Mao Cetung

Mao Dzedung
Mao Dzedung in Nikita Hruščov, Peking, 1958
predsednik Komunistične partije Kitajske
Na položaju 1945–1976
Predhodnik	Čen Duśju
Naslednik	Hua Guofeng
1. predsednik Ljudske republike Kitajske
Na položaju 1954–1959
Predhodnik	ne obstaja
Naslednik	Lju Šaoći
Osebni podatki
Rojstvo	毛澤東 26. december 1893 Hunan, Ljudska republika Kitajska
Smrt	9. september 1976 (star 82) Peking, Ljudska republika Kitajska
Narodnost	kitajska
Politična stranka	Komunistična partija Kitajske
Zakonci	Jang Kajhvi (1920-1930) He Dzidžen (1930-1937) Đjang Ćing (1939-1976)
Poklic	politik, pesnik, pisatelj, filozof, učitelj, bibliotekar, strateg, politični teoretik, revolucionar, kaligraf
Podpis

Mao Dzedung (毛泽东 - Máo Zédōng; izgovorjava [mao dzètung]), kitajski politik in državnik, * 26. december 1893, Šaošan, okrožje Śjangtan (湘潭縣), provinca Hunan, Ljudska republika Kitajska, † 9. september 1976, Peking, Kitajska. Mao Zedong je bil največji Kitajski komunistični voditelj, ustanovitelj ljudske republike Kitajske in utemeljitelj maoizma. Kitajsko Komunistično Partijo je vodil od leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Mau pripisujejo nesporne zasluge, da je prvič po opijski vojni združil

Kitajsko in jo osvobodil tuje nadoblasti. Kritiki po drugi strani poudarjajo, da je njegova neprimerna gospodarska politika, skupaj s tremi leti naravnih katastrof v letih 1959–1961, privedla do velike lakote v državi.

Življenjepis

Mao se je rodil 26. decembra 1893 v Shaoshanu v provinci Hunan, na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta (Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen.) in striktne budistke Wen Qimei. Tudi Mao je bil v času otroštva budist, vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Shaoshanu, kjer je spoznal osnove konfucionizma. Pri 13. letih je njegov oče poskrbel za poroko s 17-letno Luo Yigu in hkrati združil družinski posestvi. Zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo, kar je povzročilo javno osramočenje. Luo je umrla 4 leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem Zhenga Guanyinga. Zanimal se je za vojaško moč in nacionalne ideje Georga Washingtona in Napoleona Bonaparteja. S 16 leti je začel obiskovati višjo osnovno šolo v Dongshanu in dve leti pozneje srednjo šolo v Changshaju. V srednji šoli je čutil odpor proti totalitarni cesarski ureditvi. Bral je revolucionarni časopis Ljudska samostojnost (Minli bao), kot znak upora si je dal simbolično odrezati kito, ki je bila v tistem času obvezna za vse moške. V času srednje šole se je pridružil uporniški vojski, ki si je prizadevala za revolucijo, vendar v boju ni bil nikoli neposredno udeležen. Po opravljenem tečaju za učitelja je odpotoval v Peking, kjer je diplomiral junija 1919 kot tretji v letniku ter se zaposlil kot pomočnik Li Dazhaova v pekingški univerzitetni knjižnici. Li je veliko pisal o oktobrski revoluciji in komunizmu. Tako se je Mao srečal z marksistično literaturo in idejami komunizma. Z zelo majhno plačo si je lahko privoščil le utesnjeno sobo, ki jo je delil skupaj s 7 študenti Hunana. Pridružil se je univerzitetnemu klubu filozofov in novinarjev ter se udeleževal seminarjev in predavanj o Chen Duxiu, Hu Shiju in Qian Xuantongu. Maovo bivanje v Pekingu se je končalo spomladi leta 1919, ko je odpotoval v Changshao, kjer se je zaposlil kot učitelj zgodovine na osnovni šoli Xiuye.

