Frančiškani: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Shabicht (pogovor | prispevki)
Shabicht (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1: Vrstica 1:
[[Slika:Coat of Arms of the Order of Friars Minor.svg|right|thumb|200px|grb frančiškanskega reda]]
[[Slika:Coat of Arms of the Order of Friars Minor.svg|right|thumb|200px|grb frančiškanskega reda]]



'''Frančiškani''' je naziv enega izmed [[cerkveni red|cerkvenih redov]], ki delujejo na podlagi duhovnosti [[Sveti Frančišek Asiški|svetega Frančiška Asiškega]]. Znotraj Frančiškove družine danes obstajajo naslednji redovi:

'''Frančiškani''' je naziv enega izmed [[cerkveni red|cerkvenih redov]], ki delujejo na podlagi duhovnosti [[Sveti Frančišek Asiški|svetega Frančiška Asiškega]]. Frančiškanski red, poimenovan ''Ordo Fratrum Minorum'' je 29. novembra 1223 priznal [[Papež Honorij III.]], Frančišek Asiški pa je postal prvi predstojnik novoustanovljenega reda.

Znotraj Frančiškove družine danes obstajajo naslednji redovi:


* prvi (moški) red, ki se nadalje deli na tri veje in šteje okoli 30.000 članov:
* prvi (moški) red, ki se nadalje deli na tri veje in šteje okoli 30.000 članov:

Redakcija: 12:32, 14. december 2016

grb frančiškanskega reda


Frančiškani je naziv enega izmed cerkvenih redov, ki delujejo na podlagi duhovnosti svetega Frančiška Asiškega. Frančiškanski red, poimenovan Ordo Fratrum Minorum je 29. novembra 1223 priznal Papež Honorij III., Frančišek Asiški pa je postal prvi predstojnik novoustanovljenega reda.

Znotraj Frančiškove družine danes obstajajo naslednji redovi:

  • prvi (moški) red, ki se nadalje deli na tri veje in šteje okoli 30.000 članov:

Zgodovina

Zgled svetniškega Frančiška Asiškega, njegov pristni evangeljski duh in njegove prepričevalne besede so nekatere ljudi tako prevzele, da so se odločili, da se mu pridružijo in sprejmejo njegov način življenja. S prvima bratoma je šel Frančišek 16. aprila 1209 v asiško cerkev svetega Nikolaja, kjer so prosili duhovnika, naj jim trikrat odpre evangeljsko knjigo. Vsakokrat se jim je odprla na mestu, kjer govori o poslanstvu apostolov in njihovem uboštvu. Frančišek se je ves vesel zahvalil Bogu, ki je v njemu in njegovima bratoma začrtal pot evangeljskega uboštva. Obrnil se je k bratoma in jima rekel: »Brata, to je naše življenje in naše vodilo, kakor tudi vseh tistih, ki hočejo stopiti v našo družbo. Pojdita torej in spolnita, kar sta slišala.« To je bil dan ustanovitve reda manjših bratov: frančiškanov, pa tudi kapucinov in minoritov. Naselili so se v celici poleg porcijunkulske cerkvice, kjer so se posvetili molitvi, premišljevanju, pridiganju in delu. Stregli so gobavcem, ki so bili v bližini, pomagali ljudem pri delu na polju in pri drugem delu. Za svoje delo niso prejemali denarja, ampak zgolj hrano, ki so jo potrebovali. Ljudje so se jih kmalu navadili, občudovali so njihovo predanost Bogu, njihovo plemenitost, preprostost in dobro voljo. Leta 1210 je papež Inocenc III. ustno potrdil Vodilo, ki ga je napisal Frančišek. [1] Frančiškovi bratje so prvi med redovi sprejeli v svoj program »apostolat med pogani«, torej misijone. Krščanstvo so oznanjali tudi v Sveti deželi in v Maroku. Leta 1220 so prvi frančiškovi bratje umrli mučeniške smrti v Maroku.

Frančiškov svetni red

Frančišek je leta 1221 napisal tudi vodilo za Tretji red sv. Frančiška [2] (tudi III. red), katerega člani živijo doma v svojih družinah v vsakdanjem življenju in dolžnostih ter se trudijo, da bi živeli v evangeljskem duhu, po frančiškovem vzgledu.

Klarise

Na prošnjo asiškega škofa je Frančišek veliko pridigal v asiški stolnici. Med številnimi poslušalci je bilo tudi mlado prikupno dekle Klara iz plemiške družine v Assisiju. Ob frančiškovih govorih jo je vedno močneje vznemirjala misel, da bi se tudi ona odpovedala svetu. Posvetovala se je z njim in spoznala, da jo Bog kliče, naj se mu v evangeljskem uboštvu popolnoma posveti. Marca leta 1212 je pred oltarjem v porcijunkulski cerkvi odložila svojo bogato obleko in iz Frančiškovih rok sprejela spokorno redovno obleko. Pod njegovim vodstvom je pri cerkvici svetega Damijana ustanovila II. red frančiškovske družine, takrat imenovan »uboge gospe«, danes pa poznan kot klarise.

Sklici

  1. Rebič Adalbert, Bajt Drago (2007). Splošni religijski leksikon. Modrijan. str. 344. COBISS 235261696. ISBN 978-961-241-183-1.
  2. Rebič Adalbert, Bajt Drago (2007). Splošni religijski leksikon. Modrijan. str. 344. COBISS 235261696. ISBN 978-961-241-183-1.

Viri

  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)
  • Curk, Jože: Samostani na Slovenskem do leta 1780. Maribor, Ostroga, 2008 (COBISS)
  • G.G. Merlo, V imenu svetega Frančiška, Ljubljana, 2007, (COBISS).
  • R. Bahčič, Čudež, ki traja 800 let, Ljubljana, 2007, (COBISS).
  • P. Etzi, Iuridica franciscana, Ljubljana, 2007, (COBISS).


Glej tudiː

Zunanje povezave