Mao Cetung: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
slog, --"zanimivosti" brez konteksta in nedelujoč vir
m m/dp/slog
Vrstica 1: Vrstica 1:
{{Infopolje Funkcionar | name=<big>'''Mao Cetung'''</big>
{{infopolje Funkcionar | name=<big>'''Mao Cetung'''</big>
| nationality=[[Kitajci|kitajska]]
| nationality=[[Kitajci|kitajska]]
| order=predsednik [[Komunistična partija Kitajske|Komunistične partije Kitajske]]
| order=predsednik [[Komunistična partija Kitajske|Komunistične partije Kitajske]]
Vrstica 24: Vrstica 24:
Mao Cetung je bil največji kitajski komunistični voditelj, ustanovitelj Ljudske republike Kitajske in utemeljitelj [[maoizem|maoizma]]. Kitajsko komunistično partijo (KP) je vodil od leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Mau pripisujejo nesporne zasluge, da je prvič po [[prva opijska vojna|opijskih vojnah]] združil Kitajsko in jo osvobodil tuje nadoblasti. Kritiki po drugi strani poudarjajo, da je njegova neprimerna gospodarska politika, skupaj s tremi leti naravnih katastrof v letih 1959–1961, privedla do [[Kitajska velika lakota|velike lakote]] v državi.
Mao Cetung je bil največji kitajski komunistični voditelj, ustanovitelj Ljudske republike Kitajske in utemeljitelj [[maoizem|maoizma]]. Kitajsko komunistično partijo (KP) je vodil od leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Mau pripisujejo nesporne zasluge, da je prvič po [[prva opijska vojna|opijskih vojnah]] združil Kitajsko in jo osvobodil tuje nadoblasti. Kritiki po drugi strani poudarjajo, da je njegova neprimerna gospodarska politika, skupaj s tremi leti naravnih katastrof v letih 1959–1961, privedla do [[Kitajska velika lakota|velike lakote]] v državi.


== Življenjepis ==
== Življenje ==

Mao se je rodil 26. decembra 1893 v [[Shaoshan]]u v provinci [[Hunan]], na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta in striktne budistke Wen Qimei. Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen. Tudi Mao je bil v času otroštva [[budizem|budist]], vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Shaoshanu, kjer je bil deležen uveljavljene [[konfucijanstvo|konfucijanske]] vzgoje in izobrazbe. Pri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s sedemnajstletno Luo Yigu in hkrati združil družinski posestvi. Mao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo in se s tem s svojo trmo javno osramotil. Luo je umrla štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Zhenga Guanyinga.
Mao se je rodil 26. decembra 1893 v [[Shaoshan]]u v provinci [[Hunan]], na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta in striktne budistke Wen Qimei. Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen. Tudi Mao je bil v času otroštva [[budizem|budist]], vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Shaoshanu, kjer je bil deležen uveljavljene [[konfucijanstvo|konfucijanske]] vzgoje in izobrazbe. Pri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s sedemnajstletno Luo Yigu in hkrati združil družinski posestvi. Mao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo in se s tem s svojo trmo javno osramotil. Luo je umrla štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Zhenga Guanyinga.


