Tabor (utrdba)

Za druge pomene glej Tabor.

Tabor je manjša fortifikacija, ki je bila značilna za srednji vek; predvsem za obdobje turških plenitev današnjega slovenskega ozemlja.

Osnovo za tabor je ponavadi predstavljala cerkev na vrhu kakšne večje vzpetine (hriba), ki so jo za potrebe obrambe obdali z enostavnim obrambnim zidom. Ta oblika fortifikacije je nastala, ko lokalni fevdalni gospod ni mogel oz. ni hotel zagotoviti obrambe določenega ozemlja, zato so podaniki morali samo zagotoviti svojo obrambo. Ponavadi so bili to le začasni, hitro sestavljeni zidovi iz takoj razpoložljivega materiala (les, ruševine, v skrajnem primeru so podrli kakšno bližjo zgradbo oz. uporabili nagrobnike,...). Tako zgrajeni tabori so bili ponavadi majhni in so tako lahko sprejeli le manjše število ljudi (ponavadi le prebivalce ene vasi). V krajih, kjer je bila možnost turških vpadov večja, so ponekod uvedli posebni davek oz. delovno obveznost, s katero so zagotovili stalno obzidje. Na splošno ti tabori niso imeli večje vojaške vrednosti, saj so bili slabo utrjeni, branili so jih slabo oboroženi kmetje, bili so omejeni na majhen prostor, ki je omejeval tudi količino oskrbe (hrana, pijača,...).

Danes eden najbolj znanih in tudi ohranjenih taborov je tabor na Šmarni gori.

Glej tudi

• seznam taborov
• turški vpadi
• gradišče