Boris Ziherl: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Rokosowski (pogovor | prispevki)
2.091 urejanj
dodal in popravil nekaj podatkov po istem viru
Rokosowski (pogovor | prispevki)
2.091 urejanj
dodal in popravil še nekaj podatkov ter opisov po relevantnih leksikografskih delih
Vrstica 1: Vrstica 1:
{{Infopolje Oseba}}
{{Infopolje Oseba}}


'''Boris Ziherl''', [[Slovenci|slovenski]] [[politik]] in [[marksizem|marksistični]] [[filozof]], * [[25. september]] [[1910]], [[Trst]], † [[11. februar]] [[1976]], [[Ljubljana]].
'''Boris Ziherl''', [[Slovenci|slovenski]] [[politik|politik, publicist]] in [[marksizem|marksistični]] [[filozof]], * [[25. september]] [[1910]], [[Trst]], † [[11. februar]] [[1976]], [[Ljubljana]].


==Življenjepis==
==Življenjepis==
Rodil se je v Trstu, a se je z materjo [[Ana Kobal Ziherl|Ano]] kmalu preselil v [[Škofja Loka|Škofjo Loko]], od koder je bila doma, kasneje pa v Ljubljano. 1929 bil sprejet v SKOJ, 1930 v [[Komunistična partija Slovenije|Komunistično partijo Jugoslavije]]. Že takrat je začel objavljati članke, pod katere se je podpisoval s psevdonimoma B. Ločan in Stanko Dornik. 1932 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani (absolutorij 1941), delal v ilegalnem študentskem gibanju, od 1932 je bil član PK KPJ za Slovenijo. 1934 je bil obsojen po zakonu o zaščiti države na 4 leta zapora, ki jih je preživel v Sremski Mitrovici, kjer je proučeval marksizem (historični materializem) ter slovenkso kulturno in politično zgodovino.
Rodil se je v Trstu, a se je z materjo [[Ana Kobal Ziherl|Ano]] kmalu preselil v [[Škofja Loka|Škofjo Loko]], od koder je bila doma, kasneje pa v Ljubljano. 1929 bil sprejet v SKOJ, 1930 v [[Komunistična partija Slovenije|Komunistično partijo Jugoslavije]]. Že takrat je začel objavljati članke, pod katere se je podpisoval s psevdonimoma B. Ločan in Stanko Dornik. 1932 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani (absolutorij 1941), delal v ilegalnem študentskem gibanju in se ukvarjal s publicistiko, 1932 postal član PK KPJ za Slovenijo. 1934 je bil obsojen po zakonu o zaščiti države na 4 leta zapora, ki jih je preživel v Sremski Mitrovici in tam proučeval historični materializem ter slovensko kulturno in politično zgodovino. 1940 je postal član CK KPS.