===Zgodnja revolucionarna leta===
=== Zgodnja revolucionarna leta ===

Zanimal se je za vojaško moč in nacionalne ideje [[George Washington|Georgea Washingtona]] in [[Napoleon Bonaparte|Napoleona Bonaparteja]]. Pri šestnajstih leti je začel obiskovati višjo osnovno šolo v [[Dongshan]]u in dve leti pozneje srednjo šolo v prestolnici Hunana [[Changsha]]ju. V srednji šoli je čutil odpor proti [[avtokracija|avtokratski]] in tradicionalistični cesarski ureditvi, ki je vztrajala na preživetih tradicijah konfucianizma in ekonomske samozadostnosti, zaradi katerih je Kitajska zaostajala za ekonomsko in tehnološko razvitejšim Zahodom. Bral je revolucionarni časopis Ljudska samostojnost (Minli bao), kot znak upora si je dal simbolično odrezati kito, ki jo je v 17. stoletju vladajoča mandžurska [[dinastija Qing]] vsilila vsem moškim. V času srednje šole se je pridružil uporniški vojski, ki si je prizadevala za revolucijo, vendar v boju ni bil nikoli neposredno udeležen. Po opravljenem tečaju za učitelja je odpotoval v [[Peking]], kjer je diplomiral junija 1919 kot tretji v letniku ter se zaposlil kot pomočnik [[Li Dazhao|Li Dazhaa]] v pekingški univerzitetni knjižnici. Li je veliko pisal o oktobrski revoluciji in komunizmu. Tako se je Mao srečal z marksistično literaturo in idejami [[komunizem|komunizma]]. Z zelo majhno plačo si je lahko privoščil le utesnjeno sobo, ki jo je delil skupaj s še sedmimi študenti iz Hunana. Pridružil se je univerzitetnemu klubu filozofov in novinarjev ter se udeleževal seminarjev in predavanj o takratnih kitajskih političnih reformistih. Maovo bivanje v Pekingu se je končalo spomladi leta 1919, ko je odpotoval v Changshao, kjer se je zaposlil kot učitelj zgodovine na osnovni šoli Xiuye.
Zanimal se je za vojaško moč in nacionalne ideje [[George Washington|Georgea Washingtona]] in [[Napoleon Bonaparte|Napoleona Bonaparteja]]. Pri šestnajstih leti je začel obiskovati višjo osnovno šolo v [[Dongshan]]u in dve leti pozneje srednjo šolo v prestolnici Hunana [[Changsha]]ju. V srednji šoli je čutil odpor proti [[avtokracija|avtokratski]] in tradicionalistični cesarski ureditvi, ki je vztrajala na preživetih tradicijah konfucianizma in ekonomske samozadostnosti, zaradi katerih je Kitajska zaostajala za ekonomsko in tehnološko razvitejšim Zahodom. Bral je revolucionarni časopis Ljudska samostojnost (Minli bao), kot znak upora si je dal simbolično odrezati kito, ki jo je v 17. stoletju vladajoča mandžurska [[dinastija Qing]] vsilila vsem moškim. V času srednje šole se je pridružil uporniški vojski, ki si je prizadevala za revolucijo, vendar v boju ni bil nikoli neposredno udeležen. Po opravljenem tečaju za učitelja je odpotoval v [[Peking]], kjer je diplomiral junija 1919 kot tretji v letniku ter se zaposlil kot pomočnik [[Li Dazhao|Li Dazhaa]] v pekingški univerzitetni knjižnici. Li je veliko pisal o oktobrski revoluciji in komunizmu. Tako se je Mao srečal z marksistično literaturo in idejami [[komunizem|komunizma]]. Z zelo majhno plačo si je lahko privoščil le utesnjeno sobo, ki jo je delil skupaj s še sedmimi študenti iz Hunana. Pridružil se je univerzitetnemu klubu filozofov in novinarjev ter se udeleževal seminarjev in predavanj o takratnih kitajskih političnih reformistih. Maovo bivanje v Pekingu se je končalo spomladi leta 1919, ko je odpotoval v Changshao, kjer se je zaposlil kot učitelj zgodovine na osnovni šoli Xiuye.


Vrstica 34: Vrstica 36:
V KP se je leta 1925 pokazal razkol med ustanoviteljem in generalnim sekretarjem Chenom Duxiujem, ki je sledil togemu marksizmu osvobajanja [[prolatariat]]a, in Maom, ki je trdil, da bi mogli nekatera marksistična izhodišča prilagoditi kitajskim družbenim razmeram in stvarnostim. Zato je Mao stavil revolucijo na kmete in ne na proletariat, kakor šef partije Chen Duxiu.
V KP se je leta 1925 pokazal razkol med ustanoviteljem in generalnim sekretarjem Chenom Duxiujem, ki je sledil togemu marksizmu osvobajanja [[prolatariat]]a, in Maom, ki je trdil, da bi mogli nekatera marksistična izhodišča prilagoditi kitajskim družbenim razmeram in stvarnostim. Zato je Mao stavil revolucijo na kmete in ne na proletariat, kakor šef partije Chen Duxiu.


