Arhaična Grčija

Zgodovina Grčije
Neolitska Grčija	7000–3200 pr. n. št.
Minojska doba	2200–1450 pr. n. št.
Mikenska doba	1600/1550–1200/1120 pr. n. št.
Grška temna doba	1200/1120–776 pr. n. št.
Arhaična Grčija	776–500 pr. n. št.
Klasična Grčija	500–323 pr. n. št.
Helenistična Grčija	323–146 pr. n. št.
Rimska Grčija	146 pr. n. št.–324 n. št.
Bizantinsko cesarstvo	324–1453
Osmanska Grčija	1453–1832
Moderna Grčija	po 1832
Teme
Grški jezik	Grška književnost
Vojaška zgodovina	Imena Grkov

Arhaična Grčija je bilo obdobje v grški zgodovini, ki je trajalo od 8. stoletja pr. n. št. do drugega perzijskega vdora v Grčijo 480 pred našim štetjem, del grško-perzijskih vojn, med grško temno dobo in klasično Grčijo. Obdobje se je začelo z veliko rastjo grškega prebivalstva in vrsto pomembnih sprememb, ki so nastale v grškem svetu ob koncu osmega stoletja kot povsem neprepoznavne z vidika začetka tega stoletja. Po mnenju Anthonyja Snodgrassa je arhaična doba v antični Grčiji omejena z dvema revolucijama v grškem svetu. Začelo se je z »strukturno revolucijo«, ki je »narisala politični zemljevid grškega sveta« in vzpostavila poleis, izrazito grške mestne države in se končala z intelektualno revolucijo klasičnega obdobja.

Arhaično obdobje prikazuje razvoj grške politike, gospodarstva, mednarodnih odnosov, bojevanja in kulture. Je postavilo temelje za klasično obdobje tako politično kot kulturno. V arhaičnem obdobju se je razvila grška pisava, v kateri je bila napisana ohranjena zgodnja grška literatura, monumentalno kiparstvo, začelo se je rdečefiguralno lončarstvo, hoplit postane jedro grške vojske. V Atenah Solon izvaja najzgodnejše institucije demokracije, Klistenove reforme na koncu arhaičnega obdobja prinesejo atensko demokracijo, kot je bila v klasičnem obdobju. V Šparti mnoge institucije uvedejo Likurgove reforme, regija Mesenija je padla pod nadzor Šparte, uveden je bil razred helotov, ustanovljena je bila Peloponeška liga, zaradi česar je Šparta postala dominantna sila v regiji.

Zgodovina

Gimnazij in palaestra v Olimpiji, mesto antičnih olimpijskih iger. Arhaično obdobje se običajno začne s prvo olimpijado.

Beseda arhaičen izhaja iz grške besede archaios, kar pomeni 'star'. To se nanaša na obdobje v starogrški zgodovini pred klasičnim. Za obdobje na splošno velja, da je trajalo od začetka 8. stoletja do začetka 5. stoletja pr. n. št., s prvimi olimpijskimi igrami leta 776 pred našim štetjem in drugim perzijskim vdorom v Grčijo leta 480 pred našim štetjem, kar tvori fiktiven začetni in končni datum. Za arhaično obdobje je dolgo časa veljalo, da je bilo manj pomembno in zgodovinsko zanimivo kot klasično obdobje, in so ga predvsem preučevali kot predhodnika slednjega. V zadnjem času pa so arhaično Grčijo začeli študirati zaradi njenih dosežkov. S to ponovno presojo pomembnosti arhaičnega obdobja so nekateri znanstveniki nasprotoval izrazu arhaičen, zaradi pomena v angleščini kot primitivno in zastarelo. Noben predlagan izraz ni pridobil široke podpore, zato je izraz še vedno v uporabi.

O arhaičnem grškem obdobju nimamo veliko pisnih dokazov. Imamo napisane opise življenja v obdobju v obliki poezije in epigrafskih zapisov, vključno z deli zakonikov, napisov na votivnih darilih in epigramov vpisanih v grobnicah. Vendar nobeden od teh dokazov ni v količini, kot ga imamo za klasično obdobje. Kar manjka v pisnih dokazih, pa nadomeščajo bogate arheološke najdbe iz arhaičnega grškega sveta. Kjer velik del našega znanja klasične grške umetnosti izvira iz kasnejših rimskih kopij, je vsa ohranjena arhaična grška umetnost original.

Drugi viri za obdobje so opisi zabeleženi pri poznejših grških pisateljih, kot je Herodot. Vendar pa ti opisi niso del kakršne koli oblike zgodovine, kot bi jo prepoznali danes; Herodotovim opisom ni vedno verjeti. Herodot ni nikoli zapisal nobenega datuma pred 480 pr. n. št.

