Narodnoosvobodilni boj: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 6: Vrstica 6:


== Nastanek ==
== Nastanek ==
Narodnoosvobodilni boj je izraz, s katerim označujemo oborožen boj [[Osvobodilna fronta|Osvobodilne fronte]] (OF) in [[slovenski partizani|partizanskih]] enot proti okupatorjevim in kolaboracijskim enotam na območju Slovenije in Jugoslavije. V času [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]], po okupaciji Jugoslavije in napadu na [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] (ko je [[Kominterna]] ukazala boj proti Tretjemu rajhu), so se nekatere zunaj-parlamentarne stranke in skupine odločile za oborožen boj proti okupatorju. 15 različnih skupin je bilo zbranih v Osvobodilni fronti, ki je združevala [[Komunistična partija Slovenije|Komunistično partijo Slovenije]], [[Krščanski socialisti|Krščanske socialiste]], levo usmerjeni del telovadne organizacije [[Sokol]], nekatere [[liberalizem|liberalce]] ([[Stara pravda]] - izključena zaradi nasprotovanja hegemoniji Komunistične partije) , ali skupine, kot sta skupina slovenskih kulturnikov in skupina antifašistične zveze žena. Partizani so odigrali pomembno vlogo pri porazu nacizma in fašizma. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa OF ni prva začela oboroženega odpora proti okupatorju, ampak so to storili pripadniki [[TIGR|Tigra]] ([[13. maj]]a 1941), ki so se proti italijanski okupaciji slovenske Primorske borili že od druge polovice dvajsetih let.
Narodnoosvobodilni boj je izraz, s katerim označujemo oborožen boj [[Osvobodilna fronta|Osvobodilne fronte]] (OF) in [[slovenski partizani|partizanskih]] enot proti okupatorjevim in kolaboracijskim enotam na območju Slovenije in Jugoslavije. V času [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]], po okupaciji Jugoslavije in napadu na [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] (ko je [[Kominterna]] ukazala boj proti Tretjemu rajhu), so se nekatere zunaj-parlamentarne stranke in skupine odločile za oborožen boj proti okupatorju. 15 različnih skupin je bilo zbranih v Osvobodilni fronti, ki je združevala [[Komunistična partija Slovenije|Komunistično partijo Slovenije]], [[Krščanski socialisti|Krščanske socialiste]], levo usmerjeni del telovadne organizacije [[Sokol]], nekatere [[liberalizem|liberalce]], ali skupine, kot sta skupina slovenskih kulturnikov in skupina antifašistične zveze žena. Partizani so odigrali pomembno vlogo pri porazu nacizma in fašizma. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa OF ni prva začela oboroženega odpora proti okupatorju, ampak so to storili pripadniki [[TIGR|Tigra]] ([[13. maj]]a 1941), ki so se proti italijanski okupaciji slovenske Primorske borili že od druge polovice dvajsetih let.


== Žrtve med pripadniki enot NOB==
== Žrtve med pripadniki enot NOB==
V času druge svetovne vojne so pripadniki [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|Narodnoosvobodilne vojske]], ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z [[Nemci|nemškimi]], [[Italijani|italijanskimi]] ali [[domobranci|domobranskimi]] enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane.<ref>Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.</ref>
V času druge svetovne vojne so pripadniki [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|Narodnoosvobodilne vojske]], ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z [[Nemci|nemškimi]], [[Italijani|italijanskimi]] ali [[domobranci|domobranskimi]] enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane.<ref>Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.</ref>

== Žrtve enot NOB ==
Večletna raziskava [[Inštitut za novejšo zgodovino|Inštituta za novejšo zgodovino]] je pripeljala do ocene, da so slovenski partizani skupaj z drugimi pripadnimi revolucionarnimi silami ([[VOS]]) med vojno in neposredno po vojni pobili preko 24.000 prebivalcev takratne Slovenije (od tega približno 14.000 po koncu vojne). S tem so slovenske partizanske enote neposredno odgovorne za okoli 25 % vseh z vojno povezanih žrtev na današnjem ozemlju [[Slovenija|Republike Slovenije]].<ref name="RTV2012-06-10">{{cite web |url=http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939 |title=Prvi pravi popis - v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev |language=Slovene |date=10 June 2012 |work=MMC RTV Slovenija |publisher=RTV Slovenija |first=Ana |last=Svenšek}}</ref>