===Državljanska vojna===
=== Državljanska vojna ===

Združeni KP in KMT sta s skupnimi močmi premagala samopašne kitajske vojaške vojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se s Čangkajšekovo antikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Kominterna je za razpad zavezništva okrivila Chen Duxiuja, ki se je nazadnje pridružil [[trockizem|trockistom]]. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čangkajška obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, ki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 10.000 kilometrov [[Kitajski dolgi pohod|Dolgi pohod]] iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. V provinci [[Shaanxi]] je KP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi [[imperializem|imperialistične]] grožnje vzhodne sosede [[Japonska|Japonske]], vendar se ob koncu druge svetovne vojne obe "zmagovalki" zapleteta v državljanske vojne. Maova KP je nazadnje premagala nacionaliste. Komunisti so 1. oktobra 1949 ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Zedonga, [[Čangkajšek]] pa je pobegnil na Tajvan, od koder je še v naslednjem desetletju ponovno osvojiti celino.
Združeni KP in KMT sta s skupnimi močmi premagala samopašne kitajske vojaške vojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se s Čangkajšekovo antikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Kominterna je za razpad zavezništva okrivila Chen Duxiuja, ki se je nazadnje pridružil [[trockizem|trockistom]]. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čangkajška obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, ki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 10.000 kilometrov [[Kitajski dolgi pohod|Dolgi pohod]] iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. V provinci [[Shaanxi]] je KP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi [[imperializem|imperialistične]] grožnje vzhodne sosede [[Japonska|Japonske]], vendar se ob koncu druge svetovne vojne obe "zmagovalki" zapleteta v državljanske vojne. Maova KP je nazadnje premagala nacionaliste. Komunisti so 1. oktobra 1949 ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Zedonga, [[Čangkajšek]] pa je pobegnil na Tajvan, od koder je še v naslednjem desetletju ponovno osvojiti celino.


===Voditelj Kitajske===
=== Voditelj Kitajske ===

Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja KP, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je KP v skladu s plansko ekonomsko vizijo modernizirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani [[Veliki skok naprej]], s katerim je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 so privedle do [[kitajska velika lakota|kitajske velike lakote]], v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo reakcionarji in kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 sta se prej zelo povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza politično razšli zaradi [[destalinizacija|destalinizacije]] v SZ. Leta 1966 je Mao izzval ti. “[[Kulturna revolucija|Kulturno revolucijo]]”, obsežno politično čistko, ki jo je politično dovzetna mladina gonila proti starim partijskim kadrom. S kulturno revolucijo je utrdil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, za katere je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi [[Rdeče garde|Rdečih Gard]], ki jim je dal pooblastila za obračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo zvesto izpolnjeval Maove nauke, kar je vodilo v teror. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot milijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Ko pa so Rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je v konflikt posegla vojska, ki je do takrat stala ob strani in jih razpustila z likvidacijami nekaj najbolj zelotskih voditeljev. Po Maovi viziji je status kulturne revolucije stalen, permanenten in naperjen proti buržoaznim prežitkom, ki ovirajo napredovanje revolucije v komunizem. Čeprav je nasilje postopoma upadalo, se je kulturna revolucija končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. Z njo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.
Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja KP, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je KP v skladu s plansko ekonomsko vizijo modernizirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani [[Veliki skok naprej]], s katerim je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 so privedle do [[kitajska velika lakota|kitajske velike lakote]], v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo reakcionarji in kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 sta se prej zelo povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza politično razšli zaradi [[destalinizacija|destalinizacije]] v SZ. Leta 1966 je Mao izzval ti. “[[Kulturna revolucija|Kulturno revolucijo]]”, obsežno politično čistko, ki jo je politično dovzetna mladina gonila proti starim partijskim kadrom. S kulturno revolucijo je utrdil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, za katere je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi [[Rdeče garde|Rdečih Gard]], ki jim je dal pooblastila za obračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo zvesto izpolnjeval Maove nauke, kar je vodilo v teror. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot milijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Ko pa so Rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je v konflikt posegla vojska, ki je do takrat stala ob strani in jih razpustila z likvidacijami nekaj najbolj zelotskih voditeljev. Po Maovi viziji je status kulturne revolucije stalen, permanenten in naperjen proti buržoaznim prežitkom, ki ovirajo napredovanje revolucije v komunizem. Čeprav je nasilje postopoma upadalo, se je kulturna revolucija končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. Z njo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.


