Grščina: Razlika med redakcijama
ods. Link FA/GA |
|||
| Vrstica 46: | Vrstica 46: | ||
[[Grki|Grki]] so bili razdeljeni na več plemen. Najpomembnejši med njimi so bili Jonci, Dorci in Ajolci. Ta plemena niso imela skupnega [[knjižni jezik|knjižnega jezika]], ampak je vsako uporabljalo svoje [[narečje|narečje]]. Eno najpomembnejših narečij je klasična atiščina, torej narečje, ki se je govorilo in pisalo na področju Atike v klasični dobi. V tem narečju so pisali najpomembnejši avtorji grške [[antika|antike]], mesto pa je na kulturnem področju uživalo velik ugled. Ko je po smrti [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]], ki je prvič v zgodovini Grke združil v eno državo, prišlo do zlitja narečij v en skupen jezik (κοινὴ διάλεκτος), je bila osnova le-tega ravno atiško narečje. Ta skupni jezik se je uporabljal kot sporazumevalni jezik v državah, ki so nastale na območju velikega Aleksandrovega imperija. |
[[Grki|Grki]] so bili razdeljeni na več plemen. Najpomembnejši med njimi so bili Jonci, Dorci in Ajolci. Ta plemena niso imela skupnega [[knjižni jezik|knjižnega jezika]], ampak je vsako uporabljalo svoje [[narečje|narečje]]. Eno najpomembnejših narečij je klasična atiščina, torej narečje, ki se je govorilo in pisalo na področju Atike v klasični dobi. V tem narečju so pisali najpomembnejši avtorji grške [[antika|antike]], mesto pa je na kulturnem področju uživalo velik ugled. Ko je po smrti [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]], ki je prvič v zgodovini Grke združil v eno državo, prišlo do zlitja narečij v en skupen jezik (κοινὴ διάλεκτος), je bila osnova le-tega ravno atiško narečje. Ta skupni jezik se je uporabljal kot sporazumevalni jezik v državah, ki so nastale na območju velikega Aleksandrovega imperija. |
||
==ZGodovina== |
|||
{{Main|Zgodovbina grščine}} |
|||
Grščina se je na [[Balkan]]u govorila od konca tretjega tisočletja p.n.št. Najstarejši dokaz za to je [[glinasta tablica]] ([[Linearna B]] pisava), ki so jo našli v [[Messenia|messenii]] iz let med 1450 in 1350 p.n.št,<ref>{{cite web|title=Ancient Tablet Found: Oldest Readable Writing in Europe|url=http://news.nationalgeographic.com/news/2011/03/110330-oldest-writing-europe-tablet-greece-science-mycenae-greek|publisher=[[National Geographic Society]]|accessdate=22 November 2013|date=30 March 2011}}</ref>, tako da je grščina najstarejši še živeči jezik. Meed indoevropskimi jeziki, katerih starost potrjujejo pisani viri, se lahko z njo meri samo izumrla [[Anatolščina]]. |
|||
===Obdobja=== |
|||
[[File:Proto Greek Area reconstruction.png|thumb|left|220px|Podropčje, na katerem naj bi se govorila proto-grščina - [[Vladimir I. Georgiev]]]] |
|||
Grščina se običajno deli na naslednja obdobja: |
|||
* '''[[Proto-grški jezik|Proto-grščina]]''': nezapisan, verjetno zadnji skupni prednik vse znanih zvrsti grščine.Indoevropejski govorci so verjetno prišli na [[Grčija|grški polotok]] konec 3. tisočletja p.n.št. Odtlej se v Grčiji brez prekinitev govori grško. |
|||
* '''[[Mikenska grščina]]''': jezik[[Mikenska grščina|mikenske civilizacije]]. Zapisan je v [[Linearna B|linearni B]] pisavi na tablicah od 15. stoletja pn.št. dalje. |
|||
* '''[[Stara grščina]]''': s svojimi raznimi [[starogrška narečja | narečji]] predstavlja jezik [[arhaična Grčija | arhaičnega]] in [[Klasična Grčija | klasičnega]] obdobja [[antična Grčija | antične grške civilizacije]]. Jezik je bil na splošno znan po vsem [[rimski imperij|rimskem imperiju]]. Stara grščina je v zahodni Evropi v [[srednji vek|srednjem veku]] padla v pozabo, ostala pa je uradnik jezik [[Bizantinsko cesarstvo| bizantinskega]] sveta in ostala Evropa se je z njo spoznala ob [[Padec Konstantinopla|padcu Konstantinopla]] in selitvi[[Grki | Grkov]] na zahod. |
|||
* '' '[[Koiné grščina]]' '': zlitje [[Jonska grščina | Jonske]] grščine z [[atiška grščina | atiško]], to je z narečjem [[klasišne atene|Aten]] je bilo začetke nastajanja prvega skupnega grškega narečja, ki je postala [[lingua franca]] v [[vzhodno Sredozemlje|vzhodnem Sredozemlju]] in na [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]]. Koiné gršščino lahko najprej zasledimo v vojskah in na osvojenjih ozemljih [[Aleksander Veliki]]; po helenistični kolonizaciji znanega sveta in po [[rimska republika | rimljanski]] osvojitvi Grčije, je [[Rim]] postal dejansko dvojezičen in koiné grščina postala latinščini enakovreden jezik [[rimski imperij|rimskega imperija]]. Poreklo [[krščanstvo|krščanstva]] lahko zasledimo tudi preko koiné grščine, saj so [[Dvanajst apostolov | apostoli]] uporabljali ta jezik tako v Grčiji kot tudi drugod po grško govorečem svetu (oikumene). Koine grščina je znanatudi kot '''helenistična grščini''', '''grščina Nove zaveze''', in včasih '''biblična grščina''', saj predstavlja jezik [[Septuaginta|Septuaginte]], to je skupnega prevoda [[Nova zaveza|nove]] in [[Stara zaveza|stare zaveze]]. |
|||
* '''[[Srednjeveška grščina]]''', znana tudi kot '''bizantinska grščina''': nadaljevanje Koine grščine med bizantinskim imperijem do njegovega propada v 15. stoletju.''Srednjeveška grščina'' je kroven naziv za številne govorne in pisne stile, vse od potomcev govorjene Koine(ki so se v marsikaterem oziru že blizu moderni grščini) do akademsko dvignjenih oblik, ki oponašajo atiško grščino. Večina pisane grščine, ki je predstzavljala uradni jezik Bizantin skega imperija je ektično stičišče, ki temelji na tradiciji pisane Koine. |
|||
* '''[[Moderna grščina]]''' s koreninami v srednjeveški grščini je v moderni grščini čutiti vplive bizantinskega obdobja, ki segajo tja do 11. stoletja. Predstavlja jezik, ki ga dandanes govorijo Grki in za katerega so (poleg standardne moderne grščine) značilni dialekti. |
|||
===Diglosija=== |
|||
{{Main|Vprašanje grškega jezika}} |
|||
V modernih časih je grški jezik zašel v stanje [[diglosija|diglosije]], to je soobstoja vernakularja na eni strani in arhaizirane oblike jezika na drugi strani. [[Grško jezikovno vprašanje]] je ime za polarizacijo med dvema konkurenčnima vrstama [[moderna grščina|moderne grščine]]: [[Demotska grščina | Dimotiki]], vernakularna oblika dandanašnje grščine na eni strani, in [[Katharevousa]], to je "prečiščen" kompromis med Dimotiki in [[stara grščina|staro grščino]], razvit v začetku 19. stoletja in jezik za literarne in uradne namene novonastale grške države. Leta 1976 so Dimotiki razglasili za uradni jezik Grčije, pri tem so mu dodali značilnosti Katharevousa in v tej obliki se danes uporablja za vse uradne namene in v izobraževanju. |
