Malta: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
np
Vrstica 47: Vrstica 47:
|}
|}


'''Republika Malta''' ([[malteščina|malteško]]: '''Repubblika ta' Malta''') je majhna in gosto naseljena otoška država v južni [[Evropa|Evropi]] v osrednjem [[Sredozemsko morje|Sredozemskem morju]]. Malta je otočje dvajsetih [[otok]]ov in čeri, ki ležijo 93 km južno od [[Sicilija|Sicilije]] ([[Italija]]) in 288 km severno od [[Libija|Libije]] v severni [[Afrika|Afriki]]. Stalno naseljena sta samo otoka Malta in Gozo (Għawdex). Otok Comino (Kemmuna) je naseljen samo občasno. Malta ima okrog 400.000 prebivalcev in dva uradna jezika: [[Malteščina|malteščino]] in [[angleščina|angleščino]]. Glavno mesto republike ja [[Valletta]] na otoku Malta.
'''Republika Malta''' ([[malteščina|malteško]]: '''Repubblika ta' Malta''') je majhna in gosto naseljena otoška država v južni [[Evropa|Evropi]] v osrednjem [[Sredozemsko morje|Sredozemskem morju]]. Malta je otočje dvajsetih [[otok]]ov in čeri, ki ležijo 93 km južno od [[Sicilija|Sicilije]] ([[Italija]]) in 288 km severno od [[Libija|Libije]] v severni [[Afrika|Afriki]]. Stalno naseljena sta samo otoka [[Malta (otok)|Malta]] in [[Gozo]] (Għawdex). Otok Comino (Kemmuna) je naseljen samo občasno. Malta ima okrog 400.000 prebivalcev in dva uradna jezika: [[Malteščina|malteščino]] in [[angleščina|angleščino]]. Glavno mesto republike ja [[Valletta]] na otoku Malta.


Malta je bila zaradi svojega ključnega strateškega položaja sredi Sredozemskega morja v vsej svoji zgodovini križišče zelo različnih kultur. Od [[neolitik]]a naprej so otočju gospodarili [[Feničani]], [[Rimljani]], [[Arabci]], [[Normani]], [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinci]], [[Malteški viteški red|malteški vitezi]] (ivanovci), ki so dali otočju svojstven pečat, [[Francozi]] in [[Angleži]]. Na otočju je leta [[60]] doživel brodolom [[sveti Pavel]], ki je na otoke prinesel [[krščanstvo]]. Katoliška vera je sedaj uradna in najpogostejša vera na Malti.
Malta je bila zaradi svojega ključnega strateškega položaja sredi Sredozemskega morja v vsej svoji zgodovini križišče zelo različnih kultur. Od [[neolitik]]a naprej so otočju gospodarili [[Feničani]], [[Rimljani]], [[Arabci]], [[Normani]], [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinci]], [[Malteški viteški red|malteški vitezi]] (ivanovci), ki so dali otočju svojstven pečat, [[Francozi]] in [[Angleži]]. Na otočju je leta [[60]] doživel brodolom [[sveti Pavel]], ki je na otoke prinesel [[krščanstvo]]. Katoliška vera je sedaj uradna in najpogostejša vera na Malti.

Redakcija: 17:47, 30. junij 2017

Repubblika ta' Malta
Republic of Malta
Zastava Malte Malteški grb
Nacionalno geslo: -
Uradna jezika malteščina in angleščina
Glavno mesto Valletta
Največje mesto Birkirkara
Predsednik Marie Louise Coleiro Preca
Predsednik vlade Joseph Muscat
Površina
 - Skupno
 - % voda
184. na svetu

316 km²
zanemarljivo

Prebivalstvo
 - Skupno (2002)
 - Gostota
165. na svetu
394.583
1249/km²
Neodvisnost
 - Datum
od Združenega kraljestva
21. september 1964
Valuta EvroEUR
Časovni pas UTC+1
Državna himna L-Innu Malti
Vrhnja internetna domena .MT
Nacionalna klicna koda 356

Republika Malta (malteško: Repubblika ta' Malta) je majhna in gosto naseljena otoška država v južni Evropi v osrednjem Sredozemskem morju. Malta je otočje dvajsetih otokov in čeri, ki ležijo 93 km južno od Sicilije (Italija) in 288 km severno od Libije v severni Afriki. Stalno naseljena sta samo otoka Malta in Gozo (Għawdex). Otok Comino (Kemmuna) je naseljen samo občasno. Malta ima okrog 400.000 prebivalcev in dva uradna jezika: malteščino in angleščino. Glavno mesto republike ja Valletta na otoku Malta.