Vrstica 43: Vrstica 47:


== Vpliv Marxa na Maovo vodenje Kitajske in maoizem ==
== Vpliv Marxa na Maovo vodenje Kitajske in maoizem ==

Maova vizija razvoja kitajske družbe v komunizem se razhaja z ortodoksno marksistično teorijo, ki za steber družbenega razvoja poudarja vlogo [[proletariat]]a. Če pred-oktobrska Rusija imela v večjih mestih vsaj nekaj proletariata, z obstojem katerega je potem [[Lenin]] utemeljil svojo vizijo KP kot delavske avantgarde, ki predstavlja najboljše interese celotnega delavstva, je izven večjih urbanih središč večino ruskega delavstva predstavljalo tradicionalno kmečko delavstvo. S tega vidika je bila Kitajska pod pozno [[dinastija Čing|dinastijo Čing]] še manj urbanizirana in industrializirana. Omejeno proletarizacijo so predstavljale zgolj metropole interesnih sfer, kjer so se po opijskih vojnah utrdili evropski kolonialisti. Zato je bilo kitajsko delavstvo skoraj v celoti kmečko delavstvo. Mao je to dejstvo vzel v obzir, ne pa tudi ustanovitelji kitajske KP, zato jih je s podporo podeželskih komunističnih baz razmeroma lahko izrinil iz Partije. Že Lenin je moral vzeti v obzir večinoma ruralno Rusijo, Mao pa je v tem smislu še radikaliziral Leninovo interpretacijo marksizma - [[leninizem]]. Po Mau mora vodilno vlogo v revoluciji od proletariata prevzeti kmečko prebivalstvo, ker je vsaj za kitajske razmere bil v daleč največji večini. Prav tako naj bi bilo kmečko življenje ideal revolucionarnega življenja. Ta Maova izpeljava marksizma in leninizma se po njem imenuje [[maoizem]].
Maova vizija razvoja kitajske družbe v komunizem se razhaja z ortodoksno marksistično teorijo, ki za steber družbenega razvoja poudarja vlogo [[proletariat]]a. Če pred-oktobrska Rusija imela v večjih mestih vsaj nekaj proletariata, z obstojem katerega je potem [[Lenin]] utemeljil svojo vizijo KP kot delavske avantgarde, ki predstavlja najboljše interese celotnega delavstva, je izven večjih urbanih središč večino ruskega delavstva predstavljalo tradicionalno kmečko delavstvo. S tega vidika je bila Kitajska pod pozno [[dinastija Čing|dinastijo Čing]] še manj urbanizirana in industrializirana. Omejeno proletarizacijo so predstavljale zgolj metropole interesnih sfer, kjer so se po opijskih vojnah utrdili evropski kolonialisti. Zato je bilo kitajsko delavstvo skoraj v celoti kmečko delavstvo. Mao je to dejstvo vzel v obzir, ne pa tudi ustanovitelji kitajske KP, zato jih je s podporo podeželskih komunističnih baz razmeroma lahko izrinil iz Partije. Že Lenin je moral vzeti v obzir večinoma ruralno Rusijo, Mao pa je v tem smislu še radikaliziral Leninovo interpretacijo marksizma - [[leninizem]]. Po Mau mora vodilno vlogo v revoluciji od proletariata prevzeti kmečko prebivalstvo, ker je vsaj za kitajske razmere bil v daleč največji večini. Prav tako naj bi bilo kmečko življenje ideal revolucionarnega življenja. Ta Maova izpeljava marksizma in leninizma se po njem imenuje [[maoizem]].


