Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov: Razlika med redakcijama

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Mojca J. (pogovor | prispevki)
41 urejanj
m pravopisni popravki
Bojan2005 (pogovor | prispevki)
2.006 urejanj
dodal literaturo in popravil konceptualne nesmiselnosti
Vrstica 1: Vrstica 1:
'''Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov''' se je začelo v [[8. stoletje|8. stoletju]] in je trajalo vse do 20. stoletja To delo so menihi in duhovniki upravljali postopoma. V času pokristjanjevanja lahko govorimo tudi o času dvoverja, saj sta vzporedno obstajala krščanska in "stara" vera Slovanov.
'''Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov''' se je začelo v [[8. stoletje|8. stoletju]]. To delo so menihi in duhovniki upravljali postopoma. V času pokristjanjevanja lahko govorimo tudi o času dvoverja, saj sta vzporedno obstajala krščanska in "stara" vera Slovanov.<ref>SCHNABL, Bojan-Ilija. Inkulturacija, fenomen kulturnih procesov na Koroškem. Studia mythologica Slavica, ISSN 1408-6271. [Tiskana izd.], 2012, 15, str. 231-246, ilustr. http://sms.zrc-sazu.si/pdf/15/SMS-2012-15_Schnabl.pdf. [COBISS.SI-ID 34637869]</ref><ref>SCHNABL, Bojan-Ilija. Inkulturation. V: STURM-SCHNABL, Katja (ur.), SCHNABL, Bojan-Ilija (ur.). [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]]. Wien: Böhlau, 2016, bd. 1, a-I, str. 523-527, ilustr. [COBISS.SI-ID 22187016]</ref>
Širjenje krščanstva v [[Vzhodne Alpe]] je povezano s priznanjem [[knez Borut|karantanskega kneza Boruta]] do nadoblasti [[Bavarci|Bavarske]], ki pa je bila od leta [[743]] pod vplivom krščanske [[Franki|Frankovske države]].
Širjenje krščanstva v [[Vzhodne Alpe]] je povezano s priznanjem [[knez Borut|karantanskega kneza Boruta]] do nadoblasti [[Bavarci|Bavarske]], ki pa je bila od leta [[743]] pod vplivom krščanske [[Franki|Frankovske države]].


Sprva so celotno območje [[Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe|naselitve Alpskih Slovanov]] pokristjanjevali duhovniki iz [[Salzburg]]a, kasneje pa iz dveh središč, ki so ju določili leta [[796]] na vojnem pohodu proti [[Avari|Avarom]]. [[Salzburg|Salzburški]] nadškof [[Arn]] je na posvetu določil reko [[Drava|Dravo]], kot mejo vpliva Salzburške in Oglejske cerkve, kar je frankovski vladar [[Karel Veliki]] potrdil leta [[811]].
Sprva so celotno območje [[Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe|naselitve Alpskih Slovanov]] pokristjanjevali duhovniki iz [[Salzburg]]a<ref>Otto Kronsteiner: Salzburg. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 3. zv.</ref>, kasneje pa iz dveh središč, ki so ju določili leta [[796]] na vojnem pohodu proti [[Avari|Avarom]]<ref>Otto Kronsteiner: Awaren. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref>. [[Salzburg|Salzburški]] nadškof [[Arn]] je na posvetu določil reko [[Drava|Dravo]], kot mejo vpliva Salzburške in Oglejske cerkve, kar je frankovski vladar [[Karel Veliki]] potrdil leta [[811]].
Severno od Drave so pokristjanjevali iz središča v [[Salzburg]]u, [[Slovani|Slovane]] južno od [[Drava (reka)|Drave]] pa iz [[Oglej]]a.
Severno od Drave so pokristjanjevali iz središča v [[Salzburg]]u, [[Slovani|Slovane]] južno od [[Drava (reka)|Drave]] pa iz [[Oglej]]a.


Vrstica 8: Vrstica 8:
[[Slika:Gospasveta.jpg|thumb|Cerkev [[Gospa Sveta|Gospe Svete]], ki jo je blagoslovil škof Modest.]]
[[Slika:Gospasveta.jpg|thumb|Cerkev [[Gospa Sveta|Gospe Svete]], ki jo je blagoslovil škof Modest.]]


