Samostalniška beseda: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 6: Vrstica 6:
Samostalnik (substantiv) je pregibna besedna vrsta, ki neposredno poimenuje bitja (žena), reči (nož) ali pojme (sreča). Večinoma jih uporabljamo za opisovanje oseb, živali, rastlin, predmetov, naprav, krajev in pokrajin ter pri razlaganju oz. definiranju pojmov.
Samostalnik (substantiv) je pregibna besedna vrsta, ki neposredno poimenuje bitja (žena), reči (nož) ali pojme (sreča). Večinoma jih uporabljamo za opisovanje oseb, živali, rastlin, predmetov, naprav, krajev in pokrajin ter pri razlaganju oz. definiranju pojmov.


V slovenščini so samostalniki ženskega, srednjega ali moškega spola. Večinoma samostalnikov z -0-končnico v imenovalniku ednine je moškega spola (korak-0, korak-a), s končnico -a v imenovalniku ednine ženskega spola (miz-a, miz-e), s končnico -o/-e v imenovalniku ednine srednjega spola (sonc-e, sonc-a).
V slovenščini so samostalniki ženskega, srednjega ali moškega spola. Večinoma samostalnikov z -ø-končnico v imenovalniku ednine je moškega spola (korak-ø, korak-a), s končnico -a v imenovalniku ednine ženskega spola (miz-a, miz-e), s končnico -o/-e v imenovalniku ednine srednjega spola (sonc-e, sonc-a).
Obstajajo tudi izjeme, npr. -0-končnica v imen. ed. za ženski spol (breskev-0, breskv-e), saostalniki moškega spola s končnico -a (vojvod-a, vojvod-e) ali -o/-e (avt-o, avt-a; final-e, final-a).
Obstajajo tudi izjeme, npr. -ø-končnica v imen. ed. za ženski spol (breskev-ø, breskv-e), saostalniki moškega spola s končnico -a (vojvod-a, vojvod-e) ali -o/-e (avt-o, avt-a; final-e, final-a).


Slovenščina pozna tri slovnična števila: ednina, dvojina, množina. Število izražamo s končnico (en korak-0, dva korak-a, trije korak-i; ena miz-a, dve miz-i, tri miz-e; eno sonc-e, dva sonc-a, tri sonc-a). Samostalniki imajo praviloma tri števila, nekatere pa lahko uporabljamo zgolj v ednini ali množini. Edninski samostalniki so npr. kri, sadje, upanje, prihodnost itd., množinski pa možgani, ošpice, sani, jetra ... Čeprav poznamo dvojino, včasih namesto nje uporabljamo množino, npr. pri parnih delih telesa (roke, noge, oči), oblačilih (rokavice, nogavice), obuvalih (drsalke, kotalke) in bioloških parih (starši).
Slovenščina pozna tri slovnična števila: ednina, dvojina, množina. Število izražamo s končnico (en korak-ø, dva korak-a, trije korak-i; ena miz-a, dve miz-i, tri miz-e; eno sonc-e, dva sonc-a, tri sonc-a). Samostalniki imajo praviloma tri števila, nekatere pa lahko uporabljamo zgolj v ednini ali množini. Edninski samostalniki so npr. kri, sadje, upanje, prihodnost itd., množinski pa možgani, ošpice, sani, jetra ... Čeprav poznamo dvojino, včasih namesto nje uporabljamo množino, npr. pri parnih delih telesa (roke, noge, oči), oblačilih (rokavice, nogavice), obuvalih (drsalke, kotalke) in bioloških parih (starši).


Samostalnike sklanjamo po ustaljenih [[sklanjatev|sklanjatvenih vzorcih]], ki sebujejo šest [[sklon|sklonov]].
Samostalnike sklanjamo po ustaljenih [[sklanjatev|sklanjatvenih vzorcih]], ki sebujejo šest [[sklon|sklonov]].
Vrstica 33: Vrstica 33:
* [[Posamostaljeni pridevnik]] (npr. dežurni).
* [[Posamostaljeni pridevnik]] (npr. dežurni).


Posamostaljeni pridevniki so besede, ki so bile prvotno [[pridevnik]]i, z izgubo samostalnika ob sebi pa so prevzeli sami funkcijo samostalnika (na primer dežurni (zdravnik)).
Posamostaljeni pridevniki so besede, ki so bile prvotno [[pridevnik]]i, z izgubo samostalnika ob sebi pa so prevzeli sami funkcijo samostalnika (na primer dežurni (zdravnik)). Ohranili so pridevniško sklanjatev, torej jih sklanjamo kot pridevnik (npr. dežurn-i, dežurn-ega, dežurn-emu ...). Večinoma v to kategorijo sodijo lastna imena (Dostojevski, Koseski, Trebnje, Visoko ...).