Vrstica 52: Vrstica 57:


== Bibliografija ==
== Bibliografija ==

Maove najpomembnejše misli in citati so zbrani v knjigi  ''Quotations From Chairman Mao Tse-Tung'', ki velja za eno od knjig natisnjenih v največ izvodih. Njegova avtorska dela pa so:
Maove najpomembnejše misli in citati so zbrani v knjigi  ''Quotations From Chairman Mao Tse-Tung'', ki velja za eno od knjig natisnjenih v največ izvodih. Njegova avtorska dela pa so:


* ''O gverilskem vojskovanju (游击战); 1937
* ''O gverilskem vojskovanju (游击战); 1937
* ''O dejavnosti'' (《实践论》); 1937
* ''O dejavnosti'' (《实践论》); 1937
* ''O nasprotjih'' (《矛盾论》); 1937
* ''O protislovju'' (《矛盾论》); 1937
* ''O vojskovanju proti premočnemu sovražniku'' (《论持久战》); 1938
* ''O vojskovanju proti premočnemu sovražniku'' (《论持久战》); 1938
* ''In memoriam: Norman Bethune'' (《纪念白求恩》); 1939
* ''In memoriam: Norman Bethune'' (《纪念白求恩》); 1939
Vrstica 66: Vrstica 72:


== Sklici ==
== Sklici ==

{{sklici|1}}
{{sklici|1}}


== Zunanje povezave ==
== Zunanje povezave ==

{{Zbirka|Mao Zedong|Mao Cetung}}
{{Zbirka|Mao Zedong|Mao Cetung}}
* Antič, I. 2009. ''Znameniti govori''. Ljubljana: Mladinska knjiga.
* Antič, I. 2009. ''Znameniti govori''. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Vrstica 76: Vrstica 84:
* Zedong, M.1975. ''Pesmi''. Ljubljana: Mladinska knjiga.
* Zedong, M.1975. ''Pesmi''. Ljubljana: Mladinska knjiga.


{{Normativna kontrola}}
{{normativna kontrola}}


[[Kategorija:Kitajski komunisti]]
[[Kategorija:Kitajski komunisti]]

Redakcija: 15:14, 30. julij 2017

Mao Cetung
Portret
predsednik Komunistične partije Kitajske
Na položaju
1945–1976
PredhodnikČen Duśju
NaslednikHua Guofeng
1. predsednik Ljudske republike Kitajske
Na položaju
1954–1959
Predhodnikne obstaja
NaslednikLju Šaoći
Osebni podatki
Rojstvo毛澤東
26. december 1893({{padleft:1893|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1][2][…]
Šaošan[d], dinastija Čing
Smrt9. september 1976({{padleft:1976|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[4][5][…] (82 let)
Džongnanhaj
Narodnostkitajska
Politična strankaKomunistična partija Kitajske
ZakonciJang Kajhvi (1920-1930)
He Dzidžen (1930-1937)
Đjang Ćing (1939-1976)
Poklicpolitik, pesnik, pisatelj, filozof, učitelj, bibliotekar, strateg, politični teoretik, revolucionar, kaligraf
Podpis

Mao Cetung (毛泽东 - Máo Zédōng; izgovorjava [mao dzèdong]), kitajski politik in državnik, * 26. december 1893, Šaošan, okrožje Śjangtan (湘潭縣), provinca Hunan, Ljudska republika Kitajska, † 9. september 1976, Peking, Kitajska.

Mao Cetung je bil največji kitajski komunistični voditelj, ustanovitelj Ljudske republike Kitajske in utemeljitelj maoizma. Kitajsko komunistično partijo (KP) je vodil od leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Mau pripisujejo nesporne zasluge, da je prvič po opijskih vojnah združil Kitajsko in jo osvobodil tuje nadoblasti. Kritiki po drugi strani poudarjajo, da je njegova neprimerna gospodarska politika, skupaj s tremi leti naravnih katastrof v letih 1959–1961, privedla do velike lakote v državi.

Življenje

Mao se je rodil 26. decembra 1893 v Shaoshanu v provinci Hunan, na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta in striktne budistke Wen Qimei. Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen. Tudi Mao je bil v času otroštva budist, vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Shaoshanu, kjer je bil deležen uveljavljene konfucijanske vzgoje in izobrazbe. Pri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s sedemnajstletno Luo Yigu in hkrati združil družinski posestvi. Mao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo in se s tem s svojo trmo javno osramotil. Luo je umrla štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Zhenga Guanyinga.