|||
===Zgodovinska enotnost=== |
|||
[[File:Modern Greek dialects en.svg|thumb|240px|Porazdelitev glavnih sodobnih grških narečnih področij.]] |
|||
Zgodovinska enotnost in neprekinjena istovetnost različnih faz grškega jezika se pogosto poudarjata. Čeprav je grščina doživela morfološke in fonološke spremembe, ki jih lahko primerjamo s spremembami v drugih jezikih, nikoli, od klasične antike dalje, kulturna, literarna in pravopisna tradicija jezika ni bila prekinjena do take mere, da bi lahko govorili o nastanku novega jezika. Grški govorniki danes še vedno pogosto jemljejo literarna dela antične grščine kot del lastnega, ne pa tujega jezika. <Ref> Browning, Robert. '' Medieval and Modern Greek''. [[Cambridge University Press]], 1983. ISBN 0-521-29978-0 </ ref> Pogosto je slišati mnenje, da so zgodovinske spremembe bile relativno majhne v primerjavi z nekaterimi drugimi jeziki, kot na primer: "Homerjeva grščina je verjetno bliže demotski grščini, kot pa je angleščina dvanajstega stoletja blizu angleščini, ki se govori danes." <Ref> Margaret Alexiou (1982): Diglossia v Grčiji. V: William Haas (1982): '' Standardni jeziki: pisano in govorjeno ''. Manchester University Press ND. ISBN 0-389-20291-6, ISBN 978-0-389-20291-2 </ ref> |
|||
== Slovenjenje grških imen == |
== Slovenjenje grških imen == |
||
Redakcija: 17:31, 23. julij 2015
| Grščina | |
|---|---|
| ελληνικά elliniká | |
| Izgovarjava | eliniˈka |
| Materni jezik | Grčija, Ciper, Albanija, Italija, Turčija, , Egipt, Gruzija, Bolgarija, Romunija, Francija, Ukrajina, Rusija in grška diaspora |
Št. maternih govorcev | 12 milijonov[1][2] |
indoevropski
| |
Standardne oblike | |
| Narečja | starogrški dialekti (izumrli)
|
| Pisava | grška pisava grška Braillova pisava |
| Uradni status | |
Uradni jezik |  Grčija Ciper Evropska unija |
Priznani manjšinski jezik | |
| Jezikovne oznake | |
| ISO 639-1 | el |
| ISO 639-2 | gre (B) ell (T) |
| ISO 639-3 | Različno: grc – stara grščina ell – moderna grščina pnt – pontska grščina gmy – mikenska grščina cpg – kapadokijska grščina yej – Yevanic tsd – Tsakonian |
| Linguasphere | 56-AAA-a (variacije: 56-AAA-aa to -am) |
Gŕščina (grško starogrško Ελληνικά: Elliniká) je indoevropski jezik, ki ga govorijo predvsem v Grčiji. V Grčijo so ga prinesli indoevropski naseljenci (pozneje imenovani Ahajci okoli leta 2000 pr. n. št. V 1. tisočletju pr. n. št. je obstajalo več različnih narečij, ki so se delila na naslednje narečne skupine: jonsko-atiška (jonsko, atiško), dorsko, eolsko in arkadsko-kiprsko. V času od 3. stoletja pr. n. št. naprej je nekdanja narečja postopoma izpodrinila t. i. skupna grščina (koiné), ki je prednik srednjeveške in današnje nove grščine.
Najstarejša ohranjena grška besedila so glinaste tablice, najdene na Kreti (Knosos; nastale okoli 1400 pr. n. št.) in v celinski Grčiji (Mikene, Pilos, Tebe, Tirins; nastale okoli 1200 pr. n. št.). To so inventarni popisi ter seznami prejetega in izdanega blaga, zapisani v zlogovni pisavi, imenovani linearna B pisava.
