B. F. Skinner: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
{{Nacionalna medalja znanosti}}
m wiki
Vrstica 1: Vrstica 1:
{{Infopolje Oseba}}
{{Infopolje Oseba
|signature=BF Skinner signature.svg}}
{{wikificiraj}}

'''Burrhus Frederic (B. F.) Skinner''' (20. marec, 1904 – 18. avgust, 1990) je bil ameriški psiholog in eden vidnejših behevioristov.
'''Burrhus Frederic''' ('''B. F.''') '''Skinner''', [[Američani|ameriški]] [[psiholog]] * [[20. marec]] [[1904]], [[Susquehanna Depot, Pensilvanija|Susquehanna Depot]], [[Pensilvanija]], [[Združene države Amerike]], † [[18. avgust]] [[1990]], [[Cambridge, Massachusetts]], ZDA.

Bil je eden vidnejših [[behaviorizem|behavioristov]].


== Prispevek k psihologiji ==
== Prispevek k psihologiji ==
Na znanstvenem področju se je uveljavljal v času, ko so se behavioristi že odločno usmerili k teorijam o notranjih stanjih kot so goni, potrebe, navade in podobno. To ga ni prestrašilo in odločen je bil zakorakati v nasprotno smer. Sicer je priznaval obstoj notranjih stanj, zavesti in bioloških faktorjev pri [[vedenje|vedenju]], a ker teh ni mogoče znanstveno raziskovati, jim ni posvečal dodatne pozornosti. Menil je, da teh stanj in faktorjev ni potrebno raziskovati, da bi pojasnili vedenje. Trdil je, da je vse vedenje možno opisati in pojasniti z analizo odnosov med dražljaji in odzivi. Omenjeni avtor je bil absolutni zagovornik [[determinizem|determinizma]], saj je zanj celotno vedenje pod nadzorom [[dražljaj]]ev. Zanj je tako [[svobodna volja]] iluzija. Njegovo teoretsko izhodišče je radikalni beheviorizem, po katerem je predmet psihologije vedenje, katerega je mogoče opazovati objektivno. Zanj je splošno načelo obnašanja to, da ponavljamo odzive, ki vodijo k pozitivnim izidom in ne ponavljamo odzivov, ki vodijo k nevtralnim ali negativnim izidom. To splošno načelo ja apliciral v svoje teoriji instrumentalnega/operantnega pogojevanja.<ref name="MJ"> Musek, J. (2003). ''Zgodovina Psihologije''. Ljubljana: Znanstvena založba FF.</ref> Ko se človek ali nek organizem na določen način vede, s svojo dejavnostjo ali vedenjem sproži v okolju različne posledice. Če so ugodne, se verjetnost vedenja, ki je te posledice povzročilo, poveča, če pa so posledice neugodne, se verjetnost vedenja zmanjša. Tako bi lahko rekli, da človek ali organizem »operira« v okolju, da bi sprožil ugodne posledice. Skinner tem ugodnim posledicam pravi operanti, v terminologiji učenja pa temu pravijo nagrade. Skinner je svojo teorijo zgradil predvsem na ojačevanju in tako je ojačevanje ali okrepitev ključni pojem njegove teorije, ki jo lahko imenujemo tudi [[teorija okrepitve]].<ref name="MJ"/>
Na znanstvenem področju se je uveljavlal v času, ko so se behavioristi že odločno usmerili k teorijam o notranjih stanjih kot so goni, potrebe, navade in podobno. To ga ni prestrašilo in odločen je bil zakorakati v nasprotno smer. Sicer je priznaval obstoj notranjih stanj, zavesti in bioloških faktorjev pri obnašanju, a ker teh ni mogoče znanstveno raziskovati, jim ni posvečal dodatne pozornosti. Menil je, da teh stanj in faktorjev ni potrebno raziskovati, da bi pojasnili vedenje. Trdil je, da je vse vedenje možno opisati in pojasniti z analizo odnosov med dražljaji in odzivi. Omenjeni avtor je bil absolitni zagovornik determinizma, saj je zanj celotno vedenje pod nadzorom dražljajev.Zanj je tako svobodna volja iluzija. Njegovo teoretsko izhodišče je radikalni beheviorizem, po katerem je predmet psihologije vedenje, katerega je mogoče opazovati objektivno. Zanj je splošno načelo obnašanja to, da ponavljamo odzive, ki vodijo k pozitivnim izidom in ne ponavljamo odzivov, ki vodijo k nevtralnim ali negativnim izidom. To splošno načelo ja apliciral v svoje teoriji instrumentalnega/operantno pogojevanja <ref name="MJ"> Musek, J. (2003). ''Zgodovina Psihologije''. Ljubljana: Znanstvena založba FF.</ref>. Ko se človek ali nek organizem na določen način vede, s svojo dejavnostjo ali vedenjem sproži v okolju različne posledice. Če so ugodne, se verjetnost vedenja, ki je te posledice povzročilo poveča, če pa so posledice neugodne, se verjetnost vedenja zmanjša.Tako bi lahko rekli, da človek ali organizem »operira« v okolju, da bi sprožil ugodne posledice. Skinner tem ugodnim posledicam pravi operanti, v terminologiji učenja pa temu pravijo nagrade. Skinner je svojo teorijo zgradil predvsem na ojačevanju in tako je ojačevanje ali okrepitev ključni pojem njegove teorije, ki jo lahko imenujemo tudi [[teorija okrepitve]] <ref name="MJ"/>.


