Prostozidarstvo

Šestilo in pravokotno ravnilo: prostozidarski »logotip«.

Prostozidárstvo (tudi masónstvo ali framasónstvo) je mednarodno »bratsko« društvo. Člani tega društva se združujejo v posameznih enotah - ložah, in si delijo podobne ideale moralne in metafizične narave.

Prostozidarstvo kot gibanje nima določenega stalnega načrta, ampak prilagaja način svojega delovanja trenutnim razmeram v svetu. Zaradi tega se pojavljajo različna tolmačenja o opredeljenosti te organizacije, tako do religije, kot do drugih nazorskih vprašanj. Okoliščine, v katerih delujejo posamezne lože držav sveta, narekujejo odklone od globalne prostozidarske miselnosti, ki v osnovi sloni na subjektivnosti in misticizmu, zato je težko podati njeno stvarno podobo. Mehanizem prostozidarstva temelji na skrivnostih, zato tudi člani lož, ki so večinoma organizirane tajno (z redkimi izjemami, kot so ZDA) niso popolnoma poučeni o njihovem delovanju. Tako je nastalo mnogo različnih tolmačenj in legend o nastanku te organizacije. Uradno naj bi nastala leta 1717 v Londonu, mnogi pa postavljajo datume tudi v predcivilizacijska obdobja. V globalnem smislu ni vrhovne avtoritete, ki bi za vse lože in ob vsakem času predpisovala obvezen nauk. Sorodnosti med ložami se kažejo v interpretaciji simbolov, ki so ključnega pomena v njihovem delovanju. Pravi cilji in nameni so poznani samo redkim izbrancem, ki zaupanih skrivnosti ne izdajajo. Zaradi takega načina delovanja se pogosto pojavljajo obsodbe javnosti, ki ji »nevidna roka, ki povsod plete mreže« ni pogodu. O prostozidarstvu kot pojavu, ki privlači in odbija duhove, pišejo mnogi pisci. Objektivnost tovrstne literature je večinoma vprašljiva, saj sam ustroj te organizacije preprečuje nepristranskost oziroma točnost podatkov.

Dom Velike združene lože Anglije v Londonu.

Organizacija

Velike lože in Veliki orienti so neodvisna in suverena telesa, ki pokrivajo določeno območje v državi, zvezni državi oz. v nekem območju. Glavnega sveta, ki bi predsedoval vsem prostozidarskim ložam ni. Obstajata dve večji veji prostozidarstva: »regularne« Velike lože, ki jih priznava Združena velika loža Anglije (za sprejetje v njih je pogoj vera v Višje Bitje, ki ga v prostozidarstvu predstavlja Veliki Arhitekt, in ki sprejemajo v članstvo samo moške), in liberalni Veliki orienti, ki jih priznava Grand Orient de France. Kakorkoli, obstajajo izjeme - nekatere Velike lože priznava Francoski Veliki Orient, nekatere oriente pa "Angleška" loža.

Poleg teh organizacij obstaja še veliko manjših "prostozidarskih" in kvazi-prostozidarskih organizacij - na primer "Order of Women Freemasons" [1], ki sprejema le ženske, je pa v vseh ostalih pogledih "regularen", ter "Le Droit Humain" [2], ki je precej bolj liberalen (kar pomeni, da jih ne zanima dejstvo ali veruješ v višjo silo ali ne), ki sprejema tako moške kot ženske člane. Člani regularnih lož (torej, tistih priznanih s strani Združene Velike Lože Anglije - UGLE) ne smejo sodelovati pri delu v neregularnih ložah.

Avstro-Ogrska

V 18.stoletju je postala ta organizacija, ki se je tedaj še ni držal zlovešč pridih nedovoljenega skrivnega manipuliranja s politično in ekonomsko močjo in svetovnega zarotništva, ena od gonilnih sil razsvetljenstva. Celo habsburški cesar Jožef II. je bil gibanju sprva naklonjen (nekaj kasneje je bilo prostozidarstvo predvsem zaradi delovanja protimonarhistično usmerjene bavarske lože Iluminatov prepovedano v vseh habsburških deželah). Mnogi njegovi uradniki in politični sodelavci so bili prostozidarji.