Izvor grškega jezika in njegovega narečja
Grški jezik spada v indoevropsko družino jezikov. Tej jezikovni družini so pripadala ljudstva, ki so v 3. tisočletju pr. Kr. živela na območju južne Rusije, predniki Grkov pa natančneje na zahodni obali Črnega morja[navedi vir]. Ta ljudstva so se v 2. tisočletju pr. Kr. začela seliti po Evropi, na Balkan in v Azijo. Priseljenci s severa so se postopoma naselili na celotno območje današnje Grčije in Male Azije. Ob tem niso naleteli na prazen prostor, ampak so tam živeli staroselci. V medsebojnem vplivu se je razvila nova civilizacija. Sicer ni jasno, kolikšen je bil dejanski vpliv staroselcev na jezik priseljencev, dejstvo pa je, da se je grški jezik razvil do srede 2. tisočletja pr. Kr.
Grki so bili razdeljeni na več plemen. Najpomembnejši med njimi so bili Jonci, Dorci in Ajolci. Ta plemena niso imela skupnega knjižnega jezika, ampak je vsako uporabljalo svoje narečje. Eno najpomembnejših narečij je klasična atiščina, torej narečje, ki se je govorilo in pisalo na področju Atike v klasični dobi. V tem narečju so pisali najpomembnejši avtorji grške antike, mesto pa je na kulturnem področju uživalo velik ugled. Ko je po smrti Aleksandra Velikega, ki je prvič v zgodovini Grke združil v eno državo, prišlo do zlitja narečij v en skupen jezik (κοινὴ διάλεκτος), je bila osnova le-tega ravno atiško narečje. Ta skupni jezik se je uporabljal kot sporazumevalni jezik v državah, ki so nastale na območju velikega Aleksandrovega imperija.
ZGodovina
Grščina se je na Balkanu govorila od konca tretjega tisočletja p.n.št. Najstarejši dokaz za to je glinasta tablica (Linearna B pisava), ki so jo našli v messenii iz let med 1450 in 1350 p.n.št,[9], tako da je grščina najstarejši še živeči jezik. Meed indoevropskimi jeziki, katerih starost potrjujejo pisani viri, se lahko z njo meri samo izumrla Anatolščina.
Obdobja
Grščina se običajno deli na naslednja obdobja:
- Proto-grščina: nezapisan, verjetno zadnji skupni prednik vse znanih zvrsti grščine.Indoevropejski govorci so verjetno prišli na grški polotok konec 3. tisočletja p.n.št. Odtlej se v Grčiji brez prekinitev govori grško.
- Mikenska grščina: jezikmikenske civilizacije. Zapisan je v linearni B pisavi na tablicah od 15. stoletja pn.št. dalje.
- Stara grščina: s svojimi raznimi narečji predstavlja jezik arhaičnega in klasičnega obdobja antične grške civilizacije. Jezik je bil na splošno znan po vsem rimskem imperiju. Stara grščina je v zahodni Evropi v srednjem veku padla v pozabo, ostala pa je uradnik jezik bizantinskega sveta in ostala Evropa se je z njo spoznala ob padcu Konstantinopla in selitvi Grkov na zahod.
- 'Koiné grščina' : zlitje Jonske grščine z atiško, to je z narečjem Aten je bilo začetke nastajanja prvega skupnega grškega narečja, ki je postala lingua franca v vzhodnem Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu. Koiné gršščino lahko najprej zasledimo v vojskah in na osvojenjih ozemljih Aleksander Veliki; po helenistični kolonizaciji znanega sveta in po rimljanski osvojitvi Grčije, je Rim postal dejansko dvojezičen in koiné grščina postala latinščini enakovreden jezik rimskega imperija. Poreklo krščanstva lahko zasledimo tudi preko koiné grščine, saj so apostoli uporabljali ta jezik tako v Grčiji kot tudi drugod po grško govorečem svetu (oikumene). Koine grščina je znanatudi kot helenistična grščini, grščina Nove zaveze, in včasih biblična grščina, saj predstavlja jezik Septuaginte, to je skupnega prevoda nove in stare zaveze.