== Sklici ==
== Sklici ==
{{sklici}}
{{sklici}}

== Zunanje povezave ==
* {{kategorija v Zbirki-medvrstično}}


{{Nacionalna medalja znanosti}}
{{Nacionalna medalja znanosti}}
{{Normativna kontrola}}


{{DEFAULTSORT:Skinner, B. F.}}
{{DEFAULTSORT:Skinner, B. F.}}

Redakcija: 07:34, 2. junij 2015

B. F. Skinner
Portret
RojstvoBurrhus Frederic Skinner
20. marec 1904({{padleft:1904|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1][2][…]
Susquehanna Depot[d]
Smrt18. avgust 1990({{padleft:1990|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[1][2][…] (86 let)
Cambridge
Državljanstvo ZDA[4]
Poklicpsiholog, filozof, izumitelj, etolog, avtobiograf, univerzitetni učitelj, pisatelj
PodpisPodpis

Burrhus Frederic (B. F.) Skinner, ameriški psiholog * 20. marec 1904, Susquehanna Depot, Pensilvanija, Združene države Amerike, † 18. avgust 1990, Cambridge, Massachusetts, ZDA.

Bil je eden vidnejših behavioristov.

Prispevek k psihologiji

Na znanstvenem področju se je uveljavljal v času, ko so se behavioristi že odločno usmerili k teorijam o notranjih stanjih kot so goni, potrebe, navade in podobno. To ga ni prestrašilo in odločen je bil zakorakati v nasprotno smer. Sicer je priznaval obstoj notranjih stanj, zavesti in bioloških faktorjev pri vedenju, a ker teh ni mogoče znanstveno raziskovati, jim ni posvečal dodatne pozornosti. Menil je, da teh stanj in faktorjev ni potrebno raziskovati, da bi pojasnili vedenje. Trdil je, da je vse vedenje možno opisati in pojasniti z analizo odnosov med dražljaji in odzivi. Omenjeni avtor je bil absolutni zagovornik determinizma, saj je zanj celotno vedenje pod nadzorom dražljajev. Zanj je tako svobodna volja iluzija. Njegovo teoretsko izhodišče je radikalni beheviorizem, po katerem je predmet psihologije vedenje, katerega je mogoče opazovati objektivno. Zanj je splošno načelo obnašanja to, da ponavljamo odzive, ki vodijo k pozitivnim izidom in ne ponavljamo odzivov, ki vodijo k nevtralnim ali negativnim izidom. To splošno načelo ja apliciral v svoje teoriji instrumentalnega/operantnega pogojevanja.[5] Ko se človek ali nek organizem na določen način vede, s svojo dejavnostjo ali vedenjem sproži v okolju različne posledice. Če so ugodne, se verjetnost vedenja, ki je te posledice povzročilo, poveča, če pa so posledice neugodne, se verjetnost vedenja zmanjša. Tako bi lahko rekli, da človek ali organizem »operira« v okolju, da bi sprožil ugodne posledice. Skinner tem ugodnim posledicam pravi operanti, v terminologiji učenja pa temu pravijo nagrade. Skinner je svojo teorijo zgradil predvsem na ojačevanju in tako je ojačevanje ali okrepitev ključni pojem njegove teorije, ki jo lahko imenujemo tudi teorija okrepitve.[5]

Sklici

  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 2,0 2,1 Encyclopædia Britannica
  3. 3,0 3,1 SNAC — 2010.
  4. LIBRIS — 2009.
  5. 5,0 5,1 Musek, J. (2003). Zgodovina Psihologije. Ljubljana: Znanstvena založba FF.

Zunanje povezave