Usoda

Usoda je kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati. (Fran)

Etimologija

Poimenovanje usoda izhaja iz latinščine in sicer ‛fatum, fors, fortuna’ (19. stol.) ter pomeni usoda, usoden, usodnost. Sorodno je v hrvaščini ùsud ‛usoda’. Izpeljana pa je iz usodīti ‛prisoditi, določiti (o usodi)’, kar je sestavljeno iz u- ‛pri, dol’ in soditi. Pomensko podobno je motivirano hrvaško, srbsko sȕdbina, sudbìna ‛usoda’, kar je prek sȕdba izpeljano súditi ‛soditi’. (Fran)

Usoda in filozofija

Usoda je v splošnem filozofskem smislu nujno zaporedje, katerem je podvrženo vsako bitje. Po definiciji je usodno tisto, na kar ne moremo vplivati. Je racionalna, vendar skrita tistemu, ki v njej sodeluje. Pojem usode je imel ključno vlogo v stoicizmu, kjer so verjeli, da je substanca sveta pasivna materija, ki jo oživlja bog, zakon, usoda in ji ni mogoče ubežati, zato naj bi modri ljudje sprejeli usodo, na pa se ji upirali ali jo skušali spremeniti. V filozofiji je z usodo povezan tudi pojem fatum (lat. usoda), ki je prepričanje da so dogodki in človekovo delovanje odvisni od absolutnega vzroka. To prepričanje je fatalizem, ki za razliko od determinizma vse dogodke vodi v isto izhodišče, ki pa je lahko tudi neka svobodna volja npr. božja volja.

Usoda in literatura

Usoda je igrala veliko vlogo v številnih literarnih delih. V antični Grčiji so na potek zgodbe velikokrat vplivale različne legende, ki so jih junaki zaman skušali spremeniti. Taka upodobitev usode je prisotna v mnogih delih, v Kralju Ojdipu, Iliadi, Odpiseji, Teogoniji. Poleg teh, je koncept usode predstavljen tudi v starodavnih kitajskih delih, predvsem v Liezi, Mengzi, in Zhuangzi. Prav tako je v Italiji Verdi napisal opero Moč usode, ki je narejena po delu španskega pisatelja Duque de Rivasa, ki vključuje pojem usode. V Angliji je usoda v literaturi prisotna v tragediji Shakespeara Macbeth, v romanu Thomasa Hardyja Čista ženska, v drami Samuela Becketta Konec igre in v W. W. Jacobsovi kratki zgodbi The Monkey's paw. V Ameriki se usoda že v zasnovi pojavi v romanu Thorntona Wilderja Most svetega kralja Ludovika. Tema usode pojavlja tudi v nemški literaturi pri Hermanu Hesseju, v delih Siddharta in Igra steklenih biserov.

Usoda in mitologija

V Vedah je predstava, da je kontiuniranost človeškega življenja koncipirana kot izvlečena nit, ki jo spletejo ženske boignje usode Urth, Verthandl in Skuld (Usoda, Bitje in Nujnost oz. sedanjost, preteklost in prihodnost). Njihova naloga je presti niti, ki določajo usodo novorojenčka.

Slovanska mitolotija

V Slovanski mitologiji je usoda največkrat povezana s časom smrti in načinom umiranja. Redkeje pa usoda določa tudi ostale okoliščine človekovega življenja. Stari Slovani so verovali, da njihovo usodo določajo sojenice (tudi rojenice, jesenice, rožanice). To so tri vile, ki ob otrokovem rojstvu odločajo o njegovi usodi (o sreči in nesreči v življenju, premoženskem stanju ter času in načinu smrti). Predstava o sojenicah je zelo razširjena. Po našem izročilu naj bi, podobno kot v antičnih mitih:

• prva sojenica nasnula niti življenja--> Kloto
• druga naj bi jih predla--> Lahezis
• tretja pa ob smrti prerezala--> Atropa

Grška mitologija

Grška mitologija je, podobno kot v slovanski mitologiji, usodo poosebila v tri stare ženice (mojre - sojenice). Kloto je predla življenjsko nit, Lahezis jo je vlekla in tako delila usodo, Atropa pa jih je prerezala. V Antični Grčiji imajo pomembno vlogo prerokbe, ki jih je v Apolonovem templju Delfi prerokovala Pitija, ki je veljala za svečenico. V grških tragedijah se usoda pogosto uresniči tudi, ko si junaki prizadevajo za nasprotno (npr. Kralj Ojdip), v Homerjevih epih pa je usoda sila, ki lahko kontrolira celo bogove.

Usoda in religija

V monoteizmu je usoda pogosto enačena s predestinacijo.

Hinduizem

Večina hindujcev verjame, da so določene stvari v življenju, npr. družbeni položaj, zdravje, število otrok, partner, smrt itd. določeni pred rojstvom. Bodisi z usodo, bodisi z našim predhodnim obnašanjem. Eden od pomembnih izrazov v hinduizmu je divam ("od bogov", "božansko"), kar se je s časom spremenilo v pomen "tega, kar so določile nadnaravne sile".