Južni tečaj: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m np južni magnetni tečaj
SportiBot (pogovor | prispevki)
ods. Link FA/GA
Vrstica 52: Vrstica 52:


[[Kategorija:Antarktika]]
[[Kategorija:Antarktika]]

{{Link FA|mk}}
{{Link GA|ja}}

Redakcija: 11:40, 8. marec 2015

Ceremonialni južni tečaj

Júžni tečáj ali júžni pól je najjužnejša točka na Zemlji. Leži na Antarktiki. Zanimivo je, da je južni magnetni tečaj čisto na drugem koncu Zemlje. Zemljepisna širina južnega tečaja je –90°. V Severnem in Južnem tečaju se sekajo vsi poldnevniki.

Raziskovanje južnega tečaja

Pred letom 1900

Leta 1820 je več ekspedicij trdilo, da so bile prve, ki so videle Antarktiko. Prva med njimi je bila ruska ekspedicija, ki sta jo vodila Fadej Bellingshausen in Mihail Lazarev. Prvo izkrcanje na Antarktiki je sledilo leto kasneje, ko se je nanjo izkrcal ameriški kapitan ladje za lov na tjuljnje, John Davis.

Osnovne geografske značilnosti Antarktike so bile razjasnjene šele sredi 19. stoletja, ko je ameriški pomorski častnik Charles Wilkes glede na izsledke svojih odprav iz let 1839 in 1840 pravilno zaključil, da je Antarktika samostojna celina[1]. James Clark Ross pa je s svojo odravo med leti 1839–43 upal, da mu bo uspelo pripluti naravnost do Južnega tečaja[2].

1900–1950

Amundsenova odprava na Južni tečaj iz decembra 1911. Od leve proti desni: Amundsen, Hanssen, Hassel in Wisting (fotografiral peti član odprave, Bjaaland).

Prvi je poskušal Južni tečaj osvojiti britanski raziskovalec Robert Falcon Scott na ekspediciji med leti 1901 in 1904. Scott, ki sta ga takrat spremljala Ernest Shackleton in Edward Wilson, je z atlantske obale poskušal prodreti čim dlje na jug in je 31. decembra 1902 dosegel 82°16′ S[3]. Shackleton je kasneje vodil samostojno britansko odpravo (Ekspedicija Nimrod), s katero je poskušal osvojiti Južni tečaj. 9. januarja 1909 je s tremi člani dosegel 88°23′ S, 112 milj od Južnega tečaja, nato pa so se bili prisiljeni vrniti[4].

Prvi ljudje, ki so dosegli geografski Južni tečaj so bili Norvežani. Roald Amundsen z ekipo je točko dosegel 14. decembra 1911. Amundsen je svoj bazni tabor poimenoval Polheim, celotni plato, na katerem leži Južni tečaj pa King Haakon VII. Vidde, v čast norveškemu kralju Haakonu VII. Robert Falcon Scott se je drugič vrnil na Antarktiko z ekspedicijo, poimenovano Ekspedicija Terra Nova ob istem času kot Amundsen. Ekspediciji sta tako tekmovali, katera bo prva osvojila tečaj. Scott je s še štirimi člani odprave Južni tečaj dosegel 17. januarja 1912. Ob vračanju je vseh pet članov Scottove odprave umrlo od podhranjenosti in podhladitve.

Leta 1914 je Ernest Shackleton s svojo Kraljevo trensantarktično ekspedicijo kot prvi poskušal prečkati Antarktiko preko Južnega tečaja, vendar pa je njegova ladja, Endurance, obtičala v ledu in se 11 mesecev kasneje potopila.

Južni tečaj sta prva preletela ameriški admiral Richard Evelyn Byrd in njegov kopilot Bernt Balchen, 29. novembra 1928.

1950–danes

Naslednjič je človek stopil na Južni tečaj šele 31. oktobra 1956. Takrat je odprava pod vodstvom ameriškega admirala Georgea Dufeka tam pristala s tovornim letalom R4D-5L Skytrain (C-47 Skytrain). Američani so v istem letu tam začeli graditi raziskovalno postajo, ki so jo poimenovali Amundsen-Scott South Pole Station in je bila dokončana leta 1957. Na njej so od takrat stalno prisotni znanstveniki in pomožno osebje[5].

Po Amundsenu in Scottu so Južni tečaj po kopnem (sicer z zračno podporo) osvojili Edmund Hillary (4. januarja 1958) ter Vivian Fuchs (19. januarja 1958) s svojima odpravama. Kasneje so različne odprave Južni tečaj osvojile s pomočjo različnih prevoznih sredstev. Med najbolj znanimi so bile odprave, ki so jih vodili Antero Havola, Albert P. Crary in Ranulph Twistleton-Wykeham Fiennes.

Leta 1987 je bila ob vznožju gorovja Patriot Hills ustanovljena logistična baza, ki danes nudi zatočišče tudi privatnim odpravam.

30. decembra 1989 sta Arved Fuchs in Reinhold Messner kot prva prečkala Antarktiko preko Južnega tečaja brez pomoči vozil ali živalske vprege. Antarktiko sta prečila na smučeh in s pomočjo vetra[6][7].

