Kejkavus I.: Razlika med redakcijama
infopolje |
vzhodna meja, Sinop |
||
| Vrstica 24: | Vrstica 24: | ||
'''Kejkavus I.''' ali '''Kejkaus I.''' ([[Turščina|staroanatolsko turško]] كَیکاوس, [[Perzijščina|perzijsko]] عز الدين كيكاوس بن كيخسرو: ´Izz ad-Dīn Kaykāwūs ibn Kaykhusraw) je bil [[sultan]] [[Seldžuki|seldžuškega]] [[Sultanat Rum|sultanata Rum]], ki je vladal od leta 1211 do svoje smrti leta 1220. Bil je najstarejši sin sultana [[Kejhusrev I.|Kejhusreva I.]], * ni znano, † [[1220]]. |
'''Kejkavus I.''' ali '''Kejkaus I.''' ([[Turščina|staroanatolsko turško]] كَیکاوس, [[Perzijščina|perzijsko]] عز الدين كيكاوس بن كيخسرو: ´Izz ad-Dīn Kaykāwūs ibn Kaykhusraw) je bil [[sultan]] [[Seldžuki|seldžuškega]] [[Sultanat Rum|sultanata Rum]], ki je vladal od leta 1211 do svoje smrti leta 1220. Bil je najstarejši sin sultana [[Kejhusrev I.|Kejhusreva I.]], * ni znano, † [[1220]]. |
||
==Prihod na oblast== |
|||
Po smrti Kejhusreva I. po bitki pri Alaşehirju leta 1211<ref>Redford, Scott (1991). ''The Alaeddin Mosque in Konya Reconsidered''. Artibus Asiae (Zürich: Artibus Asiae Publishers) '''51''' (1/2): 54–74. doi: 10.2307/3249676. ISSN 0004-3648. JSTOR 3249676.</ref> so se Kejkavus in njegova brata Kajferidun Ibrahim in Kejkubad spli zaradi nasledstva. Kejkubad je imel sprva nekaj podpore kralja Kilikijske Armenije Leona I. in strica Tugrilšaha, neodvisnega vladarja [[Erzurum]]a, Kajferidun pa je z iskanjem podpore pri [[Ciper|ciprskih]] [[Franki]]h ogrožal nedavno osvojeno pristanišče [[Antalya]]. Večina [[emir]]jev in veleposestnikov v sultanatu je podpiralo Kejkavusa. Kejkavus je iz svoje baze v Malatyi osvojil [[Kayseri]] in nato [[Konya|Konyo]] in prisilil Leona I., da je prestopil na njegovo stran. Kejkubad je moral pobegniti v trdnjavo v [[Ankara|Ankari]], od koder je iskal pomoč turkmenskih plemen iz Kastamonuja. Kejkavus je kmalu aretiral oba brata si zagotovil seldžuški prestol.<ref>Cahen, Claude (1968). ''Pre-Ottoman Turkey: A general survey of the material and spiritual culture and history c. 1071-1330''. New York: Taplinger. str. 120–121. ISBN 1-59740-456-X.</ref> |
|||
V tem dokaj nevarnem času se je Kejkavus pogajal za mir s cesarjem [[Nikejsko cesarstvo|Nikejskega cesarstva]] [[Teodor I. Laskaris|Teodorom Laskarisom]]. S podpisom miru so se sovražnosti med državama končale, čeprav so turkmenski nomadi še naprej občasno povzročali težave na meji.<ref>Cahen, Pre-Ottoman Turkey, tr. 121.</ref> |
|||
==Vzhodna meja in peta križarska vojna== |
|||
Po zavarovanju Antalye in zahodne meje sultanata se je Kejkavus obrnil proti vzhodu. Med [[peta križarska vojna|peto križarsko vojno]] so križarji z njim sklenili zavezništvo in prisilili [[Ajubidi|Ajubide]] na vojskovanje na dveh frontah. |
|||
==Osvojitev Sinopa== |
|||
Kejkavusov najpomembnejši politični uspeh bila zasedba [[Črno morje|črnomorskega]] pristanišča [[Sinop]]. Leta 1214 so Turkmeni ujeli [[Trapezundsko cesarstvo|trabzonskega]] cesarja Alekseja Komnena, ki je bil na lovu v okolici Trabzona. Ujetnika je predal sultanu, ta pa je njegovo osvoboditev pogojeval s predajo Sinopa in vazalstvom [[Trapezundsko cesarstvo|Trabzonskega cesarstva]]. Bizantinci so na zamenjavo pristali. Seldžuki so s tem dobili izhod na Črno morje in hkrati prekinili ozemeljsko povezavo med Nikejskim in Trabzonskim cesarstvom. Sporazum je začel veljati v nedeljo, 1. novembra 1214.<ref>Anthony Bryer, Richard Winfield. ''The Byzantine Monuments and Topography of the Pontos'', vol. 1. Washington D.C.: Dumbarton Oaks, 1985, str. 71-72.</ref> |