Ob kapitulaciji Jugoslavije 1941 je bil soustanovitelj OF in član Izvršnega odbora OF, ilegalno (z imenom Gorazd) deloval v Ljubljani, predvsem v agitpropu CK KPS, 1943 je odšel v partizane v Polhograjske Dolomite, predaval in vodil partijsko šolo v Kočevskem Rogu, bil 1944 namestnik direktorja Znanstvenega instituta pri SNOS (poverjenik za prosveto), od avgusta 1944 član propagandnega oddelka Vrhovnega štaba NOV in POJ na Visu, septembra med borci prekomorskih brigad v Bariju (Italija), od oktobra 1944 v Beogradu pri agitpropu CK KPJ (sour. Borbe 1944–5). 1945-46 je bil predstavnik CK KPJ pri CK VKP(b) v Moskvi, od 1946 v Beogradu predsednik komiteja za šole in znanost pri vladi FLRJ. 1947–49 delal v agitpropu CK KPJ (1947/48 ur. glasilo informbiroja "Za trajen mir, za ljudsko demokracijo"), 1949–50 je bil direktor (tudi soustanovitelj) Instituta za društvene nauke v Beogradu, ki je bil razpuščen zaradi prevelikega dogmatizma. Ko se je 1950 vrnil v Ljubljano, je postal minister za znanost in kulturo LRS, od 1953 predsednik ideološke komisije CK ZKS in obenem redni profesor za teorijo družbenih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je tudi soustanovitelj in 1959–64 direktor Inštituta za sociologijo na ljubljanski univerzi, obenem je 1960–4 predaval občo sociologijo kulture na novoustanovljenem oddelku za sociologijo na ljubljanski FF, od 1964 pa je bil profesor marksistične filozofije in sociolgije na Visoki šoli za politične vede (kasnejši FSPN oz. FDV) v Ljubljani. Imel je številne politične funkcije, mdr. je bil poslanec republiške in zvezne skupščine; 1948–68 član CK ZKS (od 1954 tudi član njegovega Izvršnega komiteja, 1966 predsedstva), 1952–69 in od 1974 član CK ZKJ; od 1963 član Sveta federacije. Bil je član SAZU (od 1949 dopisni, od 1958 redni, 1975 tudi njen podpredsednik. Prejel je spomenico 1941 in številna odlikovanja, mdr. junaka socialističnega dela (1970), dvakrat Prešernovo nagrado (za knjigo F. Prešeren, pesnik in mislec, 1950 in 1958 za knjigo Književnost in družba) ter nagrado AVNOJ-a (1972).
Aprila 1941 je kot eden komunističnih predstavnikov sodeloval na ustanovnem sestanku OF (kasneje je bil tudi član Izvršnega odbora OF), ilegalno (z imenom Gorazd) deloval v Ljubljani, predvsem v agitpropu CK KPS, 1943 je odšel v partizane v Polhograjske Dolomite, predaval in vodil partijsko šolo v Kočevskem Rogu, bil 1944 namestnik direktorja Znanstvenega instituta pri SNOS (poverjenik za prosveto), od avgusta 1944 član propagandnega oddelka Vrhovnega štaba NOV in POJ na Visu, septembra med borci prekomorskih brigad v Bariju (Italija), od oktobra 1944 v Beogradu pri agitpropu CK KPJ (sour. Borbe 1944–5). 1945/46 je bil predstavnik CK KPJ pri CK VKP(b) v Moskvi, od 1946 v Beogradu predsednik komiteja za šole in znanost pri vladi FLRJ. 1947–49 delal v agitpropu CK KPJ, 1947/48 je urejal glasilo Informbiroja "Za trajen mir, za ljudsko demokracijo", 1949–50 je bil direktor (tudi soustanovitelj) Instituta za društvene nauke v Beogradu, ki je bil razpuščen zaradi prevelikega dogmatizma. Ko se je 1950 vrnil v Ljubljano, je postal minister za znanost in kulturo LRS, 1953 predsednik ideološke komisije CK ZKS in obenem redni profesor za teorijo družbenih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je tudi soustanovitelj in 1959–64 prvi direktor Inštituta za sociologijo na ljubljanski univerzi, od 1960 je predaval občo sociologijo kulture na novoustanovljenem oddelku za sociologijo na ljubljanski FF, katerega prvi predstojnik je bil, od 1964 do smrti pa kot profesor marksistične filozofije in sociolgije na Visoki šoli za politične vede (kasnejši FSPN oz. FDV) v Ljubljani. Imel je številne politične funkcije, mdr. je bil poslanec republiške in zvezne skupščine; 1948–68 član CK ZKS (od 1954 tudi član njegovega Izvršnega komiteja oz. 1966 predsedstva), 1952–69 in od 1974 član CK ZKJ; od 1963 član Sveta federacije. Bil je član SAZU (od 1949 dopisni, 1958 redni član, zadnje leto, od 1975 tudi podpredsednik). Prejel je spomenico 1941 in številna odlikovanja, mdr. red junaka socialističnega dela (1970), dvakrat Prešernovo nagrado (1950 in 1958) ter nagrado AVNOJ-a (1972).


