Urbar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

Znotrajvrstično

Redakcija: 10:58, 28. oktober 2016

Urbar je v osnovi popis zemljiške posesti ter z njo povezanih dohodkov in pravic. Izraz izhaja iz starovisokonemške besede »urberan« oz. srednjevisokonemške besede »erbern«, ki pomeni dajati donos. Mišljen je donos od zemlje, v prvi vrsti pridelek, katerega del pripada zemljiškemu gospodu kot gospodarju zemljišča. Na tem zemljišču živita in se z obdelovanjem zemlje preživljata kmet podložnik in njegova družina. Življenjska doba urbarjev je tesno povezana z obstojem fevdalnega družbenega reda, kot ga je vzpostavila frankovska kraljeva dinastija Karolingov (od 751 do 911 oz. 987). Prvi zapisi urbarialne narave so izpričani v 6. oz. 7. stoletju, nastanek zadnjih pa sega v 19. stoletje. V avstrijskem cesarstvu je obdobje urbarjev izzvenelo z zemljiško odvezo leta 1848. Takrat je prišlo do odprave fevdalnih odnosov oz. obveznosti, ki so izhajale iz razmerij med zemljiškimi gospodi in njihovimi podložniki. V slovenski Istri, ki je do leta 1797 spadala pod Beneško republiko, urbarjev niso poznali. Tu je prevladoval kolonat – sistem zakupništva s koreninami v rimskem cesarstvu pozne antike.

Zakaj so nastali

Potreba po urbarjih se je pojavila v visokem srednjem veku, ko so začeli vrednost in donosnost posesti izražati v denarju. Razen tega so se dajatve posameznih kmetij čedalje bolj razlikovale med seboj, pravni izvor in narava posameznih dajatev se je pozabljala, javnopravne in zemljiškolastniške dajatve so se mešale med seboj, še posebno v primerih, ko je bil zemljiški gospod hkrati tudi deželni knez.
Popis je imel dvojno funkcijo, opisal je vrednost in donos gospodstva, hkrati pa je zabeležil obveznosti podložnikov. Na ta način je nastala pravna osnova za stare, enostransko nespremenljive pravice in omogočila vsaj delno ustaljenost kmečkih dajatev. V praksi so zemljiški gospodje spreminjali obveznosti iz tlake v naturalne obveznosti, kasneje v denarne in tudi nazaj v času razvrednotenja denarja.
Od začetka 16. stoletja, ko je nastal davčni sistem, so v urbarjih beležili tudi davčne obveznosti.

Vrste urbarjev

Za slovensko ozemlje so ohranjeni urbarji od druge polovice 12. stoletja. Vodili so jih do leta 1848, ko je bila zemljiška odveza.

Razlikovali so razne vrste urbarjev. Osnovni urbar (nemško Stockurbar) je dalj časa služil za odmero in kontrolo dohodkov. Od časa so časa so ga kontrolirali in sestavili nov temeljni urbar, vanj zabeležili spremembe in ga potem uporabljali pri nadaljnjem poslovanju za določanje vrednosti posesti in odmero obveznosti. Novemu urbarju so rekli reformirani urbar. Ponekod so uporabljali prepis temeljnjega urbarja za eno leto in v njem knjižili dejanske dohodke. Tak urbar se je imenoval priročni urbar(nemško Handurbar), po značaju je bil računska glavna knjiga. Podožniške dajatve pa so vsebovali tudi urbarialni zapiski, desetinski, gorninski in tlačni registri.

Urbar v slovenskem jeziku

Žal izginuli pisani priročni urbar belokranjskega gospostva Gradac poznamo kot edini v slovenščini napisan primer urbarja. Zato je takorekoč izjemen in edini primer kontinuirano vodenega registra podložniških obveznosti v slovenskem jeziku. Po navadi so bili urbarji napisani v latinščini ali pa na slovenskemu ozemlju v nemščini.^[1]

Viri

Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica 1961.(COBISS)
Enciklopedija Slovenije, 14. zv., Mladinska knjiga Ljubljana, 2000.(COBISS)
Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1988.(COBISS)

Glej tudi

Zemljiški kataster (zgodovinski pregled)

Urbar · Imenjska knjiga · Terezijanski kataster · Jožefinski kataster · Franciscejski kataster · Zemljiški kataster

Zemljiška knjiga (zgodovinski pregled)

Deželna deska · Stara zemljiška knjiga · Nova zemljiška knjiga

Ta zgodovinski članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

↑ Boris Golec, Zapis o slovenskem urbarju gospostva Gradac v Beli krajini iz let 1625-1629, ARHIVI XXIII (2000), št. 2, stran 144

[1] Boris Golec, Zapis o slovenskem urbarju gospostva Gradac v Beli krajini iz let 1625-1629, ARHIVI XXIII (2000), št. 2, stran 144

[1]

@@ Vrstica 3: / Vrstica 3: @@
 == Zakaj so nastali ==
-Potreba po urbarjih se je pojavila v 13. stoletju, ko so začeli vrednost in donosnost posesti izražati v denarju. Razen tega so se dajatve posameznih kmetij čedalje bolj razlikovale med seboj, pravni izvor in narava posameznih dajatev se je pozabljala, javnopravne in zemljiškolastniške dajatve so se mešale med seboj, še posebno v primerih, ko je bil zemljiški gospod hkrati tudi deželni knez.<br />Popis je imel dvojno funkcijo, opisal je vrednost in donos gospodstva, hkrati pa je zabeležil obveznosti podložnikov.  Na ta način je nastala pravna osnova za stare, enostransko nespremenljive pravice in omogočila vsaj delno ustaljenost kmečkih dajatev. V praksi so zemljiški gospodje spreminjali obveznosti iz tlake v naturalne obveznosti, kasneje v denarne in tudi nazaj v času razvrednotenja denarja. <br />Od začetka 16. stoletja, ko je nastal davčni sistem, so v urbarjih beležili tudi davčne obveznosti.
+Potreba po urbarjih se je pojavila v visokem srednjem veku, ko so začeli vrednost in donosnost posesti izražati v denarju. Razen tega so se dajatve posameznih kmetij čedalje bolj razlikovale med seboj, pravni izvor in narava posameznih dajatev se je pozabljala, javnopravne in zemljiškolastniške dajatve so se mešale med seboj, še posebno v primerih, ko je bil zemljiški gospod hkrati tudi deželni knez.<br />Popis je imel dvojno funkcijo, opisal je vrednost in donos gospodstva, hkrati pa je zabeležil obveznosti podložnikov.  Na ta način je nastala pravna osnova za stare, enostransko nespremenljive pravice in omogočila vsaj delno ustaljenost kmečkih dajatev. V praksi so zemljiški gospodje spreminjali obveznosti iz tlake v naturalne obveznosti, kasneje v denarne in tudi nazaj v času razvrednotenja denarja. <br />Od začetka 16. stoletja, ko je nastal davčni sistem, so v urbarjih beležili tudi davčne obveznosti.
 == Vrste urbarjev ==