Malta je bila zaradi svojega ključnega strateškega položaja sredi Sredozemskega morja v vsej svoji zgodovini križišče zelo različnih kultur. Od neolitika naprej so otočju gospodarili Feničani, Rimljani, Arabci, Normani, Bizantinci, malteški vitezi (ivanovci), ki so dali otočju svojstven pečat, Francozi in Angleži. Na otočju je leta 60 doživel brodolom sveti Pavel, ki je na otoke prinesel krščanstvo. Katoliška vera je sedaj uradna in najpogostejša vera na Malti.

Malta je dobila neodvisnost od Velike Britanije leta 1964. Od leta 2004 je članica Evropske skupnosti, poleg tega pa je članica Skupnosti narodov in Organizacije združenih narodov.

Nastanek imena

Nastanek imena Malta ni povsem pojasnjen. Najpogostejša je razlaga, da izhaja iz grške besede μέλι (meli, »med«). Grki so otok imenovali Μελίτη (Melite), kar tudi pomeni »med« ali »sladek kot med«. Grki so ustanovili svoje kolonije na Malti že v 7. stoletju pr. n. št., od leta 395 do 870 pa so tam gospodovali grško govoreči Bizantinci. Druga možnost za nastanek imena Malta je feničanska beseda maleth, ki pomeni »nebesa«, morda zato, ker ima otočje mnogo zalivov in skritih drag.

Geografija

Satelitski posnetek Malteškega otočja: Gozo, Comino in Malta

Malta je skupina otokov v osrednjem Sredozemskem morju. Stalno naseljena sta samo največja otoka Malta (315 km²) in Gozo (Għawdex, 315 km²). Drugi večji otoki so Comino (Kemmuna, 3 km²), ki ni stalno naseljen, ter Cominotto (Kemmunett), Filfla, Fungus Rock (Il-Ġebla tal-Ġeneral) in Otok svetega Pavla (Selmunett), ki niso naseljeni. Otok Manoel (il-Gżira tal-Isqof) je v Gżiri z mostom povezan s celino in je pravzaprav sestavni del mesta. Obale otokov so zelo razčlenjene s številnimi dobrimi pristanišči.

Otočje leži na severnem robu afriške tektonske plošče, na samem stičišču z evropsko tektonsko ploščo. Za pokrajino so značilni nizki griči s terasastimi polji. Najvišja točka otočja je Ta'Dmejrek v bližini Dinglija z nadmorsko višino 253 m. V deževnem obdobju je na otokih nekaj majhnih rek, stalnih rek in jezer pa na otokih ni. Stalno tekočo vodo ima le nekaj potokov v okolici Baħrije, l-Intaħleba in San Martina. Edina tekoča voda na Gozu je v dolini Lunzjata.

Otočje ima mediretansko klimo(Köppnova podnebna klasifikacija Csa),[1]. Najnižja temperatura je bila izmerjena leta 1905 - +1,1 °C, najvišja pa avgusta 1999 - +43,8 °C. Sneg je v zadnjih 115 letih padal samo trikrat: februarja 1895, januarja 1905 in marca 1949. Povprečne najvišje dnevne temperature se gibljejo od 15 °C (januar, februar) do 30 °C (julij, avgust). Povprečne najnižje dnevne temperature se gibljejo od 9° (januar, februar) do 22 °C (julij, avgust). Celoletni povprečji dnevnih temperatur sta 21 °C oziroma 15 °C.

Malta je dolgo časa je veljala za najjužnejšo točko Evrope, kar pa ne drži. Najjužnejša točka je grški otok Gavdos.

Urbanizacija

Glede na Eurostat je Malta sestavljena iz dveh večjih urbanih območij, imenovanih "Valletta" (glavni otok Malta) in "Gozo". Po podatkih Demographia je država opredeljena kot urbana površina. Po mnenju Evropske mreže za opazovanje prostorskega razvoja je Malta opredeljena kot funkcionalno urbano območje (FUA). Po podatkih Združenih narodov je približno 95 odstotkov površine Malte mestno in številka se povečuje vsako leto. Tudi po rezultatih študij ESPON in Evropske komisije "celotno ozemlje Malte predstavlja eno samo urbano regijo".

Občasno se v medijih in uradnih publikacijah Malta imenuje mesto-država. Malteški grb nosi tudi corona muralis, ki je opisana kot »prikaz malteških utrdb in pomeni mesto-državo«.[2] Malta s površino 316 km2 in 0,4 milijona prebivalcev je ena najbolj gosto poseljenih držav na vsem svetu.


Zgodovina

Tempeljski kompleks Mnajdra.

