Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodal in popravil nekaj malenkosti
Vrstica 106: Vrstica 106:
[[Kategorija:Slovenski prevajalci]]
[[Kategorija:Slovenski prevajalci]]
[[Kategorija:Častni meščani Ljubljane]]
[[Kategorija:Častni meščani Ljubljane]]
[[Kategorija:Člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]
[[Kategorija:Častni člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]
[[Kategorija:Predsedniki Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]
[[Kategorija:Predsedniki Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]
[[Kategorija:Slovenski akademiki]]
[[Kategorija:Slovenski akademiki]]

Redakcija: 12:32, 11. junij 2017

Josip Vidmar
Portret
Rojstvo14. oktober 1895({{padleft:1895|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1][2]
Ljubljana[2]
Smrt11. april 1992({{padleft:1992|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[3][4][2] (96 let)
Ljubljana[2]
Druga imenapartizansko ime Saša
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
 SHS
 Cislajtanija
Poklicpolitični komisar, pisatelj, literarni kritik, dramaturg, prevajalec, esejist, politik, kritik
Poznan politerarni in gledališki kritik, dramaturg, prevajalec, esejist, politik

Josip Vidmar [jósip vídmar], slovenski literarni in gledališki kritik, dramaturg, prevajalec, esejist in politik, * 14. oktober 1895, Ljubljana, † 11. april 1992, Ljubljana.

Bil je eden od ustanoviteljev OF, odposlanec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in udeleženec drugega zasedanja Avnoja. Po vojni je bil do 1952/53 predsednik Prezidija Ljudske skupščine LR Slovenije,[5] in zbora narodov zvezne skupščine. Bil je dramaturg v Drami, profesor za teorijo drame na Akademiji za igralsko umetnost in dolgoletni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Življenje

Rodil se je Josipini in Josipu Vidmarju starejšemu. Je mlajši brat Milana, Mile (por. Favai), Staneta, Ivane (por. z Milanom Skrbinškom) ter starejši brat Cirila in Mete.[6][7]

Po petih letih osnovne šole je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Po (nemški) maturi, ki jo je končal z odliko, se je leta 1914 vpisal na visoko tehniško šolo v Pragi, kjer je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko. 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebežal na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu. Po 1. svetovni vojni je študiral filozofijo in literaturo v Pragi, Parizu, Zagrebu in 1932 diplomiral v Ljubljani iz slovenske književnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo.

Uveljavil se je najprej kot prevajalec in interpret ruskih literarnih in filozofskih del. Prevajal je iz ruske, nemške (maturitetni jezik), francoske, angleške in hrvaške književnosti, največ dramatike: Gogolja, Gribojedova, Krležo, Molièrea, Nušića, Puškina, Alekseja Tolstoja in dela drugih pisateljev. Prevod Leonida Nikolajeviča Andrejeva Črne maske je postal libreto Kogojeve opere.

Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame Veronika Deseniška v Ljubljanskem zvonu (1924). 1922 je z Antonom Podbevškom in Marijem Kogojem ustanovil modernistično revijo Trije labodje, ki pa je po 2. številki zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prenehala izhajati. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo Kritika, v kateri so izšli polemični članki o umetnosti. V LZ je polemiziral s katoliškimi intelektualci (Aleš Ušeničnik, A. Vodnik, B. Vodušek), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje. Velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti.

Njegovo najvplivnejše delo je verjetno Kulturni problem slovenstva, izdano med diktaturo kralja Aleksandra leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost in avtonomnost proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo«. Povod je bil esej Otona Župančiča Adamič in slovenstvo, posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Hkrati pa je sprožil krizo v Ljubljanskem zvonu (COBISS), zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo Sodobnost. Jeseni 1934 je postal dramaturg ljubljanske Drame. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal Gledališki list in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi Dramaturški listki. Leta 1939 se je kot umetniški vodja lotil režije drame Striček Vanja Antona Pavloviča Čehova. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane; njegovo partizansko ime je bilo Saša.

Po vojni je kot prvi profesor 1946–50 predaval teoretično dramaturgijo na AIU (kasnejši AGRFT).

Politika

Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v Društvu prijateljev Sovjetske zveze (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v Osvobodilni fronti, katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, član delegacije na 2. zasedanju Avnoja v Jajcu, kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi Tito naziv maršal. Po vojni je imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec, predsednik ustvodajne skupščine LRS, 1946–1953 predsednik Prezidija Ljudske skuščine LR Slovenije, član Prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ 1945–53), član Sveta federacije 1967–74, član Predsedstva SRS 1974–82, član predsedstva republiške in zvezne SZDL. Leta 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja z demonstrativnim vstopom v Komunistično partijo. Od 1949 je bil redni član in 1952–76 predsednik SAZU (v tej vlogi je 1966–69 predsedoval svetu jugoslovanskih akademij, ki so ga skoraj vse sprejele za dopisnega člana, poleg romunske in vzhodnonemške); imel je tudi več kulturnopolitičnih funkcij: bil je upravnik Inštituta za literature SAZU (1950–64) in predsednik znanstvenega sveta Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede (ZRC) SAZU (do 1983), predsednik gledališkega festivala Sterijino pozorje v Novem Sadu (1956–81) in prvo leto tudi Borštnikovega srečanja v Mariboru (1970), predsednik Zveze književnikov Jugoslavije, zveznega odbora za mir itd. 1960 mu je J. Broz Tito podelil red junaka socialističnega dela, na ljubljanski univerzi je bil 1966 promoviran za častnega doktorja literarnih ved, SAZU pa ga je 1976 izvolila za častnega člana.

