Ludvik Nemški

Ludvik Nemški
Kralj Vzhodnofrankovskega kraljestva
Ludvikov pečat
Vladanje	• kralj Bavarske: 817–843 • kralj Vzhodnofrankovskega kraljestva: 843–876
Predhodnik	Ludvik Pobožni
Naslednik	• Karlman Bavarski (Bavarska) • Ludvik Mlajši (Saška) • Karel Debeli (Francija)
Rojstvo	okoli 810
Smrt	28. avgust 876 Frankfurt
Zakonec	Ema Altdorfska
Potomci	• Karlman Bavarski • Ludvik Mlajši • Karel Debeli
Rodbina	Karolinška dinastija
Oče	Ludvik Pobožni
Mati	Ermengarda Hesbajska

Ludvik Nemški, znan tudi kot Ludvik II., je bil kralj Bavarske, * okoli 810, † 28. avgust 876, Frankfurt.

Bil je vnuk Karla Velikega in tretji sin naslednega frankovskega cesarja Ludvika Pobožnega in njegove prve žene Ermengarde Hesbajske. Naziv Nemški (Germanicus) je dobil kmalu po smrti, ker je bila večina njegovega ozemlja germanska.

Kralj Bavarske je postal leta 817 skladno s prakso Karla Velikega, da je kraljestva podeljeval članom svoje družine, ki so nato služili kot njegovi pribočniki in lokalni vladarji. Vladal je iz stare bavarske prestolnice Regensburg. Ko je njegov oče Ludvik Pobožni malo pred smrtjo leta 840 razdelil svoje cesarstvo, je Ludvik Nemški dobil Vzhodnofrankovsko kraljestvo, ki je obsegalo porečje Labe od Jutlanda preko Turinškega gozda do sodobne Bavarske. Vladal je od podpisa Verdunske pogodbe leta 843 do svoje smrti.

Delitev cesarstva in državljanske vojne

Ludvik je otroštvo preživel na dvoru svojega starega očeta Karla Velikega. Ko je cesar Ludvik Pobožni leta 817 razdelil svoje cesarstvo med svoje sinove, je Ludvik dobil Bavarsko in pokrajine okoli nje, vendar je vladati začel šele leta 825, ko se je vključil v vojne z Vendi in Sorbi na vzhodni meji cesarstva. Leta 827 se je poročil s Hemo (Emo), sestro svoje mačehe Judite Bavarske. Njun oče je bil Velf I., katerega posesti so se raztezale od Alzacije do Bavarske. Kmalu zatem se je začel vmešavati v spore zaradi Juditinih naporov, da zagotovi kraljestvo svojemu sinu Karlu Plešastemu, in bojev svojih bratov z njihovim očetom.

Njegova vpletenost v prvo državljansko vojno je bilo omejena, v drugi pa sta ga brata Lotar, takrat kralj Italije, in Pipin, kralj Akvitanije, naščuvala, naj napade Alemanijo, ki jo je oče dal nihovemu polbratu Karlu. Obljubila sta mu, da bo po novi delitvi cesarstva dobil večje ozemlje. Leta 832 je z vojsko Slovanov napadel in osvojil Alemanijo, zato ga je oče Ludvik Pobožni razdedinil. Njegovo dejanje ni imelo nobenega pomena, ker so uporniški bratje očeta ujeli in odstavili. Po njegovem ponovnem ustoličenju je cesar sklenil mir s sinom Ludvikom Nemškim in mu leta 836 vrnil Bavarsko, ki je v resnici nikoli ni izgubil.

Pobudnik tretje državljanske vojne, ki se je začela leta 839, je bil Ludvik Nemški. Zaradi pasu ozemlja, ki ga je dobil brat Karel, je Ludvik ponovno napadel Alemanijo. Oče se tokrat ni tako hitro odzval in Karel je bil prisiljen na umik na skrajni jugovzhodni del njegovega kraljestva, v Panonsko marko. Nazadnje so s silo sklenili mir.

Državljanska vojna (840-843)

Ko je cesar Ludvik Pobožni leta 840 umrl in je Lotar zase zahteval celo cesarstvo, se je Ludvik Nemški povezal s svojim polbratom Karlom Plešastim in v bitki pri Fontenoyu junija 841 porazil Lotarja in njegovega nečaka Pipina II. Akvitanskega. Junija 842 so se bratje sestali na mirovnih pogajanjih na otoku na Saoni. Vsak od njih je imenoval štirideset predstavnikov, ki bi določili meje njihovega kraljestva. Pogajanja so se končala s podpisom Verdunske pogodbe avgusta 843. Ludvik je dobil večino ozemlja vzhodno od Rena (Vzhodnofrankovsko kraljestvo) in pokrajine okoli Speyerja, Wormsa in Mainza na levem bregu reke. V njegovo kraljestvo so bile vključene Bavarska z glavnim mestom Regensburg, Turingija, Frankonija in Saška. Ludvika se zato lahko šteje za ustanovitelja Nemškega kraljestva, čeprav so bili njegovi napori za ohranil enotnost države, jalovi. Leta 842 je zatrl vstajo stelingov na Saškem, leta 844 pa podjarmil Obodrite in usmrtil njihovega kneza Gozmovila. Turingijski vojvoda Tahulf je zatem krenil na pohod proti Čehom, Moravcem in drugim plemenom, pri obrambi severnih meja pred pustošenjem Vikingov pa Ludvik ni bil najbolj uspešen.