Politični razvoj

Slika:Detail from sophilos dinos zeus hera poseidon.jpg

Detajl iz arhaične grške črnofiguralne keramike dinos (vinska posoda) s prvo kočijo v procesiji, ki nosi Zevsa in Hero, in drugo ki nosi Pozejdona in Amfitrito, 580-570 pr. n. št.

Politično se je v arhaičnem obdobju razvil polis (ali mestna država) kot prevladujoča enota politične organiziranosti. Številna mesta po vsej Grčiji so prišla pod oblast avtokratskih voditeljev, ki so se imenovali tirani. V obdobju se je razvilo tudi pravo in sistem komunalnega odločanja, z zgodnjim dokazom za zakonike in ustavne strukture. Do konca arhaičnega obdobja sta se tako atenska kot špartanska ustava se zdi, razvili v svoji klasični obliki.

Razvoj polisov

Arhaično obdobje je pomembno za razvoj urbanizacije in koncepta polis, kot je bilo uporabljeno v klasični Grčiji. V Solonovem času, če ne prej, beseda polis dobi svoj klasični pomen in čeprav je bil pojav polis kot politične skupnosti še vedno v teku, je bil polis kot mestno središče produkt osmega stoletja. Vendar polis v arhaičnem obdobju ni postal prevladujoča oblika družbeno-politične organizacije po vsej Grčiji, na severu in zahodu države je postal prevladujoč šele v klasičnem obdobju.

Proces urbanizacije v arhaični Grčiji znan kot sinojkizem - združitev več manjših naselij v eno samo mestno središče - je potekal v večjem delu Grčiji v 8. stoletju pr. n. št.. Oba Atene in Argos, na primer, sta se začela povezovati s posameznimi naselji po koncu tega stoletja. V nekaterih naseljih je to fizično poenotenje označeno z gradnjo obrambnega mestnega obzidja, kot se je zgodilo v Smirni sredi 8. stoletja in Korintu do sredine 7. st. pr. n. št..

Zdi se, da lahko razvoj polis kot družbeno-politične strukture, ne pa zgolj geografskega poenotenja, pripišemo urbanizaciji, kot tudi znatnemu povečanju prebivalstva v osmem stoletju. Ta dva dejavnika sta ustvarila potrebo po novih oblikah politične organiziranosti, saj so politični sistemi iz začetka arhaičnega obdobja hitro postali nedelujoči.

Atene

Glej tudi: Atene § Zgodovina

Solon, arhaični zakonodajalec in pesnik, ki je reformiral atensko ustavo v začetku 6. st. pr. n. št..

Čeprav je bilo v začetku klasičnega obdobja mesto Atene tako kulturno kot politično dominantno, vse do poznega 6 stoletja pr. n. št.to ni bila vodilna sila v Grčiji.

Poskus državnega udara, ki ga je vodil Kilon Atenski je najzgodnejši dogodek v atenski zgodovini, ki je jasno potrjen v antičnih virih, in se je odvijal okoli 636. V tem času se zdi, da se je atenska monarhija že končala in jo je zamenjal arhont kot najpomembnejši izvršilni uradnik v državi, čeprav je bil le član eupatridae, to je atenske aristokracije.

Prve zakone v Atenah je določil Drakon v letu 621/0, a zakon o umoru je bil edini, ki je preživel klasično obdobje. Drakonov zakon je bil namenjen zamenjavi osebnega maščevanja kot prvi in edini odziv posameznika na kaznivo dejanje, storjeno proti njemu. Zakon pa ni uspel preprečiti napetosti med bogatimi in revnimi, ki so bile spodbuda za Solonove reforme.

V 594/3 pr. n. št. je Solon postal arhont in mediator. Kaj točno je sestavljalo njegove reforme, je negotovo. Trdil je, da so prevzeli horoi brezplačno zemljišča, vendar natančen pomen horoi ni znan, še več njihova odstranitev se zdi, da so bila del problema hektemoroi - druge besede, katere pomen je nejasen. Solon je nakazal tudi odpravo suženjstva za dolžnike in določil meje, kdaj se lahko odobri atensko državljanstvo.

Solon je tudi sprožil radikalno ustavno reformo, ki bo nadomestila plemenito rojstvo kot kvalifikacijo za uradnika z dohodki. Najrevnejši - imenovani thetes – niso mogli postati uradniki, čeprav so se lahko udeležili skupščine in sodišča, medtem ko so najbogatejši razred - pentacosiomedimni - bili ljudje, ki izpolnjujejo pogoje, da so postali zakladnik in morda arhont . Solon je ustanovil tudi Svet štiristotih, ki je bil odgovoren za razpravo o predlogih, ki so lahko prišli pred skupščino. Končno, Solon je bistveno zmanjšal pristojnosti arhonta pri dajanju državljanom pravice do pritožbe; njihov primer je bil obravnavan na skupščini.