Kitajska Komunistična Partija je bila ustanovljena s strani Chen Duxiuja in Li Dazhaoja leta 1921, Mao pa je mestu Changsha, v katerem je v tem času poučeval v osnovni šoli, ustanovil Hunansko vejo Komunistične Partije. V letu 1921 so obstajala komunistična gibanja v Shanghaju, Pekingu, Changshsi, Wuhanu, Cantonu in Jinanu, zato so se 23. julija 1921 prvič srečala komunistična gibanja, na tako imenovanem nacionalnem kongresu Kitajske Komunistične Partije, ki se ga je udeležil tudi Mao in bil proglašen za sekretarja stranke v provinci Hunan. V drugem kongresu (julija 1922), na katerem Mao ni bil udeležen, se je Komunistični Partiji po Leninovem nasvetu pridružila Kitajska Nacionalnistična Partija (Kuomintang), z namenom, da bi si zagotovili premoč nad vojaškimi poveljniki, ki so imeli pod nazorom severni del Kitajske. Leta 1923 je bil Mao na tretjem kongresu Komunistične Partije izvoljen v komite. Spomladi leta 1925 je umrl Sun Yat-sen, vodja nacionalistične partije, nasledil pa ga je desničarski Čangkajšek.

Združeni Komunistična in Nacionalistična Partija sta s skupnimi močmi premagala totalitarne kitajske vojaške poveljnike, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se z Chiangovo anti-komunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čangkajška obkolili, zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 6000 milj dolgo pot iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. Na severozahodu je Komunistična Partija ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom, kot se je zapisal v zgodovini, je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi grožnje vzhodne sosede Japonske, vendar se ob koncu druge svetovne vojne med velesilama vname boj, ki privede do državljanske vojne. Komunistična Partija je pod vodstvom Zedonga premagala nacionaliste in 1. oktobra 1949 so ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Zedonga, Čangkajšek pa je pobegnil na Tajvan.

Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja Komunistične Stranke, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je Partija rekonstruirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani Veliki skok, s katerim je želel v kitajsko družbo vpeljati alternativni “kitajski” komunizem, pri katerem je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 privedle do velike kitajske lakote, v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo desničarji in Kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 tsa prej izredno povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza doživeli razkol. Leta 1966 je Mao izzval ti. “kulturno revolucijo” s katero je počistil državo nasprotnikovih idej in ponovno uveljavil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi . Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi Rdečih Gard, ki so se ukvarjale s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo natančneje izpolnjeval Maove nauke. Med njimi so se vneli srditi spopadi, ki jih je morala zatreti vojska. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot miljon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Čeprav je kulturna revolucija skozi leta izgubljala svojo moč, se je končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. S kulturno revolucijo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.

Po Maovi smrti se je vnel oster boj za nasledstvo med radikalnimi člani Partije, ki jih je predstavljala Maova tretja žena Džang Čing, in zmernimi pragmatičnimi voditelji, ki jih je vodil Deng Xiaoping. V nasledstvenem boju je zmagal Deng, ki je nemudoma končal kulturno revolucijo in opustil radikalne politike svojega predhodnika. Maovo telo in ideje so mavzalerali in razstavili na osrednjem pekingškem trgu, državo pa so začeli odpirati svetu in mednarodnem kapitalizmu, kar je prineslo nagel gospodarski razvoj. Kitajska je le v dveh desetletjih postala gospodarska velesila.

Vpliv Marxa na Maovo vodenje Kitajske in maoizem

Kljub temu, da se je Maovo vodenje Kitajske močno razlikovalo od marksitične teorije (saj ta poudarja diktaturo proletariata, Mao pa je imel za steber Kitajske kmete), lahko Marxu vseeno pripišemo velik vpliv na Maovo vodenje Kitajske, čeprav posreden. To se najbolj kaže na vplivu stanilizma-leninizma, ki je impresionirala Marxa in je bila potrebna za razvoj revolucije. Kitajska je sprejemala marksizem z ruskimi popravki. Kitajsko politično obliko marksizma-leninizma, ki se je razvila pod taktirko Zedonga imenujemo maoizem. 