Na Titovo pobudo je povabil v vilo Bistrico nad Tržičem Miroslava Krležo. Povabil je še Marka Ristića in njihovo druženje je pripomoglo k razgraditvi našega socialističnega realizma. V polemiki o socialističnem realizmu proti Borisu Ziherlu in M. Lifšicu je zagovarjal umetniško avtonomijo, v zvezi z razkritjem povojnih pobojev pa je polemiziral z Edvardom Kocbekom in Heinrichom Böllom.

Literarna kritika in polemika

H kritiki, osnovnemu poklicu, se je vrnil 1952, ko je napisal estetsko in »politično« odklonilno kritiko in polemiko knjige Edvarda Kocbeka Strah in pogum in odklonilno kritiko knjige Juša Kozaka Lesena žlica. Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v ljubljanski Drami. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), in nihilizma. O vprašanjih moderne drame je polimiziral z Vladimirjem Kraljem (1961) in kritziral režijo Mileta Koruna Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski (1965). Polemično aktualni so bili tudi članki Iz dnevnika in K našemu trenutku (Delo 1965–67, 1971–73), kjer je obravnaval problematična vprašanja v kulturi in umetnost, zlasti svoj odnos do sodobne umetnosti.

Svoje spomine je skoraj petinosemdesetleten izdal v Obrazih (1979, razširjena izdaja 1985). Obudil je spomin samo na pokojne: brata Milana, Ivana Cankarja, ki ga je obiskoval na Rožniku (tu je pričevanje o Cankarjevem govoru v Narodnem domu), prijatelje Karla Dobido, Marija Kogoja, Ferda Kozaka, Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča ter vrsto sodobnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč na vse slovenstvo: katoliški krog (France Koblar, France Stelé, Ivan Prijatelj, Anton Vodnik, Franc S. Finžgar, Izidor Cankar), Rihard Jakopič, Anton Lajovic, Alojz Gradnik, Anton Novačan, Ivan Pregelj, Pavel Golia, Oton Župančič, Juš Kozak, Fran Albreht, Miran Jarc, Prežihov Voranc in edina ženska Lili Novy. Analitično je predstavil portretirančevo delo, analiziral svoj odnos do portretiranca in odnos portretiranca do njega. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi, razširjeni izdaji je dodal še druge že umrle: Srečko Kosovel (obudil svojo ljubezen do njegove sestre Karmele Kosovel), Lojz Kraigher, Stanko Leben, Igo Gruden, Vladimir Bartol (zgodba o nastanku Alamuta), Mile Klopčič, Ciril Kosmač, Miško Kranjec, Edvard Kocbek (kritično politični pogled), France Bevk.

Vidmarjev labodji spev je Mrtvaški ples (1983), ki ga je napisal po operaciji raka na črevesju v oseminosemdesetem letu. Iz zavesti minljivosti je pričel razmišljati o spevih smrti v slovenski poeziji. Pregledal jih je od Prešerna naprej.

Posmrtno so izšla njegova pisma Karmeli Kosovel, starejši sestri Srečka Kosovela in prijateljici Avgusta Černigoja, ki je študirala klavir v Münchnu, vanjo se je zaljubil po Srečkovi smrti.

Poročen je bil dvakrat. Prvič z Angelo Kosmatin (od 1921; umrla 1942), s katero je imel sina Tita (1929–1999, kulturni urednik Dela) ter še tri otroke, ki so umrli kot dojenčki. Druga žena je bila Nada Stritar (1917–1990, operna pevka), s katero je imel tri otroke: Rok (1944–), Nada, por. Mlač (1946–2003) in Živa (1949–, por. Trbižan). Nadi je posvetil spis Angleški kralj ter Esej o lepoti. V njem je predstavil temeljne kriterije, ki se jih je držal pri presojanju umetniških del.

Bibliografija knjižnih izdaj

Nagrade

Zunanje povezave

  • Josip Vidmar: Dr. France Prešeren: Esej. Ljubljana: DZS, 1954. Wikiverza.
  • Josip Vidmar: O Ivanu Cankarju. Ljubljana: CZ, 1976. Wikiverza.
  • Josip Vidmar na dLibu.
  • Zadravec Franc. »Vidmar Josip«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.

Opombe

  1. Brockhaus Enzyklopädie
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Slovenska biografijaZnanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. — ISSN 2350-5370
  3. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  4. Akademija umetnosti Berlin — 1696.
  5. Funkcija je primerljiva današnjemu predsedniku republike.
  6. Splošno žensko društvo 1901–1945, od dobrih deklet do feministk, 136–137. (COBISS)
  7. Josip Vidmar: Moj obraz. 451–460. (COBISS)

Viri

  • Patricija Maličev: Živa Vidmar: »Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!« Živa Vidmar o svojem očetu Josipu Vidmarju, slovenski kulturnopolitični osebnosti 20. stoletja. Delo, Sobotna priloga 1. 6. 2011.[1]
  • Jožica Grgič: Josip Vidmar: Komunizem – edina razumna izbira Delo 1. 6. 2011.[2]