Karel Destovnik - Kajuh

Za druge pomene glej Kajuh.

Karel Destovnik - Kajuh
Rojstvo	13. december 1922({{padleft:1922|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) Šoštanj
Smrt	22. februar 1944({{padleft:1944|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:22|2|0}}) (21 let) Žlebnik
Državljanstvo	Kraljevina Jugoslavija  SHS
Poklic	jezikoslovec, pesnik, prevajalec, partizan, politični aktivist

Miting po prihodu Rabske brigade v Slovenijo. Predstavniki XIV. divizije in glavnega štaba, 22. septembra 1943. Kajuh je drugi z leve

Karel Destovnik, s partizanskim imenom Kajuh, slovenski pesnik, prevajalec in narodni heroj, * 13. december 1922, Šoštanj, † 22. februar 1944, Žlebnikova domačija v Šentvidu nad Zavodnjami.

Življenje in delo

Karel (Karol, Karli) se je kot nezakonski otrok rodil Mariji Vasle iz premožne šoštanjske meščanske družine 13. decembra 1922 (po 2. svetovni vojni se napačno navaja kot datum njegovega rojstva 19. december 1922). Takrat je imela Marija razmerje z Jožetom Destovnikom, ki je izhajal iz kmečko-proletarske družine, in s tem se Marijina družina sprva ni sprijaznila. Tako sta se mlada dva za nekaj časa naselila v Mariboru in v Zgornjem Jakobskem Dolu v Slovenskih goricah, 14. avgusta leta 1923 sta se v Ljubljani poročila, se za kratek čas preselila k Destovnikovim staršem v Šoštanju, potem pa vendarle na Vasletov dom, v hotel Jugoslavija. Paru se je 18. oktobra 1924 rodil še sin Joži.

Marija je sprva materi pomagala pri vodenju restavracije, Destovnik je bil še dve leti zaposlen v Woschnaggovi tovarni usnja, pozneje je Marijina mati paru odstopila kavarno, ki pa sta jo opustila, pridobila dovoljenje za grosistično prodajo piva in v prvem nadstropju hotela odprla kino.

Karol je šel z nepolnimi šestimi leti v osnovno šolo, kjer je brez težav končal pet razredov in leta 1933 opravil sprejemni izpit za celjsko gimnazijo. Dve leti je stanoval v Celju, potem se je iz Šoštanja vsak dan v šolo vozil z vlakom. Prve štiri razrede gimnazije je izdelal z nihanji v ocenah, petega je ponavljal, k čemur je pripomogla njegova vedno bogatejša obšolska kulturna in politična dejavnost, tako v Celju kot v Šoštanju. Kajuhovi literarni začetki in sodelovanje v različnih glasilih segajo v leto 1938. Objavljal je v Mladem Prekmurcu, Srednješolcu, Novom Srednješkolcu, Mladi Sloveniji, Slovenskem poročevalcu, Slovenski mladini, Sodobnosti, Naši ženi … Drago Jeran, Peter Kalin, Blaž Burjevestnik, Matevž Pečnik, Jernej Puntar, Kajuhov Tonč … so umetniška imena, pod katerimi se je skrival kot mladi literat … Preko kulturnega udejstvovanja v rojstnem kraju se je zbližal z Marijo Medved, ki je bila njegova prva ljubezen. Tako je njegova socialna poezija, za katero je navdih črpal iz kapitalistično-nemškutarskega okolja rojstnega mesta, dobila še ljubezensko razsežnost.

Proti koncu šestega razreda gimnazije so na vlaku med vožnjo od Žalca proti Šoštanju pri Kajuhu našli pismo z ilegalno vsebino. Zaradi tega so ga 29. aprila 1940 izključili »za vselej s celjskih gimnazij zaradi sodelovanja pri širjenju komunističnih idej«. Uspel se je vpisati na mariborsko gimnazijo, kjer je končal šesti razred ter vpisal sedmega, bil uspešen v prvem polletju, potem pa je nastopilo usodno leto 1941.

Kajuh je bil zaradi svoje napredne usmeritve že davno prepoznan za državnega sovražnika, zato je bil v okviru gonje proti političnim nasprotnikom, pod krinko poziva na orožne vaje, 20. januarja 1941 poslan v taborišče v Medjurećju pri Ivanjici v Srbiji, kjer je bilo zbranih kakšnih tisoč Slovencev, Bosancev in Makedoncev, in tam preživel dobrih štirinajst dni.