Zgodnja revolucionarna leta

Zanimal se je za vojaško moč in nacionalne ideje Georgea Washingtona in Napoleona Bonaparteja. Pri šestnajstih leti je začel obiskovati višjo osnovno šolo v Dongshanu in dve leti pozneje srednjo šolo v prestolnici Hunana Changshaju. V srednji šoli je čutil odpor proti avtokratski in tradicionalistični cesarski ureditvi, ki je vztrajala na preživetih tradicijah konfucianizma in ekonomske samozadostnosti, zaradi katerih je Kitajska zaostajala za ekonomsko in tehnološko razvitejšim Zahodom. Bral je revolucionarni časopis Ljudska samostojnost (Minli bao), kot znak upora si je dal simbolično odrezati kito, ki jo je v 17. stoletju vladajoča mandžurska dinastija Qing vsilila vsem moškim. V času srednje šole se je pridružil uporniški vojski, ki si je prizadevala za revolucijo, vendar v boju ni bil nikoli neposredno udeležen. Po opravljenem tečaju za učitelja je odpotoval v Peking, kjer je diplomiral junija 1919 kot tretji v letniku ter se zaposlil kot pomočnik Li Dazhaa v pekingški univerzitetni knjižnici. Li je veliko pisal o oktobrski revoluciji in komunizmu. Tako se je Mao srečal z marksistično literaturo in idejami komunizma. Z zelo majhno plačo si je lahko privoščil le utesnjeno sobo, ki jo je delil skupaj s še sedmimi študenti iz Hunana. Pridružil se je univerzitetnemu klubu filozofov in novinarjev ter se udeleževal seminarjev in predavanj o takratnih kitajskih političnih reformistih. Maovo bivanje v Pekingu se je končalo spomladi leta 1919, ko je odpotoval v Changshao, kjer se je zaposlil kot učitelj zgodovine na osnovni šoli Xiuye.

Kitajsko komunistično partijo sta leta 1921 ustanovila že omenjeni knjižničar Li Dazhao in marksistični somišljenik Chen Duxiu, Mao pa je mestu Changsha, v katerem je v tem času poučeval v osnovni šoli, ustanovil Hunansko vejo KP. V letu 1921 so obstajala komunistična gibanja v Šanghajju, Pekingu, Wuhanu, Kantonu in Jinanu, zato so se 23. julija 1921 prvič srečala komunistična gibanja, na tako imenovanem nacionalnem kongresu Kitajske komunistične partije, ki se ga je udeležil tudi Mao in bil proglašen za sekretarja stranke v provinci Hunan. Na drugem kongresu (julija 1922), na katerem Mao ni bil udeležen, se je KP po Leninovem nasvetu pridružila Ljudska narodna stranka Kuomintang (KMT) z namenom, da bi si zagotovili premoč nad vojaškimi poveljniki, ki so imeli pod nazorom severni del Kitajske. Leta 1923 je bil Mao na tretjem kongresu KP izvoljen v komite. Spomladi leta 1925 je umrl ustanovitelj kitajske republike Sun Yat-sen, nasledil pa ga je Čangkajšek, ki se je sčasoma zapostavil marksistične ideale na račun nacionalističnih.

V KP se je leta 1925 pokazal razkol med ustanoviteljem in generalnim sekretarjem Chenom Duxiujem, ki je sledil togemu marksizmu osvobajanja prolatariata, in Maom, ki je trdil, da bi mogli nekatera marksistična izhodišča prilagoditi kitajskim družbenim razmeram in stvarnostim. Zato je Mao stavil revolucijo na kmete in ne na proletariat, kakor šef partije Chen Duxiu.