Oblast je po smrti svojega očeta [[knez Borut|kneza Boruta]] prevzel prvi krščanski [[karantanski knez]] [[knez Gorazd|Gorazd]], ki so ga na Bavarskem dvoru, kot talca vzgojili v kristjana. Po treh letih vladanja, je Gorazd umrl. Nasledil ga je njegov bratranec [[Hotimir, knez Karantanije|Hotimir]] (vladanje 752-769). Skupaj s Hotimirjem je v [[Karantanija|Karantanijo]] prišel tudi prvi [[duhovnik]], ki je začel oznanjati krščansko vero. Večina duhovnikov je prihajala iz [[Salzburg]]a, od tam pa jih je pošiljal škof [[Virgil]]. Karantanski [[pokrajinski škof]] je bil [[Modest]]. V njegovi pristojnosti je bilo nadziranje širjenja vere, blagoslavljanje novih cerkva in posvečevanje duhovnikov po [[kanon|kanonskih določilih]]. V namen širjenja vere so začeli zidati prve [[samostan]]e in in [[cerkev (zgradba)|cerkve]]. Cerkve so pogosto zidali na mestu staroverskih svetih mest in si jih s tem prisvojili, častilcem prejšnje vere pa prepovedali njihovo bogoslužje. Zato se na nekatere cerkve navezuje ljudsko izročilo, da je bilo "tam prej svetišče druge vere".<ref>Pleterski, A.: Poliški tročan. Pleterski A.: Studia Mythologica Slavica 9, 2006.</ref>
Oblast je po smrti svojega očeta [[knez Borut|kneza Boruta]] prevzel prvi krščanski [[karantanski knez]]<ref>Otto Kronsteiner: Duces Carantanorum. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref> [[knez Gorazd|Gorazd]], ki so ga na Bavarskem dvoru, kot talca vzgojili v kristjana. Po treh letih vladanja, je Gorazd umrl. Nasledil ga je njegov bratranec [[Hotimir, knez Karantanije|Hotimir]] (vladanje 752-769). Skupaj s Hotimirjem je v [[Karantanija|Karantanijo]] prišel tudi prvi [[duhovnik]], ki je začel oznanjati krščansko vero. Večina duhovnikov je prihajala iz [[Salzburg]]a, od tam pa jih je pošiljal škof [[Virgil]]<ref>Otto Kronsteiner: Virgil. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 3. zv.</ref>. Karantanski [[pokrajinski škof]] je bil [[Modest]]]]<ref>Otto Kronsteiner: Modestus. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 2. zv.</ref>. V njegovi pristojnosti je bilo nadziranje širjenja vere, blagoslavljanje novih cerkva in posvečevanje duhovnikov po [[kanon|kanonskih določilih]]. V namen širjenja vere so začeli zidati prve [[samostan]]e in in [[cerkev (zgradba)|cerkve]]. Cerkve so pogosto zidali na mestu staroverskih svetih mest in si jih s tem prisvojili, častilcem prejšnje vere pa prepovedali njihovo bogoslužje. Zato se na nekatere cerkve navezuje ljudsko izročilo, da je bilo "tam prej svetišče druge vere".<ref>Pleterski, A.: Poliški tročan. Pleterski A.: Studia Mythologica Slavica 9, 2006.</ref>


Krščanstvo se je širilo postopoma. Vero je morala najprej sprejeti celotna knezova družina, saj mu bo tako lahko sledilo ljudstvo. [[Karantanci]] so se širjenju krščanstva sprva uspešno upirali, vendar so bili zatrti. Misijonska dejavnost se je še stopnjevala. Naloga misijonarjev je bila, da se Slovane, ki so častili svoje starodavne bogove tako ali drugače, spreobrne v semitsko religijo - krščanstvo. Za krščanskega boga Jehovo pa naj se uporabi ime Bog, izraz, ki označuje slovanske bogove.
Krščanstvo se je širilo postopoma. Vero je morala najprej sprejeti celotna knezova družina, saj mu bo tako lahko sledilo ljudstvo. [[Karantanci]]]]<ref>Otto Kronsteiner: Carantani. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref> so se širjenju krščanstva sprva uspešno upirali, vendar so bili zatrti. Misijonska dejavnost se je še stopnjevala. Naloga misijonarjev je bila, da se Slovane, ki so častili svoje starodavne bogove tako ali drugače, spreobrne v semitsko religijo - krščanstvo. Za krščanskega boga Jehovo pa naj se uporabi ime Bog, izraz, ki označuje slovanske bogove.