Prostozidarski obred v 18. stoletju.

Prva loža je bila v Avstriji odprta na Dunaju leta 1742 kot Velika loža Nemčije. Pod pritiskom cerkve je bilo prostozidarstvo prepovedano, loža pa je prenehala z delovanjem. Po letu 1762 pa so se ponovno začele pojavljati lože v Avstriji, na Češkem, Madžarskem in v Transilvaniji, ki so se poimenovale kot »neodvisne lože« od »Velike lože« v Berlinu. Leta 1784 so te neodvisne lože oblikovale Veliko ložo Avstrije s sedežem na Dunaju, čeprav je bila to v resnici majhna mestna loža.

Ustanovitve lož v samostojni Sloveniji

Predpogoj za ustanovitev Velike lože je, da morajo predhodno v državi obstajati vsaj tri prostozidarske lože.

• 5. oktobra 1996 sta bili ustanovljeni pravi in popolni loži Dialogus in Žiga Zois
• 16. oktobra 1998 je bila vnešena Luč v pravo in popolno ložo Arcus.
• 16. oktobra 1999 je bila ustanovljena Velika loža Slovenije, ko ji je Luč prinesla Velika loža Avstrije.
• 25. marca 2006 je Velika loža Slovenije po 224 letih ponovno vnesla Luč v pooblaščeno ložo Združena srca v Orientu Maribor

Za ustanovitev vsake lože je pogoj vsaj sedem prostozidarjev mojstrov. Danes je »Velika Loža Slovenije« v Dragomeru pri Ljubljani. Velika loža Slovenije (VLS) ima okoli 180 članov, torej vajencev, pomočnikov in mojstrov prostozidarjev, ki delujejo v štirih ložah. Prav tako v Sloveniji deluje tudi AASR (Ancient and Accepted Scotish Rite, slovensko Stari in sprejeti prostozidarski škotski red), red »Kraljevega oboka« Holy Royal Arch, ter red Vitezev Templarjev (točneje "The United Religious, Military and Masonic Orders of the Temple and of St John of Jerusalem, Palestine, Rhodes and Malta". Vsi omenjeni redi niso "višji" v pomenu nadrejenosti, saj jim je nadrejena Velika Loža Slovenije (jim dolovila delovanje), pač pa omogočajo poglabljanje prostozidarskega znanja.

Najslavnejši slovenski prostozidar je bil Jurij Vega, ki so ga našli utopljenega na Dunaju. Njegova smrt do danes ni bila pojasnjena in raziskana.

Stopnje in redi oziroma nazivi v prostozidarstvu

Stopnje članov lože so odvisne od tega, v okviru katerega rituala oz. tradicije je loža ustanovljena. "Modra" loža ima tri stopnje, tj. Vajenec, Pomočnik in Mojster, ter "začasno" stopnjo (po Germanski tradiciji, po Angleški je ta stalna) Častivrednega Mojstra Stola (Worshipful Master).

Stopnje po Škotskem ritualu (ki pa suverenost nad prvimi tremi stopnjami priznava "Modri", ali Janezovi loži) so sledeče:

1. Učenec/Vajenec
2. Pomočnik
3. Mojster
4. Tajni Mojster
5. Veliki Mojster
6. Intimni Sekretar
7. Starešina ali Sodnik
8. Dobavitelji-Gradbeni
9. Mojster Izbranec Deveterice
10. Slavni Izbranec Petnajsterice
11. Vzvišeni izbrani Vitez
12. Veliki Mojster Arhitekt
13. Vitez Kraljevskega Svoda
14. Veliki Izbranec Svetega Svoda ali Vzvišeni Zidar
15. Vitez Orienta ali Meča
16. Princ Jeruzalema
17. Vitez Vzhoda in Zahoda
18. Vitez Rožnega Križa
19. Veliki Prvosvečenik ali Vzvišeni Škot nebesnega Jeruzalema
20. Prečastiti Veliki Mojster
21. Noahit ali pruski Vitez
22. Libana
23. Šef Svetosti
24. Princ Svetosti
25. Vitez Neusmiljene Kače
26. Škotsko Trojstvo ali Princ Zahvale
27. Veliki Poveljnik Hrama/Templja
28. Vitez Sonca
29. Veliki Škot Svetega Andreja
30. Veliki Izbranec Vitez Kadoš
31. Veliki Inšpektor Inkvizitor Poveljnik
32. Vzvišeni Princ Kraljevske Skrivnosti
33. Suvereni Veliki Generalni Inšpektor

