Ivan Nabergoj: Razlika med redakcijama

Nabergojev oče se je kot posestnik z [[Vipavska dolina|Vipavskega]] poročil na [[Prosek]], kjer je 28. maja 1835 rojenemu sinu Ivanu namenil podoben poklic. Ivan je dokončal le osnovno šolo, kasneje se je veliko izobraževal sam. Pomagal je pri gradnji [[Grad Miramar|miramarskega]] gradu med leti 1855-1860, kjer je spoznal [[Maksimilijan I. Mehiški|nadvojvodo Maksimiljana]]. Leta 1862 je objavil svoj prvi [[članek|članek]] v [[Janez Bleiweis|Bleiweisovih]] [[Kmetijske in rokodelske novice|''Kmetijskih in rokodelskih novicah'']]. Leto pozneje je [[Janez Bleiweis|Bleiweisa]] nagovoril v imenu [[Primorska|primorskih]] Slovencev ob dvajsetletnici izdaje [[Kmetijske in rokodelske novice|''Novic'']]. Leta 1864 postane prvič župan Proseka, leto kasneje pa se včlani v [[Trst|tržaško]] delegacijo, ki je prinesla [[Dunaj|dunajskemu]] cesarju vdanostno izjavo. Leta 1866 prvič zasede mesto mestnega oz. deželnega svetovalca v [[Trst|Trstu]] in to ostane skoraj do svoje smrti. Že od vsega začetka je skušal v tržaškem mestnem svetu najti diplomatičen način sodelovanja z napadalno in Slovencem sovražno italijansko večino. Nekateri Slovenci iz tržaške okolice so mu zaradi tega očitali mlačnost. Sočasno je Nabergoj širil območje svojega javnega dela, 18. oktobra 1868 je bil med govorniki na [[Šempas|šempaškem]] taboru in se zavzemal za samostojnost in enakost slovenskega jezika v javnem prostoru ter rabo slovenskega jezika na Univerzi v Ljubljani. Bil je tudi odbornik [[Brkini|briškega]] in [[Pivka|pivškega]] tabora v letu 1869. kot tržaški mestni svetovalec je zahteval, da se uveljavi upravna ločitev tržaške okolice od mesta in se zavzemal za enakopravnost slovenščine v rabi tržaškega magistrata, ponovno uvedbo županov v tržaški okolici ter vpeljavo slovenskih šol v tržaškem mestu in okolici. Po izglajenju nesoglasjih v vrstah tržaških Slovencev je bil Nabergoj leta 1873 izvoljen v dunajski državni zbor. Ponovno je bil izvoljen še trikrat: leta 1879, 1885 in 1891. Vsak ponovna izvolitev je pomenila zmago slovenskega narodnjaškega tabora v zamejskem prostoru. Mandat mu je uspelo ohraniti do leta 1897, a se je zaradi povečanja italijanskih volilcevvolivcev moč nato prenesla na italijansko stran - politiku Mauronerju. Več let se je Nabergoj kot državni poslanec boril za pravice slovenske manjšine v Trstu, predvsem pa je postavljal v ospredje problem šolstva na Primorskem. Med leti 1875-1891 je sodeloval pri ustanavljanju različnih gospodarskih organizacij [[Slovenci|Slovencev]] na tržaškem in vodil njihovo prvo politično [[društvo]] [[Edinost (društvo)|Edinost]], ki ga je vodil celih 15 let. Leta 1891, ko ga je Cesar [[Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški|Franc Jožef I.]] odlikoval z viteškim križcem, je sledila zamenjava predsedništva društva [[Edinost (društvo)|Edinost]] z Hrvatom Matkom Mandićem in Nabergoj je, zaradi nestrinjanja s hrvaškimi političnimi načeli, zapustil društvo. Po zadnjem neuspehu na državnozborskih volitvah leta 1897 je Nabergoj prenehal s političnim udejstvovanjem. Tržaški Slovenec Ivan Nabergoj umre v rodnem Proseku 10. septembra leta 1902.