Antična Šparta

Špartanska ustava je dobila obliko, ki jo bo imela v klasičnem obdobju, med 8. stoletjem pr. n. št.. Prva mesenijska vojna je verjetno potekala od približno 740 do 720 pred našim štetjem. Okrepila se je pristojnost geruzija (naziv za senat v Šparti) proti skupščini, zasužnjili so prebivalce Mesenije kot helote. Približno v istem času so efori (naziv za visokega državnega uradnika v Šparti) dobil pooblastila za omejevanje ukrepov kraljem Šparte.

Kolonizacija

Območja naseljena z Grki ob koncu arhaičnega obdobja

V 8. in 7. stoletju pr. n. št. so se Grki začeli širiti po Sredozemlju, Marmarskem morju in Črnem morju. Ne le kot trgovci, ampak so se tudi naseljevali. Te grške kolonije niso bi bile kot rimske kolonije odvisne od matičnega mesta, ampak so bile neodvisne mestne države v svojem imenu.

Grki so se naselili zunaj Grčije na dva različna načina. Prvi so bila stalna naselja, ki so jih ustanovili Grki, in so bila oblikovana kot neodvisne polis. Druga oblika je bila, kar zgodovinarji imenujejo kot emporia; trgovska postojanka, ki so jo zasedali tako Grki kot drugi in so se v prvi vrsti ukvarjali s proizvodnjo in prodajo blaga. Primeri slednjega tipa naselja so našli na Al Mina na vzhodu v današnji severni Siriji in Pithekoussai, otok v Tirenskem morju. Prve grške kolonije so bile na Siciliji. Mnoge od njih so ustanovili ljudje iz Halkide, pa so bile tudi druge grške države, kot sta bila Korint in Megara, odgovorne za zgodnje kolonij na tem območju. Do konca 8. stoletja pr. n. št. so bila grška naselja v južni Italiji že uveljavljena. V 7. stoletju pr. n. št. so se grški kolonisti razširili na področja, ki so bila naseljena. Na zahodu so kolonije ustanovili skoraj do Marseillesa. Na vzhodu v severnem Egejskem morju, Marmarskem in Črnem morju. Prevladujoči kolonizator v teh krajih je bil Milet. Ob istem času so zgodnje kolonije kot Sirakuze in Megara Hyblaia začele turi same ustanavljati kolonije.

Sicilija in južna Italija sta bili med največjimi območji grške kolonizacije. V južni Italiji je bilo dejansko toliko grških naselij, da je bila v antiki znana kot Magna Graecia - "Velika Grčija". Ugotovljeno je bilo, da je v zadnjem četrtletju 8. stoletja nastala povprečno ena kolonija vsako drugo leto in grške koloniste še vedno najdemo mestih v Italiji do srede 5 stoletja pr. n. št..

Tiranija

Slika zgodbe o Gigu kot jo je povedal Herodot. Gig, kralj Lidije v poznem 8. in zgodnjem 7. stoletju pred našim štetjem, je bil prvi vladar, ki se je imenoval tiran v grški literaturi.

Arhaična Grčija se je od sredine 7. stoletja pr. n. št. včasih imenovala »doba tiranov«. Beseda τύραννος (tyrannos, od tod ime 'tiran') se je prvič pojavila v grški literaturi v Arhilohovi pesmi, ki v lidijski pisava opisuje vladarja Giga. Najstarejši grški tiran je bil Kipsel, ki je prevzel oblast z državnim udarom leta 655 pred našim štetjem. Sledila je vrsta drugih sredi 7. stoletja, kot so Ortagor v Sikionu in Teagen iz Megare. [43]

Znane so različne razlage za vzpon tiranije v 7. st. pr. n. št.. Najbolj priljubljena od teh razlag sega do Aristotela, ki je trdil, da so bili tirani vladarji, ki so jih ustoličili ljudje v odgovor na plemstvo, vse manj sprejemljiva. Ker ni dokazov o tem, da je bilo plemstvo vedno bolj arogantno v tistem obdobju, so moderne razlage tiranije poskušale najti druge razloge za nemire med ljudmi. Drews trdi, da so tirane postavili posamezniki, ki so imeli zasebno vojsko in da zgodnji tirani niso potrebovali podpore ljudi, medtem ko Hammond meni, da so tirani posledica notranjih spopadov med rivalskimi oligarhi, ne pa med oligarhi in ljudmi.

