Stara cerkvena slovanščina: Razlika med redakcijama
pravopis |
nekaj sodobnih spoznanj |
||
Vrstica 20: | Vrstica 20: | ||
}} |
}} |
||
'''Stára cerkvéna slovánščina''' (tudi '''stárocerkvénoslovánščina''') je bila prvi [[slovanski jeziki|slovanski]] [[knjižni jezik]], ki sta ga v [[9. stoletje|9. stoletju]] oblikovala [[solun]]ska [[misijonar]]ja [[Ciril in Metod]]. Razvil se je iz govorice [[Slovani|Slovanov]] na območju [[Makedonija (regija)|Makedonske regije]]<ref>[http://freenet-homepage.de/emilpetrov//OCRDocu/Mirchev/Starobalgarski_ezik_Mirchev.pdf Кирил Мирчев, ''Старобългарски език'', София 1972, p. 12-15]</ref>. |
'''Stára cerkvéna slovánščina''' (tudi '''stárocerkvénoslovánščina''') je bila prvi [[slovanski jeziki|slovanski]] [[knjižni jezik]], ki sta ga v [[9. stoletje|9. stoletju]] oblikovala [[solun]]ska [[misijonar]]ja [[Ciril in Metod]]. Razvil se je iz govorice [[Slovani|Slovanov]] na območju [[Makedonija (regija)|Makedonske regije]]<ref>[http://freenet-homepage.de/emilpetrov//OCRDocu/Mirchev/Starobalgarski_ezik_Mirchev.pdf Кирил Мирчев, ''Старобългарски език'', София 1972, p. 12-15]</ref> in drugih tvorcev skozi čas (glej spodaj prispevek Karantancev). |
||
Ta jezik se v [[ruščina|ruščini]] in [[srbščina|srbščini]] imenuje ''staroslovanski jezik'' ({{jezik-ru|старославя́нский язы́к}} / {{jezik-sr|старословенски језик}}), v [[makedonščina|makedonščini]] ''staroslovenski jazik'' ({{jezik-mk|Старословенски јазик}}), v [[bolgarščina|bolgarščini]] ''starobolgarski jezik'' ({{jezik-bg|старобългарски език}}), v [[nemščina|nemščini]] ''Altkirchenslawischesprache'' in v [[angleščina|angleščini]] ''Old Church Slavonic''. Paziti je treba, da se termin ''staroslovenščina'' ne zamenja s slovenskim terminom ''staroslovenščina'', ki naznačuje najzgodnejšo obliko izpričane slovenščine, vključno z najzgodnejšim obdobjem slovenskega knjižnega jezika. Ker sta bila [[Jernej Kopitar]] in [[Fran Miklošič]] mnenja, da je slovenščina neposredna naslednica stare cerkvene slovanščine, lahko hitro pride do napak v pojmovanju staroslovanščine in staroslovenščine (slovenščina je ohranila le koren ''sloven-'', koren ''slovan-'' pa je v 19. stoletju prevzet iz [[češčina|češčine]]; to je razlog, da starejših tvorjenk s korenom ''sloven-'' ne smemo vedno razumeti v današnjem smislu besede ''slovenski'', ampak tudi kot ''slovanski''; tudi izvirno poimenovanje se glasi ''językъ slověnьskъ'''' s pomenom ''slovanski jezik''). |
Ta jezik se v [[ruščina|ruščini]] in [[srbščina|srbščini]] imenuje ''staroslovanski jezik'' ({{jezik-ru|старославя́нский язы́к}} / {{jezik-sr|старословенски језик}}), v [[makedonščina|makedonščini]] ''staroslovenski jazik'' ({{jezik-mk|Старословенски јазик}}), v [[bolgarščina|bolgarščini]] ''starobolgarski jezik'' ({{jezik-bg|старобългарски език}}), v [[nemščina|nemščini]] ''Altkirchenslawischesprache'' in v [[angleščina|angleščini]] ''Old Church Slavonic''. Paziti je treba, da se termin ''staroslovenščina'' ne zamenja s slovenskim terminom ''staroslovenščina'', ki naznačuje najzgodnejšo obliko izpričane slovenščine, vključno z najzgodnejšim obdobjem slovenskega knjižnega jezika. Ker sta bila [[Jernej Kopitar]] in [[Fran Miklošič]] mnenja, da je slovenščina neposredna naslednica stare cerkvene slovanščine, lahko hitro pride do napak v pojmovanju staroslovanščine in staroslovenščine (slovenščina je ohranila le koren ''sloven-'', koren ''slovan-'' pa je v 19. stoletju prevzet iz [[češčina|češčine]]; to je razlog, da starejših tvorjenk s korenom ''sloven-'' ne smemo vedno razumeti v današnjem smislu besede ''slovenski'', ampak tudi kot ''slovanski''; tudi izvirno poimenovanje se glasi ''językъ slověnьskъ'''' s pomenom ''slovanski jezik'').