Ludvik Nemški

Ludvik Nemški
Kralj Vzhodnofrankovskega kraljestva
Ludvikov pečat
Vladanje	• kralj Bavarske: 817–843 • kralj Vzhodnofrankovskega kraljestva: 843–876
Predhodnik	Ludvik Pobožni
Naslednik	• Karlman Bavarski (Bavarska) • Ludvik Mlajši (Saška) • Karel Debeli (Francija)
Rojstvo	okoli 810
Smrt	28. avgust 876 Frankfurt
Zakonec	Ema Altdorfska
Potomci	• Karlman Bavarski • Ludvik Mlajši • Karel Debeli
Rodbina	Karolinška dinastija
Oče	Ludvik Pobožni
Mati	Ermengarda Hesbajska

Ludvik Nemški, znan tudi kot Ludvik II., je bil kralj Bavarske, * okoli 810, † 28. avgust 876, Frankfurt.

Bil je vnuk Karla Velikega in tretji sin naslednega frankovskega cesarja Ludvika Pobožnega in njegove prve žene Ermengarde Hesbajske. Naziv Nemški (Germanicus) je dobil kmalu po smrti, ker je bila večina njegovega ozemlja germanska.

Kralj Bavarske je postal leta 817 skladno s prakso Karla Velikega, da je kraljestva podeljeval članom svoje družine, ki so nato služili kot njegovi pribočniki in lokalni vladarji. Vladal je iz stare bavarske prestolnice Regensburg. Ko je njegov oče Ludvik Pobožni malo pred smrtjo leta 840 razdelil svoje cesarstvo, je Ludvik Nemški dobil Vzhodnofrankovsko kraljestvo, ki je obsegalo porečje Labe od Jutlanda preko Turinškega gozda do sodobne Bavarske. Vladal je od podpisa Verdunske pogodbe leta 843 do svoje smrti.

Delitev cesarstva in državljanske vojne

Ludvik je otroštvo preživel na dvoru svojega starega očeta Karla Velikega. Ko je cesar Ludvik Pobožni leta 817 razdelil svoje cesarstvo med svoje sinove, je Ludvik dobil Bavarsko in pokrajine okoli nje, vendar je vladati začel šele leta 825, ko se je vključil v vojne z Vendi in Sorbi na vzhodni meji cesarstva. Leta 827 se je poročil s Hemo (Emo), sestro svoje mačehe Judite Bavarske. Njun oče je bil Velf I., katerega posesti so se raztezale od Alzacije do Bavarske. Kmalu zatem se je začel vmešavati v spore zaradi Juditinih naporov, da zagotovi kraljestvo svojemu sinu Karlu Plešastemu, in bojev svojih bratov z njihovim očetom.

Njegova vpletenost v prvo državljansko vojno je bilo omejena, v drugi pa sta ga brata Lotar, takrat kralj Italije, in Pipin, kralj Akvitanije, naščuvala, naj napade Alemanijo, ki jo je oče dal nihovemu polbratu Karlu. Obljubila sta mu, da bo po novi delitvi cesarstva dobil večje ozemlje. Leta 832 je z vojsko Slovanov napadel in osvojil Alemanijo, zato ga je oče Ludvik Pobožni razdedinil. Njegovo dejanje ni imelo nobenega pomena, ker so uporniški bratje očeta ujeli in odstavili. Po njegovem ponovnem ustoličenju je cesar sklenil mir s sinom Ludvikom Nemškim in mu leta 836 vrnil Bavarsko, ki je v resnici nikoli ni izgubil.

Pobudnik tretje državljanske vojne, ki se je začela leta 839, je bil Ludvik Nemški. Zaradi pasu ozemlja, ki ga je dobil brat Karel, je Ludvik ponovno napadel Alemanijo. Oče se tokrat ni tako hitro odzval in Karel je bil prisiljen na umik na skrajni jugovzhodni del njegovega kraljestva, v Panonsko marko. Nazadnje so s silo sklenili mir.

Državljanska vojna (840-843)