Vendar pa so v zadnjem času zgodovinarji začeli dvomiti v obstoj »dobe tiranov« v 7. st. pr. n. št.. V arhaičnem obdobju grška beseda tyrannos, po mnenju Victorja Parkerja, ni imela negativne konotacije, ki jo je pridobila v času, ko je Aristotel napisal svojo ustavo za Atenci. Ko je Arhiloh uporabil besedo tiran, je bil to sinonim za anax (arhaična grška beseda za 'kralj'). Parker datira prvo uporabo besede tyrannos v negativnem smislu v prvi polovici 6. stoletja pr. n. št., vsaj petdeset let po tem, ko je Kipsel prevzel oblast v Korintu. Šele v času Tukidida so besedi tyrannos in basileus ('kralj') dosledno razlikovali. Podobno je Greg Anderson trdil, da arhaični grški tirani niso veljali za nezakonite vladarje in jih ni mogoče razlikovati od drugih vladarjev v istem obdobju.

Demografija

Apolonov tempelj v Paestumu v Magna Graeciai (Italija), 6. st. pr. n. št.

Grško prebivalstvo se je v 8. stoletju podvojilo, kar je povzročilo več in večja naselja kot prej. To je bil del širšega pojava rasti prebivalstva v celotni sredozemski regiji v tem času, katerega vzrok je bil lahko klimatska sprememba, ki je potekala med 850 in 750 pr. n. št., ki je regiji prinesla hladnejše in bolj mokro podnebje. Prebivalstvo se je širilo na neobdelana zemljišča v Grčiji in je bilo vzrok za kolonizacijo v tujini.

Dokazi iz človeških ostankih kaže, da se je povprečna starost ob smrti v arhaičnem obdobju povečala, vendar ni jasen trend za druge ukrepe zdravja. Velikost hiš kaže na blaginjo v družbi; v 8. in 7. stoletju je povprečna velikost hiše ostala nespremenjena - okoli 45-50 m², vendar se je število zelo velikih in zelo majhnih hiš povečalo, kar kaže na vse večjo gospodarsko neenakost. Od konca 7. stoletja se je ta trend obrnil, hiše so bile grajene tesno skupaj.

Gospodarstvo

Kmetijstvo

Sfinga-nagrobna plošča - stela (višina: 423,4 cm) mlade in majhne deklice, Atika, c. 530 pr. n. št., Metropolitan Museum of Art, (New York)

Viksov krater, pomembna grška bronasta posoda za mešanje vina najdena v grobu halštatske/ La Tène kulture Lady of Vix, Burgundija, Francija, c. 500 pr. n. št.

V arhaičnem obdobju še niso bile vse primerne njive v Grčiji obdelane. Zdi se, da so bile majhne, kohezivne enote, skoncentrirane v bližini naselij. Bile so zelo raznolike, rastla je široka paleta pridelkov istočasno, da bi zagotovili porabo človeških virov skozi vse leto in da ne bi, zaradi izpada katerega pridelka ne bilo preveč hudo. Kolobarjenje je bilo v navadi, izmenično so gojili stročnice in žita (ječmen in zdrob), vsako drugo leto je bilo zemljišče v prahi. Poleg teh so kmetje gojili vinsko trto, oljke, sadje in zelenjavo, ter poljščine za prodajo v lokalnih centrih in v tujini. Živinoreja je bilo drugotnega pomena. Ovce in koze, še posebej, so bili gojene za meso, mleko, volno in gnojilo, vendar jih je bilo težko vzdrževati, velike črede so bile znak izjemnega bogastva. Skupina volov je znatno povečala kmetijsko proizvodnjo, vendar je bila draga za vzdrževanje. Konji in velike črede goveda so bile domena zelo bogatih.

Ta vzorec se je verjetno razvil pred začetkom obdobja in ostal razmeroma dosledno ves čas. Ideja, da je sledilo obdobje pastirstva in da je kmetijstvo postalo prevladujoče med arhaičnim obdobjem, ni podprto z arheološkimi ali literarnimi dokazi. Nobene tehnološke inovacije v kmetijstvu se niso pojavile razen morda povečana uporaba železnega orodja in intenzivnejša uporaba gnojil.

Glavni vir za delo v kmetijstvu v obdobju v Heziodovem Delo in dela prosti dnevi, daje vtis zelo majhnih samooskrbnih gospodarstev, na katerih lastnik opravlja večino dela sam; malo zapisov razkriva, da je bilo velik del proizvodov, ki so se prodajali za dobiček, pridobljeno s sužnji (douloi ali dmoes), velik del časa je lastnik preživel stran od kmetije. Delo sužnjev so dopolnili z delavci, ki so delali za plače, kot zakupniki (imenovani hektemoroi v Atenah) ali za odplačilo dolgov; zdi se, da se je ta praksa v osmem stoletju povečala z rastjo prebivalstva in povečanim številom del, ki so bila na voljo, in se okrepila v sedmem stoletju z razvojem pravno obvezujočih dolgov; status delavcev je vse bolj postajal vir socialnih nemirov.