Ob napadu na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, se je Karli s skupino somišljenikov podal v Zasavsko hribovje, da bi se priključili uporu jugoslovanske vojske, vendar je bila skupina v policijski akciji razbita in Kajuh se je vrnil v Šoštanj, s pljučnico in poškodbo reber. Kljub temu da se je skrival, so ga 28. aprila gestapovci aretirali in odpeljali v zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, od koder so ga po številnih zasliševanjih in mučenju po nekaj tednih izpustili. Ker se v Šoštanju ni več počutil varnega, je sredi septembra s pomočjo očeta odšel v Ljubljano.

V Ljubljani se je vključil v ilegalno gibanje, postal je sodelavec VOS-a, varnostnoobveščevalne službe, za katero je opravljal obveščevalne naloge, ter hkrati sodeloval v kulturnem življenju okupiranega mesta. Na silvestrovanju konec leta 1941 je spoznal Silvo Ponikvar, ki je postala njegova nova velika ljubezen. Ljubezen do domovine in ljubezen do Silve je združil v ciklu ljubezenskih pesmi (Bosa pojdiva, Samo en cvet …), ki jih je ljubljenemu dekletu in njunemu nikoli rojenemu otroku v številnih občutenih, strastnih in nežnih pismih pošiljal v zapor, kamor je Silvo strpal italijanski okupator. Kajuh je bil prepričan, da se ljubezen, pa naj je še tako strastna in globoka, osmisli šele v osvobojeni in prenovljeni domovini. V tem obdobju je nastala njegova najboljša in v svoji preprostosti najlepša poezija, ki so jo že v tistem času skrivaj prepisovali in širili po Ljubljani, na drugih okupiranih ozemljih in v partizanskih enotah ter z njo spodbujali boj proti okupatorju. S psevdonimom Kajuhov Tonč (izhajal naj bi iz domačega imena kmetije njegovih prednikov v Skornem pri Šoštanju – Kajuh, tudi kanjuh, kanja) se je prvič podpisal konec leta 1942 v Naši ženi.

Bivanje v Ljubljani je za Kajuha postalo prenevarno, zato je avgusta leta 1943 odšel v partizane na Dolenjsko. Postal je vodja kulturniške skupine XIV. divizije, ki je pripravila številne mitinge na osvobojenem ozemlju Dolenjske. Kot komunist je iskreno verjel v zmago nad okupatorjem in v pravičnejšo ureditev, ne nazadnje je kot eden redkih pesnikov za te ideale zastavil življenje.

V partizanih je spisal vsega dve ali tri pesmi, med njimi Pesem štirinajste divizije, vendar pa je v nemogočih razmerah 18. novembra 1943 v na pol prepereli baraki v Starih Ogencah na Notranjskem izšla njegova prva pesniška zbirka. V njej je bilo zbranih sedemindvajset pesmi, izšla pa je v nakladi 38 izvodov. Pesmi je po pesnikovem nareku tipkala plesalka, soborka iz kulturniške skupine, Marta Paulin - Brina, s katero je imel pesnik v zadnjih mesecih življenja posebej globok odnos.

V začetku januarja 1944 je bila XIV. divizija poslana iz Suhe krajine na Štajersko, da pridobi nova ozemlja, privržence in borce. Nenavadno ostra zima in velika sovražnikova premoč sta vojaški pohod Štirinajste divizije spremenila v največjo epopejo slovenskega narodnoosvobodilnega boja. Po dolgih dnevih borb in prebojev v kruti zimi so se člani kulturniške skupine Štirinajste divizije 22. februarja na smrt utrujeni nastanili na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju, slabe tri ure hoda nad Kajuhovim rodnim Šoštanjem. Hišo je napadla večja skupina nemških vojakov ter orožnikov in v napadu je pod streli orožnika slovenske narodnosti Franceta Černeta padel tudi Karel Destovnik Kajuh. Julija 1953 je bil, kot edini slovenski kulturnik, razglašen za narodnega heroja. 

Priznanja

Red narodnega heroja (1953)

Poimenovanja

Po njem se imenuje OŠ Karla Destovnika Kajuha v Šoštanju, v Štepanjskem naselju, I. gimnazija v Celju ter Kajuhova nagrada. Kajuhova ulica je tudi v Beograjskem naselju Kotež.

Izbrana dela

• Slovenska pesem
• V Srbijo...v Šlezijo
• Pesem talcev
• Kje si, mati
• Partizanovo slovo
• Jesenska
• Pesem XIV. divizije
• Žalostna
• Samo en cvet
• Naša pesem
• Ne klonimo tovariši
• Borec dekletu
• Dekle v zaporu
• Materi padlega partizana
• Zaplenjeno pismo s fronte

Glej tudi

• seznam slovenskih narodnih herojev

Viri

• Cesar, Emil (1979). Karel Destovnik Kajuh. Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 561182.

Zunanje povezave

• Spomenik Karla Destovnika Kajuha v Šoštanju. Geopedija.