== Zgodnje širjenje krščanstva južno od Drave ==
== Zgodnje širjenje krščanstva južno od Drave ==
Vrstica 21: Vrstica 21:


== Upori proti pokristjanjevanju ==
== Upori proti pokristjanjevanju ==
Pokristjanjevanju so sledili upori, s katerimi so hoteli pregnati krščansko vero. Dvakrat so se poskušali upreti, ampak so bili obakrat zatrti. Po smrti kneza Hotimira so se uprli tretjič. Tokrat so iz dežele za nekaj let pregnali vse krščanske duhovnike. Kristjani so se na oblast vrnili s pomočjo Bavarcev.
Pokristjanjevanju so sledili upori, s katerimi so hoteli pregnati krščansko vero. Dvakrat so se poskušali upreti, ampak so bili obakrat zatrti. Po smrti kneza Hotimira so se uprli tretjič. Tokrat so iz dežele za nekaj let pregnali vse krščanske duhovnike.]]<ref>Darja Mihelič: Carmula. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref> Kristjani so se na oblast vrnili s pomočjo Bavarcev.


Iz nekega drugega vira je razvidno, da so Slovenci okoli leta 725 prekoračili Visoke Ture ter pridrli na Solnograško. V Pangau-u je bavarski vojvoda Teodo pred letom 718 ustanovil cerkev in samostan na čast sv. Maksimiljanu. Oboje so okoli leta 725 Slovenci razrušili. Mnogo časa sta bila potem cerkev in samostan podrta, ker je vedno pretila nevarnost, da bi Slovenci na novo uničili ta poslopja, ako bi se zopet postavila. Vir imenuje Slovence prvikrat »crudeles paganos«, drugikrat pa »crudelissimos paganos«. Slovenci takrat še niso bili kristjani.<ref>Kos, Franc. ''Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku''. Prva knjiga (l.501-800). Leonova družba, Ljubljana, 1902.</ref>
Iz nekega drugega vira je razvidno, da so Slovenci okoli leta 725 prekoračili Visoke Ture ter pridrli na Solnograško. V Pangau-u je bavarski vojvoda Teodo pred letom 718 ustanovil cerkev in samostan na čast sv. Maksimiljanu. Oboje so okoli leta 725 Slovenci razrušili. Mnogo časa sta bila potem cerkev in samostan podrta, ker je vedno pretila nevarnost, da bi Slovenci na novo uničili ta poslopja, ako bi se zopet postavila. Vir imenuje Slovence prvikrat »crudeles paganos«, drugikrat pa »crudelissimos paganos«. Slovenci takrat še niso bili kristjani.<ref>Kos, Franc. ''Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku''. Prva knjiga (l.501-800). Leonova družba, Ljubljana, 1902.</ref>


== Kasnejša ''pokristjanjevanja'' ==
== Kasnejše pokristjanjevanje 9.-19. stoletje ==
Tudi po zmagi krščanske strani nad staroverskimi Slovani je še vedno ostalo živo čaščenje starih bogov. Vsako tako čaščenje je Cerkev poskušala zatreti. Viri nam pričajo o posebni "križarski vojni" proti Kobaridcem 16. 8. 1331, kjer so križarji posekali sveto drevo in zasuli sveti studenec.<ref>Juvančič, I.: Križarska vojska proti Kobaridcem 1331, Zgodovinski časopis 38 /1-2. - Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1984</ref> Čeprav so bili pred tem Slovenci uradno pokristjanjeni že pet stoletij, se je stara vera še vedno ohranila in tako močno motila Čedadsko Cerkev, da je nad njih poslala vojsko.
Tudi po zmagi krščanske strani nad staroverskimi Slovani je še vedno ostalo živo čaščenje starih bogov med Slovenci. Vsako tako čaščenje je Cerkev poskušala zatreti. Viri nam pričajo o posebni "križarski vojni" proti Kobaridcem 16. 8. 1331, kjer so križarji posekali sveto drevo in zasuli sveti studenec.<ref>Juvančič, I.: Križarska vojska proti Kobaridcem 1331, Zgodovinski časopis 38 /1-2. - Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1984</ref> Čeprav so bili pred tem Slovenci uradno pokristjanjeni že pet stoletij, se je stara vera še vedno ohranila in tako močno motila Čedadsko Cerkev, da je nad njih poslala vojsko.