Najhitreje je geografski Južni tečaj od obale dosegel norveški avanturist Christian Eide, ki je za pot od obale do geografskega Južnega tečaja leta 2011 porabil 24 dni in eno uro[8]. Prejšnji rekord je leta 2009 postavil američan Todd Carmichael, ki je za isto pot potreboval 39 dni in 7 ur, skupinski rekord pa je bil postavljen istega leta in je znašal 33 dni in 23 ur[9].

Poleti 2011/12 so norvežan Aleksander Gamme ter avstralca James Castrission in Justin Jones v ločenih odpravah kot prvi dosegli Južni tečaj peš, brez pomoči psov ali vetra. Odpravi sta pot začeli en dan narazen, cilj pa so dosegli skupaj[10][11][12].

Podnebje

Na Južnem tečaju je pozimi (zima traja med marcem in septembrom) polarna noč, kar pomeni, da se Sonce ne dvigne nad horizont, med majem in julijem pa je tam popolna tema. Poletje traja med septembrom in marcem, takrat pa Sonce nikoli ne zaide. Sonce se takrat vrti v nasprotni smeri urinega kazalca nizko nad horizontom. Decembra Sonce doseže najvišjo točko na 23,5°. Večina sončnih žarkov se odbije od snežne podlage. Zaradi nizkega vpadnega kota svetlobe in zaradi visoke nadmorske višine (2800 metrov nad morjem) pa ima Južni tečaj ene najbolj neugodnih klimatskih pogojev na Zemlji. Kljub temu pa je bila najnižja temperatura izmerjena v bližini raziskovalne postaje Vostok, prav tako na Antarktiki, ki pa leži na višji nadmorski višini[13]. Temperature na Južnem tečaju so precej nižje od tistih na Severnem tečaju, saj Južni tečaj leži na sredini velike kopenske mase, Severni tečaj pa sredi oceana na nadmorski višini 0 metrov in tam morska masa deluje kot velik zbiralnik toplote.

Najvišja povprečna temperatura na Južnem tečaju januarja doseže –25,9 °C. Konec marca in konec septembra (ob začetku in koncu polarnega dne) je povprečna temperatura –45 °C. Pozimi je temperatura na Južnem tečaju konstantna in se giblje okoli –58 °C. Najvišja izmerjena temperatura na raziskovalni postaji Amundsen-Scott je bila –12,3 °C, izmerjena pa je bila 25. decembra 2011[14], najnižja pa 23. junija 1982, –82,8 °C[15][16][17]. Najnižja temperatura na Zemlji je bila izmerjena 21. julija 1983 na postaji Vostok in je znašala –89,2 °C.

Flora in favna

Zaradi ekstremnih klimatskih pogojev na Južnem tečaju ne uspeva nobena rastlina, občasno pa tja zaide le kakšne govnačka in burnica[18]

Leta 2000 so znanstveniki potrdili, da so v ledu Južnega tečaja odkrili prisotne mikrobe, za katere pa so mnenja, da se niso razvili na Antarktiki[19].

Reference

  1. Webster's guide to American history, p. 1326, Merriam-Webster, 1971
  2. Science into Policy: Global Lessons from Antarctica, p. 35, Paul Arthur Berkman, 2002
  3. Science into Policy: Global Lessons from Antarctica, str. 37, Paul Arthur Berkman, 2002
  4. Antarctica, str. 24, Paul Simpson-Housley, 1992
  5. Amundsen-Scott South Pole Station, National Science Foundation, Office of Polar Programs
  6. »Südtirol - Diese Seite existiert nicht«. Suedtirol.info. Pridobljeno 13. avgusta 2012.
  7. »Britannica Online Encyclopedia«. Britannica.com. Pridobljeno 13. avgusta 2012.[mrtva povezava]
  8. Explorersweb (13. januar 2011). »Breaking news: Christian Eide bags the South Pole solo speed ski world record«. explorersweb.com. Pridobljeno 13. januarja 2011.
  9. The Canadian Press (7. januar 2009). »Canadians break speed record trekking to South Pole«. thestar.com. Pridobljeno 10. februarja 2010.
  10. »Ice Trek Expeditions«. Pridobljeno 25. maja 2013.
  11. »Crossing the Ice«. Pridobljeno 25. maja 2013.
  12. »Wilson, nå er vi framme!«. Pridobljeno 25. maja 2013.
  13. Science question of the week, Goddard Space Flight Center
  14. Matthew A. Lazzara (28. december 2011). »Preliminary Report: Record Temperatures at South Pole (and nearby AWS sites…)«. Pridobljeno 28. decembra 2011.
  15. Your stay at Amundsen-Scott South Pole Station, National Science Foundation Office of Polar Programs
  16. »How cold is the Antarctic?«. NIWA. Pridobljeno 13. avgusta 2012.
  17. »Antarctic Weather«. Pridobljeno 25. maja 2013.
  18. Mark Sabbatini, "Non-human life form seen at Pole", The Antarctic Sun, 5 January 2003.
  19. "Snow microbes found at South Pole", BBC News, 10. julij 2000

Glej tudi