Ko je cesar Ludvik Pobožni leta 840 umrl in je Lotar zase zahteval celo cesarstvo, se je Ludvik Nemški povezal s svojim polbratom Karlom Plešastim in v bitki pri Fontenoyu junija 841 porazil Lotarja in njegovega nečaka Pipina II. Akvitanskega. Junija 842 so se bratje sestali na mirovnih pogajanjih na otoku na Saoni. Vsak od njih je imenoval štirideset predstavnikov, ki bi določili meje njihovega kraljestva. Pogajanja so se končala s podpisom Verdunske pogodbe avgusta 843. Ludvik je dobil večino ozemlja vzhodno od Rena (Vzhodnofrankovsko kraljestvo) in pokrajine okoli Speyerja, Wormsa in Mainza na levem bregu reke. V njegovo kraljestvo so bile vključene Bavarska z glavnim mestom Regensburg, Turingija, Frankonija in Saška. Ludvika se zato lahko šteje za ustanovitelja Nemškega kraljestva, čeprav so bili njegovi napori za ohranil enotnost države, jalovi. Leta 842 je zatrl vstajo stelingov na Saškem, leta 844 pa podjarmil Obodrite in usmrtil njihovega kneza Gozmovila. Turingijski vojvoda Tahulf je zatem krenil na pohod proti Čehom, Moravcem in drugim plemenom, pri obrambi severnih meja pred pustošenjem Vikingov pa Ludvik ni bil najbolj uspešen.

Spor s Karlom Plešastim

Ludvik Nemški je leta 852 je poslal svojega sina Ludvika Mlajšega v Akvitanijo, kjer je med plemstvom naraščalo nezadovoljstvo nad vladavino Karla Plešastega. Sin se je na pot odpravil šele leta 854 in se že naslednje leto vrnil. Leta 853 in naslednjih nekaj let se je Ludvik Nemški večkrat poskušal dokopati do prestola Zahodnofrankovkega kraljestva, kjer so bili, po pisanju Fuldskih letopisov (Annales Fuldenses), podložniki razočarani nad kruto vladavino Karla Plešastega. Na spodbudo svojih nečakov Pipina II. Akvitanskega in kralja Karla Provansalskega je Ludvik Nemški leta 858 napadel bratovo kraljestvo. Karel Plešasti zaradi odpora plemstva ni uspel zbrati svoje vojske in je pobegnil v Burgundijo. Tega leta je Ludvik izdal listino z datumom »prvo leto vladavine v Zahodni Franciji«. Zaradi izdaj in dezertacij v njegovi vojski in lojalnosti akvitanskih škofov do Karla Plešastega, je Ludvikov podvig propadel in se končal s podpisom mirovne pogodbe v Koblenzu 7. junija 860.

Leta 855 je cesar Lotar umrl. Ludvik in Karel sta začela za nekaj časa sodelovati in kovati načrte za delitev bratovega kraljestva. Pri tem so ju ovirali Lotarjevi sinovi Lotar II., ki je dobil Lotaringijo, Ludvik II. Italijanski, ki je dobil cesarski naslov in langobardsko železno krono, in Karel Provansalski. Leta 868 so se v Metzu dogovorili o dokončni delitvi Lotaringije. Ko je Lotar II. leta 869 umrl, je bil Ludvik Nemški težko bolan, njegova vojska pa se je vojskoval z Moravci, zato je Karlu Plešastemu uspela prisvojitev celega kraljestva. Ko je Ludvik Nemški ozdravel, je bratu zagrozil z vojno. Sledil je podpis Meersenske pogodbe, s katero so Turingijo razdelili med zahtevnike.

Ponovna delitev cesarstva

Zadnja leta je Ludvikove vladavine so zaznamovali upori nekaterih sinov. Najstarejši sin, Karlman, se je uprl leta 861 in ponovno dve leti kasneje. Po njem se je zgledoval drugi sin, Ludvik, kateremu se je pridružil brat Karel. Ludvik je bil leta 864 prisiljen odstopiti Bavarsko sinu Karlmanu, ki je nekoč tam že vladal kot očetov podkralj. Naslednje leto (865) je Ludvik razdelil še preostali del kraljestva. Saško, Frankonijo in Turingijo je dal Ludviku Mlajšemu, Švabsko in Retijo pa Karlu Debelemu. Novica, da je cesar Ludvik II. Italijanski umrl, je povzročila spravo med očetom in sinovi in Ludvikov poskus, da bi cesarsko krono dobil za svojega sina Karlmana. Načrte sta preprečila Ludvik II., ki sploh ni umrl, in njegov stari tekmec Karel Plešasti.

Ludvik Nemški se je začel pripravljati na vojno in 28. avgusta 876 v Frankfurtu umrl. Pokopali so ga v opatiji Lorsch. Za seboj je pustil tri sinove in tri hčerke. Sinovi so spoštovali delitev kraljestva, ki je bila sklenjena deset let pred tem, kar je bilo v tistih časih nekaj neobičajnega.

Ludvika Nemškega se šteje za najbolj kompetentnega vnuka Karla Velikega. Njegovo kraljestvo je bilo kljub napadom Skandinavcev, Ogrov, Slovanov in drugih dokaj varno. Živel je v tesnem zavezništvu s cerkvijo, do katere je bil zelo velikodušen, in izvajal njene načrte za pokristjanjevanje podjarmljenih sosedov.