Viri nam pričajo o čaščenju bogov še v 17. stoletju. Znana je pridiga škofa Tomaža Hrena ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani, v kateri je zapisal tudi imena treh bogov, ki so jih Kranjci še častili v 17. stoletju, Lado, Plejna in Poberina. Poberin oziroma poberuh pomeni tisti, ki vzame, pobere. Še danes je Poberin prisoten v Brkinih kot spremljevalec maškar, ki pobira darove. Poberina pa je mogoče najti tudi v obliki poberuh, ki velja za najstarejšo slovensko ime za mesec september, kar gre ponovno v kontekst pobiranja. Ostala dva bogova, ki ju je zapisal škof Hren v svojo pridigo sta Lada in Plejn.<ref>Visočnik, J.: Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. V: Studia Mythologica Slavica 13, 2010</ref>
Viri nam pričajo o čaščenju bogov še v 17. stoletju. Znana je pridiga škofa Tomaža Hrena ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani, v kateri je zapisal tudi imena treh bogov, ki so jih Kranjci še častili v 17. stoletju, Lado, Plejna in Poberina. Poberin oziroma poberuh pomeni tisti, ki vzame, pobere. Še danes je Poberin prisoten v Brkinih kot spremljevalec maškar, ki pobira darove. Poberina pa je mogoče najti tudi v obliki poberuh, ki velja za najstarejšo slovensko ime za mesec september, kar gre ponovno v kontekst pobiranja. Ostala dva bogova, ki ju je zapisal škof Hren v svojo pridigo sta Lada in Plejn.<ref>Visočnik, J.: Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. V: Studia Mythologica Slavica 13, 2010</ref>

Redakcija: 22:12, 11. maj 2016

Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov se je začelo v 8. stoletju. To delo so menihi in duhovniki upravljali postopoma. V času pokristjanjevanja lahko govorimo tudi o času dvoverja, saj sta vzporedno obstajala krščanska in "stara" vera Slovanov.[1][2] Širjenje krščanstva v Vzhodne Alpe je povezano s priznanjem karantanskega kneza Boruta do nadoblasti Bavarske, ki pa je bila od leta 743 pod vplivom krščanske Frankovske države.

Sprva so celotno območje naselitve Alpskih Slovanov pokristjanjevali duhovniki iz Salzburga[3], kasneje pa iz dveh središč, ki so ju določili leta 796 na vojnem pohodu proti Avarom[4]. Salzburški nadškof Arn je na posvetu določil reko Dravo, kot mejo vpliva Salzburške in Oglejske cerkve, kar je frankovski vladar Karel Veliki potrdil leta 811. Severno od Drave so pokristjanjevali iz središča v Salzburgu, Slovane južno od Drave pa iz Ogleja.

Zgodnje širjenje krščanstva severno od Drave

Cerkev Gospe Svete, ki jo je blagoslovil škof Modest.

Oblast je po smrti svojega očeta kneza Boruta prevzel prvi krščanski karantanski knez[5] Gorazd, ki so ga na Bavarskem dvoru, kot talca vzgojili v kristjana. Po treh letih vladanja, je Gorazd umrl. Nasledil ga je njegov bratranec Hotimir (vladanje 752-769). Skupaj s Hotimirjem je v Karantanijo prišel tudi prvi duhovnik, ki je začel oznanjati krščansko vero. Večina duhovnikov je prihajala iz Salzburga, od tam pa jih je pošiljal škof Virgil[6]. Karantanski pokrajinski škof je bil Modest]][7]. V njegovi pristojnosti je bilo nadziranje širjenja vere, blagoslavljanje novih cerkva in posvečevanje duhovnikov po kanonskih določilih. V namen širjenja vere so začeli zidati prve samostane in in cerkve. Cerkve so pogosto zidali na mestu staroverskih svetih mest in si jih s tem prisvojili, častilcem prejšnje vere pa prepovedali njihovo bogoslužje. Zato se na nekatere cerkve navezuje ljudsko izročilo, da je bilo "tam prej svetišče druge vere".[8]