Zelo zanimivo je tudi dejstvo, da se je Kitajska komunistična partija na začetku svojega vodenja opredeljevala za marksiste, v resnici pa so se njihove ideje zelo razlikovale od prvotnih Marxovih. Ena najbolj očitnih je nasilna revolucija, ki se je pripetila tako v Rusiji in na Kitajskem, Marx pa je zagovarjal postopen prehod.

Pomemben pomen ima tudi gospodarska in politična situacija, ki je vladala na Kitajskem ob času revolucije. Marksizem namreč predvideva, da se bo družba razvijala iz sužnjo-lastniške, v fevdalno, v kapitalistično in na koncu dosegla socializem. Kitajska pa v resnici še ni dosegla kapitalizma in tako ni bila pripravljena na prehod na socializem, zato je Mao storil enako kot Lenin; Rusijo je označil za imperialistično državo, ki naj bi bila zadnja stopnja kapitalizma in tako z nasilno revolucijo uvedel socializem.

Omeniti je treba tudi kult osebnosti, ki ga je izoblikoval Mao na Kitajskem in ga lahko opazimo še danes. To je bilo tudi v nasprotju z Marxom in še ena izmed stvari, ki jih je Mao povzel po Stalinu. Raziskave, narejene med izobraženimi člani Komunistične Partije na Kitajskem,  so pokazale, da se na Kitajskem Marksizem enači s Stalinizmom ter da je le malo ljudi razumelo najpomembnejši Marxovi deli (Kapital in Komunistični Manifest)

Zaključimo lahko, da je imel Marx na Maa posredno vlogo, saj je pripomogel k začetku revolucije in vplival na Lenina in Stalina po katerih se je Mao zgledoval. Po drugi strani pa se je Maovo vodenje Kitajske močno oddaljilo od Marxa in ohranilo le malo skupnih značilnosti.

Bibliografija

Maove najpomembnejše misli in citati so zbrani v knjigi  Quotations From Chairman Mao Tse-Tung, ki velja za eno od knjig natisnjenih v največ izvodih. Njegova avtorska dela pa so:

-On Guerrilla Warfare (游击战); 1937

-On Practice (《实践论》); 1937

-On Contradiction (《矛盾论》); 1937

-On Protracted War (《论持久战》); 1938

-In Memory of Norman Bethune (《纪念白求恩》); 1939

-On New Democracy (《新民主主义论》); 1940

-Talks at the Yan'an Forum on Literature and Art (《在延安文艺座谈会上的讲话》); 1942

-Serve the People (《为人民服务》); 1944

-The Foolish Old Man Who Removed the Mountains (《愚公移山》); 1945

-On the Correct Handling of the Contradictions Among the People (《正确处理人民内部矛盾问题》); 1957

Zanimivosti

Mao je imel tudi nekaj hib, ki se jih ni znebil do smrti. Veliko je kadil - cigare je prižigal verižno; nikoli si ni umival zob (usta si je splakoval s čajem); bil je odvisen od uspavalnih tablet.

Zunanje povezave

Antič, I. 2009. Znameniti govori. Ljubljana: Mladinska knjiga.

'COBISS.SI. 2014. [internet]. [citirano:  9.11.2014].Dostopno na naslovu: 

http://cobiss6.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=BMENHYPERLINK.

Jung, C. in Halliday, J. 2006. Mao: Neznana zgodba. Ljubljana : Samozal. V. Cedilnik

Mao Zedong. [Internet]. [citirano 4.1.2015]. Dostopno na naslovu: http://www.bbc.co.uk/history/historic_figures/mao_zedong.shtml.

Mao Zedong. [Internet]. [citirano 4.1.2015]. Dostopno na naslovu: http://en.wikipedia.org/wiki/Mao_Zedong.

Mao Zedong. 2014. [Internet]. [citirano 5.12.2014]. Dostopno na naslovu: http://www.britannica.com/EBchecked/topic/363395/Mao-Zedong.

Marxism. [internet]. [citirano: 9.12.2014]. Dostopno na naslovu: http://en.wikipedia.org/wiki/Marxism.

Zedong, M.1975. Pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga.