Ivo Urbančič: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Rokosowski (pogovor | prispevki)
2.091 urejanj
biografske in bibliografske dopolnitve
Rokosowski (pogovor | prispevki)
2.091 urejanj
pravopis
Vrstica 23: Vrstica 23:
Po končani tehniški sednji šoli v [[Kranj]]u je eno leto v Beogradu poslušal predavanja iz komunikacijske tehnologije. Leta 1960 ga je Pučnik prepričal naj se vpiše na [[Univerza v Ljubljani|Univerzo v Ljubljani]], kjer je ob delu tehnologa tovarni študiral filozofijo. Med študijem je sodeloval s skupino mladih intelektualcev, imenovano Kritična generacija. Leta 1970 je [[doktorat|doktoriral]] na [[Univerza v Zagrebu|Univezi v Zagrebu]]. V letih 1969 in 1970 je študiral na [[Univerza na Dunaju|Univezi na Dunaju]], 1971-72 pa na [[Univerza v Kölnu|Univerzi v Kölnu]], kjer je sodeloval s [[Karl-Heinz Volkmann-Schluck|Karl-Heinzom Volkmann-Schluckom]]. V letu 1964 je začel raziskovati na Inštitutu za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani, kjer je postal 1970 znanstveni svetnik. Bil je kritičen do [[titoizem|titoizma]], kar mu je onemogočilo pedagoško delo na Univezi. Inštitut mu je uspelo preusmeriti v neke vrste zatočišče za kritične intelektualce. Med osebnostmi, ki jih je pripeljal nanj, je bil tudi [[Slavoj Žižek]].
Po končani tehniški sednji šoli v [[Kranj]]u je eno leto v Beogradu poslušal predavanja iz komunikacijske tehnologije. Leta 1960 ga je Pučnik prepričal naj se vpiše na [[Univerza v Ljubljani|Univerzo v Ljubljani]], kjer je ob delu tehnologa tovarni študiral filozofijo. Med študijem je sodeloval s skupino mladih intelektualcev, imenovano Kritična generacija. Leta 1970 je [[doktorat|doktoriral]] na [[Univerza v Zagrebu|Univezi v Zagrebu]]. V letih 1969 in 1970 je študiral na [[Univerza na Dunaju|Univezi na Dunaju]], 1971-72 pa na [[Univerza v Kölnu|Univerzi v Kölnu]], kjer je sodeloval s [[Karl-Heinz Volkmann-Schluck|Karl-Heinzom Volkmann-Schluckom]]. V letu 1964 je začel raziskovati na Inštitutu za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani, kjer je postal 1970 znanstveni svetnik. Bil je kritičen do [[titoizem|titoizma]], kar mu je onemogočilo pedagoško delo na Univezi. Inštitut mu je uspelo preusmeriti v neke vrste zatočišče za kritične intelektualce. Med osebnostmi, ki jih je pripeljal nanj, je bil tudi [[Slavoj Žižek]].


V 1980-ih je bil urednik pri [[Slovenska matica|Slovenski matici]], kjer je vodil prevod in prvo izdajo več zahodnih mislecev v slovenščino (Husserl, Heidegger), pomagal pa je izdati in prevesti celotno delo [[Friedrich Wilhelm Nietzsche|Nietzscheja]]. Ustanovil je Slovenskego fenomenološko društvo (prvi predsednik) in revijo ''Phainomena'' (prvi urednik).
V 1980-ih je bil urednik pri [[Slovenska matica|Slovenski matici]], kjer je vodil prevod in prvo izdajo več zahodnih mislecev v slovenščino (Husserl, Heidegger), pomagal pa je izdati in prevesti celotno delo [[Friedrich Wilhelm Nietzsche|Nietzscheja]]. Ustanovil je Slovensko fenomenološko društvo (prvi predsednik) in revijo ''Phainomena'' (prvi urednik).


V zgodnjih 1980-ih je bil med ustanovitelji alternativne ''[[Nova revija|Nove revije]]''. Leta 1987 je bil soavtor [[Nova revija 57|Prispevkov za slovenski nacionalni program]]. Leta 1989 je bil med ustanovitelji [[Slovenska demokratična zveza|Slovenske demokratične zveze]] (SDZ), ene prvih demokratičnih političnih strank, ki je nasprotovala [[komunizem|komunističnemu]] režimu v Sloveniji. Čepav po [[slovenska pomlad|slovenski pomladi]] ni sodeloval v aktivni politiki, je podpiral [[Slovenska demokratska stranka|Slovensko demokratsko stranko]] (SDS) in njenega predsednika [[Janez Janša|Janeza Janšo]]. Leta 2004 je bil soustanovitelj in prvopodpisnik [[liberalni konzervatizem|liberalno konzervativne]] civilno-družbene organizacije [[Zbor za republiko|Zbora za republiko]] (ZR).
V zgodnjih 1980-ih je bil med ustanovitelji alternativne ''[[Nova revija|Nove revije]]''. Leta 1987 je bil soavtor [[Nova revija 57|Prispevkov za slovenski nacionalni program]]. Leta 1989 je bil med ustanovitelji [[Slovenska demokratična zveza|Slovenske demokratične zveze]] (SDZ), ene prvih demokratičnih političnih strank, ki je nasprotovala [[komunizem|komunističnemu]] režimu v Sloveniji. Čepav po [[slovenska pomlad|slovenski pomladi]] ni sodeloval v aktivni politiki, je podpiral [[Slovenska demokratska stranka|Slovensko demokratsko stranko]] (SDS) in njenega predsednika [[Janez Janša|Janeza Janšo]]. Leta 2004 je bil soustanovitelj in prvopodpisnik [[liberalni konzervatizem|liberalno konzervativne]] civilno-družbene organizacije [[Zbor za republiko|Zbora za republiko]] (ZR).