<ref> SCHNABL, Bojan-Ilija, STURM-SCHNABL, Katja. Altslovenisch. V: STURM-SCHNABL, Katja (ur.), SCHNABL, Bojan-Ilija (ur.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942. Wien: Böhlau, 2016, bd. 1, a-I, str. 85-86. [COBISS.SI-ID 22127880]</ref><ref>SCHNABL, Bojan-Ilija, STURM-SCHNABL, Katja. Altslowenisch. V: STURM-SCHNABL, Katja (ur.), SCHNABL, Bojan-Ilija (ur.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942. Wien: Böhlau, 2016, bd. 1, a-I, str. 86-87. [COBISS.SI-ID 22128136]</ref> |
||
== Zgodovina == |
== Zgodovina == |
||
Vrstica 29: | Vrstica 29: | ||
Sredi [[9. stoletje|9. stoletja]] so Slovani s področja današnje [[Moravska|Moravske]] in [[Slovaška|Slovaške]] oblikovali [[kneževina|kneževino]] [[Velikomoravska|Velikomoravsko]]. Njeno ozemlje je postalo križišče [[Franki|vzhodnofrankovskih]] in [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinskih]] interesov. Med vladavino [[knez]]a [[Rastislav]]a v letih [[846]]-[[870]] je državo ogrožala frankovsko-bolgarska vojska. Rastislav se je odločil, da si bo pri reševanju izpod frankovskega vpliva na cerkvenem in državnem nivoju pomagal z [[Bizantinsko cesarstvo|Bizancem]]. Leta [[862]] je tako poslal bizantinskemu cesarju [[Mihael III.|Mihaelu III.]] prošnjo za zavezništvo in za škofa, ki bi ustanovil samostojno moravsko cerkev. Bizantinsko zaupanje v Rastislava ni bilo zelo močno, zato so namesto škofa naslednjega leta poslali le zelo izobražena misijonarja, brata [[Ciril in Metod|Cirila in Metoda]]. Izbrali so ju zaradi znanja vsaj enega slovanskih jezikov - prihajala sta iz [[Solun]]a v bližini [[Bolgarija|Bolgarije]], kjer sta se spoznala z jezikom te pokrajine. Ciril je bil znan po učenosti in govorniškem daru, Metod pa je imel velike državniške in organizacijske sposobnosti. |
Sredi [[9. stoletje|9. stoletja]] so Slovani s področja današnje [[Moravska|Moravske]] in [[Slovaška|Slovaške]] oblikovali [[kneževina|kneževino]] [[Velikomoravska|Velikomoravsko]]. Njeno ozemlje je postalo križišče [[Franki|vzhodnofrankovskih]] in [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinskih]] interesov. Med vladavino [[knez]]a [[Rastislav]]a v letih [[846]]-[[870]] je državo ogrožala frankovsko-bolgarska vojska. Rastislav se je odločil, da si bo pri reševanju izpod frankovskega vpliva na cerkvenem in državnem nivoju pomagal z [[Bizantinsko cesarstvo|Bizancem]]. Leta [[862]] je tako poslal bizantinskemu cesarju [[Mihael III.|Mihaelu III.]] prošnjo za zavezništvo in za škofa, ki bi ustanovil samostojno moravsko cerkev. Bizantinsko zaupanje v Rastislava ni bilo zelo močno, zato so namesto škofa naslednjega leta poslali le zelo izobražena misijonarja, brata [[Ciril in Metod|Cirila in Metoda]]. Izbrali so ju zaradi znanja vsaj enega slovanskih jezikov - prihajala sta iz [[Solun]]a v bližini [[Bolgarija|Bolgarije]], kjer sta se spoznala z jezikom te pokrajine. Ciril je bil znan po učenosti in govorniškem daru, Metod pa je imel velike državniške in organizacijske sposobnosti. |
||
⚫ | |||
Salzburški strokovnjak [[Otto Kronsteiner]] v [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]] opozarja na dejstvo, da je Cirilo-Metodova<ref>Otto Kronsteiner: Methodvita. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 2. zv.</ref> misija v Zolovarju ob Malem Blatnem jezeru (na današnjem Madžarskem), v okviru katere je bila prevedena [[Biblija]]<ref>Otto Kronsteiner: Bibel. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref> v t.i. starocerkveno slovansščino<ref>Otto Kronsteiner: Altkirchenslawisch. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref>, vključevale več "prevajalcev", med katerimi so bili tudi [[Karantanija|karantanci]]<ref>Otto Kronsteiner: Carantani (Karantaner). V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 2. zv.</ref> in da so le-ti vnesli svoje predhodno pervedena in uporabljena besedila, ki so nastala ob [[pokristijanjevanje|pokristjanjevanju]] [[Karantanija|Karantanije]]<ref>Otto Kronsteiner: Karantanien. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 2. zv.</ref> sto let prej. In ti prevodi v tako pojmovano ''karantansko slovenščino''<ref>Otto Kronsteiner: Karantanerslowenisch. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 2. zv.</ref>so jasno uporabljali [[ladinski jeziki|landinščino]]<ref>Otto Kronsteiner: Altladinisch/Ladinisch. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref> oz. [[Terminologija|terminologijo]], ki je bila v rabi na [[Salzburg|Salzburškem]]<ref>Otto Kronsteiner: Salzburg. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 3. zv.</ref>, od koder sta izvirala tako [[Virgil]]<ref>Otto Kronsteiner: Virgil. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 3. zv.</ref> kot tudi [[Modest]]<ref>Otto Kronsteiner: Modestus. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 3. zv.</ref>, saj je takrat pokrajina še v dobri meri imela ladinsko prebivalstvo<ref>Otto Kronsteiner: Walchen. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 3. zv.</ref>. To se zrcali v številnih besedah ladinskega izvora v cerkveni rabi (npr. angel)<ref>Otto Kronsteiner: Terminologie, christliche. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 3. zv.</ref> |
|||
⚫ | Pred odhodom je Ciril sestavil prvo slovansko [[pisava|pisavo]], [[glagolica|glagolico]]<ref>Otto Kronsteiner: Glagolica. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref>, in začel prevajati osnovne verske knjige v starocerkvenoslovanščino. |
||
== Sklici == |
== Sklici == |
Redakcija: 21:38, 11. maj 2016
Stara cerkvena slovanščina | |
---|---|
ⰔⰎⰀⰂⰑⰐⰊⰍ словѣ́ньскъ ѩзꙑ́къ slověnĭskŭ językŭ | |
Materni jezik | nekdaj na slovanskih območjih, pod vplivom Bizanca (katoliški in ortodoksni) |
Področje | Vzhodna Evropa |
Obdobje | 9.–11. stoletje; potem se je razvil v več variacij cerkvenoslovanščine. |
indoevropski
| |
Pisava | glagolica, cirilica |
Jezikovne oznake | |
ISO 639-1 | cu (s cerkvenoslovanščino) |
ISO 639-2 | chu |
ISO 639-3 | chu (s cerkvenoslovanščino) |
Glottolog | chur1257 Church Slavic |
Linguasphere | 53-AAA-a |
Stára cerkvéna slovánščina (tudi stárocerkvénoslovánščina) je bila prvi slovanski knjižni jezik, ki sta ga v 9. stoletju oblikovala solunska misijonarja Ciril in Metod. Razvil se je iz govorice Slovanov na območju Makedonske regije[1] in drugih tvorcev skozi čas (glej spodaj prispevek Karantancev).