Kot visok partijski in državni funkcionar, predsednik komiteja za šolstvo in eden glavnih komunističnih ideologov, je po vzoru iz [[Josip Visarijonovič Džugašvili|Stalin]]ove [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]] vplival na oblikovanje nove, socialistične umetnosti. Ob ocenjevanju slovenske umetnosti je izhajal iz normativnih postavk sovjetskih estetikov. Menil je, da so se slovenski predvojni umetniki ločili od ljudstva in služili le zabavi vladajočih slojev. Umetnost predvojnih slovenskih ustvarjalcev je zatrl in jo označil za »kapitalistično umetnost«. Po njegovem mnenju je bilo potrebno obsoditi »izprijeni impresionizem in ekspresionizem ter smeri, ki so sledile: kubizem, futurizem in nadrealizem«. Zavzemal se je za uveljavitev sovjetske umetnosti v prvih letih po vojni. Bil je organizator samostojnega študija [[sociologija|sociologije]] v Sloveniji in prvi predstojnik oddelka za sociologijo na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] v Ljubljani. Umrl je leta 1976 v Ljubljani.
Kot visok partijski in državni funkcionar in eden glavnih komunističnih ideologov, je po vzoru iz [[Josip Visarijonovič Džugašvili|Stalin]]ove [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]] vplival na oblikovanje nove, socialistične umetnosti. Ob ocenjevanju slovenske umetnosti je izhajal iz normativnih postavk sovjetskih estetikov. Menil je, da so se slovenski predvojni umetniki ločili od ljudstva in služili le zabavi vladajočih slojev. Umetnost predvojnih slovenskih ustvarjalcev je zatrl in jo označil za »kapitalistično umetnost«. Po njegovem mnenju je bilo potrebno obsoditi »izprijeni impresionizem in ekspresionizem ter smeri, ki so sledile: kubizem, futurizem in nadrealizem«. Zavzemal se je za uveljavitev sovjetske umetnosti v prvih letih po vojni. Ukvarjal se je z zgodovino, zgodovino marksizma in filozofije; bil je organizator samostojnega študija [[sociologija|sociologije]], pobudnik raziskovanja sociologije kulture v Sloveniji in prvi predstojnik oddelka za sociologijo na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] v Ljubljani. Velja za marskističnega teoretika, ki je svoja idejna načela povezoval s političnim delovanjem in ideološkimi nalogami Komunistične partije/ZK. Odmevne so bile njegove polemike z idealističnimi filozofi (Aleš Ušeničnik, France Veber) ter o umetnosti in ideologiji (Josip Vidmar), realizmu v umetnosti, dekadenci, eksistencializmu.


Umrl je leta 1976 v Ljubljani.
⚫
Po njem so leta 1976 poimenovali [[Osnovna šola Bežigrad|Osnovno šolo Borisa Ziherla za Bežigradom]].<ref>Odločba SOb Ljubljana Bežigrad št. 022-5/76-3 z dne 28. septembra 1976 o ustanovitvi OŠ Borisa Ziherla</ref>, ki se je kasneje (12. junija 1997) preimenovala v OŠ Bežigrad. V aleji znamenitih ločanov v Škofji loki stoji njegov doprsni kip.

⚫
Po njem so leta 1976 poimenovali [[Osnovna šola Bežigrad|Osnovno šolo Borisa Ziherla za Bežigradom]].<ref>Odločba SOb Ljubljana Bežigrad št. 022-5/76-3 z dne 28. septembra 1976 o ustanovitvi OŠ Borisa Ziherla</ref>, ki se je kasneje (12. junija 1997) preimenovala v OŠ Bežigrad. V aleji znamenitih Ločanov v Škofji loki stoji njegov doprsni kip.


==Najpomembnejša dela==
==Najpomembnejša dela==

Redakcija: 19:25, 22. oktober 2016

Boris Ziherl
Portret
Rojstvo25. september 1910({{padleft:1910|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1]
Trst
Smrt11. februar 1976({{padleft:1976|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[1] (65 let)
Ljubljana
Državljanstvo SFRJ
 Avstro-Ogrska
Poklicfilozof, politik, politični komisar

Boris Ziherl, slovenski politik, publicist in marksistični filozof, * 25. september 1910, Trst, † 11. februar 1976, Ljubljana.

Življenjepis

Rodil se je v Trstu, a se je z materjo Ano kmalu preselil v Škofjo Loko, od koder je bila doma, kasneje pa v Ljubljano. 1929 bil sprejet v SKOJ, 1930 v Komunistično partijo Jugoslavije. Že takrat je začel objavljati članke, pod katere se je podpisoval s psevdonimoma B. Ločan in Stanko Dornik. 1932 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani (absolutorij 1941), delal v ilegalnem študentskem gibanju in se ukvarjal s publicistiko, 1932 postal član PK KPJ za Slovenijo. 1934 je bil obsojen po zakonu o zaščiti države na 4 leta zapora, ki jih je preživel v Sremski Mitrovici in tam proučeval historični materializem ter slovensko kulturno in politično zgodovino. 1940 je postal član CK KPS.