Državljanska vojna

Združeni KP in KMT sta s skupnimi močmi premagala samopašne kitajske vojaške vojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se s Čangkajšekovo antikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Kominterna je za razpad zavezništva okrivila Chen Duxiuja, ki se je nazadnje pridružil trockistom. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čangkajška obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, ki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 10.000 kilometrov Dolgi pohod iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. V provinci Shaanxi je KP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi imperialistične grožnje vzhodne sosede Japonske, vendar se ob koncu druge svetovne vojne obe "zmagovalki" zapleteta v državljanske vojne. Maova KP je nazadnje premagala nacionaliste. Komunisti so 1. oktobra 1949 ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Zedonga, Čangkajšek pa je pobegnil na Tajvan, od koder je še v naslednjem desetletju ponovno osvojiti celino.

Voditelj Kitajske

Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja KP, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je KP v skladu s plansko ekonomsko vizijo modernizirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani Veliki skok naprej, s katerim je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 so privedle do kitajske velike lakote, v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo reakcionarji in kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 sta se prej zelo povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza politično razšli zaradi destalinizacije v SZ. Leta 1966 je Mao izzval ti. “Kulturno revolucijo”, obsežno politično čistko, ki jo je politično dovzetna mladina gonila proti starim partijskim kadrom. S kulturno revolucijo je utrdil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, za katere je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi Rdečih Gard, ki jim je dal pooblastila za obračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo zvesto izpolnjeval Maove nauke, kar je vodilo v teror. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot milijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Ko pa so Rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je v konflikt posegla vojska, ki je do takrat stala ob strani in jih razpustila z likvidacijami nekaj najbolj zelotskih voditeljev. Po Maovi viziji je status kulturne revolucije stalen, permanenten in naperjen proti buržoaznim prežitkom, ki ovirajo napredovanje revolucije v komunizem. Čeprav je nasilje postopoma upadalo, se je kulturna revolucija končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. Z njo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.

Po Maovi smrti se je vnel oster boj za nasledstvo med radikalnimi člani KP, ki jih je predstavljala Maova tretja žena Džang Čing, in zmernimi pragmatičnimi voditelji, ki jih je vodil Deng Xiaoping. V nasledstvenem boju je zmagal Deng, ki je nemudoma končal kulturno revolucijo in opustil radikalne politike svojega predhodnika. Deng Xiaopingovo vizijo nadaljnjega družbenega razvoja Kitajske in odnosa do kitajske zgodovine najbolje ponazori njegov domnevni izrek, da »ni važno, kakšne barve je mačka, dokler lovi miši.« [7]. Maovo telo in ideje so balzamirali in razstavili na osrednjem pekingškem trgu, državo pa so postopoma začeli odpirati svetu in mednarodnem kapitalizmu, kar je prineslo nagel gospodarski razvoj. Kitajska je le v dveh desetletjih postala gospodarska velesila.

Vpliv Marxa na Maovo vodenje Kitajske in maoizem

Maova vizija razvoja kitajske družbe v komunizem se razhaja z ortodoksno marksistično teorijo, ki za steber družbenega razvoja poudarja vlogo proletariata. Če pred-oktobrska Rusija imela v večjih mestih vsaj nekaj proletariata, z obstojem katerega je potem Lenin utemeljil svojo vizijo KP kot delavske avantgarde, ki predstavlja najboljše interese celotnega delavstva, je izven večjih urbanih središč večino ruskega delavstva predstavljalo tradicionalno kmečko delavstvo. S tega vidika je bila Kitajska pod pozno dinastijo Čing še manj urbanizirana in industrializirana. Omejeno proletarizacijo so predstavljale zgolj metropole interesnih sfer, kjer so se po opijskih vojnah utrdili evropski kolonialisti. Zato je bilo kitajsko delavstvo skoraj v celoti kmečko delavstvo. Mao je to dejstvo vzel v obzir, ne pa tudi ustanovitelji kitajske KP, zato jih je s podporo podeželskih komunističnih baz razmeroma lahko izrinil iz Partije. Že Lenin je moral vzeti v obzir večinoma ruralno Rusijo, Mao pa je v tem smislu še radikaliziral Leninovo interpretacijo marksizma - leninizem. Po Mau mora vodilno vlogo v revoluciji od proletariata prevzeti kmečko prebivalstvo, ker je vsaj za kitajske razmere bil v daleč največji večini. Prav tako naj bi bilo kmečko življenje ideal revolucionarnega življenja. Ta Maova izpeljava marksizma in leninizma se po njem imenuje maoizem.

