Orientalistika (književnost)

Orientalistika (književnost) je književnost in spremljajoča kultura glasbe, ples, slikarstva, kiparstva, oblačilne kulture in hrane. Književnost prihaja iz daljnega in srednjega vzhoda in predstavlja razna azijska ljudstva , ki so jo ustvarila od davnine do danes. Mnoga ljudstva iz tega velikega geografskega prostora so razvila zelo visoko stopnjo književnosti in ostale kulture, katera je po kapljicah prihajala tudi v Evropo. Orientalistika se je kot akademska disciplina v Evropi pojavila leta 1795 v Parizu z ustanovitvijo šole Ecole speciale des langues orientales , katero je je ustanovil Silvester de Sacy (1758 - 1838). Leta 1845 so podobno šolo ustanovili v Nemčiji Deutsche Morgenlandische Gesellschaft , kjer so spoznavali in raziskovali azijska , afriška in oceanijska ljudstva ter njihovo kulturo. Razvoj orientalistike se je nato širil v ostale evropske države. Nastale so številne raziskave ljudstev daljnega vzhoda , bližnjega vzhoda ,Afrike in Oceanije . Na Dunajski univerzi je bil ustanovljen Institut za orientalistiko leta 1886. Tam so proučevali staroorientalsko filologijo , orientalsko arheologijo , turkologijo , osmanistiko , arabistiko , asirologijo , iranistiko , semitistiko , egiptologijo, Indiologijo in afrikanistiko . Tukaj so se z orientalistiko seznanili mnogi slovenski študenti in profesorji.

Orientalistika v Sloveniji

Prvi pisci, kateri so se ukvarjali z orientalistiko v Sloveniji so bili duhovniki, teologi in prevajalci raznih tekstov iz sanskrta. Obdobje vključitve Slovenije v Jugoslavijo je bilo najbolj dejavno obdobje orientalistov v Sloveniji. Sedemdeseta in osemdeseta leta 2o. stoletja so bila čas aktivne politike neuvrščenosti in veliko književnih prevodov ter kulturne izmenjave z orientalskimi deželami. Velik del orientalistike predstavlja indijska književvnost. Književna dela indijskih pisateljev , pesnikov , filozofov , so bila prevedena v številne jezike. Slovenci smo se s temi deli seznanili preko naših znanih prevajalcev , pisateljev , pesnikov , filozofov in teologov. Ledino v tej književnosti so zaorali sledeči pisci:

• Jernej Kopitar napisal je prve direktne prevode iz sanskrta,

• Matija Čop poznal mnogo prevodov in prevajalcev,

• Franc Miklošič je imel velik smisel za jezikoslovje indoevropskih narodov , tam je iskal korene slovenščine in drugih slovanskih jezikov,

• Oroslav Caf je prevajal iz sanskrta,

• Janez Trdina ukvarjal se je z indijsko književnostjo, sanskrtsko književnost je spoznaval preko nemških prevodov, epov Mahabharata in Ramajana , Manujev zakonik , Vede in Šakuntala,

• Franc Levstik v času svojega teološkega študija na Moravskem je v Olomucu študiral tudi sanskrt.

• Karel Glazer iz Hoč pri Mariboru je doktoriral iz teme sanskrtske igre [[Paravatina možitev]] (Parvatiparinaya nataka) , prevaja je tudi Indijske pravljice direktno iz sanskrta ,

• Anton Aškerc je resno študiral indijsko filozofijo in Budizem , to je povratno vplivalo na njedovo pesniško ustvarjanje. Na prelomu iz 19. st. v 20. st. je v Novih poezijah izšlo več pesnitev in pesmi z indijskimi motivi, kot so; Krišna, Budova čudesa, Pramloča, Grešnik, Buda v bramanski knjižnici, Fakir, Ambapali, Buda in Ananda, Buda in Sariputa, Ašoka in Kohinur, žal se večina takratnih izobraženih Slovencev ni zanimalo za kulturo in civilizacijo daljne Indije. V 20. st. so se z indijskimi temami ukvarjali še pesniki in pisatelji ter prevajalci , kot so;

• Alojz Gradnik prevajal je Tagorejeve pesnitve iz angleških prevodov , izbral je tiste , katere je Tagore sam prevedel v angleščino. Takšne so bile ; Gitandžali , Rastoči mesec , Ptice selivke , Vrtnar in žetev.

• Miran Jarc prevajal je Tagorejeve drame , dramo Čitra je leta 1953 uprizorilo Mestno gledališče Ljubljansko.

• Janko Moder več prevodov Tagoreja , sodelovali so še prevajalci/prevajalke Vlasta Pacheiner-Klander , Branko Perko , Boris Verbič , Mira Mihelič , Janez Svetina , Milan Štante , Iztok Osojnik in nekateri manj znani prevajalci v slovenščino.

Knjižni viri

• Orientalistika št.1 do 5 -Indijski večeri, ciklus predavanj na Filozofski fakulteti v Ljubljani med leti 1982 - 1986/ izdalo Slovensko orientalistično društvo Ljubljana/ uredniški odbor;Milan Stante, Zmago Šmitek in Polona Golob/glavni organizator Vlado Jagodic.