Arabi trdi, da je Mohamed Al-Insān al-Kāmil prvotni Popolni človek, ki ponazarja božjo moralnost. Po Arabiju je prvo bistvo, ki je bilo prinešeno v obstoj, realnost oz. bistvo Mohameda. Mohamed je tako prvotni vzornik, po katerem naj bi se vsi ljudje zgledovali.

Ibn Arabi verjame, da je možno videti Boga v Mohamedovem “ogledalu”, se pravi, da so božje lastnosti vidne v Mohamedu. Tako je Mohamed najboljši dokaz Boga in s poznanstvom Mohameda lahko vsakdo spozna Boga. Ibn Arabi tudi trdi, da je Mohamed gospodar vsega človeštva tako v tem kot v posmrtnem življenju.

Reakcija

Muslimanski učenjaki so razdvojeni glede vidikov in značaja Ibn Arabija. Veliko jih je razglasilo Arabija za najpomembnejšega verskega voditelja in Sufi učitelja v muslimanski zgodovini. Drugi ga štejejo med krivoverce ali celo apostate. Zelo redki so neopredeljeni.

Odziv Ibn ‘Abd as-Salama, muslimanskega učenjaka, ki ga spoštujejo tako Arabovi privrženci in kritiki, je pomemben zaradi spora glede tega, ali je bil on sam privrženec ali kritik. Obe strani trdita, da sta ‘Abd as-Salamove komentarje prenesli od njegovega učenca Ibn Sayyid al-Nasa, ampak vsaka na zelo različen način. Ibn Taymiyyah, Al-Dhahabi in Ibn Kathir vsi razumevajo Ibn ‘Abd as-Salamove misli kot kritiko, medtem ko Fairuzabadi, Al-Suyuti, Ahmed Mohammed al-Maqqari in Yusuf an-Nabhani trdijo, da so misli hvala.

Dela

Okoli 800 del je pripisanih Ibn Arabiju, čeprav jih je bilo le nekaj dokazanih kot njegovih. Nedavna študija nakazuje, da je več kot 100 del preživelo v obliki rokopisa, ampak večina tiskanih verzij še ni bila kritično obdelana in vsebuje veliko napak.

• Al-Futūḥāt al-Makkiyya (The Meccan Illuminations - angleški prevod), njegovo najobsežnejše delo, originalno v 37 delih, v modernih časih izdano v 4 ali 8 delih, vsebuje širok razpon tem iz mistične filozofije in sufizma ter zapise njegovih sanj/vizij. Skupaj ima 560 poglavij.

• Fusus al-Hikam (The Ringstones of Wisdom ali The Bezels of Wisdom - angleški prevod). Ibn Arabi je to delo ustvaril v bolj zrelih letih in velikokrat velja za njegovo najpomembnejše delo, saj ga lahko označimo kot obnovo oziroma povzetek njegovih naukov in mističnih prepričanj. O tem, ali je delo res njegovo, bi se dalo razglabljati, saj je v vsaj enem viru opisano kot ponarejeno oziroma mu je bilo avtorstvo narobe pripisano.

• The Dīwān, zbirka njegove poezije, ki obsega 5 delov.

• Rūḥ al-quds (The Holy Spirit in the Counselling of the Soul - angleški prevod), razprava glede duše, ki vsebuje njegove izkušnje od različnih spiritualnih vodij v Maghribu.

• Mashāhid al-Asrār (Contemplation of the Holy - angleški prevod), najverjetneje njegovo prvo veliko delo, ki vsebuje štirinajst vizij in dialogov z Bogom.

• Mishkāt al-Anwār (Divine Sayings - angleški prevod).

• K. al-Fanā' fi'l-Mushāhada (The Book of Annihilation in Contemplation - angleški prevod), kratka razprava glede pomena mistične anihilacije.

• Awrād (Devotional Prayers - angleški prevod), precej brana zbirka štirinajstih molitev za en teden za vsak dan in vsako noč.

• Risālat al-Anwār (Journey to the Lord of Power - angleški prevod), podroben tehnični priročnik in zemljevid za »potovanje brez razdalje«.

• Ayyām al-Sha'n (The Book of God's Days - angleški prevod), delo o naravi časa in različnih vrstah dnevov, ki so jih izkusili gnostiki.

• 'Unqā' Mughrib (The Fabulous Gryphon of the West - angleški prevod).

• al-Ittihād al-Kawnī (The Universal Tree and the Four Birds - angleški prevod).

• 'al-Dawr al-A'lā (Prayer for Spiritual Elevation and Protection - angleški prevod), kratka molitev, ki se še danes uporablja v muslimanskem svetu.

• Tarjumān al-Ashwāq (Razlagalec hrepenenj ali The Interpreter of Desires), zbirka pesmi, ki jo je Ibn Arabi kot komentar na kritike ponovno objavil s razlago pomena poetičnih simbolov.

• At-Tadbidrat al-ilahiyyah fi islah al-mamlakat al-insaniyyah (Divine Governance of the Human Kingdom - angleški prevod).

• Hilyat al-abdāl (The Four Pillars of Spiritual Transformation - angleški prevod).

V slovenščini je Ibn Arabi obravnavan v reviji Tretji dan: verski časopis študentov in izobražencev (ISSN 1318-1238) - Letn. 27, št. 8/9 (september/oktober 1998), na straneh 116-118, 120-129, 130-139, 140-171, 172-192, 193-204.

Viri in literatura

Ibn, A. 2004. Razlagalec hrepenenj. Ljubljana: Partner graf. (Poezije; I.).

Ibn Arabi internet. 2017. Wikipedia, the free encyclopedia. 26.11.2017. Dostopno na spletnem naslovu: https://en.wikipedia.org/wiki/Ibn_Arabi.

Ibn Arabi (Stanfor Encyclopedia of Pfilosophy) internet. 2017. Stanford. 26.11.2017. Dostopno na spletnem naslovu: https://plato.stanford.edu/entries/ibn-arabi/.

Ibn Arabi internet. 2014. Wikipedia, slobodna enciklopedija. 26.11.2017. Dostopno na spletnem naslovu: https://sh.wikipedia.org/wiki/Ibn_Arabi.