Drugi viri navajajo, da so partizani med in neposredno po drugi svetovni vojni ubili 13.483 pripadnikov [[Slovensko domobranstvo|Slovenskega domobranstva]] (11.000 po vojni), 813 pripadnikov [[Prostovoljna protikomunistična milica|Prostovoljne protikomunistične milice]] in 362 pripadnikov Jugoslovanske kraljeve vojske v ilegali. Civilne žrtve partizanskega nasilja v teh statistikah niso vključene. V času druge svetovne vojne je bilo ubitih še 9759 Slovencev mobiliziranih v nemško vojsko, 1172 Slovencev mobiliziranih v italijansko vojsko in 415 mobiliziranih v madžarsko vojsko. Največ jih je seveda padlo v nemški vojski, večina na vzhodni fronti ali pa v ujetništvu.<ref>Marjan Anidžarič, Jože Dežman, Ludvik Puklavec, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje 2001, str. 104-119.</ref>

Slovenske partizanske enote in z njimi povezane oborožene formacije NOB so po nemških virih v obdobju med 1941 in 1945 povzročile nemškim okupacijskim silam okoli 6.300 žrtev<ref> Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge e.v., ''Deutsche Kriegsgräberstätten in Slowenien'', http://www.volksbund.de/fileadmin/redaktion/BereichInfo/BereichInformationsmaterial/KGS/Themenhefte/lowenien.pdf </ref>. Število žrtev med italijanskimi vojaki na ozemlju današnje Slovenije, v obdobju med 11. aprilom 1941 in kapitulacijo [[Italija|Italije]] 8. septembra 1943, pa naj bi po virih tistega časa znašalo okoli 800. Od tega jih je 400 padlo med samo invazijo na [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]], torej se lahko pripiše slovenskim enotam [[NOB]] kvečjemu okoli 400 povzročenih žrtev v vrstah italijanskih okupacijskih sil.<ref> ''Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu'', Ljubljana, 1944 </ref>

Po navedenih podatkih so slovenske partizanske enote in druge z njimi povezane oborožene formacije [[NOB]] v obdobju med 1941 in 1945 neposredno povzročile smrt naslednjega števila ljudi, po narodni pripadnosti:

{| class="wikitable"
|-
! Narodnost žrtev
! Število žrtev
|-
| [[Slovenci]] ([[slovensko domobranstvo|domobranci]], [[vaške straže|vaški stražarji]], [[civilist]]i)
| okoli 24.000
|-
| [[Nemci]] ([[Wehrmacht]], [[Gestapo]], [[SS]])
| okoli 6.300
|-
| [[Italijani]]
| okoli 400
|-
|}


== Viri ==
== Viri ==

Redakcija: 16:26, 6. december 2015

Glavni članek: Druga svetovna vojna na Slovenskem

Narodnoosvobodilni boj, tudi narodnoosvobodilna borba (kratica NOB) je oznaka boja jugoslovanskih narodov proti okupatorjem na območju Jugoslavije in s tem Slovenije v obdobju med letoma 1941 in 1945, ki ga je vodila Komunistična partija Jugoslavije (KPJ).

Josip Broz - Tito maja 1944

Nastanek

Narodnoosvobodilni boj je izraz, s katerim označujemo oborožen boj Osvobodilne fronte (OF) in partizanskih enot proti okupatorjevim in kolaboracijskim enotam na območju Slovenije in Jugoslavije. V času druge svetovne vojne, po okupaciji Jugoslavije in napadu na Sovjetsko zvezo (ko je Kominterna ukazala boj proti Tretjemu rajhu), so se nekatere zunaj-parlamentarne stranke in skupine odločile za oborožen boj proti okupatorju. 15 različnih skupin je bilo zbranih v Osvobodilni fronti, ki je združevala Komunistično partijo Slovenije, Krščanske socialiste, levo usmerjeni del telovadne organizacije Sokol, nekatere liberalce, ali skupine, kot sta skupina slovenskih kulturnikov in skupina antifašistične zveze žena. Partizani so odigrali pomembno vlogo pri porazu nacizma in fašizma. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa OF ni prva začela oboroženega odpora proti okupatorju, ampak so to storili pripadniki Tigra (13. maja 1941), ki so se proti italijanski okupaciji slovenske Primorske borili že od druge polovice dvajsetih let.

Žrtve med pripadniki enot NOB

V času druge svetovne vojne so pripadniki Narodnoosvobodilne vojske, ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z nemškimi, italijanskimi ali domobranskimi enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane.[1]

Viri

  1. Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.

Glej tudi

Zunanje povezave