Kučukkajnarški mir: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Jalen (pogovor | prispevki)
5.319 urejanj
m Jalen je premaknil(-a) stran Kučukkajnarški mir na Kučukkajnardžijski mir: Uveljavljeno in bolj pravilno poimenovanje
Jalen (pogovor | prispevki)
5.319 urejanj
Uskladitev poimenovanj
Vrstica 1: Vrstica 1:
{{Infopolje Pogodba
{{Infopolje Pogodba
| name = Kučukkajnarški mir
| name = Kučukkajnardžijski mir
| long_name =
| long_name =
| image = Treaty of Küçük Kaynarca.svg
| image = Treaty of Küçük Kaynarca.svg
Vrstica 23: Vrstica 23:
}}
}}


'''Kučukkajnarški mir''' ([[Ruščina|rusko]] Кючу́к-Кайнарджи́йский мир, Kjučuk-Kajnardžijski mir, [[Turščina|turško]] Küçük Kaynarca Antlaşması) je bila mirovna pogodba, ki sta jo [[21. julij]]a [[1774]] v Küçük Kaynarci (sedaj Kajnardža, [[Bolgarija]]) podpisali [[Rusko carstvo]] in [[Osmansko cesarstvo]]. Po nedavnem turškem porazu v [[bitka pri Kozludži|bitki pri Kozludži]] se je uradno končala [[Rusko-turška vojna (1768-1774)]] in označila poraz Osmanskega cesarstva v boju proti Rusiji.<ref name=ref1> Ömer Lütfi Barkan (1985). ''Ord. Prof. Ömer Lütfi Barkan'a armağan'' (v turščini). Istanbul University. str. 48. </ref> Rusko stran je predstavljal feldmaršal Rumjancev, turško pa Musul Zade Mehmed Paša.<ref name=ref1/> Pogodba je bila veliko ponižanje za nekoč mogočno osmansko državo in znanilec kasnejših konfliktov med Osmani in Rusi. Za rusko stran je bila samo eden od mnogo poskusov za prevzem oblasti na osmanskem ozemlju.
'''Kučukkajnardžijski mir''' ([[Ruščina|rusko]] Кючу́к-Кайнарджи́йский мир, Kjučuk-Kajnardžijski mir, [[Turščina|turško]] Küçük Kaynarca Antlaşması) je bila mirovna pogodba, ki sta jo [[21. julij]]a [[1774]] v Küçük Kaynarci (sedaj Kajnardža, [[Bolgarija]]) podpisali [[Rusko carstvo]] in [[Osmansko cesarstvo]]. Po nedavnem turškem porazu v [[bitka pri Kozludži|bitki pri Kozludži]] se je uradno končala [[Rusko-turška vojna (1768-1774)]] in označila poraz Osmanskega cesarstva v boju proti Rusiji.<ref name=ref1> Ömer Lütfi Barkan (1985). ''Ord. Prof. Ömer Lütfi Barkan'a armağan'' (v turščini). Istanbul University. str. 48. </ref> Rusko stran je predstavljal feldmaršal Rumjancev, turško pa Musul Zade Mehmed Paša.<ref name=ref1/> Pogodba je bila veliko ponižanje za nekoč mogočno osmansko državo in znanilec kasnejših konfliktov med Osmani in Rusi. Za rusko stran je bila samo eden od mnogo poskusov za prevzem oblasti na osmanskem ozemlju.