Prvi naseljenci

Malteške otoke so prvi naselili kamenodobni poljedelci s Sicilije okrog leta 5200 pr. n. št. Ti prvi naseljenci so bili najbrž Sikanci, za katere menijo, da so bili edino pleme, ki je naseljevalo te otoke v tem času.[3], a smatraju se srodnicima Ibera. Prvi prebivalci so okrog leta 3500 pr. n. št. zgradili prve prosto stoječe verske objekte na svetu: megalitske templje Ġgantija na otoku Gozu ter Ħaġar Qim in Mnajdra na Malti.[4] [5] [6]

Okrog leta 700 pr. n. št. je na Malti, posebno okrog Vallette, cvetela antična grška kultura.[7] Stoletje kasneje so na otok prišli Feničani in ustanovili trgovsko postajo, od koder so stkali trgovske poti vse do Cornwalla na skrajnem zahodu Anglije.ref>Owen, CharlesThe Maltese Islands, Praeger.</ref>.

Po padcu Fenicije okrog leta 400 pr. n. št. je Malta prišla pod oblast feničanske afriške kolonije Kartagine.[8] V času Kartažanov so na Malti pridelovali predvsem oljke in rožiče in izdelovali tkanine. V času Punskih vojn (264-146 pr. n. št.) je začel odpor do Kartažanov naraščati in leta 218 pr. n. št. se je prebivalstvo uprlo. Oblast je na otočju prevzela Rimska republika s konzulom Sempronijem na čelu.[9] Med sirakuškim uporom v drugi Punski vojni je Malta ostala zvesta Rimu in bila zato nagrajena s statusom Foederata Civitas, kar ji je dalo v okviru Sicilske province nekaj avtonomije. Otok se je takrat imenoval Melita. Enako se je imenovalo tudi njeno glavno mesto, današnja Mdina.

Leta 60 je severno od otoka Malte v Zalivu sv. Pavla doživel brodolom Kristusov apostol Pavel iz Tarza.[10] Izročilo pravi, da je na otoku ostal tri mesece, naredil nekaj čudežev in med prebivalce vpeljal krščanstvo. Dogodki so opisani v Apostolskih delih v Novi zavezi. V času cesarja Hadrijana, leta 117, so malteški otoki napredovali na položaj municipija. Ko je Rimsko cesarstvo razpadlo na vzhodni in zahodni del, je Malta pripadla grško govorečemu Bizantinskemu cesarstvu. Malta je bila pod bizantinsko oblastjo celih štiristo let, vendar je o tem obdobju zelo malo znanega. V tem obdobju so otočje za nekaj časa zasedli Goti in Vandali, vendar so jih Bizantinci kmalu pregnali in tam pustili vojaško posadko.[11].

Srednji vek

V bizantinsko-arabskih vojnah (780-1180) je bizantinski sicilski admiral Eufemij izdal Bizantinsko cesarstvo, razglasil samostojnost Sicilije in pozval na pomoč Arabce. Malta in Sicilija sta postali del Sicilskega emirata, kateremu so od leta 909 vladali Fatimidi. Arabci so na Malti zgradili namakalne sisteme in zasadili nove vrste sadja (citruse) in bombaž. S seboj so prinesli tudi sicilsko-arabski jezik, iz katerega se je razvila malteščina[12]. Arabci so dopuščali versko svobodo, zato se je na otočju ohranilo krščanstvo, prebivalci pa so morali zato plačevati poseben verski davek.

V 11. stoletju so Normani iz Normandije zasedli najprej Sicilijo, leta 1091 pa še Malto. Maltežani so novega vladarja Rogerija I. Sicilskega toplo sprejeli in mu ponudili vojaško pomoč. Rogerij je nato baje odtrgal in jim podaril del svoje rdeče-bele zastave, ki je postala osnova za sodobno malteško zastavo.

Obdobje Normanov je bilo uspešno. Malta je postala del novoustanovljenega Sicilskega kraljestva, ki je obsegalo Sicilijo in južno polovico italijanskega (Apeninskega) polotoka. Rimskokatoliška vera je postala državna vera, na Malto pa je prišla tudi normanska arhitektura. Zadnji normanski kralj Tankred Sicilski je iz Malte in Goza naredil fevdalno gospostvo z malteškimi grofi na čelu. Prvi grofje so bili izkušeni genovski gusarji. Sicilsko kraljestvo je leta 1194 prešlo na Hohenstaufovce, ki so ostali na oblasti do leta 1266. Cesar Friderik II. je do leta 1224 z Malte izgnal vse Arabce[13] in na Malto preselil vse krščanske moške prebivalce Celana v Abruzzih.

Malta je nato za kratek čas prišla pod oblast kapetinsko-anžuvinske dinastije, ki je bila zaradi visokih davkov zelo nepriljubljena. Zaradi vojne Karel I. z Genovo so leta 1275 opustošili Gozo. Leta 1282 je sledil velik upor na Siciliji, znan kot Sicilske večernice, po katerem se je celinski del kraljestva ločil v Neapeljsko kraljestvo, Sicilija in Malta pa sta prišli pod oblast Aragoncev. Kraljestvu so do leta 1409 vladali sorodniki aragonskih kraljev, potem pa je kraljestvo postalo del Aragonskega kraljestva.[14] Na začetku vladanja Aragoncev so bili malteški grofje kraljevi sinovi, leta 1397 pa je grofovski naslov prešel nazaj na fevdalce. Zaradi stalnih prepirov med dvema družinama za grofovski naslov, ki so Malti prinesli veliko revščino, je kralj grofovski naslov spet odvzel. Prepiri so se ponovili nekaj let kasneje, ko je kralj grofovski naslov podelil grofu Gonsalvu Monroyu. Maltežani so se temu uprli in bili poraženi. Ko so kasneje priznali, da so bili kljub uporu zvesti sicilski kroni, je priznanje na Alfonza IV. naredilo tako močan vtis, da upornikov ni kaznoval, ampak jim je celo obljubil, da jih ne bo nikoli več izročil tretji strani. Glavno mesto Mdina je dobilo naslov Città Notabile (Ugledno mesto).

Malteški vitezi in Napoleon

Leta 1530 je dal cesar Svetega Rimskega cesarstva Karel V. (španski kralj Karel I.) malteško otočje v trajni zakup Viteškemu redu sv. Janeza Krstnika (hospitalci), katere so osmanski Turki leta 1522 pregnali z Rodosa. Aragonska krona je otočje še nekaj časa obdržala v svoji lasti kot del Sredozemskega imperija. Leta 1565 so malteški vitezi uspešno obranili Malto pred invazijo Turkov, ki so bili takrat na višku moči. Po obleganju so začeli pod vodstvom velikega mojstra reda Jeana Parisota de la Valette pospešeno utrjevati otok, predvsem novo mesto Valletto in globok zaliv južno od mesta, današnji Grand Harbour.

Malteški vitezi so vladali na Malti do leta 1798, ko jih je na poti v Egipt z otoka pregnala Napoleonova vojska. Napoleon jih je zvijačno zaprosil za varno pristanišče, kjer bi lahko dopolnil ladijske zaloge, ko je bil v pristanišču pa je s topovi napadel gostitelje in veliki mojster Ferdinand von Hompesch zu Bolheim je kapituliral. Napoleon je ostal na Malti nekaj dni. V tem času je vitezom sistematično zaplenil vse premično premoženje in vzpostavil novo upravo, ki so jo vodili njegovi privrženci. Ko je Napoleon zapustil Malto, je za seboj pustil čvrsto vojaško posadko.

Francoske okupacijske sile na Malti zaradi svojega negativnega odnosa do vere ter verskih in finančnih reform niso bile priljubljene. Prebivalci so se zato uprli in prisilili Francoze k umiku v utrdbe. Upornike sta z orožjem podprli Velika Britanija in Kraljestvo dveh Sicilij, Britanci pa so s svojo mornarico blokirali otočje. Izolirane francoske sile pod poveljstvom generala de Vauboisa so se leta 1800 vdale in Malta je postala britanski protektorat.[15]

Britanci in II. svetovna vojna

Malta je s Pariško pogodbo leta 1814 postala del Britanskega imperija. Zaradi svoje strateške lege med Gibraltarjem in Sueškim prekopom je Britancem služila kot vmesna postaja za trgovske ladje, ki so trgovale z Indijo in kot oporišče vojne mornarice.

V zgodnjih 1930-ih se je britanska sredozemska flota, ki je bila ključni gospodarski dejavnik na Malti, zaradi ekonomičnosti premaknila v Aleksandrijo. V II. svetovni vojni je imela Malta zaradi bližine nemških oskrbovalnih poti zelo pomembno vlogo. Za pogum in vztrajnost v dolgi borbi proti sovražniku, je britanski kralj Jurij VI. 15. aprila 1942 Malti podelil najvišje civilno odlikovanje Skupnosti narodov - Jurijev križ, ki je zdaj upodobljen tudi na malteški zastavi.

Nekateri zgodovinarji trdijo, da so si Britanci z obrambo Malte nakopali nesorazmerno velike izgube. Eden od razlogov za trdoživ odpor je bil prav gotovo britanski ugled, ki bi s padcem Malte doživel vsaj tak udarec, kot ga je doživel pri padcu Singapurja.

Neodvisnost

Po drugi svetovni vojni so malteški laburisti najprej brez uspeha poskušali Malto združiti z Veliko Britanijo, potem pa je Malta 21. septembra 1964 (Dan neodvisnosti) dobila neodvisnost. Po ustavi iz leta 1964 je britanska kraljica Elizabeta II. ostala kraljica Malte, na otoku pa je v njenem imenu vladal generalni guverner. 3. decembra 1974 (Dan republike) je Malta postala republika v okviru Skupnosti narodov. Sporazum o vojaški pomoči, ki so ga podpisali kmalu po razglasitvi neodvisnosti, se je 31. marca 1979 (Dan svobode) iztekel in britanski vojaki so zapustili otočje. Malta je leta 1980 razglasila uradno politiko nevtralnosti in za kratek čas postala članica Gibanja neuvrščenih. Leta 1989 je bilo na Malti pomembno srečanje predsednikov Busha in Gorbačova, ki je nakazalo konec hladne vojne.

Malta je 1. maja 2004 postala članica Evropske skupnosti. 1. januarja 2008 je postala tudi članica Evroobmočja in svojo nacionalno valuto malteško liro zamenjala z evrom.[16]

Politika in lokalna samouprava

The Courts of Justice building in Valletta
Administrative divisions of Malta.

Malta je republika, katere parlamentarni sistem in javna uprava sta natančno oblikovana po Westminstrskem sistemu. Enodomni parlament sestavljajo predsednik in predstavniški dom (malteščina Kamra tad-Deputati), ki je izvoljen na splošnih neposrednih volitvah z enkratnim prenosljivim glasom vsakih pet let, razen če predsednik razpusti parlament prej po nasvetu predsednika vlade.

Malta ima sistem lokalne uprave od leta 1993, na podlagi Evropske listine o lokalni samoupravi. [17] Država je razdeljena na pet regij, pri čemer ima vsaka regija svoj regionalni odbor, ki služi kot vmesna raven med lokalno upravo in nacionalno vlado. Regije so razdeljene na lokalne svete, od tega jih je trenutno 68 (54 na Malti in 14 na otoku Gozo). Šestnajst "zaselkov", ki so del večjih svetov, imajo svoj upravni odbor. Šest okrožij (pet na glavnem otoku) služi predvsem statističnim namenom.

Lokalni sveti so odgovorni za splošno vzdrževanje in okrepitev kraja (vključno s popravili manj pomembnih cest), dodelitev lokalnih upraviteljev in zbiranje odpadkov. Izvajajo tudi splošne upravne naloge za centralno vlado, kot so zbiranje vladnih najemnin in skladov ter odgovarjanje na javne poizvedbe v zvezi z vlado. Poleg tega so številna posamezna mesta in vasi v Republiki Malti pobratena mesta.

Gospodarstvo

Pomorska industrijska cona v Valletti

Malto Mednarodni denarni sklad (IMF) uvršča med napredno gospodarstvo skupaj s 32 drugimi državami. Do leta 1800 je bila Malta odvisna od bombaža, tobaka in ladjedelnic. Ko so bili pod britanskim nadzorom, so Malteške ladjedelnice postale odvisne kot podpora Kraljeve mornarice, zlasti med krimsko vojno leta 1854. Vojaška baza je koristila obrtnikom in vsem, ki so služili vojski.

Leta 1869 je odprtje Sueškega prekopa omogočilo veliko spodbudo malteškemu gospodarstvu, saj se je število ladij, ki so vstopale v pristanišče, močno povečalo. Ladje so se ustavile na malih dokih za oskrbo z gorivom ter pomagale trgovini Entrepôt, kar je otoku prineslo dodatne koristi.

Vendar pa je konec 19. stoletja gospodarstvo začelo nazadovati in do začetka devetdesetih let 20. stoletja padlo v resno krizo. Eden od dejavnikov je bila ponudba novejših trgovskih ladij, ki so zahtevale manj pogosto ustavljanje zaradi goriva.

Trenutno so glavni viri Malte apnenec, ugodna geografska lokacija in produktivna delovna sila. Malta proizvede le približno 20 odstotkov potreb po hrani, omejuje zaloge sladke vode zaradi suše v poletnih mesecih in nima domačih virov energije, razen možnosti za sončno energijo. Gospodarstvo je odvisno od zunanje trgovine, predelovalne dejavnosti (zlasti elektronike in tekstila) ter turizma.

Malta je del monetarne unije eurocone] (temno modro)

Vlada močno vlaga v izobraževanje.

Ob pripravah na članstvo Malte v Evropsko unijo, ki se ji je pridružila 1. maja 2004, je privatizirala nekatera podjetja, ki jih je nadzirala država in liberalizirala trg. Leta 2010 je Malta uspela privatizirati telekomunikacije, poštne storitve, ladjedelnice in ladjedelništvo.

Malta in Tunizija trenutno razpravljata o komercialnem izkoriščanju epikontinentalnega pasu med svojima državama, zlasti za raziskovanje nafte. Te razprave potekajo tudi med Malto in Libijo.

