Ribocim: Razlika med redakcijama
novi članek |
(ni razlike)
|
Redakcija: 15:23, 16. januar 2015
Ribocím je ribonukleinska kislina (RNA) z katalitično aktivnostjo. Za ribonukleinske kisline so dolgo časa menili, da imajo podobno kakor deoksiribonukleinske kisline (DNA) samo vlogo dedne snovi, vendar je delo Thomasa Cecha in Sidneya Altmana razkrilo, da imajo nekatere RNA obenem tudi katalitično aktivnost, kar je bilo prej izključno domena beljakovinskih encimov. Za svoje delo sta Cech in Altman leta 1982 prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino. Odkritje je pomembno prispevalo k t. i. hipotezi o RNA svetu, obdobju v geološki preteklosti, ko je RNA imela nalogo tako shranjevanja informacij kot tudi katalize bioloških reakcij. RNA naj bi bila tako predhodnik vseh življenjskih oblik na svetu.
Glavna tipa reakcij, ki jih katalizirajo ribocimi, sta transesterifikacija in hidroliza fosfodiesterskih vezi. Substrat ribocimov je pogosto RNA, ki je lahko tudi del samega ribocima. Obstaja mnogo različnih ribocimov. Najbolj znani so ribosomi, ki delujejo kot petidil transferaza in tako katalizirajo povezovanje aminokislin. Ostali dobro raziskani ribocimi so samoizrezujoči katalitični introni skupine I, ribonukleaza P in ribocim tipa hammerhead. Po velikosti so ribocimi različni: introni skupine I so sestavljeni tudi iz več kot 400 nukleotidov, medtem ko je ribocim tipa hammerhead sestavljen le iz 41 nukleotidov. Ribonukleaza P je sestavljena iz 377 nukleotidov ter iz beljakovinske komponente z molekulsko maso okoli 17.500 Da. Katalitična aktivnost intronov skupine I v splošnem sledi Michaelis-Mentenovi kinetiki, ki je prilagojena ribocimom; specifična konstanta ribocima L-19 IVS kkat/KM, ki je merilo za učinkovitost pretvorbe substrata v produkt, znaša 103 M-1s-1, kar je sicer dosti nižje od mnogo encimov.
Ribocimi so predmet intenzivnih raziskav v zdravljenju okužb z nekaterimi virusi, kot sta HIV[1] in hepatitis C[2].
Sklici in opombe
- ↑ Khan AU. (2006). »Ribozyme: a clinical tool«. Clin Chim Acta. 367 (1–2): 20–7. doi:10.1016/j.cca.2005.11.023. PMID 16426595.
- ↑ Lee CH, Kim JH, Lee SW. (2013). »Prospects for nucleic acid-based therapeutics against hepatitis C virus«. World J Gastroenterol. 19 (47): 8949–62. PMID 24379620.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
Viri
- Nelson DL & Cox MM. (2008). Lehninger Principles of Biochemistry, 5. izdaja. NY: W.H. Freeman and Company, str. 1045-8. ISBN 9781429208925
.svg){kind=small} | Ta biokemijski članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |