Urbar

Urbar gospostva Kostanjevica iz druge polovice 18.stoletja

Urbar je v osnovi popis zemljiške posesti ter z njo povezanih dohodkov in pravic. Izraz izhaja iz starovisokonemške besede »urberan« oz. srednjevisokonemške besede »erbern«, ki pomeni dajati donos. Mišljen je donos od zemlje, v prvi vrsti pridelek, katerega del pripada zemljiškemu gospodu kot gospodarju zemljišča. Na tem zemljišču živita in se z obdelovanjem zemlje preživljata kmet podložnik in njegova družina. Življenjska doba urbarjev je tesno povezana z obstojem fevdalnega družbenega reda, kot ga je vzpostavila frankovska kraljeva dinastija Karolingov (od 751 do 911 oz. 987). Prvi zapisi urbarialne narave so izpričani v 6. oz. 7. stoletju, nastanek zadnjih pa sega v 19. stoletje. V avstrijskem cesarstvu je obdobje urbarjev izzvenelo z zemljiško odvezo leta 1848. Takrat je prišlo do odprave fevdalnih odnosov oz. obveznosti, ki so izhajale iz razmerij med zemljiškimi gospodi in njihovimi podložniki. V slovenski Istri, ki je do leta 1797 spadala pod Beneško republiko, urbarjev niso poznali. Tu je prevladoval kolonat – sistem zakupništva s koreninami v rimskem cesarstvu pozne antike.

Razvoj urbarjev v srednjem veku

Za predhodnike urbarjev veljajo tradicijski kodeksi iz časa od 9. do 12. stoletja, v katerih so po kronološkem redu nanizane notice o podaritvah, zamenjavah in nakupih posesti. Drugo fazo v razvoju urbarjev predstavljajo delni ali kompletni sumarni popisi posesti in dajatev od njih. Na slovensko ozemlje se nanašajo trije ohranjeni primerki: sumarni popis posesti stolnega kapitlja v Freisingu za območje Vrbskega jezera na Koroškem (Wörthersee) iz okoli leta 1150, popis posesti Goriških grofov iz okrog leta 1200 ter »Notitia bonorum de Lonka« – kompilacija, ki je rabila za informacijo o obsegu freisinške škofijske posesti, v tem primeru gospostva (Škofja) Loka, novemu škofu Albertu von Harthausnu (1158–1184). Bolj ustaljeno obliko začnejo urbarji dobivati v 13. stoletju, iz katerega so se ohranili npr. urbarji škofov oz. škofije Briksen (Brixen), mdr. za Bled, in urbarji deželnih knezov za Bavarsko, Avstrijo in Štajersko. Dinamiko nastajanja urbarjev so krojile precej pogoste spremembe posestnega stanja.

Nadaljnji razvoj urbarjev sta zaznamovali zlasti večja sistematičnost in izčrpnost, ki sta bili v veliki meri posledica potrebe in želje po učinkovitejši upravi zemljiške posesti. V urbarjih, nastalih v poznem srednjem veku, odseva temeljna struktura gospostev: večja se delijo na urade, v okviru katerih so navedene vasi in število podložniških kmetij oz. hub v posamezni vasi, v večini mlajših urbarjev najdemo tudi popise dajatev za vsako hubo posebej. Proti koncu 15. stoletja je posameznemu podložniku v urbarjih neredko dodeljena posebna stran; podložnikove dajatve in obveznosti so zapisane pregledno in kolikor toliko enotno. Leta 1498 je Maksimilijan I. (1493–1519) odredil reformo urbarjev za deželnoknežjo posest v svojih deželah, katere sad so t. i. reformirani deželnoknežji urbarji. Na  Kranjskem so se iz tega časa ohranili npr. reformirani urbarji gospostev Polhov Gradec, Prem in Radovljica ter reformirani urbar urada Kočevska Reka. Del tovrstnih urbarjev je nastal nekoliko pozneje, že v zgodnjem novem veku, pod Ferdinandom I. (1521–1564) npr. urbar gospostva Senožeče iz leta 1524.

Urbarji in urbarialni registri v zgodnjem novem veku

Čas od prehoda v 16. stoletje do okoli leta 1750 velja za zlato dobo urbarjev in urbarjem sorodnih popisov oz. registrov različnih vrst desetine, tlake, t. i. male pravde ipd. Delež njihove ohranjenosti za ozemlje nekdanjih dežel Štajerske, Koroške in Kranjske je ocenjen na štiri petine, urbarji in urbarialni registri iz tega obdobja so poleg tega vsebinsko in zvrstno najpestrejši. Razlogi za porast njihovega števila v primerjavi s srednjim vekom so predvsem drobitev zemljiške posesti in posledično večje število različnih lastnikov te posesti, kompleksnejši ustroj uprave posesti, uvajanje davčnih obveznosti idr. Postopno zmanjšanje števila urbarjev in urbarialnih registrov od srede 18. stoletja naprej pa je v največji meri posledica reform Marije Terezije (1740–1780), v prvi vrsti sprememb na področju davkov.

Jezik urbarjev

Žal izginuli pisani priročni urbar belokranjskega gospostva Gradac poznamo kot edini v slovenščini napisan primer urbarja. Zato je takorekoč izjemen in edini primer kontinuirano vodenega registra podložniških obveznosti v slovenskem jeziku. Po navadi so bili urbarji napisani v latinščini ali pa na slovenskemu ozemlju v nemščini.

Viri

• Bizjak, Matjaž in Žnidaršič Golec, Lilijana (ur.), Urbarji na Slovenskem skozi stoletja. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2016. (COBISS)
• Juričić Čargo, Danijela in Žnidaršič Golec, Lilijana, Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije, zv. 1–3. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005–2013. (COBISS)
• Umek, Ema, Urbar. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 14, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, str. 95–96. (COBISS)
• Žižek, Aleksander idr., Vodnik po urbarjih in urbarialnih registrih štajerskih arhivov. Celje, Maribor, Ptuj: Zgodovinski arhiv Celje, Nadškofijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, Zgodovinski arhiv Ptuj, 2009.

Glej tudi

Zemljiški kataster (zgodovinski pregled)

Urbar · Imenjska knjiga · Terezijanski kataster · Jožefinski kataster · Franciscejski kataster · Zemljiški kataster

Zemljiška knjiga (zgodovinski pregled)

Deželna deska · Stara zemljiška knjiga · Nova zemljiška knjiga