Rusija je morala Osmanskemu cesarstvu vrniti [[Moldavija|Moldavijo]] in [[Vlaška|Vlaško]], vendar je dobila pravico do zaščite [[Pravoslavje|pravoslavnih kristjanov]] v Osmanskem cesarstvu<ref name=ref3>Hurewitz, J.C. (1975). ''The Middle East and North Africa in World Politics: A Documentary Record'' (v turščini). New Haven: Yale University Press.</ref> in pravico do posredovanja v Moldaviji in Vlaški zaradi zlorab turških oblasti. Rusija je pridobljene pravice za zaščito kristjanov uporabila predvsem v obdonavskih kneževinah Vlaški in Moldaviji, zlasti med vladanjem zadnjih [[Fanarioti|fanariotskih]] knezov in po grški vojni za neodvisnost (1821-1829). Leta 1787 je sultan [[Abdul Hamid I.]] zaradi naraščajočih sovražnosti Rusiji napovedal novo vojno.<ref name=ref4>Hoiberg, Dale H., urednik (2010). ''Abdulhamid I.'' Encyclopædia Britannica. I: A-ak Bayes (15. izdaja). Encyclopedia Britannica Inc. str. 22. ISBN 978-1-59339-837-8.</ref>
Rusija je morala Osmanskemu cesarstvu vrniti [[Moldavija|Moldavijo]] in [[Vlaška|Vlaško]], vendar je dobila pravico do zaščite [[Pravoslavje|pravoslavnih kristjanov]] v Osmanskem cesarstvu<ref name=ref3>Hurewitz, J.C. (1975). ''The Middle East and North Africa in World Politics: A Documentary Record'' (v turščini). New Haven: Yale University Press.</ref> in pravico do posredovanja v Moldaviji in Vlaški zaradi zlorab turških oblasti. Rusija je pridobljene pravice za zaščito kristjanov uporabila predvsem v obdonavskih kneževinah Vlaški in Moldaviji, zlasti med vladanjem zadnjih [[Fanarioti|fanariotskih]] knezov in po grški vojni za neodvisnost (1821-1829). Leta 1787 je sultan [[Abdul Hamid I.]] zaradi naraščajočih sovražnosti Rusiji napovedal novo vojno.<ref name=ref4>Hoiberg, Dale H., urednik (2010). ''Abdulhamid I.'' Encyclopædia Britannica. I: A-ak Bayes (15. izdaja). Encyclopedia Britannica Inc. str. 22. ISBN 978-1-59339-837-8.</ref>
Vrstica 32: Vrstica 32:
Na [[Kavkaz]]u je Rusija dobila [[Kabardino-Balkarija |Kabardijo]], neomejeno suverenost nad pristaniščema [[Azov]] in [[Enikale]] ka Kerškem polotoku na [[Krim, Ukrajina|Krimu]] in del pokrajine Edisan med rekama [[Bug]] in [[Dnjeper]] ob izlivu Dnjepra,<ref name=ref4/> vključno s pristaniščem [[Herson]]. Rusija je z njim dobila svoje drugo pristanišče na [[Črno morje|Črnem morju]], ki zdaj ni bilo več v popolni osmanski domeni.
Na [[Kavkaz]]u je Rusija dobila [[Kabardino-Balkarija |Kabardijo]], neomejeno suverenost nad pristaniščema [[Azov]] in [[Enikale]] ka Kerškem polotoku na [[Krim, Ukrajina|Krimu]] in del pokrajine Edisan med rekama [[Bug]] in [[Dnjeper]] ob izlivu Dnjepra,<ref name=ref4/> vključno s pristaniščem [[Herson]]. Rusija je z njim dobila svoje drugo pristanišče na [[Črno morje|Črnem morju]], ki zdaj ni bilo več v popolni osmanski domeni.


Z [[Niška pogodba|Niško pogodbo]], podpisano leta 1739, je morala Rusija Osmanskemu cesarstvu vrniti Krim in Moldavijo. Dovolili so ji zgraditi pristanišče Azov, vendar brez utrdb in pravic do vojnega ladjevja na Črnem morju. Vse omejitve iz Niške pogodbe so bile s Kučukkajnarško pogodbo ukinjene. Razen tega je Rusija dobila pravico do plovbe skozi Dardanele, pravoslavni kristjani pa pravico, da plujejo pod rusko zastavo. Dogovorjena je bila tudi gradnja ruske pravoslavne cerkve v [[Istanbul]]u, ki se ni nikoli udejanila. Bukovino je Rusija leta 1775 prepustila Avstriji.<ref name=ref4/>
Z [[Niška pogodba|Niško pogodbo]], podpisano leta 1739, je morala Rusija Osmanskemu cesarstvu vrniti Krim in Moldavijo. Dovolili so ji zgraditi pristanišče Azov, vendar brez utrdb in pravic do vojnega ladjevja na Črnem morju. Vse omejitve iz Niške pogodbe so bile s Kučukkajnardžijsko pogodbo ukinjene. Razen tega je Rusija dobila pravico do plovbe skozi Dardanele, pravoslavni kristjani pa pravico, da plujejo pod rusko zastavo. Dogovorjena je bila tudi gradnja ruske pravoslavne cerkve v [[Istanbul]]u, ki se ni nikoli udejanila. Bukovino je Rusija leta 1775 prepustila Avstriji.<ref name=ref4/>


[[Krimski kanat]] je bil prvo muslimansko ozemlje, ki je se je osvobodilo osmanske nadoblasti, ker je Kučukkajnarška pogodba prisilila [[Visoka porta|Visoko porto]], da je [[Tatari|Krimskim Tatarom]] priznal neeodvisnost, čeprav je sultan kot [[kalif]] [[islam]]a ostal njihov verski vodja. Kanat, ki je bil uradno neodvisen, je bil dejansko odvisen od Rusije, dokler ga ni [[Katarina Velika]] leta 1783 priključila k Rusiji in s tem še povečala rusko moč na Črnem morju.
[[Krimski kanat]] je bil prvo muslimansko ozemlje, ki je se je osvobodilo osmanske nadoblasti, ker je Kučukkajnardžijska pogodba prisilila [[Visoka porta|Visoko porto]], da je [[Tatari|Krimskim Tatarom]] priznal neeodvisnost, čeprav je sultan kot [[kalif]] [[islam]]a ostal njihov verski vodja. Kanat, ki je bil uradno neodvisen, je bil dejansko odvisen od Rusije, dokler ga ni [[Katarina Velika]] leta 1783 priključila k Rusiji in s tem še povečala rusko moč na Črnem morju.


