Kučukkajnarški mir: Razlika med redakcijama
infopolje |
nadaljevanje |
||
| Vrstica 24: | Vrstica 24: | ||
'''Kučukkajnarški mir''' ([[Ruščina|rusko]] Кючу́к-Кайнарджи́йский мир, Kjučuk-Kajnardžijski mir, [[Turščina|turško]] Küçük Kaynarca Antlaşması) je bila mirovna pogodba, ki sta jo [[21. julij]]a [[1774]] v Küçük Kaynarci (sedaj Kajnardža, [[Bolgarija]]) podpisali [[Rusko carstvo]] in [[Osmansko cesarstvo]]. Po nedavnem turškem porazu v [[bitka pri Kozludži|bitki pri Kozludži]] se je uradno končala [[Rusko-turška vojna (1768-1774)]] in označila poraz Osmanskega cesarstva v boju proti Rusiji.<ref name=ref1> Ömer Lütfi Barkan (1985). ''Ord. Prof. Ömer Lütfi Barkan'a armağan'' (v turščini). Istanbul University. str. 48. </ref> Rusko stran je predstavljal feldmaršal Rumjancev, turško pa Musul Zade Mehmed Paša.<ref name=ref1/> Pogodba je bila veliko ponižanje za nekoč mogočno osmansko državo in znanilec kasnejših konfliktov med Osmani in Rusi. Za rusko stran je bila samo eden od mnogo poskusov za prevzem oblasti na osmanskem ozemlju. |
'''Kučukkajnarški mir''' ([[Ruščina|rusko]] Кючу́к-Кайнарджи́йский мир, Kjučuk-Kajnardžijski mir, [[Turščina|turško]] Küçük Kaynarca Antlaşması) je bila mirovna pogodba, ki sta jo [[21. julij]]a [[1774]] v Küçük Kaynarci (sedaj Kajnardža, [[Bolgarija]]) podpisali [[Rusko carstvo]] in [[Osmansko cesarstvo]]. Po nedavnem turškem porazu v [[bitka pri Kozludži|bitki pri Kozludži]] se je uradno končala [[Rusko-turška vojna (1768-1774)]] in označila poraz Osmanskega cesarstva v boju proti Rusiji.<ref name=ref1> Ömer Lütfi Barkan (1985). ''Ord. Prof. Ömer Lütfi Barkan'a armağan'' (v turščini). Istanbul University. str. 48. </ref> Rusko stran je predstavljal feldmaršal Rumjancev, turško pa Musul Zade Mehmed Paša.<ref name=ref1/> Pogodba je bila veliko ponižanje za nekoč mogočno osmansko državo in znanilec kasnejših konfliktov med Osmani in Rusi. Za rusko stran je bila samo eden od mnogo poskusov za prevzem oblasti na osmanskem ozemlju. |
||
Rusija je morala Osmanskemu cesarstvu vrniti [[Moldavija|Moldavijo]] in [[Vlaška|Vlaško]], vendar je dobila pravico do zaščite [[Pravoslavje|pravoslavnih kristjanov]] v Osmanskem cesarstvu<ref name=ref3>Hurewitz, J.C. (1975). ''The Middle East and North Africa in World Politics: A Documentary Record'' (v turščini). New Haven: Yale University Press.</ref> in pravico do posredovanja v Moldaviji in Vlaški zaradi zlorab turških oblasti. Rusija je pridobljene pravice za zaščito kristjanov uporabila predvsem v obdonavskih kneževinah Vlaški in Moldaviji, zlasti med vladanjem zadnjih [[Fanarioti|fanariotskih]] knezov in po grški vojni za neodvisnost (1821-1829). Leta 1787 je sultan [[Abdul Hamid I.]] zaradi naraščajočih sovražnosti Rusiji napovedal novo vojno.<ref name=ref4>Hoiberg, Dale H., urednik (2010). ''Abdulhamid I.'' Encyclopædia Britannica. I: A-ak Bayes (15. izdaja). Encyclopedia Britannica Inc. str. 22. ISBN 978-1-59339-837-8.</ref> |
|||
Na [[Kavkaz]]u je Rusija dobila [[Kabardino-Balkarija |Kabardijo]], neomejeno suverenost nad pristaniščema [[Azov]] in [[Enikale]] ka Kerškem polotoku na [[Krim, Ukrajina|Krimu]] in del pokrajine Edisan med rekama [[Bug]] in [[Dnjeper]] ob izlivu Dnjepra,<ref name=ref4/> vključno s pristaniščem [[Herson]]. Rusija je z njim dobila svoje drugo pristanišče na [[Črno morje|Črnem morju]], ki zdaj ni bilo več v popolni osmanski domeni. |
|||
