Bukarešta

Bukarešta București
Mesto
Zastava Grb
Vzdevek:  Mali Pariz, Vzhodni Pariz
Geslo:  Patria si Dreptul Meu (Moja dežela, moja pravica)
Bukarešta Geografski položaj Bukarešte v Romuniji
Koordinati: 44°26′7″N 26°6′10″E
Država	Romunija
Občina	Občina Bukarešta
ustanovljena	1459 (prva omemba)
Upravljanje
• župan	Gabriela Firea
Površina
• Mesto	228 km2
• Urbano	285 km2
Nadm. višina	55,8–91,5 m
Prebivalstvo  (popis 2011)
• Mesto	1.677.985
• Rang	1. v Romuniji
• Gostota	7.360 preb./km2
• Urbano	1.931.000
• Metropolitansko obm.	2.678.3922
Časovni pas	UTC+2 (EET)
• Poletni	UTC+3 (EEST)
Poštna številka	0xxxxx
Omrežna skupina	+40 21
Avtomobilska oznaka	B
Spletna stran	[www.pmb.ro www.pmb.ro]

Bukarešta (romunsko: București /bu.kuˈreʃtʲ/ ) je glavno mesto in industrijsko ter ekonomsko središče Romunije. Mesto leži na jugovzhodu države, ob bregovih reke Dâmbovița. Nekdaj je bila Bukarešta znana kot citadela Dambovița.

Po evropskih standardih Bukarešta ni staro mesto, zgodovinarji domnevajo, da je bila ustanovljena šele leta 1459. Od tedaj se je mesto zelo spremenilo, leta 1862 je postalo glavno mesto Romunije in se postopno uveljavilo tudi kot kulturno središče. Eklektično mestno arhitekturo predstavljajo zgradbe raznolikih slogov različnih zgodovinskih obdobij, med seboj so pomešane zgradbe iz komunističnega obdobja, moderne, baročne, itd. V obdobju med dvema vojnama je bila elegantna arhitektura elitnejše mestne četrti Bukarešti prislužila naziv »Mali Pariz« oz. »Vzhodni Pariz« (Micul Paris). Čeprav so bile mnoge zgradbe in področja zgodovinskega središča uničene med 2. svetovno vojno, ob potresih in nato s strani Ceauşescujevega načrta sistematizacije države, jih je mnogo dobro ohranjenih. V zadnjih letih je mesto doživelo ekonomski in kulturni razcvet.

Etimologija

Romunsko ime București ima negotov izvor. Tradicija povezuje ustanovitev Bukarešte z imenom Bucur, ki je bil princ, izobčenec, ribič, pastir ali lovec, po različnih legendah. V romunščini koren besede bucurie pomeni 'veselje', ('sreča') in za katero se domneva, da je dačanskega izvora.

Druge etimologije podajajo starejši znanstveniki, med njimi tudi osmanski popotnik in raziskovalec Evlija Čelebi, ki je dejal, da je bil Bukarešta imenovana po določenem "Abu-Karişu" iz plemena Quraysh (Kurejš). Leta 1781 je avstrijski zgodovinar Franz Sulzer trdil, da je ime povezano z bucurie (veselje), bucuros (veselo) ali bucura (postati vesel), medtem ko je v knjigi iz 19. stoletja, ki je bila objavljena na Dunaju, domneva o "Bukovie" - bukov gozd.

Domačini se imenujejo "Bukareštanci" (romunsko bucureștean)

Zgodovina

Ustanovitev mesta, rezidenca vlaških princev

Odlok princa Raduja iz 14. oktobra 1465 (faksimile)

Bukarešto se prvič omenja v dokumentu iz 20. septembra 1459. [14] Odlok je izdal vojvoda in poveljnik Vlad Țepeș, z vzdevkom Drakula (Drăculea ).

V drugi polovici 15. stoletja se je Bukarešta razvila, kjer se je po 1400 razvila obrt s kovači, lončarji in strojarji in kot Curtea (rezidenca princev) Vlaške. Princ Radu Lepi je 14. oktobra 1465 v Bukarešti izdal dokument kot kraljevem prebivališču . Mesto je dobilo urbani pomen kot knežje in trgovsko središče, ki je bilo združeno iz več naselij. Med letoma 1459 in 1625 je bilo 41 naselij na območju današnje Bukarešte.

Nato je Bukarešto kot prestolnica Vlaške zamenjalo Târgoviște. Glavni trg je bil zgrajen okrog ulice Lipscani.

Osmansko obdobje

Osmansko cesarstvo se je v 14. stoletju razširilo iz Male Azije na ozemlje današnje Romunije. Že leta 1394 je prva osmanska vojska napadla Donavo. Nato je kneževina Vlaška prvič postala zavezana k plačevanju dajatev .

Pod tem osmanskim suzerenstvom v še vedno vaški Bukarešti, je ta doživela razcvet zaradi prisotnosti sodišča in vračanja tujih trgovcev. Prebivalstvo se je povečalo in razvila se je urbana struktura s številnimi novimi stavbami. Leta 1545 je princ Mircea Ciobanul postavil prvo mestno obzidje v obliki palisade . Velik del kmetijskih zemljišč v okolici mesta je zdaj označena kot "dežela mestnega prebivalstva" (moşia orăşenilor) označena z mejniki.

Bukarešta 1717

Trideset let pozneje, leta 1574 in 1575, kot tudi leta 1594, se je prebivalstvo v Bukarešti povečalo kljub vse večjemu davku Visoki porti. Poleg tega je sodelovala v bojih Mihaila Viteazula proti osmanski vojski, ki so na koncu ostali neuspešni . Po tem jo je osvojil veliki vezir Koca Sinan paša avgusta 1595 po bitki pri mestu Călugăreni. Prišlo je do požara. Jeseni istega leta se je zgodila druga bitka v bližini Bukarešte, med katero so se Turki umaknili in uničili del mesta. Zato se je knežji sedež do leta 1626 preselil v Târgovişte. Kmalu po prevzemu oblasti je princ Aleksandru Coconul 10. novembra 1626, je rezidenco preselil nazaj v Bukarešto.

Po 1632 je princ Matej Basarab, zadnji iz vladajoče vlaške družine na prestolu, v Bukarešti zgradil številne stavbe. Zaradi napetega odnosa z Osmani se je princ preselil v Târgovişte okoli leta 1640. Knežji sedež je ostal v Bukarešti. Naslednik Basaraba, princ Konstantin Șerban, se je po prevzemu funkcije maja 1654 ponovno preselil v Bukarešto. Naslednje leto je sedež današnje Narodne banke služil uporu pehote proti bojarjem. Ob nemirih se je princ Şerban umaknil v Târgovişte, preselil knežji sedež in mesto prepustil požaru.

Po ustoličenju je princ Gheorghe Ghica 20. decembra 1659 knežji sedež prenesel v Bukarešto. V istem letu je bilo mesto pod pritiskom Osmanskega cesarstva in edina rezidenca vojvod. Bukarešta je tega leta ostala končno deželni sedež Vlaške. Leta 1668 je princu v Bukarešto sledilo pravoslavno versko vodstvo. V tem obdobju se je prebivalstvo povečalo na približno 60.000 in se razširilo na 21 okrožjih (tako imenovanih mahalale). Takrat je bilo v mestu okoli 100 cerkva . V času vladavine Şerbana I. Cantacuzina in Constantina Brâncoveanuja je Bukarešta doživela daljše obdobje razcveta. Po naročilu knezov so zrastle prve bolnišnice, tiskarna, šole, številne cerkve, pojavila seje palača Mogoşoaia in čudovita glavna cesta Podul Mogoşoaia. Moči lačen princ Brâncoveanu pa je tudi odpravil župana in mestni svet in si pridržal pravico do vladanja ref>Birgitta Gabriela Hannover, Bukarest entdecken, S. 42, 2008.</ref>.

Prenos mesta na Avstrijce, 1789

V času Fanariotov (1716-1821) je izpostavljenost prebivalstva zaradi višjih dajatev in davkov, pa tudi preko nepotizma in korupcije toliko zrasla, da je ta čas še vedno veljal kot sinonim izkoriščanja, korupcije in slabega upravljanja. Nekoliko kasneje je Stephen Racoviţă spoznal isto usodo upora. Čeprav je princ premagal upornike, so bili uvedeni nasilni povračilni ukrepi iz Visoke porte.

Člani knežje družine Ypsilantis so bili pomembni v Bukarešti. V času vladavine Aleksandra Ypsilantisa je nastalo veliko olepšav mestna in gradnja prvega vodovoda (1779). Princ je tudi zaradi pogostega poplavljanja Dambovice zgradil obvozni kanal. Hkrati se je v mestu začel prvi industrijski razvoj tovarn. Tako je leta 1764 nastala tovarna voska, leta 1766 za oblačila, leta 1767 papirnica. Leta 1811 je bilo v trgovinskem in obrtnem sektorju že 2981 ljudi.

Ta trend se bil za kratek čas prekinjen v času rusko-turške vojne, ko je princ Nikolaj Mavrogenes 26. oktobra 1789 pobegnil iz mesta skupaj s približno tisoč vojaki. Mesto je bilo dva tedna kasneje, 10. novembra 1789, zasedeno od Avstrijcev in 4. avgusta 1791 objavljen mir. Kasneje je v obdobju od leta 1793 do leta 1812 prišlo do raznih naravnih nesreč, požara in epidemij.

Prehodno obdobje (1807 do 1861)

Požar 1847

Revolucija, 1848

Prvi bukareštanski mir se je končal 28. maja 1812, ko se je nadaljevala vojna med Rusijo in Osmanskim cesarstvom.

Okrepljeno izkoriščanje vlaških ljudskih množic ter širjenje revolucionarnih idej francoske buržoazije in hetairija (grško ἑταιρία hetairía) je na prelomu stoletja vplivala na protiosmansko javno mnenje. Med uporom, ki je sledil, je vladar Vlaške Tudor Vladimirescu ostal v Bukarešti od marca do maja 1821. To je vodilo k nasilnim povračilnim ukrepom turških vojakov, ki so kasneje zasedli Bukarešto. Ta poniževanje se je končalo šele z umikom vojske septembra 1822 in kronanjem kneza Grigore IV. Ghica. Po sporazumu iz Adrianopla leta 1829 je bila Bukarešta pod rusko zaščito. Od tega leta je do leta 1834 je mesto vodil general Pavel Kiselyov. Med njegovim mandatom so bili uvedeni Organski predpisi (Règlement organique, romunsko Regulamentul Organic, rusko Organizational Regulat - je bil prvi ustavni zakon v podonavskih pokrajinah, tj. v Vlaški in Moldaviji, predhodnih državah današnje Romunije. Uveden je bil na pobudo ruskih okupacijskih organov leta 1831/1832 in so ostali veljavni do leta 1858) in bila ustanovljena komisija, ki je olepšala mesto. Prišlo je do ponovnega določanja mestnih meja. Zvedeni so bili tudi drugi urbanistični razvojni ukrepi, kot je izgradnja promenade in tržnice.

Velik požar v komercialnem delu mesta je 23. marca 1847 uničil okoli 2000 hiš. Po požaru je sledila načrtovana rekonstrukcija. Naslednje leto je bila Bukarešta središče vlaške revolucije. Revolucija, ki se je začela 11. junija 1848, je bila krvavo zatrta tri mesece kasneje zvečer 13. septembra na gori Spirei. Spomenik na tej točki danes spominja na dogodek. Med letoma 1853 in 1856 so Bukarešto zaporedoma zasedale ruske, turške in avstrijske vojske.

Kot prvo romunsko mesto so v Bukarešti maja 1857 uvedli kerozinske svetilke za cestno razsvetljavo. V istem letu se je po odloku sultana v Bukarešti sestal Diwan - ad hoc skupščina. Ta je 9. oktobra 1857 sprejela resolucijo, ki je opredelila združitev Romunije v državo.

Prestolnica Romunije, industrializacija do 1. svetovne vojne

Vstop princa Karla I., 1866

Aleksandru Ioan Cuza je 24. decembra 1861 razglasil ustanovitev kneževine Romunije sestavljene iz donavske kneževine Moldavije in Vlaške. Leto kasneje je formalno prišlo do združitve obeh kneževin z Bukarešto kot glavnim mestom. Vendar pa je bil ustanovitelj države Alexandru Ioan Cuza kritiziran in se je moral leta 1866 posloviti. Začasna vlada je na priporočilo istega leta za kneza sprejela Karla Eitel Friedricha von Hohenzollern-Sigmaringen. Ta je nastopil 10. maja 1866 v Bukarešti po uradnih volitvah kot Karel I..

Leta 1869 je v glavno mesto prišla prva železniška proga. Povezala je Bukarešto z Giurgiujem. Dve leti kasneje je bila do severne postaje speljana prva tramvajska linija (takrat je konjski tramvaj) preko trgov Piaţe St. Georg do Piaţa Obor. Po štirih letih gradnje se je odprla leta 1872, severna postaja, pa tudi železniški promet med Bukarešto in Ploieştijem.

Po berlinskem kongresu je bila leta 1878 Romunija priznana kot neodvisna. 26. marca 1881 je bila razglašena kraljevina Romunija, Bukarešta pa postala kraljevo mesto. Mlado kraljestvo je bilo usmerjeno na zahod, zlasti v Francijo. V poznejši modernizaciji je bila Prusija idejni in tehnološki dobavitelj.

Konjski tramvaj, 1871

Do konca 19. stoletja je Bukarešta postopoma postala industrijski center, še posebej v lahki industriji. Pet glavnih bančnih institucij - vključno z Narodno banko, Banko Romunije, Kmetijsko banko in od leta 1898 - diskontno banka - je Bukarešta postala nacionalni finančni center. Električna razsvetljava je bila uvedena na Calea Victoriei leta 1890. V tem času je bila zgrajena nova prometna arterija iz Obora do Cotrocenija. Leta 1896 je sledil na isti trasi prvi električni tramvaj.

Leta 1886 je Bukareštanski mir končal vojno med Srbijo in Bolgarijo. Druga balkanska vojna se je končala leta 1913 s podpisom Bukareštanske mirovne pogodbe med Srbijo, Grčijo in Romunijo na eni strani ter Bolgarijo na drugi strani.

Od 1. do 2. svetovne vojne

Bulevar Magheru v medvojnem obdobju

V času prve svetovne vojne je Bukarešto 6. decembra 1916 zasedla nemška vojska kot posledica bitke pri Argeșu do mirovne pogodbe 7. maja 1918. [29] S pobegom kralja in vlade je bil Iaşi začasna prestolnica Romunije. Pomen mesta se je po prvi svetovni vojni ponovno povečal kot glavno mesto Velike Romunije.

Od leta 1918 do začetka druge svetovne vojne se je mestna površina povečala za 5600 do 7800 hektarov. Število prebivalcev se je v istem obdobju povečalo s 380.000 na 870.000. [31] Mednarodni interes za stavko so bili naftni delavci in železniški delavci, ki so prenehali delovati zaradi slabših življenjskih pogojev. 16. februarja 1933 je bila stavka v delavnicah Griviţa kruto zatrta.

