Boris Ziherl

Boris Ziherl
Rojstvo	25. september 1910({{padleft:1910|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) Trst
Smrt	11. februar 1976({{padleft:1976|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (65 let) Ljubljana
Državljanstvo	SFRJ  Avstro-Ogrska
Poklic	filozof, politik, politični komisar

Boris Ziherl, slovenski publicist, politik, marksistični filozof in sociolog, * 25. september 1910, Trst, † 11. februar 1976, Ljubljana.

Življenjepis

Rodil se je v Trstu, a se je z materjo Ano kmalu preselil v Škofjo Loko, od koder je bila doma, kasneje pa v Ljubljano. 1929 bil sprejet v SKOJ, 1930 v Komunistično partijo Jugoslavije. Že takrat je začel objavljati članke, pod katere se je podpisoval s psevdonimoma B. Ločan in Stanko Dornik. 1932 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani (absolutorij 1941), delal v ilegalnem študentskem gibanju in se ukvarjal s publicistiko, 1932 postal član PK KPJ za Slovenijo. 1934 je bil obsojen po zakonu o zaščiti države na 4 leta zapora, ki jih je preživel v Sremski Mitrovici in tam proučeval historični materializem ter slovensko kulturno in politično zgodovino. 1940 je postal član CK KPS.

Aprila 1941 je kot eden komunističnih predstavnikov sodeloval na ustanovnem sestanku OF, nato ilegalno (z imenom Gorazd) deloval v Ljubljani, predvsem v agitpropu CK KPS, 1943 je odšel v partizane v Polhograjske Dolomite, predaval in vodil partijsko šolo v Kočevskem Rogu, bil 1944 namestnik direktorja Znanstvenega instituta pri SNOS (poverjenik za prosveto), od avgusta 1944 član propagandnega oddelka Vrhovnega štaba NOV in POJ na Visu, septembra med borci prekomorskih brigad v Bariju (Italija), od oktobra 1944 v Beogradu pri agitpropu CK KPJ (sour. Borbe 1944–5). 1945/46 je bil predstavnik CK KPJ pri CK VKP(b) v Moskvi, od 1946 v Beogradu predsednik komiteja za šole in znanost pri vladi FLRJ. 1947–49 delal v agitpropu CK KPJ, 1947/48 je urejal glasilo Informbiroja "Za trajen mir, za ljudsko demokracijo", 1949–50 je bil direktor (tudi soustanovitelj) Instituta za društvene nauke v Beogradu, ki je bil razpuščen zaradi prevelikega dogmatizma. Ko se je 1950 vrnil v Ljubljano, je postal minister za znanost in kulturo LRS, nato 1953 predsednik ideološke komisije CK ZKS in obenem redni profesor za teorijo družbenih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani; 1954–56 je bil tudi predsednik univerzitetnega sveta ljubljanske univerze. Ustanovil je in 1959–64 kot prvi direktor vodil Inštitut za sociologijo in filozofijo na ljubljanski univerzi; od 1960 je predaval občo sociologijo kulture na novoustanovljenem oddelku za sociologijo na ljubljanski FF, čigar prvi predstojnik je bil do 1964, ko je kot profesor marksistične filozofije in sociologije prešel na Visoko šolo za politične vede (kasnejšo FSPN oz. FDV) v Ljubljani, kjer je predaval od njene ustanovitve 1961 do smrti. Politične funkcije: mdr. je bil poslanec republiške in 1947–67 zvezne skupščine; 1948–68 član CK ZKS (od 1954 tudi član izvršnega komiteja oz. po 1966 predsedstva CK), 1952–69 in od 1974 član CK ZKJ; od 1963 član Sveta federacije. Bil je član SAZU (od 1949 dopisni, 1958 redni član, zadnje leto, od 1975 tudi podpredsednik). Prejel je spomenico 1941 in številna odlikovanja, mdr. red junaka socialističnega dela (1970), dvakrat Prešernovo nagrado (1950 in 1958) ter nagrado AVNOJ-a (1972).

Kot visok partijski in državni funkcionar in eden glavnih komunističnih ideologov, je po vzoru iz Stalinove Sovjetske zveze vplival na oblikovanje nove, socialistične umetnosti. Ob ocenjevanju slovenske umetnosti je izhajal iz normativnih postavk sovjetskih estetikov. Menil je, da so se slovenski predvojni umetniki ločili od ljudstva in služili le zabavi vladajočih slojev. Umetnost predvojnih slovenskih ustvarjalcev je zatrl in jo označil za »kapitalistično umetnost«. Po njegovem mnenju je bilo potrebno obsoditi »izprijeni impresionizem in ekspresionizem ter smeri, ki so sledile: kubizem, futurizem in nadrealizem«. Zavzemal se je za uveljavitev sovjetske umetnosti v prvih letih po vojni. Ukvarjal se je z zgodovino, zgodovino marksizma in filozofije; bil je organizator samostojnega študija sociologije, pobudnik raziskovanja sociologije kulture v Sloveniji in prvi predstojnik oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Velja za marskističnega teoretika, ki je svoja idejna načela povezoval s političnim delovanjem in ideološkimi nalogami Komunistične partije/ZK. Odmevne so bile njegove polemike z idealističnimi filozofi (Aleš Ušeničnik, France Veber) ter o umetnosti in ideologiji (Josip Vidmar), realizmu v umetnosti, dekadenci, eksistencializmu.

Po njem so leta 1976 poimenovali Osnovno šolo Borisa Ziherla za Bežigradom., ki se je kasneje (1997) preimenovala v OŠ Bežigrad. V aleji znamenitih Ločanov v Škofji loki stoji njegov doprsni kip.

Najpomembnejša dela

• Osnovni problemi marksizma, 1934 (prevod in spremna beseda) (COBISS)
• O Sovjetski zvezi, 1940 (COBISS)
• Tri razdobja v razvoju delavskega gibanja, 1943 (COBISS), 1944 (COBISS)
• France Prešeren – pesnik in mislec, 1949 (COBISS)
• Umetnosti in miselnost, 1956 (COBISS)
• Književnosti in družba, 1957 (COBISS)
• O humanizmu in socializmu, 1965 (COBISS)
• Ivan Cankar in naš čas, 1976 (COBISS)

Glej tudi

• seznam slovenskih filozofov
• seznam slovenskih politikov
• seznam udeležencev Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju

Zunanje povezave

• Pagon Neda. »Ziherl Boris«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
• Boris Ziherl - grob na spletišču Slovenski grobovi