Španska nasledstvena vojna

Španska nasledstvena vojna je mednarodni nasledstveni konflikt, ki ni prizadel le Španije, pač pa tudi velik del Evrope in severno Ameriko, torej večino poznanega sveta. Do takrat se to še ni nikoli zgodilo, zato bi se ta konflikt lahko obravnaval kot neke vrste svetovno vojno. Trajala je od leta 1701 do podpisa mirovnega sporazuma, ki je bil sklenjen v Utrechtu leta 1713. Na eni strani so se borili Španski imperij, Francija in Bavarska, drugo stran pa so predstavljali Velika Britanija, Združene Holandske province, Sveto rimsko cesarstvo, Portugalska kraljevina in Savojci.

Vzroki

Španski imperij.

Karel II. Španski, španski kralj med leti 1665 in 1700, je kot zadnji predstavnik Habsburške dinastije umrl 1. novembra 1700. Ker je bil brez nasledstva, je njegova smrt sprožila različna vprašanja v zvezi s prihodnostjo Španije. Španski imperij, čeprav finančno in politično v krizi, je v tistem času veljal za največji imperij na svetu, ki je imel v posesti najpomembnejše svetovno tržišče. Njegove urejene prekomorske trgovske zveze in evropski teritorij so imele velik pomen za kontinentalno ravnovesje. Vse navedeno je pri ostalih vladarjih takratnega časa vzbudilo velike ambicije, da bi na španski prestol postavili enega izmed članov svoje družine. Praktično vse vladarske družine v Evropi so bile na nek način v sorodstvenem razmerju s špansko krono in večina teh sorodnikov je bila po smrti Karla II. Španskega prepričanih, da se imajo pravico do nasledstva na prestolu, kar je bil tudi glavni vzrok za začetek španske nasledstvene vojne.

Habsburške posesti leta 1700. Niso vključene španske prekomorske kolonije. Z delitvijo Habsburžanov na dve veji leta 1713 so rdeče pobarvana ozemlja pripadla novi španski dinastiji.

Poleg tega pa v zgodovinarskih krogih prevladuje prepričanje, da so si bili vsi takratni evropski vladarji enotni glede pomembnosti razdelitve tega velikega imperija na manjše dele, ker bi sicer zedinjenje s katerokoli izmed ostalih držav pomenilo občuten premik v razmerju sil na svetu. V tem smislu torej ni šlo za določanje, kdo bo naslednik, temveč kdo bodo nasledniki in kaj si bo vsak od njih pridobil.

Potek vojne

Prvo obdobje vojne (1701-1706) se je zaključilo s francoskim porazom in je privedlo do pogajanj, kjer so pa pretežke zahteve zmagovalcev prisilile Ludvika XIV., da je zapustil pogajanja in se vrnil na bojišče.

V drugem obdobju (1706-1711) Francozom ni šlo dosti bolje, izgubljaji so na vseh bojiščih, celo v Ameriki. Filipu borbonskemu je samo uspelo, da je pridobil Madrid.

Tretje obdobje vojne (1711-1712) je začelo z nepričakovanim prevratom sil po smrti cesarja Jožefa I., ki ga je nasledil brat Karel VI.Habsburški. Slednji je bil namreč tudi španski prestolonaslednik. Protifrancoska zveza si ni mogla dovoliti, da bi Habsburžani – že svetorimski cesarji in vladarji Avstrije, Češke in Ogrske – zasegli tudi vsa španska posestva. Zaradi tega je bila Francija, sicer popolnoma poražena, poklicana na mirovna pogajanja za zaključitev nasledstvene vojne. Pogajanja so bila zelo zahtevna in so trajala eno leto. Sporazum je bil podpisan 13. julija 1713 v Utrehtu. Francija in Avstrija sta podpisali medsebojni sporazum naslednje leto v Rastattu.

Pogodbeni sporazumi

• Borbonec Filip V. je bil priznan za španskega kralja, vendar kot nova veja dinastije, popolnoma ločena od francoske: španska veja Borboncev je še danes na vladi v Španiji.
• Španija je odstopila Avstriji posestva v Združenih provincah, Neapeljsko kraljestvo, Kraljevino Sardinijo, Milansko vojvodino in Argentario v Toskani.
• Španija je odstopila Veliki Britaniji Gibraltar in Menorko na Balearih.
• Francija je odstopila Veliki Britaniji severnoameriška področja Nove Fundlandije, Akadije in Hudsonov zaliv. Razen tega ni smela več podpirati Stuartov v zahtevi po angleškem prestolu, temveč je morala izgnati Stuarte iz Lorene in uradno priznati Viljema Oranskega za zakonitega kralja.
• Nizozemcem je bila dovoljena gradnja vojaških utrdb vzdolž meje s Francijo.
• Savojec Viktor Amedej je prejel Sicilijo vključno s kraljevim naslovom in področja Monferrato, Lomellina in Valsesia v severni Italiji.
• Vojvodina Mantova je ostala avstrijska.
• Gelderland (danes med Nizozemsko in Nemčijo) je bil razdeljen med Prusijo, Združene province (danes Nizozemska) in Avstrijo.
• Španija je odstopila Veliki Britaniji monopol trgovine afriških sužnjev, pa tudi dovoljenje, da ena angleška ladja enkrat na leto pristane v enem od južnoameriških pristanišč.
• Francija je priznala vsa nova avstrijska posestva v Italiji, to je Milano, Neapelj in Sardinijo, in je privolila, da se španska posestva na Nizozemskem dokončno dodelijo Avstriji.
• Bavarskim in Kölnskim volilnim knezom je bilo povrnjeno imetje in položaj.