Krištof Ravbar: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodana (bolj verjetna) letnica rojstva 1476 v info polje
popravljena letnica škofovskega posvečenja
Vrstica 20: Vrstica 20:
== Življenje in delo ==
== Življenje in delo ==
[[Slika:COA Reuber bw.jpg|sličica|260px|Grb Ravbarjev - Siebmacher Wappenbuch 1701/1705]]
[[Slika:COA Reuber bw.jpg|sličica|260px|Grb Ravbarjev - Siebmacher Wappenbuch 1701/1705]]
Krištof pl. Ravbar je bil drugi ljubljanski škof in državnik, diplomat in vojaški strateg. Rodil se je okoli leta 1466 na [[Grad Kravjek|gradu Kravjek]] na Dolenjskem v viteško-plemiški družini Ravbarjev. Njegov oče Nikolaj Ravbar, je bil glavar v Trstu (1473) in Pazinu (1482); mati Doroteja pa je izvirala iz plemičev iz Lienza in Jame (von Luenz (Lienz) und zum Luegg) <ref>A. Dimitz, ''Geschichte Krains'', t. 2, s. 13.</ref>., sestra Erazma Jamskega. Šolati se je verjetno začel v Trstu, univerzo pa je obiskoval v Padovi in na Dunaju, kjer je doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava. Po očetu je imel zveze na dvoru in cesar [[Friderik III. Habsburški|Friderik III.]] ga je, še ne 22-letnega in z nedokončano univerzo, leta 1488 imenoval za naslednika prvemu ljubljanskemu škofu, Lambergu. Škofovsko posvečenje je prejel šele leta 1494. Bil je spreten upravitelj in sposoben pravnik, za zasluge v cesarski službi mu je dal [[Ferdinand I. Habsburški]] naslov in pravni položaj kneza (knezoškof). Tudi na podlagi te funkcije je bil tudi Deželni glavar Kranjske in Slovenske marke. Malo manj kot pol stoletja je bil močno povezan z življenjem na Slovenskem; upiral se je Benečanom, Turkom, naslonil se je na habsburško monarhijo, milo pa je nastopal zoper kmečke upornike.
Krištof pl. Ravbar je bil drugi ljubljanski škof in državnik, diplomat in vojaški strateg. Rodil se je okoli leta 1466 na [[Grad Kravjek|gradu Kravjek]] na Dolenjskem v viteško-plemiški družini Ravbarjev. Njegov oče Nikolaj Ravbar, je bil glavar v Trstu (1473) in Pazinu (1482); mati Doroteja pa je izvirala iz plemičev iz Lienza in Jame (von Luenz (Lienz) und zum Luegg) <ref>A. Dimitz, ''Geschichte Krains'', t. 2, s. 13.</ref>., sestra Erazma Jamskega. Šolati se je verjetno začel v Trstu, univerzo pa je obiskoval na Dunaju in v Padovi, kjer je leta 1501 doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava. Po očetu je imel zveze na dvoru in cesar [[Friderik III. Habsburški|Friderik III.]] ga je, še ne 22-letnega in z nedokončano univerzo, leta 1488 imenoval za naslednika prvemu ljubljanskemu škofu, Lambergu. Škofovsko posvečenje je prejel šele leta 1502 <ref>Simoniti 1979, 64.</ref>. Bil je spreten upravitelj in sposoben pravnik, za zasluge v cesarski službi mu je dal [[Ferdinand I. Habsburški]] naslov in pravni položaj kneza (knezoškof). Tudi na podlagi te funkcije je bil tudi Deželni glavar Kranjske in Slovenske marke. Malo manj kot pol stoletja je bil močno povezan z življenjem na Slovenskem; upiral se je Benečanom, Turkom, naslonil se je na habsburško monarhijo, milo pa je nastopal zoper kmečke upornike.


=== Diplomatska in državniška dejavnost ===
=== Diplomatska in državniška dejavnost ===

Redakcija: 16:33, 17. december 2016

Krištof pl. Ravbar
pokojni ljubljanski škof
SedežLjubljana
Obdobje službovanja1488–1536
PredhodnikŽiga Lamberg
NaslednikFranc Kacijanar
Redovi
Duhovniško posvečenjeleta 1486
Osebni podatki
Rojstvookoli 1466/1476
Grad Kravjek
Smrt26. oktober 1536
Dunaj
Verarimskokatoliška
Catholic-hierarchy.org

Krištof pl. Ravbar slovenski rimskokatoliški duhovnik in drugi ljubljanski škof, * okoli leta 1466 ali 1476 na gradu Kravjek severozahodno od Muljave na Dolenjskem, † 26. oktober 1536 na Dunaju in pokopan v Gornjem Gradu.

Življenje in delo

Grb Ravbarjev - Siebmacher Wappenbuch 1701/1705

Krištof pl. Ravbar je bil drugi ljubljanski škof in državnik, diplomat in vojaški strateg. Rodil se je okoli leta 1466 na gradu Kravjek na Dolenjskem v viteško-plemiški družini Ravbarjev. Njegov oče Nikolaj Ravbar, je bil glavar v Trstu (1473) in Pazinu (1482); mati Doroteja pa je izvirala iz plemičev iz Lienza in Jame (von Luenz (Lienz) und zum Luegg) [1]., sestra Erazma Jamskega. Šolati se je verjetno začel v Trstu, univerzo pa je obiskoval na Dunaju in v Padovi, kjer je leta 1501 doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava. Po očetu je imel zveze na dvoru in cesar Friderik III. ga je, še ne 22-letnega in z nedokončano univerzo, leta 1488 imenoval za naslednika prvemu ljubljanskemu škofu, Lambergu. Škofovsko posvečenje je prejel šele leta 1502 [2]. Bil je spreten upravitelj in sposoben pravnik, za zasluge v cesarski službi mu je dal Ferdinand I. Habsburški naslov in pravni položaj kneza (knezoškof). Tudi na podlagi te funkcije je bil tudi Deželni glavar Kranjske in Slovenske marke. Malo manj kot pol stoletja je bil močno povezan z življenjem na Slovenskem; upiral se je Benečanom, Turkom, naslonil se je na habsburško monarhijo, milo pa je nastopal zoper kmečke upornike.