Pomemben pomen ima tudi gospodarska in politična situacija, ki je vladala na Kitajskem ob času revolucije. Marksizem namreč predvideva, da se bo družba razvijala iz sužnjelastniške, preko fevdalne, v kapitalistično in na koncu dosegla socializem. Kitajska ima svoj kulturno politični in gospodarski razvoj in ga je težko vkalupiti v togo Engelsovo shemo faz zgodovinskega razvoja. Kitajska civilizacija je razmeroma zgodaj odpravila fevdalizem že ob koncu bronaste dobe pod dinastijo Čou, ampak tisto kar je sledilo ni bil kapitalizem, pač pa začetek absolutizma posameznih cesarskih dinastij s t. i. nebeškim mandatom. Nemški sociolog Max Weber opominja, da so elementi kapitalizma obstajali že v antiki in na Orientu, kamor vključuje tudi tradicionalistično Kitajsko, da pa se niso razvili v obsegu in pomenu kot kasneje na Zahodu.[8]. Poleg tega sužnjelastništvo nikoli ni bila strukturna značilnost kitajske družbe, kot je to značilno za evropsko antiko.

Omeniti je treba tudi kult osebnosti, ki ga je izoblikoval Mao na Kitajskem in ga lahko opazimo še danes, podobno kot v postsovjetski Rusiji, kjer imajo mnogi državljani razočarani nad aktualnim ruskim političnim in gospodarskim razvojem pozitivno prepričanje o Stalinu. Maova Mala rdeča knjižica je bila za kitajsko mladino, ki je bila steber Kulturne revolucije, glavno vodilo maoizma.

Zunaj Kitajske se je po Maovi smrti razširila družbeno politična filozofija maoizma predvsem med skrajno levičarskimi gverilskimi gibanji v pretežno ruralnih državah Tretjega sveta, predvsem kar zadeva vodenje političnega in oboroženega boja s podeželja. Na Zahodu so se z maoizmom deloma spogledovale levičarske teroristične skupine, ki pa so v opravičevanju nasilja eklektično povzemale še ostale antiimperialistične ideologije.

Bibliografija

Maove najpomembnejše misli in citati so zbrani v knjigi  Quotations From Chairman Mao Tse-Tung, ki velja za eno od knjig natisnjenih v največ izvodih. Njegova avtorska dela pa so:

  • O gverilskem vojskovanju (游击战); 1937
  • O dejavnosti (《实践论》); 1937
  • O protislovju (《矛盾论》); 1937
  • O vojskovanju proti premočnemu sovražniku (《论持久战》); 1938
  • In memoriam: Norman Bethune (《纪念白求恩》); 1939
  • O novi demokraciji (《新民主主义论》); 1940
  • Razgovori o literaturi in umetnosti s foruma v Yan'anu (《在延安文艺座谈会上的讲话》); 1942
  • Služiti ljudstvu (《为人民服务》); 1944
  • O norem starcu, ki je premaknil goro (《愚公移山》); 1945
  • Pravila dialektičnega razpravljanja z ljudmi (《正确处理人民内部矛盾问题》); 1957

Sklici

  1. Short P. Mao: A LifeGreat Britain: Hodder & Stoughton, 1999. — P. 19. — 782 p. — ISBN 978-0-340-60624-7
  2. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. SNAC — 2010.
  4. Immanuel C.Y. Hsü The Rise of Modern China — 6 — USA: OUP, 2000. — P. 767. — 1136 p. — ISBN 978-0-19-512504-7
  5. Short P. Mao: A LifeGreat Britain: Hodder & Stoughton, 1999. — P. 625–626. — 782 p. — ISBN 978-0-340-60624-7
  6. Zhisui L. The Private Life of Chairman Mao (1996 edition) — 1996. — P. 9. — ISBN 978-0-09-964881-9
  7. iz Hung Li China's Political Situation and the Power Struggle in Peking (1977), s. 107
  8. Weber, Max, Protestantska etika in duh kapitalizma, ŠKUC FF, Ljubljana 1988, s. 12-13

Zunanje povezave