Redakcija: 23:46, 9. maj 2017

Ivo Urbančič
Rojstvo12. november 1930({{padleft:1930|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})
Robič
Smrt7. avgust 2016({{padleft:2016|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1] (85 let)
Četrtna skupnost Vič[2]
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Italija
Poklicfilozof, prevajalec
ObdobjeFilozofija 20. in 21. stoletja
RegijaZahodna filozofija
Šola/tradicijafenomenologija
Glavna zanimanja
ontologija · etika · tehnologija · teorija sistemov
Vplivi
Vplival na

Ivan »Ivo« Urbančič [ívan ívo urbánčič], slovenski filozof in prevajalec, * 12. november 1930, Robič, † 7. avgust 2016[3].

Urbančič velja za enega od začetnikov slovenske fenomenološke šole. Njegova vloga pri razvoju filozofske misli je primerljiva z delom Mihaila Đurića ali Vanje Sutlića.

Življenje in delo

Rodil se je v kmečki družini. Ko je bil še otrok, se je njegova družina zaradi fašističnega preganjanja preselila v Kraljevino Jugoslavijo. Šest let so preživeli v Bistrici pri Bitoli, kjer so se naselili slovenski izseljenci iz Julijske krajine. Leta 1937 so se preselili v Črešnjevec pri Sloveski Bistrici. Tam se je mladi Ivo srečal z Jožetom Pučnikom, s katerim je bil dolgoletni prijatelj.

Po končani tehniški sednji šoli v Kranju je eno leto v Beogradu poslušal predavanja iz komunikacijske tehnologije. Leta 1960 ga je Pučnik prepričal naj se vpiše na Univerzo v Ljubljani, kjer je ob delu tehnologa tovarni študiral filozofijo. Med študijem je sodeloval s skupino mladih intelektualcev, imenovano Kritična generacija. Leta 1970 je doktoriral na Univezi v Zagrebu. V letih 1969 in 1970 je študiral na Univezi na Dunaju, 1971-72 pa na Univerzi v Kölnu, kjer je sodeloval s Karl-Heinzom Volkmann-Schluckom. V letu 1964 je začel raziskovati na Inštitutu za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani, kjer je postal 1970 znanstveni svetnik. Bil je kritičen do titoizma, kar mu je onemogočilo pedagoško delo na Univezi. Inštitut mu je uspelo preusmeriti v neke vrste zatočišče za kritične intelektualce. Med osebnostmi, ki jih je pripeljal nanj, je bil tudi Slavoj Žižek.

V 1980-ih je bil urednik pri Slovenski matici, kjer je vodil prevod in prvo izdajo več zahodnih mislecev v slovenščino (Husserl, Heidegger), pomagal pa je izdati in prevesti celotno delo Nietzscheja. Ustanovil je Slovensko fenomenološko društvo (prvi predsednik) in revijo Phainomena (prvi urednik).

V zgodnjih 1980-ih je bil med ustanovitelji alternativne Nove revije. Leta 1987 je bil soavtor Prispevkov za slovenski nacionalni program. Leta 1989 je bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze (SDZ), ene prvih demokratičnih političnih strank, ki je nasprotovala komunističnemu režimu v Sloveniji. Čepav po slovenski pomladi ni sodeloval v aktivni politiki, je podpiral Slovensko demokratsko stranko (SDS) in njenega predsednika Janeza Janšo. Leta 2004 je bil soustanovitelj in prvopodpisnik liberalno konzervativne civilno-družbene organizacije Zbora za republiko (ZR).

Izbrana dela

  • Evropski nihilizem, (Ljubljana 1971), (COBISS)
  • Leninova "filozofija", (Maribor 1971), (COBISS)
  • Poglavitne ideje slovenskih filozofov med sholastiko in neosholastiko (1971)
  • Predmetna teorija oziroma fenomenologija (1971)
  • Vprašanje umetnosti in estetike na prelomu sodobne epohe: estetska in filozofska misel Dušana Pirjevca, Ljubljana 1980, (COBISS)
  • Uvod v vprašanje naroda (Maribor 1981), (COBISS)
  • Neosholastika na Slovenskem (Ljubljana 1983), (COBISS)
  • Zaratustrovo izročilo I & II (Ljubljana, 1993 in 1996), (COBISS)/(COBISS)
  • Moč in oblast : iz pomnjenja konca in začetka (Ljubljana, 2000), (COBISS)
  • Nevarnost biti : krokiji o duhu evropskosti (Ljubljana, 2003), (COBISS)
  • Zgodovina nihilizma (Slovenska matica, 2011), (COBISS)
  • O krizi : epilog k Zgodovini nihilizma (Slovenska matica, 2012), (COBISS)
  • Razmišljanja v preddverju filozofije (Slovenska matica, 2014)

Sklici

  1. ↑ http://www.delo.si/kultura/knjiga/poslovil-se-je-filozof-ivan-urbancic.html
  2. ↑ https://www.najdigrob.si/slovenski-grobovi/1083/ivan-urbancic
  3. ↑ »Poslovil se je filozof Ivan Urbančič«. Delo.si. 8. avgust 2016. Pridobljeno 8. avgusta 2016.

Zunanje povezave


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ivo_Urbančič&oldid=4850341«