Diplomatska in državniška dejavnost

Zaradi dobrih odnosov in stikov s Habsburžani je opravljal tudi diplomatske posle v tujini (v Rusiji ga je nadomestil njegov bratranec, Žiga Herberstein). Nemški kralj in kasnejši cesar Maksimilijan I. Habsburški mu je poverjal mnoge zanj pomembne diplomatske misije. Med drugim je bil udeležen v sklenitvi pakta o dedovanju med Habsburžani in poljskimi Jageloni leta 1506, ki je imelo za posledico poroko med vnukom Maksimilijana I. Ferdinandom Habsburškim in Ano Jagelonsko. Istega leta ga je Maksimilijan I. poslal kot posebnega odposlanca v Rim, za kar je dobil 400 guldnov za potovalne stroške. Kot član delegacije Maksimilijana, ki je šla poljskega kralja Zigmunda Starega Jagelonskega povabit na Dunaj, je bil poleg bavarskega vojvode tudi škof Krištof Ravbar, o čemer poroča Valvasor[3]. Bil je tudi udeleženec Dunajske konference monarhov leta 1515, kjer je prišlo do zaroke med Ludvikom II. Jagelonskim, madžarskim in češkim kraljem, in Ano Habsburško. V tem času je bil njegov brat Lenart na dvoru cesarja Maksimilijana I. kot cesarjev svetovalec in vrhovni dvorni maršal. Cesar je tega Krištofovega brata in tretjega brata Nikolaja leta 1516 povzdignil v barona z naslovom "baron Plankenštajnski in Karlštetski" (Freiherr von Plankenstein und Carlstetten). V letih 1529 in 1530 je bil Krištof Deželni glavar Kranjske in Slovenske marke. Od leta 1532 do smrti pa je bil Deželni glavar in upravnik v Gornji Avstriji.

Cerkveno in versko delovanje

Škof Krištof pl. Ravbar je večinoma živel na Dunaju, vendar svoje škofije vendarle ni zanemarjal. V Ljubljani je leta 1512 dokončal izgradnjo škofijskega dvorca, ki jo je začel že predhodnik Lamberg. Dotakratno rezidenci v Gornjem Gradu je leta 1517 utrdil z obzidjem, stolpi in jarkom. K cerkvi v Gornjem Gradu je dozidal kapelo Sv. Andreja z grobnicami za ljubljanske škofe. Ob pojavu protestantizma je bil pri obrambi katolicizma precej oster, 1531 je prav on prepovedal Trubarju pridigati v stolnici. Opravljal je tudi več drugih cerkvenih funkcij izven lastne škofije. Med letoma 1509 in 1512 je bil škof koadjutor v škofiji Seckau, nato med 1512 in do smrti administrator te škofije. Poleg tega je bil zaradi sporov pri izvolitvi opata v samostanu Admont tam od 25. februarja 1508 in do smrti opat-komendator. Leta 1524 je bil v Regensburgu član cerkvene komisije za zmanjšanje števila praznikov.

Vojna s Turki in Benetkami

V času škofa Krištofa Ravbarja je bila Kranjska ogrožena s Turškimi vpadi in v vojni z Benetkami. Tudi kot škof je škofovsko palico večkrat zamenjal z mečem in se aktivno udeleževal v obeh vojnah. V bojih, v katerih sta bila tudi njegova brata, se je menda odlikoval s svojim pogumom, krutostjo in tudi fizično postavo. V vojni z Benetkami, ki se je je udeležil, sta njegova brata Nikolaj in Mihael padla v beneško ujetništvo. Bil je leta 1511 ob poveljniku cesarskih čet proti Benetkam Janezu Turjaškemu. [4] Osvoboditev obeh njegovih bratov je posebej naročil sam cesar Maksimilijan I.. Leta 1530 je kot deželni glavar na Hrvaško poslal komisijo s Kacijanerjem, nekdanjim cesarski kapitanom, da bi z grofom Zrinjskim pripravili ukrepe za preprečitev turških vpadov.

Sklici

  1. A. Dimitz, Geschichte Krains, t. 2, s. 13.
  2. Simoniti 1979, 64.
  3. Valvasor: Ehre/XV/407
  4. Valvasor: Ehre/XV/401

Viri

  • Slovenski biografski leksikon (SBL) (Das slowenische biografische Lexikon), Nachdruck, Nendeln / Liechtenstein 1976,
  • Thalnischer: Historia catholicae ecclesiae Labacensis (Geschichte der katholischen Kirche von Laibach), 1882,
  • Klun: Archiv für die Geschichte von Krain, III.
  • Diplomatarium Carniolicum, 1855,
  • Gruden: Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju (Kirchliche Zustände bei den Slowenen im 15. Jahrhundert).
  • P. Hizinger: Vrsta ljubljanskih škofov (Die Reihe der Laibacher Bischöfe) in: Slovenska cerkev - časopis (Slowenische Kirche – Zeitung), 1848,
  • August Dimitz: Geschichte Krains. 4 Bände, Laibach 1874
  • P. Simoniti: Humanizem na Slovenskem, Ljubljana: Slovenska matica, 1979.

Glej tudi

Zunanje povezave

  • Miklavčič Maks. »Ravbar Krištof«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
  • Ravbar (rodbina). Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013.
  • Catholic-hierarchy.org