Malta nima davka na premoženje. Njen nepremičninski trg, zlasti v okolici pristanišč, je bil v nenehnem razcvetu, s cenami stanovanj v nekaterih mestih, kot so St. Julian's, Sliema in Gzira. [18]

Po podatkih Eurostata je malteški BDP na prebivalca v letu 2015 znašal 88 odstotkov povprečja EU z 21.000 evri. [19]

Transport

Glavne ceste

Promet na Malti vozi levo. Lastništvo avtomobilov je precej visoko glede na zelo majhno velikost otokov in je četrta najvišja stopnja v Evropski uniji.

Malta ima 2254 kilometrov cest, od katerih je utrjenih 1972 km (87,5%).

Grand Harbour

Na glavnem otoku so tri velika naravna pristanišča:

  • Veliko pristanišče (Grand Harbour ali Port il-Kbir), ki se nahaja na vzhodni strani prestolnice Valletta, je bilo pristanišče od rimskih časov. Ima več obsežnih dokov in privezov ter terminal za križarjenje. Terminal v Grand Harboru služi trajektom, ki povezujejo Malto s Pozzallo in Catania na Siciliji.
  • Pristanišče Marsamxett, ki se nahaja na zahodni strani Vallette, sprejme številne jahte.
  • Pristanišče Marsaxlokk (Malta Freeport) na jugovzhodni strani Malte, v Biržebbuġi, je glavni tovorni terminal. Malta Freeport je 11. največje izvozno kontejnersko pristanišča na celini Evrope in 46. na svetu z obsegom trgovine v višini 2,3 milijona TEU v letu 2008. [20]

Obstajata tudi dve pristanišči, ki služita potniškemu in avtomobilskemu trajektnemu prevozu, ki povezuje pristanišče Čirkewwa na Malti in pristanišče Mġarr na otoku Gozo.

Mednarodno letališče

Mednarodno letališče Malta (Ajruport Internazzjonali ta 'Malta) je edino letališče, ki služi malteškim otokom. Zgrajeno je na zemljišču, ki ga je nekoč zasedala zračna baza RAF Luqa. Tu je tudi heliport. Heliport v Gozo je na Xewkiji.

Turizem

Plaža Mellieħa Bay

Malta je priljubljena turistična destinacija z 1,6 milijona turistov na leto. [21] Trikrat več turistov jih obišče, kot je prebivalcev. Turistična infrastruktura se je v preteklih letih dramatično povečala, na otoku pa je prisotnih več hotelov, narašča pa skrb zaradi prekomernega razvoja in uničenja tradicionalnih stanovanj.

V zadnjih letih se je Malta oglaševala kot destinacija zdravstvenega turizma, zato številni ponudniki zdravstvenih storitev razvijajo to industrijo. Vendar pa nobena malteška bolnišnica ni opravila neodvisne mednarodne akreditacije na področju zdravstvenega varstva. Malta je priljubljena pri britanskih turistih.

Znanost in tehnologija

Malta je z Evropsko vesoljsko agencijo (ESA) podpisala sporazum o sodelovanju za bolj intenzivno sodelovanje pri projektih ESA. Malteški svet za znanost in tehnologijo (MCST) je civilni organ, odgovoren za razvoj znanosti in tehnologije na izobraževalni in socialni ravni. Večina znanstvenih študentov na Malti je diplomirala na Univerzi na Malti.

Kultura

Kultura Malte odraža različne kulture od Feničanov do Britancev, ki so skozi stoletja prišli v stik z malteškimi otoki, vključno s sosednjimi sredozemskimi kulturami in kulturami narodov, ki so dolgo vladali Malti pred njeno neodvisnostjo leta 1964.

Glasba

Gledališče Manoel, tretje najstarejše delujoče gledališče v Evropi. Danes je sedež Malteškega filharmoničnega orkestra.

Medtem ko je današnja malteška glasba večinoma zahodna, je tradicionalna malteška glasba znana kot ghana. Izvaja jo ljudska kitara, medtem ko se nekaj ljudi, navadno moških, izmenično pregovarja s petjem. Cilj improviziranih besedil je ustvariti prijazno, a zahtevno vzdušje. Način zahteva večletno prakso, da lahko združuje zahtevane umetniške lastnosti z učinkovito razpravo.

Literatura

Dokumentirana malteška književnost je starejša od 200 let. Vendar pa nedavno odkrita ljubezenska balada priča o literarni dejavnosti v lokalnem jeziku iz srednjeveškega obdobja. Malta je sledila romantični literarni tradiciji, ki se je zaključila z delom Dun Karm Psaila, malteškega pesnika. Pisatelji so Ruzar Briffa in Karmenu Vassallo, Karl Schembrija in Immanuel Mifsud

Tipična arhitektura zgrajena v zadnjih letih na Malti.