Vrstica 39: Vrstica 39:


[[Kategorija:Besedne vrste]]
[[Kategorija:Besedne vrste]]
[[Kategorija:Sklon]]
[[Kategorija:Sklanjatev]]
[[Kategorija:Samostalnik]]
[[Kategorija:Pridevnik]]
[[Kategorija:Zaimek]]

Redakcija: 11:33, 10. april 2018

Samostalniška beseda je ena od besednih vrst, ki poimenuje bitja, predmete ali pojme ter ji je lasten spol (ženski, moški ali srednji), število (ednina, dvojina ali množina), sklon in sklanjatev. V stavčnih členih lahko primarno nastopajo samostalniške besede v osebku, predmetu, lahko pa tvorijo tudi povedkovo določilo ali prislovno določilo.

K samostalniškim besedam štejemo:

Samostalnik (substantiv) je pregibna besedna vrsta, ki neposredno poimenuje bitja (žena), reči (nož) ali pojme (sreča). Večinoma jih uporabljamo za opisovanje oseb, živali, rastlin, predmetov, naprav, krajev in pokrajin ter pri razlaganju oz. definiranju pojmov.

V slovenščini so samostalniki ženskega, srednjega ali moškega spola. Večinoma samostalnikov z -ø-končnico v imenovalniku ednine je moškega spola (korak-ø, korak-a), s končnico -a v imenovalniku ednine ženskega spola (miz-a, miz-e), s končnico -o/-e v imenovalniku ednine srednjega spola (sonc-e, sonc-a). Obstajajo tudi izjeme, npr. -ø-končnica v imen. ed. za ženski spol (breskev-ø, breskv-e), saostalniki moškega spola s končnico -a (vojvod-a, vojvod-e) ali -o/-e (avt-o, avt-a; final-e, final-a).

Slovenščina pozna tri slovnična števila: ednina, dvojina, množina. Število izražamo s končnico (en korak-ø, dva korak-a, trije korak-i; ena miz-a, dve miz-i, tri miz-e; eno sonc-e, dva sonc-a, tri sonc-a). Samostalniki imajo praviloma tri števila, nekatere pa lahko uporabljamo zgolj v ednini ali množini. Edninski samostalniki so npr. kri, sadje, upanje, prihodnost itd., množinski pa možgani, ošpice, sani, jetra ... Čeprav poznamo dvojino, včasih namesto nje uporabljamo množino, npr. pri parnih delih telesa (roke, noge, oči), oblačilih (rokavice, nogavice), obuvalih (drsalke, kotalke) in bioloških parih (starši).

Samostalnike sklanjamo po ustaljenih sklanjatvenih vzorcih, ki sebujejo šest sklonov.

Samostalnik lahko nastopa v vlogi:

  1. osebka, npr. Pevka poje.
  2. neposrednega predmeta, npr. Poslušati pevko.
  3. predmeta ali prislovnega določila, npr. Veseliti se zaradi pevke.
  4. povedkovega določila in povedkovega prilastka, npr. Žena je pevka.

Rabi se svojilno ob pomožniku (Biti pevkino) in samostalniški besedi (Petje pevke). Namesto navadnega samostalnika lahko uporabimo samostalniški ( ali posamostaljeni) zaimek.

Samostalniški zaimek (pronomen) poimenuje neko enoto stvarnosti na posreden način. Tako kot samostalnikom, lahko tudi samostalniškim zaimkom določimo spol, število in sklon. Na podlagi izražanja slovnične osebe pa jih razdelimo na osebne (izražajo slovnično osebo: jaz, vidva ...) in neosebne samostalniške zaimke (osebe ne moremo določiti: nekaj, kar, kdo). V stavku imajo isto vlogo kot druge samostalniške besede, torej nastopajo predvsem v vlogi osebka ali predmeta.

Osebni zaimki imajo v rodilniku, dajalniku in tožilniku dve obliki - naglasno (npr. njega) in nenaglasno oz. naslonsko (npr. ga). Poznamo tudi tretjo obliko, tj. navezna oblika (npr. -nj), če je tožilnik navezan na predlog (npr. zanj).

  • Povratno osebni zaimki so podvrsta osebnih zaimkov, ki nima imenovalnika, zato ne nastopa v vlogi osebka. Z njim izražamo nanašanje na osebek, npr. Mojca se sprašuje, komu je posodila denar.
  • Neosebni samostalniški zaimki so tisti samostalniški zaimki, ki ne izražajo slovnične osebe (kdo, nekdo, kar, nihče, kdor koli, kaj ...). Ločimo več vrst neos. sam. zaimkov, glede na to, kaj z njimi delamo: vpršalni zaimki (kdo, kaj), oziralni zaimki (kdor, kar), nedoločna zaimka (nekdo, nekaj), nikalni zaimek (nihče, nič), poljubnostni (Ti bo že kdo pomagal, Povej mi kaj)

Posamostaljeni pridevniki so besede, ki so bile prvotno pridevniki, z izgubo samostalnika ob sebi pa so prevzeli sami funkcijo samostalnika (na primer dežurni (zdravnik)). Ohranili so pridevniško sklanjatev, torej jih sklanjamo kot pridevnik (npr. dežurn-i, dežurn-ega, dežurn-emu ...). Večinoma v to kategorijo sodijo lastna imena (Dostojevski, Koseski, Trebnje, Visoko ...).