Skena

Oder v južnorimskem gledališču v Jerashu, Jordanija; struktura zadaj je scaenae frons.

V gledališču antične Grčije in klasični drami je bila skena struktura na zadnji strani gledališke scene, najprej zelo lahka struktura ali samo tkanina, ki je visela iz vrvi, na začetku rimske Grčije pa velika in kompleksna kamnita stavba na več nivojih. Proskenij ali "prostor pred skeno" je po klasičnem obdobju postal prizorišče, ki se je dvignil nad izvirno raven orkestre.

Igralci so prihajali iz skene in včasih, v kasnejših različicah, so lahko uporabili stopnice ali balkone iz katerih bi lahko govorili. Prav tako so bili tukaj shranjeni kostumi in nanje pa so lahko povezali periaktoi (poslikane plošče, ki so služile kot ozadje). V rimskih gledališčih je scaenae frons ("fasada skene") izraz za načrtno oblikovan kamnit zaslon, ki se dviga dve ali tri nadstropja, kar je postala skene.

Beseda skene pomeni "šotor" ali "kočo", zato se domneva, da je bila prvotna konstrukcija za te namene šotor ali lahka lesena konstrukcija in je bila začasne narave. S postavitvijo skene za orkestro, kjer so izvajalci delovali, igrali in plesali je uničilo tisto, kar naj bi bilo izvirno gledališče v okrogli naravni obliki grškega gledališča. Skena je služila tudi kot "skrita etaža". Včasih se je nekaj dejanj odigralo znotraj, pri čemer je moralo občinstvo ugotoviti, kaj se je dogajalo na podlagi hrupa, ki je prihajal od znotraj. To je bila konvencija v dramah klasičnega obdobja, da ljudje nikoli niso umrli na odru, temveč so se običajno umaknili v skeno.

Scaenae frons v rimskem gledališču Bosra, Sirija

Sčasoma je bila skena podvržena temeljnim spremembam. Najprej je postala stalna stavba, katere streho so včasih uporabljali za govor. Potem ko se je dvignila iz ravni orkestre, je ustvarjala proskenij ali "prostor pred skeno". Fasada proskenija je bila zdaj za orkestro in je zagotavljala prostor za podporo scenografije. Ta fasada je bila včasih tudi razkošno okrašena. Evolucija igralca, ki je prevzel individualni del in odgovarjal na zbor (beseda za igralca, hipokrit, pomeni odgovarjajočega), je v dramo vnesel novo obliko, izmenjavo posnetih prizorov ali epizod. Kot je grški zbor izgubil na pomenu v primerjavi z manjšo skupino glavnih igralcev, je zbor ostal v orkestri, medtem ko so glavni igralci nastopali na odru na vrhu proskenije. Ta pomembna sprememba se je zgodila v helenističnem obdobju med 3. in 1. stoletjem pred našim štetjem. V ohranjenih primerih se zdi, da se je oder dvignil za 2,43 m do 3,96 m nad orkestro in da je bila globina od 1,92 m do 3,96 m prekinjena s skeno. Sama skena je postala vse bolj razvejana in je bila na voljo tudi kot mesto za odjavljanje igralcev, tako da so izvajalci razpolagali s tremi nivoji. V prvem stoletju pred našim štetjem je bila skena oblikovana v skladu z rimskim razvojem kot scaenae frons, ki je v celoti združila z orkestro, zaradi česar je ostala relativno nizka fasada parascenion, ki je bila pogosto okrašena, širok oder ali pulpit zadaj, se je končal s scaenae frons, s tremi ali več vrati, včasih pa s tremi nadstropji.

Do sedaj je bilo več kompleksnih kamnitih stavb. Na vsaki strani je bil paraskenion. Episkenion je bilo zgornje nadstropje skene, ki bi se lahko poglobil, da bi dosegel nivo tretjega nadstropja, gledano skozi thyromata ali odprtine. Notranjost logeion ("zgradba") za fasado skene je ostala navadno zunaj pogleda na občinstvo in izpolnila prvotno funkcijo kot garderoba in prostor za rekvizite.

Reference

• John Boardman ed., The Oxford History of Classical Art, 1993, OUP, ISBN 0198143869
• "Grove"= Anastasia N. Dinsmoor, William B. Dinsmoor jr, "Architecture; Theatres" section in Thomas Braun, et al. "Greece, ancient." Grove Art Online, Oxford Art Online, Oxford University Press. Web. 22 Mar. 2016. subscription required
• "Perseus", Perseus Encyclopedia,Skene