Umetnost in arhitektura

Vrtovi Barrakka

Na malteško arhitekturo so vplivale številne različne mediteranske kulture in britanska arhitektura. Prvi naseljenci na otoku so zgradili Ġgantijo, eno najstarejših samostojnih struktur na svetu. Graditelji neolitskih templjev 3800-2500 pr. n. št. so številne templje na Malti in Gozu zasnovali kot zapletene reliefne zasnove, med drugim spirale, drevo življenja in živalske portrete, risbe v rdeči okri, keramiko in obsežno zbirko skulptur človeških oblik, zlasti na otoku Malta. Te si je mogoče ogledati v samih templjih (predvsem Hipogej Ħal-Saflieni in Tarxien tempelj) in v Narodnem muzeju arheologije v Valletti. Malteški templji, kot je Imnajdra, so polni zgodovine in imajo za seboj zgodbo.

Rimsko obdobje predstavlja visoko dekorativne mozaične tlake, marmorne kolonade in klasične kiparske ostanke, ki so lepo ohranjeni in predstavljeni v rimskem Domusu, državni vili tik ob obzidju Mdine. Zgodnje krščanske freske, ki dekorirajo katakombe, kažejo nagnjenost k vzhodnemu bizantinskemu okusu. Ti okusi so še naprej vplivali na prizadevanja srednjeveških malteških umetnikov, vendar so jih spreminjali pod vplivom romanskih in južno gotskih vplivov. Konec 15. stoletja so malteški umetniki, tako kot umetniki na sosednji Siciliji, bili pod vplivom šole Antonello da Messina, ki je uvedla renesančne ideale in koncepte dekorativne umetnosti tudi na Malti. [22]

Sv. Hieronim piše, Caravaggio; v stolnici v Valletti.

Umetniška dediščina Malte je rasla pod vitezi sv. Janeza / hospitalci), ki so prinesli slikarje italijanskih in flamskih manieristov, da bi okrasili svoje palače in cerkve na otokih, predvsem Matteo Perez d'Aleccio, katerega dela se pojavljajo v Magisterialni palači in v Cerkvi sv. Janeza v Valletti in Filippo Paladini, ki je bil dejaven na Malti od leta 1590 do 1595. Dolga leta je manierizem vplival na okus in ideal lokalnih malteških umetnikov.

Prihod Caravaggia na Malto, ki je med 15-mesečnim bivanjem na teh otokih naslikal vsaj sedem del, je še bolj spremenil lokalno umetnost. Dve njegovi najznačilnejši deli, Obglavljenje sv. Janeza Krstnika in Pisanje sv. Hieronima, sta na ogled v Oratoriju samostanske cerkve sv. Janeza. Njegova zapuščina je očitna v delih lokalnih umetnikov Giulia Cassarina (1582-1637) in Stefana Erardija (1630-1716).

Baročno gibanje, ki je sledilo, je imelo najmočnejši vpliv na malteško umetnost in arhitekturo. Slavna poslikava obokov kalabrijskega umetnika Mattia Pretija, manieristične notranjosti cerkve sv. Janeza, je to spremenila v baročno mojstrovino. Preti je zadnjih 40 let svojega življenja preživel na Malti, kjer je ustvaril številna svoja najboljša dela, ki so zdaj na ogled v Muzeju likovnih umetnosti v Valleti. V tem obdobju se je kot eden najboljših baročnih kiparjev rimske šole pojavil lokalni kipar Melchior Gafà (1639-1667).

Obleganje Malte – Let Turkov, Matteo Perez d'Aleccio

V 17. in 18. stoletju so se pojavili vplivi neapeljskega in rokoko sloga v delih italijanskih slikarjev Luce Giordana (1632-1705) in Francesca Solimene (1657-1747), ki jih je mogoče videti v delih malteških sodobnikov, kot so Giovanni Nicola Buhagiar (1698-1752) in Francesco Zahra (1710-1773).

Neoklasicizem je v poznem 18. stoletju prišel do nekaterih lokalnih malteških umetnikov, toda ta trend se je v začetku 19. stoletja obrnil, saj so lokalne cerkvene oblasti spodbujale verske teme, ki so jih pokrivali nazarenski umetniki. O romantiki, prežeti z naturalizmom, ki jo je na Malto uvedel Giuseppe Calì, je obvestil umetnike iz "salona" v začetku 20. stoletja, med njimi Edwarda in Roberta Caruana Dingli.

Parlament je ustanovil Narodno šolo umetnosti v 1920-ih. Med obdobjem obnove, ki je sledila po drugi svetovni vojni, je nastala »Moderna umetniška skupina«, katere člani so bili Josef Kalleya (1898-1998), George Preca (1909-1984), Anton Inglott (1915-1945), Emvin Cremona (1919-1986), Frank Portelli (1922), Antoine Camilleri (1922) in Esprit Barthet (1919), ki je močno okrepila lokalno umetniško sceno. V Valletti je Narodni muzej likovnih umetnosti značilen za delo umetnikov, kot je H. Craig Hanna.