Ta jezik se v ruščini in srbščini imenuje staroslovanski jezik (rusko старославя́нский язы́к / srbsko старословенски језик), v makedonščini staroslovenski jazik (makedonsko Старословенски јазик), v bolgarščini starobolgarski jezik (bolgarsko старобългарски език), v nemščini Altkirchenslawischesprache in v angleščini Old Church Slavonic. Paziti je treba, da se termin staroslovenščina ne zamenja s slovenskim terminom staroslovenščina, ki naznačuje najzgodnejšo obliko izpričane slovenščine, vključno z najzgodnejšim obdobjem slovenskega knjižnega jezika. Ker sta bila Jernej Kopitar in Fran Miklošič mnenja, da je slovenščina neposredna naslednica stare cerkvene slovanščine, lahko hitro pride do napak v pojmovanju staroslovanščine in staroslovenščine (slovenščina je ohranila le koren sloven-, koren slovan- pa je v 19. stoletju prevzet iz češčine; to je razlog, da starejših tvorjenk s korenom sloven- ne smemo vedno razumeti v današnjem smislu besede slovenski, ampak tudi kot slovanski; tudi izvirno poimenovanje se glasi językъ slověnьskъ'' s pomenom slovanski jezik).[2][3]
Zgodovina
Sredi 9. stoletja so Slovani s področja današnje Moravske in Slovaške oblikovali kneževino Velikomoravsko. Njeno ozemlje je postalo križišče vzhodnofrankovskih in bizantinskih interesov. Med vladavino kneza Rastislava v letih 846-870 je državo ogrožala frankovsko-bolgarska vojska. Rastislav se je odločil, da si bo pri reševanju izpod frankovskega vpliva na cerkvenem in državnem nivoju pomagal z Bizancem. Leta 862 je tako poslal bizantinskemu cesarju Mihaelu III. prošnjo za zavezništvo in za škofa, ki bi ustanovil samostojno moravsko cerkev. Bizantinsko zaupanje v Rastislava ni bilo zelo močno, zato so namesto škofa naslednjega leta poslali le zelo izobražena misijonarja, brata Cirila in Metoda. Izbrali so ju zaradi znanja vsaj enega slovanskih jezikov - prihajala sta iz Soluna v bližini Bolgarije, kjer sta se spoznala z jezikom te pokrajine. Ciril je bil znan po učenosti in govorniškem daru, Metod pa je imel velike državniške in organizacijske sposobnosti.
Salzburški strokovnjak Otto Kronsteiner v Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem opozarja na dejstvo, da je Cirilo-Metodova[4] misija v Zolovarju ob Malem Blatnem jezeru (na današnjem Madžarskem), v okviru katere je bila prevedena Biblija[5] v t.i. starocerkveno slovansščino[6], vključevale več "prevajalcev", med katerimi so bili tudi karantanci[7] in da so le-ti vnesli svoje predhodno pervedena in uporabljena besedila, ki so nastala ob pokristjanjevanju Karantanije[8] sto let prej. In ti prevodi v tako pojmovano karantansko slovenščino[9]so jasno uporabljali landinščino[10] oz. terminologijo, ki je bila v rabi na Salzburškem[11], od koder sta izvirala tako Virgil[12] kot tudi Modest[13], saj je takrat pokrajina še v dobri meri imela ladinsko prebivalstvo[14]. To se zrcali v številnih besedah ladinskega izvora v cerkveni rabi (npr. angel)[15]
Pred odhodom je Ciril sestavil prvo slovansko pisavo, glagolico[16], in začel prevajati osnovne verske knjige v starocerkvenoslovanščino.
Sklici
- ↑ Кирил Мирчев, Старобългарски език, София 1972, p. 12-15
- ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija, STURM-SCHNABL, Katja. Altslovenisch. V: STURM-SCHNABL, Katja (ur.), SCHNABL, Bojan-Ilija (ur.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942. Wien: Böhlau, 2016, bd. 1, a-I, str. 85-86. [COBISS.SI-ID 22127880]
- ↑ SCHNABL, Bojan-Ilija, STURM-SCHNABL, Katja. Altslowenisch. V: STURM-SCHNABL, Katja (ur.), SCHNABL, Bojan-Ilija (ur.). Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942. Wien: Böhlau, 2016, bd. 1, a-I, str. 86-87. [COBISS.SI-ID 22128136]
- ↑ Otto Kronsteiner: Methodvita. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 2. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Bibel. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 1. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Altkirchenslawisch. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 1. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Carantani (Karantaner). V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 2. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Karantanien. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 2. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Karantanerslowenisch. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 2. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Altladinisch/Ladinisch. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 1. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Salzburg. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 3. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Virgil. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 3. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Modestus. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 3. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Walchen. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 3. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Terminologie, christliche. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 3. zv.
- ↑ Otto Kronsteiner: Glagolica. V: Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, Dunaj 2016, 1. zv.
Glej tudi