- Srednjeveška grščina, znana tudi kot bizantinska grščina: nadaljevanje Koine grščine med bizantinskim imperijem do njegovega propada v 15. stoletju.Srednjeveška grščina je kroven naziv za številne govorne in pisne stile, vse od potomcev govorjene Koine(ki so se v marsikaterem oziru že blizu moderni grščini) do akademsko dvignjenih oblik, ki oponašajo atiško grščino. Večina pisane grščine, ki je predstzavljala uradni jezik Bizantin skega imperija je ektično stičišče, ki temelji na tradiciji pisane Koine.
- Moderna grščina s koreninami v srednjeveški grščini je v moderni grščini čutiti vplive bizantinskega obdobja, ki segajo tja do 11. stoletja. Predstavlja jezik, ki ga dandanes govorijo Grki in za katerega so (poleg standardne moderne grščine) značilni dialekti.
Diglosija
V modernih časih je grški jezik zašel v stanje diglosije, to je soobstoja vernakularja na eni strani in arhaizirane oblike jezika na drugi strani. Grško jezikovno vprašanje je ime za polarizacijo med dvema konkurenčnima vrstama moderne grščine: Dimotiki, vernakularna oblika dandanašnje grščine na eni strani, in Katharevousa, to je "prečiščen" kompromis med Dimotiki in staro grščino, razvit v začetku 19. stoletja in jezik za literarne in uradne namene novonastale grške države. Leta 1976 so Dimotiki razglasili za uradni jezik Grčije, pri tem so mu dodali značilnosti Katharevousa in v tej obliki se danes uporablja za vse uradne namene in v izobraževanju.
Zgodovinska enotnost
Zgodovinska enotnost in neprekinjena istovetnost različnih faz grškega jezika se pogosto poudarjata. Čeprav je grščina doživela morfološke in fonološke spremembe, ki jih lahko primerjamo s spremembami v drugih jezikih, nikoli, od klasične antike dalje, kulturna, literarna in pravopisna tradicija jezika ni bila prekinjena do take mere, da bi lahko govorili o nastanku novega jezika. Grški govorniki danes še vedno pogosto jemljejo literarna dela antične grščine kot del lastnega, ne pa tujega jezika. Napaka pri navajanju: Paru <ref> oznak manjka zaključni </ref> (glej stran pomoči).) temeljijo na približevanju k izvorni obliki.
Glej tudi
- dimotiki - moderni uradni grški jezik
Sklici
- ↑ [1]
- ↑ http://www.ling.ohio-state.edu/~bjoseph/articles/gmodern.htm
- ↑ »Greek«. Office of the High Commissioner for Human Rights. Pridobljeno 8. decembra 2008.
- ↑ Jeffries, Ian. Eastern Europe at the end of the 20th century. Books.google.com. str. 69. Pridobljeno 9. septembra 2013.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 »List of declarations made with respect to treaty No. 148«. Council of Europe. Pridobljeno 8. decembra 2008.
- ↑ »Greek in Hungary«. Database for the European Charter for Regional or Minority Languages. Public Foundation for European Comparative Minority Research. Pridobljeno 31. maja 2013.
- ↑ Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs: Italy: The Greek Community[mrtva povezava]
- ↑ Tsitselikis, Konstantinos (2013). »A surviving treaty: the lausanne minority protection in Greece and Turkey«. V Kristin Henrard (ur.). The interrelation between the right to identity of minorities and their socio-economic participation. Leiden: Martinus Nijhoff. str. 294–295.
- ↑ »Ancient Tablet Found: Oldest Readable Writing in Europe«. National Geographic Society. 30. marec 2011. Pridobljeno 22. novembra 2013.