Kuhinja

Pastizzi, tipičen malteški prigrizek
Ftira, malteški kruh

Malteška kuhinja kaže močne sicilijanske in angleške vplive ter vplive španskih, magrebskih in provansalnih kuhinj. Opazimo lahko številne regionalne razlike, zlasti na otoku Gozo, kot tudi sezonske spremembe, povezane s sezonsko razpoložljivostjo proizvodov in krščanskimi prazniki (kot so Postni čas, Velika noč in Božič). Hrana je bila zgodovinsko pomembna pri razvoju nacionalne identitete, zlasti tradicionalna fenkata (tj. dušen ali ocvrt zajec).

Po mnenju državnega statističnega urada je najljubša malteška pijača Kinnie.

Pastizz je tradicionalno pecivo s Malte. Običajno so polnjenji z rikoto ali kašastim grahom in se imenujejo pastizzi tal-rikotta (sirna torta), tal haxu ali pastizzi tal-piżelli (grahova torta). [23]

Ftira je ploščat kruh, narejen z moko, vodo in soljo, nato pa temeljito zvaljan in spečen. Obstaja veliko drugih neobveznih sestavin, ki jih lahko vsebujejo ploski kruhi, kot so curry v prahu, paprike jalapeños, čili v prahu ali črni poper. Lahko je dodano oljčno ali sezamovo olje.


Sklici in viri

  1. The Maltese Islands, Department of Information – Malta.
  2. »"The emblem of Malta", Department of Information«. Doi.gov.mt. Pridobljeno 20. oktobra 2013.
  3. "Brief History of Malta" LocalHistories.org
  4. Old Temples Study Foundation (OTSF)
  5. Aberystwyth, The University of Wales
  6. David Trump et al., Malta Before History (2004: Miranda Publishers)
  7. "Notable dates in Malta's history", Department of Information - Maltese Government
  8. Terterov, Marat. Doing Business with Malta , GMB Publishing Ltd. ISBN 1-905050-63-1
  9. Castillo, Dennis Angelo. The Maltese Cross: A Strategic History of Malta, Greenwood Publishing Group. ISBN 0-313-32329-1
  10. Castillo, Dennis Angelo. The Maltese Cross: A Strategic History of Malta, Greenwood Publishing Group. ISBN 0-313-32329-1
  11. Borg, Victor Paul. The Rough Guide to Malta & Gozo, Rough Guides. ISBN 1-85828-680-8
  12. Wilson, Andrew. Corpus Linguistics Around the World , Rodopi. ISBN 90-420-1836-4
  13. »Time-Line«. AboutMalta.com.
  14. »History of Sicily«. KnowItal.com.
  15. Holland, James (2003). Fortress Malta: An Island Under Siege, 1940-1943. Miramax Books. ISBN 1-4013-5186-7.
  16. »Cyprus and Malta set to join eurozone in 2008«.
  17. »Local Council Act of Malta« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 16. junija 2013. Pridobljeno 20. oktobra 2013. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  18. »Apartments.com.mt«. apartments.com.mt. 10. februar 2016. Pridobljeno 10. februarja 2016.
  19. Eurostat (1. december 2016). »GDP per capita in PPS«. Europa web portal. Pridobljeno 9. februarja 2017.
  20. »AAPA World Port Rankings 2008« (PDF). Pridobljeno 14. novembra 2010.
  21. »UNWTO Tourism Highlights, 2015 Edition«. unwto.org.
  22. Cutajar, D. »An Overview of the Art of Malta«. Hopeandoptimism.com. Pridobljeno 31. marca 2009.
  23. »#1 Pastizzi.com«. Pastizzi. Pridobljeno 21. januarja 2010.
  • Opća enciklopedija JLZ, V., L-Nigh, 293-294, Zagreb, 1979
  • Sabine Cassar-Alpert: Leben und Arbeiten in Malta. 2007. ISBN 978-3-939338-34-5
  • J. von Freeden: Malta und die Baukunst seiner Megalith-Tempel. 1993 ISBN 978-3-534-11012-4
  • Carmelina Grech: Old Photographs Of Malta.
  • Hans Latja: Malta. Druckhaus-Langenscheidt, 1976.
  • Hans E. Latzke: DuMont Reise-Taschenbuch Malta mit Gozo und Comino. 2004. ISBN 3-7701-5972-1
  • Andreas P. Pittler: Malta. Klagenfurt 2004, ISBN 3-85129-443-2
  • Geoffrey Aquilina Ross (Photos: Eddie Aquilina, Daniel Cilia): Images Of Malta
  • Werner Lips: Malta, Gozo, Comino. 1999. ISBN 3-89416-659-2

Glej tudi

Zunanje povezave