Ivo Peršuh

Ivo Peršuh, slovenski časnikar , katoliški organizator, en od začetnikov protiokupatorskega odpora na Slovenskem in žrtev komunizma, rojen * 17. december 1898, Zgornje Laže pri Slovenskih Konjicah, umrl † 28. maj 1942, Ljubljana.

Slika:Ivo Peršuh-Zaveza65.png

Ivo Peršuh, prvi vodja odporniške Slovenske Legije

Življenje in delo

Ivo Peršuh se je rodil l.1898 v vasi Zgornje Laže pri Slovenskih Konjicah na Štajerskem. Gimnazijo je obiskoval najprej v Celju, kasneje v Ljubljani, kjer je bil še kot dijak maja 1916 vpoklican v vojsko Avstro-Ogrske monarhije. Ob koncu 1. svetovne vojne je 28.10.1918 maturiral. Tako v gimnazijskih letih kot kasneje za časa študija medicine na Ljubljanski univerzi je Peršuh sodeloval v slovenskih katoliških društvih in objavljal prispevke v njihova glasila. Leta 1920 je že bil zaposlen v Slovenski krščansko-socialni zvezi, nekaj časa pa deloval tudi kot predsednik Slovenske dijaške zveze. Po raznih zaposlitvah je postal urednik celjske podružnice časnika Slovenec (časnik) in kasneje uradnik katoliške zavarovalnice Vzajemna v Ljubljani. Leta 1927 se je poročil z ljubljansko učiteljico Vido Dežman, in v zakonu sta se jima rodila dva otroka. Vseskozi se je v prostem času posvečal organiziranju slovenskega katoliškega telovadnega društva Orel(društvo), bil pa je tudi en ključnih mož v pripravah na veliki evharistični kongres leta 1935 in kongres Kristusa Kralja leta 1939 v Ljubljani.

Okupacija in revolucija

Kmalu po okupaciji Ljubljane s strani fašistične Italije, ko komunisti še niso razmišljali o odporu in o Osvobodilni Fronti še ni bilo ne duha ne sluha, je začel Peršuh uporabljati svoja poznanstva in organizacijske sposobnosti v začetkih ilegalnega demokratičnega protiokupatorskega gibanja. Maja 1941 je začel izdajati prvi slovenski ilegalni list Prebujena Slovenija , krog ljudi okoli njega pa je kmalu prišel v stik in se združil s Slovensko legijo, prvo ilegalno odporniško skupino v okupirani Sloveniji, ki je v Ljubljani nastala na pobudo mlajših članov Slovenske ljudske stranke že konec aprila 1941. Peršuh je v prvem letu italijanske okupacije, ki je vsaj v Ljubljanski pokrajini potekala dokaj mirno, še naprej normalno deloval kot uradnik Vzajemne, hkrati pa ilegalno organiziral odporniško gibanje v skladu s smernicami legitimne vlade Kraljevine Jugoslavije in predstavnikov predvojnih demokratičnih strank. S pomočjo Fanouša Emmerja je navezal stike s častniki kraljeve vojske in sodeloval v organizaciji odporniške Jugoslovanske vojske v domovini, ter bil tudi imenovan za njenega poveljnika za mesto Ljubljana. Po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko Zvezo 22.06.1941 so začeli odločneje pozivati k odporu tudi komunisti in v ta namen ustanovili Osvobodilno Fronto kot krovno organizacijo njim podrejenih političnih skupin. Ob koncu leta 1941 je začelo prihajati do prvih nasprotij in prask med obema frakcijama odpora – demokratično odporniško gibanje je bil zavezano usmeritvam legitimne begunske kraljeve vlade in si prizadevalo za ohranitev slovenskih življenj in premoženja v največji možni meri, komunistično gibanje pa je v odporništvu videlo predvsem priložnost za izvedbo boljševiške revolucije in se na slovenske žrtve ni oziralo (znano je njihovo geslo: Žrtve morajo biti). Nasprotja so kulminirala s komunističnim umorom Fanouša Emmerja decembra 1941, po katerem je postalo očitno, da imajo organizatorji demokratičnega odpora poleg nacističnih in fašističnih okupatorjev tudi tretjega sovražnika – namreč domače komuniste.

Umor

Na Iva Peršuha so agenti komunistične VOS izvedli temeljito načrtovan atentat 26.05.1942, le nekaj ur potem, ko so na ljubljanskih ulicah umorili duhovnika dr. Lamberta Ehrlicha in njegovega naključnega sopotnika, primorskega študenta Viktorja Rojica. Peršuha so ustrelili v njegovi pisarni v stavbi Vzajemne. Umrl je 2 dni kasneje, 28.05.1942.

Po vojni

Po maju 1945 se je Peršuhova družina, njegova ovdovela žena Vida in oba otroka, umaknila iz Slovenije na Koroško skupaj s tisoči drugih civilnih beguncev pred komunizmom. Čeprav je bil njihov namen, da se vrnejo, ko se stvari umirijo, se to ni nikoli uresničilo. Zahodni zavezniki so Slovenijo prepustili komunizmu za 45 let, tisoči Slovencev pa so bili tako prisiljeni v trajno izgnanstvo. Komunistične oblasti so vso premoženje Peršuhovih v Ljubljani, vključno z Ivotovo zbirko preko 700 knjig, zaplenile. <ref> Slavko Žižek, Ivo Peršuh – Obletnica smrti, Revija Zaveza, št.65 </ref