Z izgradnjo osi Piaţa Victoriei in Piaţa Sf. Gheorghe med letoma 1936 in 1940, po pariškem modelu Boulevard Henri Martina in bruseljskem primeru Boulevard Louise, je mesto dobilo vzdevek »Pariz vzhoda«. V 40-ih se je živahna gradbena dejavnost nadaljevala, vendar tokrat v sodobnem, mednarodnem slogu, ki so označevala imena, kot je Le Corbusier ali oznake, kot so oblika in funkcija.

Bukarešta v 2. svetovni vojni

Sile rdeče armade v Bukarešti, 1944

Postaja „Gara de Nord“ med bombardiranjem ameriške vojske 4. aprila 1944

V drugi svetovni vojni se je po začetni nevtralnosti 23. novembra 1940 Romunija pridružila Trojnemu paktu. Neposredna posledica tega je bilo 4. septembra 1940 oblikovanje železne garde in general Ion Antonescu prisilil Karla II. v odstop v korist svojega 19-letnega sina Mihaija. Mesec dni kasneje, 8. oktobra, so nemške sile prešle romunsko mejo. Kmalu zatem se je Wehrmacht preselil v Bukarešto. Januarja 1941 ni uspel poskus državnega udara ultra-desničarskih legionarjev železne garde proti totalitarni vladi Antonescua. Med tridnevno akcijo železne garde med 21. in 23. januarja je bilo ubitih najmanj 120 bukareštanskih Judov, večina njih v gozdu v bližini Jilava v pokolu.

Aprila 1944 so Bukarešto dosegle ameriške in britanske zračne sile. 4. aprila 1944 je prišlo do prvega večjega napada letalstva ZDA. V tem napadu je padlo 875 ton bomb. Glavna železniška postaja (Gara de Nord) je bila tudi bombardirana. Del bomb je padlo na stanovanjska območja. Bilo je veliko civilnih žrtev.

15. aprila je sledil še en močen napad britanske Royal Air Force, tokrat z zažigalnimi bombami. Prav tako je bila resno poškodovana univerza. Proti koncu vojne 23. avgusta 1944 je sledil državni udar kralja Mihaja. Istega večera je Adolf Hitler odredil bombardiranje Bukarešta, ki se je nadaljevalo ves naslednji dan. Številne vladne in zgodovinske stavbe so bile poškodovane ali uničene. Dan kasneje je Romunija razglasila vojno proti Nemčiji. Po napadu Rdeče armade v Bukarešti 31. avgusta je bilo 12. septembra 1944 med Romunijo in Sovjetsko zvezo sklenjeno premirje.

Zaradi spora med novim premierjem Petru Groza in kraljem Mihajem I. leta 1945, ker ta ni hotel podpisati nobenih zakonov, je Groza sprejel zakone brez kraljevega podpisa. V tem kontekstu je bila 8. novembra 1945 v Bukarešti pred Kraljevo palačo protikomunistična demonstracija. V nasilnem umirjanju demonstracij je bilo veliko aretacij, poškodb in smrti.

Po 2. svetovni vojni do danes

V štirih desetletjih po drugi svetovni vojni se je mestno prebivalstvo povečalo za več kot dvakrat. Še posebej na obrobnih območjih je Bukarešta postala veliko gradbišče. Mesto se je v tem času potrojilo na 21.700 hektarov. To so še posebej kmetje v mestu našli nova delovna mesta v velikih industrijskih podjetjih. S seboj so prinesli svoj podeželski način življenja, ki določa podobo vse do danes. Da bi zadovoljili veliko povpraševanje po stanovanjih, je komunistična uprava začela obsežen stanovanjski program.

Potres, 1977

Pogled iz palače Parlamenta na Bulevardul Unirii

Bukareštanska deklaracija (Izjava za zagotavljanje miru in varnosti v Evropi) je bila sprejeta v obdobju od 4. do 6. julija 1966 na konferenci Varšavskega pakta.