Z [[Niška pogodba|Niško pogodbo]], podpisano leta 1739, je morala Rusija Osmanskemu cesarstvu vrniti Krim in Moldavijo. Dovolili so ji zgraditi pristanišče Azov, vendar brez utrdb in pravic do vojnega ladjevja na Črnem morju. Vse omejitve iz Niške pogodbe so bile s Kučukkajnarško pogodbo ukinjene. Razen tega je Rusija dobila pravico do plovbe skozi Dardanele, pravoslavni kristjani pa pravico, da plujejo pod rusko zastavo. Dogovorjena je bila tudi gradnja ruske pravoslavne cerkve v [[Istanbul]]u, ki se ni nikoli udejanila. Bukovino je Rusija leta 1775 prepustila Avstriji.<ref name=ref4/> |
|||
==Sklici== |
==Sklici== |
||
{{sklici| |
{{sklici|2}} |
||
{{Normativna kontrola}} |
{{Normativna kontrola}} |
||
Redakcija: 16:40, 15. januar 2017
 Osmansko cesarstvo (zeleno) je moralo Ruskemu carstvu odstopiti nekaj ozemlja (rdeče-zelene črte) na azijski in evropski fronti. Krimski kanat (rumeno-zelene črte) je dobil neodvisnost, čeprav je v resnici postal ruski satelit in bil leta 1783 priključen k Rusiji. | |
| Vrsta pogodbe | trgovinski in mirovni sporazum |
|---|---|
| Datum podpisa | 21. julij 1774 |
| Lokacija | Küçük Kaynarca, sedaj Kajnardža, Bolgarija |
| Pogajalci |
|
| Podpisniki | • .svg){kind=small} Pjotr Rumjancev
•  Muhsinzade Mehmed Paša |
| Stranke | • Rusko carstvo
• Osmansko cesarstvo |
Kučukkajnarški mir (rusko Кючу́к-Кайнарджи́йский мир, Kjučuk-Kajnardžijski mir, turško Küçük Kaynarca Antlaşması) je bila mirovna pogodba, ki sta jo 21. julija 1774 v Küçük Kaynarci (sedaj Kajnardža, Bolgarija) podpisali Rusko carstvo in Osmansko cesarstvo. Po nedavnem turškem porazu v bitki pri Kozludži se je uradno končala Rusko-turška vojna (1768-1774) in označila poraz Osmanskega cesarstva v boju proti Rusiji.[1] Rusko stran je predstavljal feldmaršal Rumjancev, turško pa Musul Zade Mehmed Paša.[1] Pogodba je bila veliko ponižanje za nekoč mogočno osmansko državo in znanilec kasnejših konfliktov med Osmani in Rusi. Za rusko stran je bila samo eden od mnogo poskusov za prevzem oblasti na osmanskem ozemlju.
Rusija je morala Osmanskemu cesarstvu vrniti Moldavijo in Vlaško, vendar je dobila pravico do zaščite pravoslavnih kristjanov v Osmanskem cesarstvu[2] in pravico do posredovanja v Moldaviji in Vlaški zaradi zlorab turških oblasti. Rusija je pridobljene pravice za zaščito kristjanov uporabila predvsem v obdonavskih kneževinah Vlaški in Moldaviji, zlasti med vladanjem zadnjih fanariotskih knezov in po grški vojni za neodvisnost (1821-1829). Leta 1787 je sultan Abdul Hamid I. zaradi naraščajočih sovražnosti Rusiji napovedal novo vojno.[3]
Na Kavkazu je Rusija dobila Kabardijo, neomejeno suverenost nad pristaniščema Azov in Enikale ka Kerškem polotoku na Krimu in del pokrajine Edisan med rekama Bug in Dnjeper ob izlivu Dnjepra,[3] vključno s pristaniščem Herson. Rusija je z njim dobila svoje drugo pristanišče na Črnem morju, ki zdaj ni bilo več v popolni osmanski domeni.
Z Niško pogodbo, podpisano leta 1739, je morala Rusija Osmanskemu cesarstvu vrniti Krim in Moldavijo. Dovolili so ji zgraditi pristanišče Azov, vendar brez utrdb in pravic do vojnega ladjevja na Črnem morju. Vse omejitve iz Niške pogodbe so bile s Kučukkajnarško pogodbo ukinjene. Razen tega je Rusija dobila pravico do plovbe skozi Dardanele, pravoslavni kristjani pa pravico, da plujejo pod rusko zastavo. Dogovorjena je bila tudi gradnja ruske pravoslavne cerkve v Istanbulu, ki se ni nikoli udejanila. Bukovino je Rusija leta 1775 prepustila Avstriji.[3]
Sklici
- ↑ 1,0 1,1 Ömer Lütfi Barkan (1985). Ord. Prof. Ömer Lütfi Barkan'a armağan (v turščini). Istanbul University. str. 48.
- ↑ Hurewitz, J.C. (1975). The Middle East and North Africa in World Politics: A Documentary Record (v turščini). New Haven: Yale University Press.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Hoiberg, Dale H., urednik (2010). Abdulhamid I. Encyclopædia Britannica. I: A-ak Bayes (15. izdaja). Encyclopedia Britannica Inc. str. 22. ISBN 978-1-59339-837-8.