Trgovina

V poznem 8. stoletju pr. n. št. je arhaični grški svet postal vključen v aktivno trgovinsko mrežo po vsem Egejskem morju. Ta trgovina je bila vir vpliva orientalizacije na grško umetnost v zgodnjem delu arhaičnega obdobja. Medtem je bila na zahodu v razcvetu trgovino med Korintom in Magno Graecio v južni Italiji in na Siciliji.

Vzhodna trgovina je zajemala predvsem grške otoke, Egina na primer, deluje kot posrednik med vzhodom in grško celino. Vzhodne grške države so postale zelo uspešna po šestem stoletju zaradi trgovine z Azijo in Egiptom. Od celinskih mest so bila pomembna predvsem obalna mesta, predvsem Korint.

V zgodnjem arhaičnem obdobju Aten se zdi, še niso bile posebej aktivno vključene v to vzhodno trgovino, saj je bilo do začetka 7 stoletja najdeno zelo malo primerov iz uvoza. Po drugi strani pa je bilo v bližini Evboje teh trgovinskih povezav z vzhodom veliko že v prvi polovici osmega stoletja, najstarejšo lončenino iz grških otokov najdemo na Al Mini v sodobni Siriji iz Evboje.

Od 6. stoletja je bila Grčija del trgovske mreže, ki je obsegala celotno Sredozemlje. Lakonijska keramika je bila najdena celo v Marseillu in Kartagini na zahodu, Kreti na jugu in Sardu na vzhodu. [71

Denar

Na začetku arhaičnega obdobja kovancev še niso izumili. Grki so za vrednotenje predmetov ali glob uporabljali nekatere dragocene predmete, kot so vol, tripod in kovinsko bodalo. Kot na Bližnjem vzhodu, so na začetku šestega stoletja uporabljale kot menjalno sredstvo plemenite kovine, najprej zlato, predvsem pa srebro. Teža teh plemenitih kovin je bila izmerjena z uporabo standardnih enot, imenovanih glede na vrednost v smislu kovinskih koščkov (obeloi) in pesti (drachmai); ti izrazi so se kasneje uporabljali kot imena za grške apoene kovancev.

Srebrn stater iz Egine, 550-530 pr. n. št..

Kovance so izumili v Lidiji okoli 650 pr. n. št. Grška skupnosti v zahodni Mali Aziji jih je hitro sprejela, čeprav je starejši sistem plemenitih kovin ostal v uporabi še po tem. Otok Egina je začel izdajati svoje značilne »želve«, kovance pred 550 pred našim štetjem. Od tam so se kovanci razširili v Atene, Korint in na Kiklade v 540-ih pr. n. št., v južno Italijo in na Sicilijo pred 525 pred našim štetjem in Trakijo pred 514 pred našim štetjem. Večina teh kovancev je bila zelo majhna in so se večinoma uporabljali le v skupnosti, ki jih je izdala, le "želve" iz Egine (od 530 ali 520 pred našim štetjem) in "sove" v Atenah (od 515 pred našim štetjem), so bile izdane v veliki količini in so jih izvažali po vsem grškem svetu.

Podobe na kovancih so se sprva hitro spreminjale, vsaka skupnost je imela eno ali niz podob. Nekatere od teh so bile simboli ali podobe pomembnega božanstva v mestu ali vizualna besedna igra imena mesta, vendar je v mnogih primerih njihov pomen nejasen, morda tudi niso bile izbrane zaradi kakšnega posebnega razloga.

Razlogi za hitro in splošno sprejetje kovancev niso povsem jasni. Ena od možnosti je povečana enostavnost poslovanja, ki jo omogočajo kovanci. Kovanci so bili standardiziranih uteži, kar je pomenilo, da bi se njihova vrednost določa brez tehtanja. Poleg tega ni bilo potrebno uporabnikom ugotavljati čistosti srebra. Kovanec, ki ga je skupnost izdala, je bila obljuba, da je bila vrednost zajamčena. Druga možnost je, da je bil kovanec sprejet zato, da je omogočilo skupnosti izplačilo svojim državljanom, plačancem in obrtnikom na pregleden, pošten in učinkovit način. Podobno, ko so morali premožni člani skupnosti prispevati bogastvo skupnosti za festivale in opremo mornarice. Tretja možnost je, da je bilo sprejetje kovancev izraz neodvisnosti in identitete skupnosti, a se zdi ta možnost zastarela.