Aprila 1941 je kot eden komunističnih predstavnikov sodeloval na ustanovnem sestanku OF (kasneje je bil tudi član Izvršnega odbora OF), ilegalno (z imenom Gorazd) deloval v Ljubljani, predvsem v agitpropu CK KPS, 1943 je odšel v partizane v Polhograjske Dolomite, predaval in vodil partijsko šolo v Kočevskem Rogu, bil 1944 namestnik direktorja Znanstvenega instituta pri SNOS (poverjenik za prosveto), od avgusta 1944 član propagandnega oddelka Vrhovnega štaba NOV in POJ na Visu, septembra med borci prekomorskih brigad v Bariju (Italija), od oktobra 1944 v Beogradu pri agitpropu CK KPJ (sour. Borbe 1944–5). 1945/46 je bil predstavnik CK KPJ pri CK VKP(b) v Moskvi, od 1946 v Beogradu predsednik komiteja za šole in znanost pri vladi FLRJ. 1947–49 delal v agitpropu CK KPJ, 1947/48 je urejal glasilo Informbiroja "Za trajen mir, za ljudsko demokracijo", 1949–50 je bil direktor (tudi soustanovitelj) Instituta za društvene nauke v Beogradu, ki je bil razpuščen zaradi prevelikega dogmatizma. Ko se je 1950 vrnil v Ljubljano, je postal minister za znanost in kulturo LRS, 1953 predsednik ideološke komisije CK ZKS in obenem redni profesor za teorijo družbenih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je tudi soustanovitelj in 1959–64 prvi direktor Inštituta za sociologijo na ljubljanski univerzi, od 1960 je predaval občo sociologijo kulture na novoustanovljenem oddelku za sociologijo na ljubljanski FF, katerega prvi predstojnik je bil, od 1964 do smrti pa kot profesor marksistične filozofije in sociolgije na Visoki šoli za politične vede (kasnejši FSPN oz. FDV) v Ljubljani. Imel je številne politične funkcije, mdr. je bil poslanec republiške in zvezne skupščine; 1948–68 član CK ZKS (od 1954 tudi član njegovega Izvršnega komiteja oz. 1966 predsedstva), 1952–69 in od 1974 član CK ZKJ; od 1963 član Sveta federacije. Bil je član SAZU (od 1949 dopisni, 1958 redni član, zadnje leto, od 1975 tudi podpredsednik). Prejel je spomenico 1941 in številna odlikovanja, mdr. red junaka socialističnega dela (1970), dvakrat Prešernovo nagrado (1950 in 1958) ter nagrado AVNOJ-a (1972).

Kot visok partijski in državni funkcionar in eden glavnih komunističnih ideologov, je po vzoru iz Stalinove Sovjetske zveze vplival na oblikovanje nove, socialistične umetnosti. Ob ocenjevanju slovenske umetnosti je izhajal iz normativnih postavk sovjetskih estetikov. Menil je, da so se slovenski predvojni umetniki ločili od ljudstva in služili le zabavi vladajočih slojev. Umetnost predvojnih slovenskih ustvarjalcev je zatrl in jo označil za »kapitalistično umetnost«. Po njegovem mnenju je bilo potrebno obsoditi »izprijeni impresionizem in ekspresionizem ter smeri, ki so sledile: kubizem, futurizem in nadrealizem«. Zavzemal se je za uveljavitev sovjetske umetnosti v prvih letih po vojni. Ukvarjal se je z zgodovino, zgodovino marksizma in filozofije; bil je organizator samostojnega študija sociologije, pobudnik raziskovanja sociologije kulture v Sloveniji in prvi predstojnik oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Velja za marskističnega teoretika, ki je svoja idejna načela povezoval s političnim delovanjem in ideološkimi nalogami Komunistične partije/ZK. Odmevne so bile njegove polemike z idealističnimi filozofi (Aleš Ušeničnik, France Veber) ter o umetnosti in ideologiji (Josip Vidmar), realizmu v umetnosti, dekadenci, eksistencializmu.

Umrl je leta 1976 v Ljubljani.

Po njem so leta 1976 poimenovali Osnovno šolo Borisa Ziherla za Bežigradom.[2], ki se je kasneje (12. junija 1997) preimenovala v OŠ Bežigrad. V aleji znamenitih Ločanov v Škofji loki stoji njegov doprsni kip.

Najpomembnejša dela

  • Osnovni problemi marksizma, 1934 (prevod in spremna beseda) (COBISS)
  • O Sovjetski zvezi, 1940 (COBISS)
  • Tri razdobja v razvoju delavskega gibanja, 1943 (COBISS), 1944 (COBISS)
  • France Prešeren – pesnik in mislec, 1949 (COBISS)
  • Umetnosti in miselnost, 1956 (COBISS)
  • Književnosti in družba, 1957 (COBISS)
  • O humanizmu in socializmu, 1965 (COBISS)
  • Ivan Cankar in naš čas, 1976 (COBISS)

Viri in opombe

  1. ↑ 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ↑ Odločba SOb Ljubljana Bežigrad št. 022-5/76-3 z dne 28. septembra 1976 o ustanovitvi OŠ Borisa Ziherla

Glej tudi

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Boris Ziherl.
  • Pagon Neda. »Ziherl Boris«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
  • Boris Ziherl - grob na spletišču Slovenski grobovi


Stub icon

Ta članek o politiku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Boris_Ziherl&oldid=4711732«