Frančiškani: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Shabicht (pogovor | prispevki)
Shabicht (pogovor | prispevki)
Vrstica 11: Vrstica 11:


== Zgodovina ==
== Zgodovina ==
Zgled svetniškega [[Frančišek Asiški|Frančiška asiškega]], njegov pristni evangeljski duh in njegove prepričevalne besede so nekatere ljudi tako prevzele, da so se odločili, da se mu pridružijo in sprejmejo njegov način življenja. S prvima bratoma je šel Frančišek 16. aprila 1209 v asiško cerkev svetega Nikolaja, kjer so prosili duhovnika, naj jim trikrat odpre [[Evangelij|evangeljsko]] knjigo. Vsakokrat se jim je odprla na mestu, kjer govori o poslanstvu apostolov in njihovem uboštvu. Frančišek se je ves vesel zahvalil Bogu, ki je v njemu in njegovima bratoma začrtal pot evangeljskega uboštva. Obrnil se je k bratoma in jima rekel: "Brata, to je naše življenje in naše vodilo, kakor tudi vseh tistih, ki hočejo stopiti v našo družbo. Pojdita torej in spolnita, kar sta slišala." To je bil dan ustanovitve reda manjših bratov: frančiškanov, pa tudi [[Kapucini|kapucinov]] in [[Minoriti|minoritov]]. Število je kmalu naraslo na dvanajst bratov, ki so se v duhu prave ponižnosti poimenovali Fratres minores - Manjši bratje. Naselili so se v celici poleg porcijunkulske cerkvice, kjer so se posvetili molitvi, premišljevanju, pridiganju in delu. Stregli so gobavcem, ki so bili v bližini, pomagali ljudem pri delu na polju in pri drugem delu. Za svoje delo niso prejemali denarja, ampak zgolj hrano, ki so jo potrebovali. Ljudje so se jih kmalu navadili, občudovali so njihovo predanost Bogu, njihovo plemenitost, preprostost in dobro voljo. Leta 1210 je [[papež Inocenc III.]] ustno potrdil Vodilo, ki ga je napisal Frančišek. <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 344}}</ref> Frančišek je postal vrhovni predstojnik novoustanovljenega reda. <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 344}}</ref> Frančiškovi bratje so prvi med [[Verski red|redovi]] sprejeli v svoj program »apostolat med pogani«, torej [[Misijonarstvo|misijone]]. Krščanstvo so oznanjali tudi v [[Sveta dežela|Sveti deželi]] in v [[Maroko|Maroku]]. Leta 1220 so prvi Frančiškovi bratje umrli mučeniške smrti v Maroku.
Zgled svetniškega [[Frančišek Asiški|Frančiška Asiškega]], njegov pristni evangeljski duh in njegove prepričevalne besede so nekatere ljudi tako prevzele, da so se odločili, da se mu pridružijo in sprejmejo njegov način življenja. S prvima bratoma je šel Frančišek 16. aprila 1209 v asiško cerkev svetega Nikolaja, kjer so prosili duhovnika, naj jim trikrat odpre [[Evangelij|evangeljsko]] knjigo. Vsakokrat se jim je odprla na mestu, kjer govori o poslanstvu apostolov in njihovem uboštvu. Frančišek se je ves vesel zahvalil Bogu, ki je v njemu in njegovima bratoma začrtal pot evangeljskega uboštva. Obrnil se je k bratoma in jima rekel: "Brata, to je naše življenje in naše vodilo, kakor tudi vseh tistih, ki hočejo stopiti v našo družbo. Pojdita torej in spolnita, kar sta slišala." To je bil dan ustanovitve reda manjših bratov: frančiškanov, pa tudi [[Kapucini|kapucinov]] in [[Minoriti|minoritov]]. Število je kmalu naraslo na dvanajst bratov, ki so se v duhu prave ponižnosti poimenovali Fratres minores - Manjši bratje. Naselili so se v celici poleg porcijunkulske cerkvice, kjer so se posvetili molitvi, premišljevanju, pridiganju in delu. Stregli so gobavcem, ki so bili v bližini, pomagali ljudem pri delu na polju in pri drugem delu. Za svoje delo niso prejemali denarja, ampak zgolj hrano, ki so jo potrebovali. Ljudje so se jih kmalu navadili, občudovali so njihovo predanost Bogu, njihovo plemenitost, preprostost in dobro voljo. Leta 1210 je [[papež Inocenc III.]] ustno potrdil Vodilo, ki ga je napisal Frančišek. <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 344}}</ref> Frančišek je postal vrhovni predstojnik novoustanovljenega reda. <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 344}}</ref> Frančiškovi bratje so prvi med [[Verski red|redovi]] sprejeli v svoj program »apostolat med pogani«, torej [[Misijonarstvo|misijone]]. Krščanstvo so oznanjali tudi v [[Sveta dežela|Sveti deželi]] in v [[Maroko|Maroku]]. Leta 1220 so prvi Frančiškovi bratje umrli mučeniške smrti v Maroku.


== Viri ==
== Viri ==

Redakcija: 11:03, 14. december 2016

Sveti Frančišek Asiški. Slikar: El Greco.

Frančiškani je naziv enega izmed cerkvenih redov, ki delujejo na podlagi duhovnosti svetega Frančiška Asiškega. Znotraj Frančiškove družine danes obstajajo naslednji redovi:

  • prvi (moški) red, ki se nadalje deli na tri veje in šteje okoli 30.000 članov:

Zgodovina

Zgled svetniškega Frančiška Asiškega, njegov pristni evangeljski duh in njegove prepričevalne besede so nekatere ljudi tako prevzele, da so se odločili, da se mu pridružijo in sprejmejo njegov način življenja. S prvima bratoma je šel Frančišek 16. aprila 1209 v asiško cerkev svetega Nikolaja, kjer so prosili duhovnika, naj jim trikrat odpre evangeljsko knjigo. Vsakokrat se jim je odprla na mestu, kjer govori o poslanstvu apostolov in njihovem uboštvu. Frančišek se je ves vesel zahvalil Bogu, ki je v njemu in njegovima bratoma začrtal pot evangeljskega uboštva. Obrnil se je k bratoma in jima rekel: "Brata, to je naše življenje in naše vodilo, kakor tudi vseh tistih, ki hočejo stopiti v našo družbo. Pojdita torej in spolnita, kar sta slišala." To je bil dan ustanovitve reda manjših bratov: frančiškanov, pa tudi kapucinov in minoritov. Število je kmalu naraslo na dvanajst bratov, ki so se v duhu prave ponižnosti poimenovali Fratres minores - Manjši bratje. Naselili so se v celici poleg porcijunkulske cerkvice, kjer so se posvetili molitvi, premišljevanju, pridiganju in delu. Stregli so gobavcem, ki so bili v bližini, pomagali ljudem pri delu na polju in pri drugem delu. Za svoje delo niso prejemali denarja, ampak zgolj hrano, ki so jo potrebovali. Ljudje so se jih kmalu navadili, občudovali so njihovo predanost Bogu, njihovo plemenitost, preprostost in dobro voljo. Leta 1210 je papež Inocenc III. ustno potrdil Vodilo, ki ga je napisal Frančišek. [1] Frančišek je postal vrhovni predstojnik novoustanovljenega reda. [2] Frančiškovi bratje so prvi med redovi sprejeli v svoj program »apostolat med pogani«, torej misijone. Krščanstvo so oznanjali tudi v Sveti deželi in v Maroku. Leta 1220 so prvi Frančiškovi bratje umrli mučeniške smrti v Maroku.

Viri

  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)
  • Curk, Jože: Samostani na Slovenskem do leta 1780. Maribor, Ostroga, 2008 (COBISS)
  • G.G. Merlo, V imenu svetega Frančiška, Ljubljana, 2007, (COBISS).
  • R. Bahčič, Čudež, ki traja 800 let, Ljubljana, 2007, (COBISS).
  • P. Etzi, Iuridica franciscana, Ljubljana, 2007, (COBISS).


Glej tudiː

Zunanje povezave


  1. Rebič Adalbert, Bajt Drago (2007). Splošni religijski leksikon. Modrijan. str. 344. COBISS 235261696. ISBN 978-961-241-183-1.
  2. Rebič Adalbert, Bajt Drago (2007). Splošni religijski leksikon. Modrijan. str. 344. COBISS 235261696. ISBN 978-961-241-183-1.