Krščanstvo se je širilo postopoma. Vero je morala najprej sprejeti celotna knezova družina, saj mu bo tako lahko sledilo ljudstvo. Karantanci]][9] so se širjenju krščanstva sprva uspešno upirali, vendar so bili zatrti. Misijonska dejavnost se je še stopnjevala. Naloga misijonarjev je bila, da se Slovane, ki so častili svoje starodavne bogove tako ali drugače, spreobrne v semitsko religijo - krščanstvo. Za krščanskega boga Jehovo pa naj se uporabi ime Bog, izraz, ki označuje slovanske bogove.

Zgodnje širjenje krščanstva južno od Drave

Pokristjanjevanje južno od Drave je potekalo iz Ogleja. Po koncu avarskih vojn je oglejska cerkev začela delovati po dogovorjenih načelih na območju južno od Drave, torej v Karnioli in v Panoniji.

Pomembno delo pri širjenju krščanstva in pismenosti sta opravila tudi Konstantin in Metod iz Bizanca. Bogoslužje sta opravljala v slovanskem jeziku, kar pa je bilo v nasprotju s prepričanjem salzburških škofov. Zaradi tega sta več delovala v Spodnji Panoniji. Konstantin, ki je kasneje prestopil v samostan in dobil ime Ciril, je sestavil pisavo glagolico in jo uporabil v svojem prevodu Svetega pisma.

Krst prvih Slovanov

Takratni potek krsta je leta 811 podrobno opisal opisal oglejski patriarh Maksencij, vendar tovrstni zapisi ne veljajo za verodostojne, saj so izredno enostranski. Sprejeli naj bi ga lahko le tisti, ki so bili dobro poučeni o krščanski veri ter so lahko samostojno, brez prisile, povedali, da verujejo v Kristusa. Prav zaradi tega je pokristjanjevanje potekalo v domačem jeziku. Obred se je začel s tem, da je krščenec dobil sol v usta, duhovnik pa mu je pihnil skozi nos. Po koncu prvega dela obreda so ga izprašali in odpovedati se je moral grehu. Nato so ga trikrat potopili v vodo ter ga mazilili s svetim oljem. Opis je povsem enostranski in ne prikazuje realnega stanja, kjer je bila predkrščanska stran preganjana in je bil krst edina izbira. Zaradi nasilnega pokristjanjevanja so kasneje sledili upori.[navedi vir]

Upori proti pokristjanjevanju

Pokristjanjevanju so sledili upori, s katerimi so hoteli pregnati krščansko vero. Dvakrat so se poskušali upreti, ampak so bili obakrat zatrti. Po smrti kneza Hotimira so se uprli tretjič. Tokrat so iz dežele za nekaj let pregnali vse krščanske duhovnike.]][10] Kristjani so se na oblast vrnili s pomočjo Bavarcev.

Iz nekega drugega vira je razvidno, da so Slovenci okoli leta 725 prekoračili Visoke Ture ter pridrli na Solnograško. V Pangau-u je bavarski vojvoda Teodo pred letom 718 ustanovil cerkev in samostan na čast sv. Maksimiljanu. Oboje so okoli leta 725 Slovenci razrušili. Mnogo časa sta bila potem cerkev in samostan podrta, ker je vedno pretila nevarnost, da bi Slovenci na novo uničili ta poslopja, ako bi se zopet postavila. Vir imenuje Slovence prvikrat »crudeles paganos«, drugikrat pa »crudelissimos paganos«. Slovenci takrat še niso bili kristjani.[11]

Kasnejša pokristjanjevanja

Tudi po zmagi krščanske strani nad staroverskimi Slovani je še vedno ostalo živo čaščenje starih bogov med Slovenci. Vsako tako čaščenje je Cerkev poskušala zatreti. Viri nam pričajo o posebni "križarski vojni" proti Kobaridcem 16. 8. 1331, kjer so križarji posekali sveto drevo in zasuli sveti studenec.[12] Čeprav so bili pred tem Slovenci uradno pokristjanjeni že pet stoletij, se je stara vera še vedno ohranila in tako močno motila Čedadsko Cerkev, da je nad njih poslala vojsko.