Z rusko-turško vojno 1768-1774 se je začelo obdobje evropske preokupacije z vzhodnim vprašanjem: kaj bi se zgodilo v ravnotežju moči, če bi Osmansko cesarstvo izgubilo svoje ozemje in se sesulo? Kučukkajnarška pogodba je dala nekaj odgovorov na to vprašanje. Po sklenitvi [[Karlovški mir|Karlovškega miru]] leta 1699 Osmansko cesarstvo ni bilo več agresivna sila, ki je več kot tri stoletja ogrožala krščansko Evropo.
Z rusko-turško vojno 1768-1774 se je začelo obdobje evropske preokupacije z vzhodnim vprašanjem: kaj bi se zgodilo v ravnotežju moči, če bi Osmansko cesarstvo izgubilo svoje ozemje in se sesulo? Kučukkajnardžijska pogodba je dala nekaj odgovorov na to vprašanje. Po sklenitvi [[Karlovški mir|Karlovškega miru]] leta 1699 Osmansko cesarstvo ni bilo več agresivna sila, ki je več kot tri stoletja ogrožala krščansko Evropo.


Eden od največjih nasprotnikov Osmanskega cesarstva so postali [[Habsburžani]], ruski carji pa so se trudili priti na Črno morje, glavni branik prestolnice Istanbul. Rusko ladjevje je po dveh stoletjih konfliktov nazadnje uničilo osmansko vojno ladjevje, ruska kopenska vojska pa je večkrat težko porazila osmansko vojsko. Meje Osmanskega cesarstva so se v naslednjih dveh stoletjih postopoma krčile in Rusiji je uspelo potisniti zahodno mejo svojega carstva na zahod do [[Dnjeper|Dnjepra]].<ref>''The Cambridge History of Islam I: The Central Islamic Lands'' (v turščini). Cambridge University Press. 1970.</ref>
Eden od največjih nasprotnikov Osmanskega cesarstva so postali [[Habsburžani]], ruski carji pa so se trudili priti na Črno morje, glavni branik prestolnice Istanbul. Rusko ladjevje je po dveh stoletjih konfliktov nazadnje uničilo osmansko vojno ladjevje, ruska kopenska vojska pa je večkrat težko porazila osmansko vojsko. Meje Osmanskega cesarstva so se v naslednjih dveh stoletjih postopoma krčile in Rusiji je uspelo potisniti zahodno mejo svojega carstva na zahod do [[Dnjeper|Dnjepra]].<ref>''The Cambridge History of Islam I: The Central Islamic Lands'' (v turščini). Cambridge University Press. 1970.</ref>


==Sklici==
==Sklici==

Redakcija: 16:51, 16. november 2017

Kučukkajnardžijski mir
Osmansko cesarstvo (zeleno) je moralo Ruskemu carstvu odstopiti nekaj ozemlja (rdeče-zelene črte) na azijski in evropski fronti. Krimski kanat (rumeno-zelene črte) je dobil neodvisnost, čeprav je v resnici postal ruski satelit in bil leta 1783 priključen k Rusiji.
Vrsta pogodbetrgovinski in mirovni sporazum
Datum podpisa21. julij 1774
LokacijaKüçük Kaynarca, sedaj Kajnardža, Bolgarija
Pogajalci
  • Nikojaj Repnin
  • Ahmed Resmî Efendi
  • İbrahim Münib Efendi
Podpisniki• Pjotr Rumjancev • Muhsinzade Mehmed Paša
Stranke• Rusko carstvo • Osmansko cesarstvo

Kučukkajnardžijski mir (rusko Кючу́к-Кайнарджи́йский мир, Kjučuk-Kajnardžijski mir, turško Küçük Kaynarca Antlaşması) je bila mirovna pogodba, ki sta jo 21. julija 1774 v Küçük Kaynarci (sedaj Kajnardža, Bolgarija) podpisali Rusko carstvo in Osmansko cesarstvo. Po nedavnem turškem porazu v bitki pri Kozludži se je uradno končala Rusko-turška vojna (1768-1774) in označila poraz Osmanskega cesarstva v boju proti Rusiji.[1] Rusko stran je predstavljal feldmaršal Rumjancev, turško pa Musul Zade Mehmed Paša.[1] Pogodba je bila veliko ponižanje za nekoč mogočno osmansko državo in znanilec kasnejših konfliktov med Osmani in Rusi. Za rusko stran je bila samo eden od mnogo poskusov za prevzem oblasti na osmanskem ozemlju.