Opomba: nazivi se v slovenskem jeziku zapisujejo z velikimi začetnicami. Po Angleški tradiciji (Antient and Accepted Rite) so člani škotskega reda sprejeti v 18 stopnji, ko pa zapustijo mesto "Mojstra Stola" napredujejo v 30 stopnjo. 31, 32 in 33 stopnja so namenjene voditeljem reda.

Lože predstavljajo »federacijo« prostozidarskih organizacij v okviru suverenosti Velike Lože. Vendar je smoter prostozidarstva gradnja »templja ljubezni«, »bratske verige«, oziroma »idealne lože«, ki povezuje vse brate na duhovnem nivoju, kakor trdijo prostozidarji. Nekateri so mnenja, da se tudi v prostozidarskih ložah delijo na "bolj in manj enake," le da tega ne razglašajo naokoli.

Monografske publikacije slovenskih piscev

1. France Kidrič: (knjižica ni v COBISS-u)
2. Ivan Ahčin: Prostozidarstvo. Zveza fantovskih odsekov, Ljubljana, 1941.
3. Andrej Dvoršak: V znamenju lože. Delo - Novice, 1994. Knjiga je bila 7 let v bunkerju in šele po razsodbi Ustavnega sodišča, ki je razsodilo, da avtor ni posegal v zasebnost tožnika, brata prostozidarja, ko je zapisal njegovo ime in opisal dogodke v loži, ki jim je bil priča, jo je Delo lahko poslalo v knjigarne, 700 izvodov je odšlo med bralce že ob izidu marca 1994, vendar je bilo že v tisku izbrisanih mnogo imen. V njej avtor opisuje ustanavljanje prostozidarske deputatske lože Illyria pod pokroviteljstvom Velike lože Avstrije in navaja imena nekaterih članov ter podaja zgoščen pregled prostozidarstva na slovenskem ozemlju. Pisana je kot avtorjeva osebna izkušnja s prostozidarji in prostozidarstvom, ki se jo je lotil kot raziskovalni novinar. Podrobno je opisan tudi sprejemni ritual v ložo. Knjiga dokazuje, da nečastni nameni ne morejo razkriti smisla delovanja prostozidarstva, manipulatorstva in povzpetništva posameznikov.
4. Tone Perčič: Prostozidarstvo : zgodovina, zarote, Mladinska knjiga, 2000.
5. Branko Šömen: Molčeče nevidno bratstvo: prostozidarstvo na Slovenskem, Založba Magnolija, 2002. Avtor opisuje razvoj prostozidarstva in ob tem tudi zelo na kratko obdela masonerijo v Sloveniji, hkrati pa se javno izpostavi kot član bratovščine. Knjigi sta pisani z dveh zelo različnih izhodišč, zato skupaj podajata zakroženo celoto masonerije na slovenskem. Zanimivo je, da imata obe knjigi zelo podobno grafično podobo, pri čemer je založba povzela rešitev kotnika in šestila z Delove izdaje, ki je bila prva knjiga o prostozidarstvu po letu 1945 in tretja v Slovenskem jeziku.
6. Binder, Dieter A.: Skrivna družba : zgodovina in simbolika prostozidarjev, Celjska Mohorjeva družba, 2008. Knjiga je prevod dela istega avtorja z naslovom »Die diskrete Gesellschaft«. Vsebuje dodatek o prostozidarstvu in prostozidarjih na Slovenskem (avtorja dodatnega besedila Matevž Košir, Peter Vodopivec). COBISS.SI-ID: 238308096.

Glej tudi

• Prostozidarske velike lože
• Rimskokatoliška cerkev in prostozidarstvo

Zunanje povezave

• Uradna internetna stran Velike Lože Slovenije, z enako vsebino tudi na [3] in [4]
• Zemljevid sveta Velikih Lož
• Zgodovina Velikih Lož
• Prostozidarski nakit v en