4. marca 1977 je potres zajel območje okoli Bukarešte. Skupno je umrlo več kot 1500 ljudi. Delno je bila poškodovana tudi zgodovinska gradnja. Začelo se je čiščenje in nova faza razvoja mesta. Po potresu je Nicolae Ceaușescu videl priložnost, da skoraj v celoti nadomesti tradicionalno urbano strukturo mestnega središča z ogromnim političnim in upravnim središčem. Nastali so novi simboli monumentalne demonstracije moči. Prevladujoč element je palača parlamenta, pri katere gradnji je bilo zaposlenih približno 20.000 delavcev. Mesto je dobilo tudi delujočo podzemno železnico.

Sredi decembra 1989 se je v Temišvaru začela popularna vstaja proti Nicoli Ceauşescuju. 21. decembra je dosegla Bukarešto. Vojaki Securitate, ostrostrelci in oklepne vojaške enote so začeli pokol nad ogorčeno množico. V nekdanji kraljevi palači in v univerzitetni knjižnici so nastali požari. Dan kasneje, 22. decembra 1989, je državna televizijska postaja TVR Romania objavila, da je zavzeta. Samo v Bukarešti je bilo okrog 500 mrtvih. Po vstaji se je izkazalo, da v Bukarešti obstaja nekaj bunkerskih sistemov in tunelov , nekateri iz srednjega veka. Iz nekdanje zgradbe KZ na primer, pobegni predor vodi iz cone Calea Victorei do podzemne železnice Universitate. Poleg tega ima parlamentarna palača velik bunker z različnimi izhodi. Leto kasneje so se ponovno pojavili protesti na univerzitetnem trgu, proti izvolitvi Iona Iliescuja kot romunskega predsednika. Vendar pa so demonstrante nasilno razpustili vabljeni rudarji iz doline Jiu ("Mineriades").

30./31. maja 1990 sta bila dva potresa moči 6,7 in 6,0.

Leta 1995 je Bukarešta postala stalni sedež SECI.

Ob koncu devetdesetih je papež Janez Pavel II. obiskal romunsko prestolnico. Ob prazniku sprave med pravoslavno in katoliško cerkvijo, sta se papež in patriarh Teoctist I. predstavila na osrednjem Unirii trgu 14. maja 1999 in simbolično oznanila donacijo za gradnjo največje pravoslavne stolnice na trgu Piața Unirii. Intenzivna stavba v starem mestu, od preloma stoletja se zgodi včasih na račun zgodovinske stavbe. Simbol tega konflikta je za mnoge uradni stolp Cathedral Plaza.

Leta 2006 je bil v Bukarešti 11. vrh mednarodne organizacije frankofonije. V letu pristopa Romunije v EU, je patriarh Teoctist I. umrl in 3. avgusta 2007 so ga pokopali v patriarhalni cerkvi. Mesto je od 2. aprila do 4. aprila 2008 gostilo XX. Vrh Nata.

Literatura

• Modern history of Bucharest, City Hall of Bucharest
• Șerban Cantacuzino, Două Orașe Distincte. Revista Secolul XX 4/6 (1997): 11–40
• Ernie Schoffham, Luthumbța MacHedon, Șerban Cantacuzino, Romanian Modernism: The Architecture of Bucharest, 1920–1940
• Romania: Arts & Architecture, Romanian Tourist Office
• Tatiana Murzin, Romanian Education, 2005
• Romanian Education Portal, Site for the Thumbstry of Education containing lists of all educational establishments.
• Bucharest, the small Paris of the East, on the Museums from Romania web site.
• Bucica, Cristina. »Legitimating Power in Capital Cities: Bucharest – Continuity Through Radical Change?« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. oktobra 2005. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč) (39.0 KB), 2000.

Zunanje povezave

• Bucharest: Official adthumbstration site