Rusija je morala Osmanskemu cesarstvu vrniti Moldavijo in Vlaško, vendar je dobila pravico do zaščite pravoslavnih kristjanov v Osmanskem cesarstvu[2] in pravico do posredovanja v Moldaviji in Vlaški zaradi zlorab turških oblasti. Rusija je pridobljene pravice za zaščito kristjanov uporabila predvsem v obdonavskih kneževinah Vlaški in Moldaviji, zlasti med vladanjem zadnjih fanariotskih knezov in po grški vojni za neodvisnost (1821-1829). Leta 1787 je sultan Abdul Hamid I. zaradi naraščajočih sovražnosti Rusiji napovedal novo vojno.[3]

Ahmed Resmî Efendi, vodja osmanskih pogajalcev
Spominska plošča ne mestu, kjer je bila pogodba podpisana

Na Kavkazu je Rusija dobila Kabardijo, neomejeno suverenost nad pristaniščema Azov in Enikale ka Kerškem polotoku na Krimu in del pokrajine Edisan med rekama Bug in Dnjeper ob izlivu Dnjepra,[3] vključno s pristaniščem Herson. Rusija je z njim dobila svoje drugo pristanišče na Črnem morju, ki zdaj ni bilo več v popolni osmanski domeni.

Z Niško pogodbo, podpisano leta 1739, je morala Rusija Osmanskemu cesarstvu vrniti Krim in Moldavijo. Dovolili so ji zgraditi pristanišče Azov, vendar brez utrdb in pravic do vojnega ladjevja na Črnem morju. Vse omejitve iz Niške pogodbe so bile s Kučukkajnardžijsko pogodbo ukinjene. Razen tega je Rusija dobila pravico do plovbe skozi Dardanele, pravoslavni kristjani pa pravico, da plujejo pod rusko zastavo. Dogovorjena je bila tudi gradnja ruske pravoslavne cerkve v Istanbulu, ki se ni nikoli udejanila. Bukovino je Rusija leta 1775 prepustila Avstriji.[3]

Krimski kanat je bil prvo muslimansko ozemlje, ki je se je osvobodilo osmanske nadoblasti, ker je Kučukkajnardžijska pogodba prisilila Visoko porto, da je Krimskim Tatarom priznal neeodvisnost, čeprav je sultan kot kalif islama ostal njihov verski vodja. Kanat, ki je bil uradno neodvisen, je bil dejansko odvisen od Rusije, dokler ga ni Katarina Velika leta 1783 priključila k Rusiji in s tem še povečala rusko moč na Črnem morju.

Z rusko-turško vojno 1768-1774 se je začelo obdobje evropske preokupacije z vzhodnim vprašanjem: kaj bi se zgodilo v ravnotežju moči, če bi Osmansko cesarstvo izgubilo svoje ozemje in se sesulo? Kučukkajnardžijska pogodba je dala nekaj odgovorov na to vprašanje. Po sklenitvi Karlovškega miru leta 1699 Osmansko cesarstvo ni bilo več agresivna sila, ki je več kot tri stoletja ogrožala krščansko Evropo.

Eden od največjih nasprotnikov Osmanskega cesarstva so postali Habsburžani, ruski carji pa so se trudili priti na Črno morje, glavni branik prestolnice Istanbul. Rusko ladjevje je po dveh stoletjih konfliktov nazadnje uničilo osmansko vojno ladjevje, ruska kopenska vojska pa je večkrat težko porazila osmansko vojsko. Meje Osmanskega cesarstva so se v naslednjih dveh stoletjih postopoma krčile in Rusiji je uspelo potisniti zahodno mejo svojega carstva na zahod do Dnjepra.[4]

Sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 Ömer Lütfi Barkan (1985). Ord. Prof. Ömer Lütfi Barkan'a armağan (v turščini). Istanbul University. str. 48.
  2. ↑ Hurewitz, J.C. (1975). The Middle East and North Africa in World Politics: A Documentary Record (v turščini). New Haven: Yale University Press.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Hoiberg, Dale H., urednik (2010). Abdulhamid I. Encyclopædia Britannica. I: A-ak Bayes (15. izdaja). Encyclopedia Britannica Inc. str. 22. ISBN 978-1-59339-837-8.
  4. ↑ The Cambridge History of Islam I: The Central Islamic Lands (v turščini). Cambridge University Press. 1970.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kučukkajnarški_mir&oldid=4921893«