Viri nam pričajo o čaščenju bogov še v 17. stoletju. Znana je pridiga škofa Tomaža Hrena ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani, v kateri je zapisal tudi imena treh bogov, ki so jih Kranjci še častili v 17. stoletju, Lado, Plejna in Poberina. Poberin oziroma poberuh pomeni tisti, ki vzame, pobere. Še danes je Poberin prisoten v Brkinih kot spremljevalec maškar, ki pobira darove. Poberina pa je mogoče najti tudi v obliki poberuh, ki velja za najstarejšo slovensko ime za mesec september, kar gre ponovno v kontekst pobiranja. Ostala dva bogova, ki ju je zapisal škof Hren v svojo pridigo sta Lada in Plejn.[13]


Pokristjanjevanje v slovenski literaturi, poeziji in dramatiki

Krst v takratnem obdobju je opisal tudi slovenski pesnik France Prešeren v 3. delu znamenite povesti v verzih Krst pri Savici.

O pokristjanjevanju Slovencev so pisali pisatelji Mimi Malenšek, Oskar Hudales, Josip Jurčič, Ivan Matičič, Lev Detela, Josip Gruden, Josip Ogrinec, Ivan Vuk, Matija Prelesnik, Peter Bohinjec[14] in Ivan Sivec.

Prav tako so mnogi dramatiki vključevali temo pokristjanjevanja: Alojzij Merhar, Janez Krek, Anton Aškerc, Ivan Artač, Etbin Kristan, Metod Turnšek in še številni drugi[15].


Viri

  • Karmen Simončič Mervic, Stari svet. Zgodovina za 7. razred devetletne OŠ, Modrijan, Ljubljana 2003,
  • Zbirka ilustrirana zgodovina Slovencev za otroke, Timotej Knific in Rudi Skočir, Tu bo naš dom, Založba Mladika, Ljubljana, 1997

Sklici

  1. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Inkulturacija, fenomen kulturnih procesov na Koroškem. Studia mythologica Slavica, ISSN 1408-6271. [Tiskana izd.], 2012, 15, str. 231-246, ilustr. http://sms.zrc-sazu.si/pdf/15/SMS-2012-15_Schnabl.pdf. [COBISS.SI-ID 34637869]
  2. ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija. Inkulturation. V: STURM-SCHNABL, Katja (ur.), SCHNABL, Bojan-Ilija (ur.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942. Wien: Böhlau, 2016, bd. 1, a-I, str. 523-527, ilustr. [COBISS.SI-ID 22187016]
  3. ↑ Otto Kronsteiner: Salzburg. V: Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942, Dunaj 2016, 3. zv.
  4. ↑ Otto Kronsteiner: Awaren. V: Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942, Dunaj 2016, 1. zv.
  5. ↑ Otto Kronsteiner: Duces Carantanorum. V: Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942, Dunaj 2016, 1. zv.
  6. ↑ Otto Kronsteiner: Virgil. V: Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942, Dunaj 2016, 3. zv.
  7. ↑ Otto Kronsteiner: Modestus. V: Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942, Dunaj 2016, 2. zv.
  8. ↑ Pleterski, A.: Poliški tročan. Pleterski A.: Studia Mythologica Slavica 9, 2006.
  9. ↑ Otto Kronsteiner: Carantani. V: Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942, Dunaj 2016, 1. zv.
  10. ↑ Darja Mihelič: Carmula. V: Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942, Dunaj 2016, 1. zv.
  11. ↑ Kos, Franc. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Prva knjiga (l.501-800). Leonova družba, Ljubljana, 1902.
  12. ↑ Juvančič, I.: Križarska vojska proti Kobaridcem 1331, Zgodovinski časopis 38 /1-2. - Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1984
  13. ↑ Visočnik, J.: Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. V: Studia Mythologica Slavica 13, 2010
  14. ↑ Petrič, Nejc: Rodna vera v slovenskem leposlovju. http://www.staroverci.si/sl/kultura/leposlovje/item/170-nejc-petric-rodna-vera-v-slovenskem-leposlovju.html
  15. ↑ Petrič, Nejc: Stara vera v slovenski dramatiki. http://www.staroverci.si/sl/kultura/dramatika/item/28-stara-vera-v-slovenski-dramatiki.html
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pokristjanjevanje_Alpskih_Slovanov&oldid=4643837«