Damir Feigel: Razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
dodana 2 zloga ,  pred 4 leti
pravopis
(slika z Wikipodatki)
(pravopis)
Po prvi svetovni vojni je sodeloval pri časnikih ''Goriška straža, Edinost, Mladika'', bil sourednik pri zadnji številki tržaškega Našega glasu ter se priključil Goriški Matici, kjer sta s Francetom Bevkom od leta 1926 urejala njen koledarski in književni program ter tako vzdrževala tisto kontinuiteto slovenskega kulturnega življenja, ki je tudi fašizem ni mogel uničiti. Med drugim je Feigel sodeloval pri prevratniškem Bevkovem ''Čuku na palici''. Ker je bil Bevk pogosto po sodiščih in v zaporu, je moral Feigel večkrat vse delo in odgovornost prevzeti na lastna pleča. Fašistična oblast ga je imela neprestano na muhi in budno spremljala vsak njegov korak, o čemer priča tudi sledeča dogodivščina. Feigel je povedal, da so ga obiskali funkcionarji finančne oblasti in hoteli pri njem odkriti, razkrinkati in zapreti nekega čarovnika brez dovoljenja, ki očitno dela na črno. Zaplet je povzročil prevod naslova nove Feiglove knjige ''Čarovnik brez dovoljenja'', »Lo stregone senza la licenza« – fašistična oblast je prežala na vsako malenkost, ki bi bila lahko povod za aretacijo odgovornih pri Matici in njeno ukinitev. V začetku druge svetovne vojne je bil za tri tedne tudi sam zaprt. Sodeloval je tudi v domoljubni odporniški organizaciji [[TIGR]], kar je malo znano, in pošiljal v partizane med osvobodilnim bojem Bevku ter drugim tovarišem knjige in material, potreben za utemeljevanje narodnih zahtev.
 
Po drugi svetovni vojni je urejal koledar Gregorčičeve založbe, za katero je priredil tudi knjižico Nekaj ruskih humoresk, med letiletoma 1947 in 1951 pa je bil odgovorni urednik obnovljene ''Soče'', glasila Demokratične fronte Slovencev v Italiji. V ''Soči'' je urejeval tudi rubriko Strelovod. Večkrat je bil tudi na zatožni klopi, leta 1950 skupaj s prijateljem Andrejem Budalom. Z Viljemom Nanutom je leta 1950 izdal knjigo ''Beneška Slovenija''. Prav med obema vojnama, ko je bilo primorskim Slovencem najtežje, je njegovo ustvarjalno delo doživelo razcvet. Umrl je v osemdesetem letu na Gradišču pri Prvačini, kamor se je iz Gorice umaknil zaradi bolezni.
 
Kritiki Feiglu niso bili naklonjeni, tudi v literarnih zgodovinah mu je posvečenega bolj malo prostora, mnogo več simpatij si je pridobil med bralstvom, saj France Bevk (1949: 917) piše, da v času med obema vojnama »v Slovenskem Primorju ni bilo hiše, ki je spoštovala slovensko tiskano besedo in bi v svoji knjižni omari ne imela tudi Feiglovih knjig« (naklade so znašale preko 20.000 izvodov), kajti za Primorce pod fašizmom so imela njegova dela posebno ceno. Andrej Budal ga poleg Murnika, Alešovca in Milčinskega uvršča med naše največje [[humorist]]e.
254.299

urejanj

Navigacijski meni