Max Planck

Za druge pomene glej Planck.

Max Planck
Max Planck, okoli 1930
Rojstvo	Max Karl Ernst Ludwig Planck 23. april 1858({{padleft:1858|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[…] Kiel, Vojvodina Holstein, Nemška zveza
Smrt	4. oktober 1947({{padleft:1947|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[…] (89 let) Göttingen
Bivališče	Nemška zveza Severnonemška konfederacija Nemško cesarstvo Weimarska republika Tretji rajh zasedena Nemčija
Narodnost	nemška
Področja	fizika
Poznan po	Planckov zakon Planckov sistem enot Planckova konstanta Planckova masa
Pomembne nagrade	Nobelova nagrada za fiziko (1918) Copleyjeva medalja (1929)
Podpis

Max Karl Ernst Ludwig Planck, nemški fizik, * 23. april 1858, Kiel, Schleswig, Kraljevina Danska (sedaj Nemčija) † 4. oktober 1947, Göttingen, zasedena Nemčija.

Življenje in delo

Planck velja za enega najpomembnejših nemških fizikov poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Po končani srednji šoli v Münchnu je študiral pri Helmholtzu in Kirchhoffu v Berlinu. Doktoriral je tudi v Münchnu, zaposlil pa se je leta 1885 kot profesor za teoretično fiziko na berlinski univerzi.

Spočetka se je ukvarjal s termodinamiko. Prvi zakon termodinamike je bil že splošno znan, drugega zakona pa večina fizikov ni docela razumela. Poudaril je, da za ireverzibilno spremembo ni značilno to, da ne more potekati v obrnjeni smeri, ampak to, da po njej nikakor ne moremo vzpostaviti razmer, kakršne so bile pred njo. Z raziskovanjem entropijskega zakona je nadaljeval in izpeljal vrsto enačb za kemične reakcije za disociacijo plinov in za razredčene raztopine. Tako se je spoznal z fizikom Ostwaldom, in kasneje sta s še ostalimi fiziki trdila, da atomi ne obstajajo. Nastal je spor z zagovorniki obstoja atomov, vendar se je dokončno polegel šele na začetku 20. stoletja.

Proti koncu 19. stoletja pa ga je pritegnila nova snov, in sicer sevanje črnega telesa. Njegov model so kot prvega uporabnega izdelali na berlinski univerzi in z njim točno merili sevanje. Preprosto rečeno: črno telo vse vpadlo (absorbirano) sevanje vpije in pri dani temperaturi od vseh teles najmočneje seva. Za to sevanje velja Stefan-Boltzmannov zakon. V zvezi s to temo se je začel ukvarjati s spektralno gostoto, ter jo po neuresničenih pričakovanjih začel raziskovati še s strani entropijskega zakona termodinamike. Pri enačbi za spektralno gostoto je izhajal iz nekega izraza, ki je zadeval entropijo in ki je veliko naravneje pripeljal do nove spektralne gostote. Tako je nastal Planckov zakon.

Že Boltzmann je odkril zvezo med entropijo in verjetnostjo. Da bi Planck smiselno izrazil verjetnost, je moral vpeljati poleg prve še drugo. Leta 1918 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko za vloženo delo v napredek fizike z odkritjem energijskih kvantov. S tem se je pričelo obdobje kvantne fizike, ki se je uveljavilo šele leta 1922. Danes se kvant imenuje foton.

Zanimiva se mu je zdela tudi Einsteinova teorija relativnosti, v katere okviru je obravnaval termodinamiko. Nadaljnji korak pri tem pa je naredil Niels Bohr.

Po njem se imenuje Planckova konstanta $h\,$.

Zunanje povezave

• Akademsko drevo Maxa Plancka na Physics Tree (angleško)
• Max Planck na Projektu Matematična genealogija (angleško)