Umetnost

V likovni umetnosti je za arhaično obdobje značilen premik k reprezentančnim in naturalističnim slogom. To je bilo obdobje, v katerem je bil v Grčijo uveden monumentalni kip, in v katerem je grško lončarstvo dočakalo veliko sprememb, od ponavljajočih se vzorcev poznega geometričnega obdobja do prvih rdečefiguralnih vaz. Zgodnje arhaično obdobje je videlo značilne orientalizirane vplive, tako v lončarstvu kot v kiparstvu. Obdobje je tudi inovativno obdobje grške literature, z razvojem grške pisave in sestavi zgodnje ohranjene grške poezije.

Kiparstvo

Glej tudi: Starogrška umetnost § Monumentalne skulpture

Levo: eden najzgodnejših kipov iz kamna, verjetno predstavlja boginjo Artemido; desno: Kore, verjetno najstarejši ohranjen. 180 let po tem, ko je bil izdelan, je bil žanr pri koncu in grški kip je prepoznavno klasičen

Človeške skulpture iz kamna v naravni velikosti so se v Grčiji pojavili v tem obdobju. Navdih so dobili v staroegipčanskih kamnitih skulpturah. V Grčiji so ti kipi najboljše ohranjeni kot verski kipi in nagrobniki, enake tehnike pa so bile uporabljene tudi za kultne podobe.

Najbolj znane vrste arhaičnega kiparstva so kuros in kóre, kipi mladega moškega ali ženske v približni naravni velikosti, ki so bili razviti sredi 7. stoletja pred našim štetjem na Kikladih. Verjetno so prve kore predstavljale Nikandre, ki so bile posvečena Artemidi v njenem templju na Delosu med 660 in 650 pred našim štetjem. Kuros in kora sta bila uporabljena za predstavljanje tako ljudi kot božanstev. Nekateri kurosi, kot je Naksoški kolos iz okoli leta 600 pred našim štetjem, je znan, da predstavlja Apolona, Frasikleja kore pa predstavlja mlado žensko, katere grob je označevala.

Tekom šestega stoletja kurosi iz Atike postanejo bolj realistični in naturalistični. Vendar pa se ta trend ne pojavi drugje v grškem svetu. Žanr postane manj pogost v zadnjem delu šestega stoletja, kot se je eliti, ki je naročala kurose znižal vpliv in okoli 480-ih niso bili več omenjeni.

Keramika

V arhaičnem obdobju je prišlo do premika v slogu lončarske dekoracije iz ponavljajočih se vzorcev geometričnega obdobja, skozi vpliv orientalskega sloga do bolj reprezentančnih črno in rdečefiguralnih tehnik.

V obdobju je prišlo do premika v dekoraciji grškega lončarstva od abstraktnega do figurativnega sloga. Osmo stoletje kaže razvoj orientaliziranega sloga, ki signalizira odmik od geometrijskega sloga prejšnjega temnega obdobja in kopičenja vplivov, ki izhaja iz Fenicije in Sirije.

Na začetku 7. stoletja pr. n. št. vazni slikarji v Korintu začnejo razvijati črnofiguralni slog. Ob istem času so lončarji začeli uporabljati vrezovanje v glino, da bi prišli obrisi v notranjost.

Ko se je arhaično obdobje bližalo koncu, so v Atenah izumili rdečefiguralno lončarstvo, pri čemer so bili prvi primeri proizvedeni okoli 525 pred našim štetjem, verjetno slikarja Andokidesa. Izum rdečefiguralne tehnika v Atenah je nastal ob približno istem času kot razvoj drugih tehnologij, kot so tehnika bele podlage in sixtova tehnika.

Literatura

Prva ohranjena grška literatura prihaja iz arhaičnega obdobja. Iliada in Odiseja pa sta bili verjetno sestavljeni v 7. stoletju pr. n. št., na začetku obdobja. Skupaj z epom, je lirika pogost žanr, devet lirskih pesnikov prihaja iz arhaičnega obdobja. Zgodnja elegija in jamb sta tudi ohranjena. Prvi dokaz grške drame prihaja iz konca obdobja.

V arhaičnem obdobju je prišlo tudi razvoja grške pisave. Po koncu mikenskega obdobja se je pisanje v Grčiji izgubilo in od devetega stoletja verjetno noben Grk ne razume sistema pisave iz bronaste dobe. Grška pisava se je razvila v osmem stoletju in izhaja iz semitske pisave, a ni bila standardizirana do 4. stoletja pr. n. št..

Najstarejši znani napisi segajo v sredino osmega stoletja in prikazujejo identifikacijo ali pojasnilo predmeta, na katerem so napisani. Večina zgodnjih napisov je v verzih, nekateri iz Jonije so v prozi, pod vplivom prozne tradicije vzhodnih sosed. Iz šestega stoletja je veliko več napisov ohranjenih, vključno z javnimi evidencami, kot so zakoniki, seznami uradnikov in evidence pogodb. Tako dobro kot uradni napisi, so arhaični grafiti ohranjeni šele izpred 8. st. pr. n. št..

Vojaški razvoj

Razvoj hoplitov je bila glavna sprememba v grškem bojevanju. Oklepi so iz 7. st. pr. n. št..

V arhaičnih obdobju je bil najpomembnejši vojaški razvoj sprejetje hoplitov v vojskovanje. To se je zgodilo v prvem delu 7. stoletja pr. n. št.. Panoplía ali hoplitski oklep se je začel pojavljati v osmem stoletju, prvi znani primer prihaja iz Argosa iz poznega 8. stoletja.

Medtem ko so posamezni kosi, ki so sestavljali opremo v uporabi do konca osmega stoletja, je prvi dokaz za kompleten oklep okoli leta 675 pred našim štetjem, kjer je upodobljen na korintski vazi. Sprejetje taktike falange, ki so jo uporabljali hopliti v klasičnem obdobju, se zdi, da je prišla do sredine 7. stoletja; prej je veljal starejši slog bojevanja, v katerem so se s kopji vrgli na sovražnika.

Na pomorskem področju se je v arhaičnem obdobju razvila triera. V osmem stoletju je grška mornarica začela uporabljati ladje z dvema vrstama vesel in zdi se, da so triere postale priljubljene v sedmem stoletju. Korint je bil verjetno prvi kraj v grškem svetu, ki je sprejel triere sredi 7. stoletja pr. n. št.. Šele sredi 6. stoletja je triera postala najbolj priljubljena oblika grške bojne ladje. Po Tukididu je bilo to obdobje prvih grških pomorskih bitk, ki jih on datira okoli 664 pr. n. št.

Literatura

• Rajko Bratož, Grška zgodovina : Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo. 3. dopolnjena izd. Zbirka Zgodovinskega časopisa, 40. Knjižna zbirka Scripta. Ljubljana, 2010. ISBN 978-961-6777-07-0
• Anderson, Greg (2005). »Before Turannoi Were Tyrants: Rethinking a Chapter of Early Greek History«. Classical Antiquity. 24 (2). {{navedi časopis}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Andrewes, A. (1982). »The Growth of the Athenian State«. V Boardman, John; Hammond, N.G.L. (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. III.iii (2 izd.). Cambridge: Cambridge University Press. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Antonaccio, Carla M. (2007). »Colonization: Greece on the Move 00–480«. V Shapiro, H.A. (ur.). The Cambridge Companion to Archaic Greece. Cambridge: Cambridge University Press. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Boardman, John (1982). »The Material Culture of Archaic Greece«. V Boardman, John; Hammond, N.G.L. (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. III.iii (2 izd.). Cambridge: Cambridge University Press. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Boardman, John; Hammond, N.G.L. (1982). »Preface«. V Boardman, John; Hammond, N.G.L (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. III.iii (2 izd.). Cambridge: Cambridge University Press. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Cantarella, Eva (2005). »Gender, Sexuality, and Law«. V Gagarin, Michael; Cohen, David (ur.). The Cambridge Companion to Ancient Greek Law. Cambridge: Cambridge University Press. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Cook, R.M. (1979). »Archaic Greek Trade: Three Conjectures«. The Journal of Hellenic Studies. 99. {{navedi časopis}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Drews, Robert (1972). »The First Tyrants in Greece«. Historia: Zeitschrift fur Alte Geschichte. 21 (2). {{navedi časopis}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Fischer-Bossert, Wolfgang (2012). »The Coinage of Sicily«. V Metcalfe, William E. (ur.). The Oxford Handbook of Greek and Roman Coinage. Oxford University Press. str. 142–156. ISBN 9780195305746. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Grant, Michael (1988). The Rise of the Greeks. New York: Charles Scribner's Sons. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Hall, Jonathan M. (2007). »Polis, Community, and Ethnic Identity«. V Shapiro, H.A. (ur.). The Cambridge Companion to Archaic Greece. Cambridge: Cambridge University Press. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Hammond, N.G.L (1982). »The Peloponnese«. V Boardman, John; Hammond, N.G.L (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. III.iii (2 izd.). Cambridge: Cambridge University Press. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Hunt, Peter (2007). »Military Forces«. V Sabin, Philip; van Wees, Hans; Whitby, Michael (ur.). The Cambridge History of Greek and Roman Warfare. Cambridge: Cambridge University Press. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Hurwit, Jeffrey M. (2007). »The Human Figure in Early Greek Sculpture and Vase Painting«. V Shapiro, H.A. (ur.). The Cambridge Companion to Archaic Greece. Cambridge: Cambridge University Press. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Jeffery, L.H. (1982). »Greek Alphabetic Writing«. V Boardman, John; Edwards, I.E.S.; Hammond, N.G.L.; Sollberger, E. (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. III.i (2 izd.). Cambridge: Cambridge University Press. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Konuk, Koray (2012). »Asia Minor to the Ionian Revolt«. V Metcalfe, William E. (ur.). The Oxford Handbook of Greek and Roman Coinage. Oxford University Press. str. 43–60. ISBN 9780195305746. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Kroll, John E. (2012). »The Monetary Background of Early Coinage«. V Metcalfe, William E. (ur.). The Oxford Handbook of Greek and Roman Coinage. Oxford University Press. str. 33–42. ISBN 9780195305746. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Markoe, Glenn (1996). »The Emergence of Orientalizing in Greek Art: Some Observations on the Interchange between Greeks and Phoenicians in the 8th and 7th Centuries B.C.«. Bulletin of the American Schools of Oriental Research. 301. {{navedi časopis}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Martin, T. R. (1986). Sovereignty and Coinage in Classical Greece. Princeton University Press. ISBN 978-0691035802. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Martin, T. R. (1996). »Why Did the Greek "Polis" Originally Need Coins?«. Historia: Zeitschrift Für Alte Geschichte (45(3)): 257–283. {{navedi časopis}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Morris, Ian (2009). »The Eighth Century Revlution«. V Raaflaub, Kurt A.; van Wees, Hans (ur.). A Companion to Archaic Greece. Blackwell Publishing. str. 64–80. ISBN 9781118451380. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč); Prezrt neznani parameter |editorlink1= (predlagano je |editor-link1=) (pomoč)
• Osborne, Robin (1996). Greece in the Making: 1200–479 BC. London: Routledge. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Parker, Victor (1998). »Τυραννος. The Semantics of a Political Concept from Archilochus to Aristotle«. Hermes. 126 (2). {{navedi časopis}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Psoma, Selene (2012). »Greece and the Balkans to 360 B.C.«. V Metcalfe, William E. (ur.). The Oxford Handbook of Greek and Roman Coinage. Oxford University Press. str. 157–172. ISBN 9780195305746. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Rutter, N.K. (2012). »The Coinage of Italy«. V Metcalfe, William E. (ur.). The Oxford Handbook of Greek and Roman Coinage. Oxford University Press. str. 128–140. ISBN 9780195305746. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Shapiro, H.A. (2007). »Introduction«. V Shapiro, H.A. (ur.). The Cambridge Companion to Archaic Greece. Cambridge: Cambridge University Press. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Sheedy, Kenneth (2012). »Aegina, the Cyclades, and Crete«. V Metcalfe, William E. (ur.). The Oxford Handbook of Greek and Roman Coinage. Oxford University Press. str. 105–127. ISBN 9780195305746. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Snodgrass, Anthony (1965). »The Hoplite Reform and History«. The Journal for Hellenic Studies. 85. {{navedi časopis}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Snodgrass, Anthony (1980). Archaic Greece: The Age of Experiment. London Melbourne Toronto: J M Dent & Sons Ltd. ISBN 0-460-04338-2. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Spier, J. (1990). »Emblems in Archaic Greece«. Bulletin of the Institute of Classical Studies. 37: 107–130. {{navedi časopis}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Van Alfen, Peter G. (2012). »The Coinage of Athens, Sixth to First Century B.C.«. V Metcalfe, William E. (ur.). The Oxford Handbook of Greek and Roman Coinage. Oxford University Press. str. 88–104. ISBN 9780195305746. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč)
• Van Wees, Hans. (2009). »The Economy«. V Raaflaub, Kurt A.; van Wees, Hans (ur.). A Companion to Archaic Greece. Blackwell Publishing. str. 444–467. ISBN 9781118451380. {{navedi knjigo}}: Neveljaven |ref=harv (pomoč); Sklic ima neznan prazen parameter: |editorlink1= (pomoč)
• George Grote, J. M. Mitchell, Max Cary, Paul Cartledge, A History of Greece: From the Time of Solon to 403 B.C., Routledge, 2001. ISBN 0-415-22369-5

Zunanje povezave

• Archaic period: society, economy, politics, culture — The Foundation of the Hellenic World