Ruski formalizem

Ruski formalizem je bila literarnovedna šola, nastala okrog leta 1914 kot nasprotovanje pozitivizmu in sorodnim usmeritvam v literarni vedi. Pozornost literarne vede so od avtorja in okoliščin nastanka literarnega dela preusmerili k samemu literarnemu delu, k iskanju njegovega bistva, t. i. literarnosti. Njihovega delovanja je bilo konec okrog leta 1930.

Nastanek

Ruski formalizem izhaja iz dveh lingvističnih krožkov, ustanovljenih med prvo svetovno vojno.

Jedro ruske formalistične šole je bil OPOJAZ (Общество изучения поэтического языка – Društvo za preučevanje pesniškega jezika). Bil je polformalni znanstveni krožek, ki ga je leta 1914 ali 1916 v Peterburgu ustanovila skupina literarnih zgodovinarjev in teoretikov, lingvistov ter verzologov. Za manifest društva velja članek Viktorja Šklovskega Umetnost kot postopek (1916). Njegovi vidnejši člani so bili še Boris Ejhenbaum, Jurij Tinjanov in Lev Jakubinski.

Drugi je bil Moskovski lingvistični krožek, ki sta ga leta 1915 ustanovila Roman Jakobson in Grigorij Vinokur. Ostali člani so bili: jezikoslovec Trubeckoj in pesniki Majakovski, Pasternak in Mandelštam.

Faze razvoja

Glede na različne poudarke v razvoju metode, Virk deli faze razvoja ruskega formalizma na:

Osredotočanje na funkcioniranje pesniškega jezika

V tej fazi je bil njihov namen predvsem raziskati, kako v literarnem besedilu delujejo posamezni konstrukcijski principi in kako organizirajo tekst v celoto ter kakšne so razlike med vsakdanjim in pesniškim jezikom. Osredotočali so se predvsem na problem pesniškega jezika v poeziji in ob naslonitvi na poetiko ruskega futurizma prišli do zanimivih ugotovitvah o avtoreferencialnosti oziroma samonanašalnosti jezikovnega znaka v poeziji. O razlikah med praktičnim in pesniškim jezikom je v članku O glasovih pesniškega jezika (1916) pisal Lev Jakubinski in prišel do ugotovitve, da znak v poeziji ni arbitraren, saj zvenska plat besede sodoloča njen pomen. Vendar pa je bilo te ugotovitve težko potrditi v prozi, zaradi česar so ruski formalisti začeli iskati formulo literarnosti tudi v prozi oziroma literaturi nasploh. Viktor Šklovski v svojem znamenitem članku Umetnost kot postopek (1916) govori o avtomatizaciji naših zaznav v vsakdanjem življenju in postopku potujevanja, ki ga definira kot bistvo umetniškosti in osrednji umetniški postopek. To je postopek, v katerem neka zaznava, ki je sicer že avtomatizirana, prikazana iz nenavadnega zornega kota, zaradi česar pritegne našo pozornost, in nas prisili, da jo zaznamo v pravem smislu.

Osredotočanje na funkcioniranje literarnih besedil

V tej fazi v ospredje stopi raziskovanje formalne strukture literarnega dela. Raziskovali so različne načine umetniškega oblikovanja, torej nekakšne strukturalne tipe oziroma formalne strukture sižejev in s tem pomembno vplivali na enega mlajših sopotnikov ruskih formalistov Vladimirja Proppa in njegovo razpravo Morfologija pravljice (1928). Na mesto tradicionalne dvojice fabula-vsebina Viktor Šklovski postavi dvojico fabula-siže, kjer prva pomeni zgodbo, v kateri so dogodki med seboj povezani glede na časovno zaporedje in kavzalnost, siže pa je je iz gradiva, ki ga daje fabula, narejena literarna kombinacija, nekakšen umetniško zgrajen razpored dogodkov.

Osredotočanje na literarno-razvojni vidik

V tej fazi pride do prenosa poudarka od sinhronega vidika k diahronemu. Najvplivnejši predstavnik tega obdobja, Jurij Tinjanov, je postavil tezo, da v vsakem literarnem delu obstaja nenehen spor med vsemi njegovimi komponentami. Literarno delo ni statično, ampak je v nenehnem gibanju, nenehno vzpostavlja različne hierarhije odnosov, v katerem pa je en element prevladujoč – dominanta, ki pa tudi ni statična. Tinjanov govori o literarni evoluciji, stalni dinamiki, ki pa se ne dogaja le znotraj posameznega dela (znotrajbesedilno razmerje), ampak tudi med drugimi deli (znotrajliterarno razmerje) in tudi v razmerju med literarnimi in zunajliterarnimi dejavniki. Prav iz te interakcije se nato tudi obnavljajo posamezne literarne vrste in zvrsti, vendar ne preko razvoja, temveč zamenjave sistema. Tinjanov je prepričan, da je raziskovanje literature kot sistema možno le v povezavi z drugimi sistemi, saj so spremembe v literaturi pogosto pogojene s spremembami v drugih sisetmih. V tem obdobju tudi nastane nekakšen programski članek Jakobsona in Tinjanova Problemi preučevanja literature in jezika (1928).

Zaton

Že od dvajsetih let 20. stoletja naprej je bil formalizem kot metoda literarne vede podvržen ostri kritiki in gonji komunističnih ideologov in njihovi marksistični ideologiji podvržene uradne literarne vede, glavni očitek katere je bil, da zanemarjajo družbeno vlogo literature. Tako naj bi leto 1930 pomenilo konec Opojaza in ruske formalistične šole nasploh. Ruski formalisti so bili zaradi neprijaznih razmer prisiljeni zapustiti Sovjetsko zvezo (Jakobson), se prilagodili razmeram (Šklovski), nekatere pa je pogoltnil gulag.

Vpliv na razvoj literarne vede

Ruski formalizem je neposredno ali posredno vplival na razvoj literarne vede v Rusiji in svetu.

V Rusiji je vplival na raziskovalce kot so: Bahtin, Eisenstein in Vigotski.

S svojimi zamislimi in tudi neposrednimi stiki so vplivali na Praški lingvistični krožek.

V Sovjetski zvezi sta dediščino formalistične šole kritično in selektivno prevzela moskovska in tartujska semiotska šola (Lotman, Toporov, Uspenski, Meletinski idr.)

Viri

• Ruski Formalisti: Izbor teoretičnih besedil Prevedel Drago Bajt, Frane Jerman (tekst R. Jakobsona). Spremna beseda Aleksander Skaza. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984. (COBISS)
• Tomo Virk: Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko teoretske osnove. (FF, Ljubljana 2008) (COBISS)