|||
==Sklici== |
|||
{{sklici|2}} |
|||
[[Kategorija:Seldžuki]] |
[[Kategorija:Seldžuki]] |
||
Redakcija: 19:57, 17. marec 2016
| Kejkavus I. 'Izz al-Dīn Kaykā'ũs bin Kaykhusraw | |
|---|---|
 | |
| Sultan Sultanata Rum | |
| Vladanje | 1211–1220 |
| Predhodnik | Kejhusrev I. |
| Naslednik | Kajkubad I. |
| Rojstvo | datum neznan |
| Smrt | 1220 |
| Oče | Kajhusrev I. |
| Mati | ni znano |
Kejkavus I. ali Kejkaus I. (staroanatolsko turško كَیکاوس, perzijsko عز الدين كيكاوس بن كيخسرو: ´Izz ad-Dīn Kaykāwūs ibn Kaykhusraw) je bil sultan seldžuškega sultanata Rum, ki je vladal od leta 1211 do svoje smrti leta 1220. Bil je najstarejši sin sultana Kejhusreva I., * ni znano, † 1220.
Prihod na oblast
Po smrti Kejhusreva I. po bitki pri Alaşehirju leta 1211[1] so se Kejkavus in njegova brata Kajferidun Ibrahim in Kejkubad spli zaradi nasledstva. Kejkubad je imel sprva nekaj podpore kralja Kilikijske Armenije Leona I. in strica Tugrilšaha, neodvisnega vladarja Erzuruma, Kajferidun pa je z iskanjem podpore pri ciprskih Frankih ogrožal nedavno osvojeno pristanišče Antalya. Večina emirjev in veleposestnikov v sultanatu je podpiralo Kejkavusa. Kejkavus je iz svoje baze v Malatyi osvojil Kayseri in nato Konyo in prisilil Leona I., da je prestopil na njegovo stran. Kejkubad je moral pobegniti v trdnjavo v Ankari, od koder je iskal pomoč turkmenskih plemen iz Kastamonuja. Kejkavus je kmalu aretiral oba brata si zagotovil seldžuški prestol.[2]
V tem dokaj nevarnem času se je Kejkavus pogajal za mir s cesarjem Nikejskega cesarstva Teodorom Laskarisom. S podpisom miru so se sovražnosti med državama končale, čeprav so turkmenski nomadi še naprej občasno povzročali težave na meji.[3]
Vzhodna meja in peta križarska vojna
Po zavarovanju Antalye in zahodne meje sultanata se je Kejkavus obrnil proti vzhodu. Med peto križarsko vojno so križarji z njim sklenili zavezništvo in prisilili Ajubide na vojskovanje na dveh frontah.
Osvojitev Sinopa
Kejkavusov najpomembnejši politični uspeh bila zasedba črnomorskega pristanišča Sinop. Leta 1214 so Turkmeni ujeli trabzonskega cesarja Alekseja Komnena, ki je bil na lovu v okolici Trabzona. Ujetnika je predal sultanu, ta pa je njegovo osvoboditev pogojeval s predajo Sinopa in vazalstvom Trabzonskega cesarstva. Bizantinci so na zamenjavo pristali. Seldžuki so s tem dobili izhod na Črno morje in hkrati prekinili ozemeljsko povezavo med Nikejskim in Trabzonskim cesarstvom. Sporazum je začel veljati v nedeljo, 1. novembra 1214.[4]
Sklici
- ↑ Redford, Scott (1991). The Alaeddin Mosque in Konya Reconsidered. Artibus Asiae (Zürich: Artibus Asiae Publishers) 51 (1/2): 54–74. doi: 10.2307/3249676. ISSN 0004-3648. JSTOR 3249676.
- ↑ Cahen, Claude (1968). Pre-Ottoman Turkey: A general survey of the material and spiritual culture and history c. 1071-1330. New York: Taplinger. str. 120–121. ISBN 1-59740-456-X.
- ↑ Cahen, Pre-Ottoman Turkey, tr. 121.
- ↑ Anthony Bryer, Richard Winfield. The Byzantine Monuments and Topography of the Pontos, vol. 1. Washington D.C.: Dumbarton Oaks, 1985, str. 71-72.