Zgodovina tiskarstva na Slovenskem: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Duxborut (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Duxborut (pogovor | prispevki)
Vrstica 16: Vrstica 16:


== Zunanja povezava ==
== Zunanja povezava ==
* [http://www.smgs.si/index.php/sola/predstavitev-sole Srednja medijska in grafična šola Ljubljana]
* [http://www.smgs.si/ Srednja medijska in grafična šola Ljubljana]


[[Kategorija:Tiskarstvo]]
[[Kategorija:Tiskarstvo]]

Redakcija: 22:31, 2. oktober 2014

Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca je imel tiskarno v Padovi že leta 1482, prvi slovenski tiskar pa je bil Jernej Pelušič (Bartholomaeus Pelusius Justinpolitanus); tiskarstva naj bi se izučil pri slovitem Aldusu Manutiusu v Benetkah. Prvo tiskarno na slovenskih tleh je leta 1575 odprl Janž Mandelc (Joannes Manlius) v Ljubljani. Bil je prvi slovenski tiskar, ki je na slovenskih tleh tiskal publikacije v slovenskem jeziku.

Papir so na Slovenskem izdelovali v Zgornji Hrušici že leta 1544, prvi papirni mlin pa je na Fužinah pri Ljubljani postavil protestant Jurij Kisl. Pridružili so se mu še drugi, vendar proizvodnja za naše kraje ni zadoščala in papir je bilo treba ves čas uvažati iz Beneške republike in nemških dežel. Najstarejša današnja papirnica je Radeče papir (1736, vodni znak »Ratschah«), za katero je okrožno sodišče v Celju začelo 13. decembra 2011 postopek prisilne poravnave. Druga najstarejša je papirnica Vevče (1842), ki jo je leta 2004 kupila avstrijska družba Brigl & Bergmeister.

Tiskarski razvoj na Slovenskem je zavrla protireformacija in (obe) drugi tiskarni so odprli šele po dobrih sto letih, natančneje 1678, poleg nje pa še knjigarno. Eno tiskarno in knjigarno je v Ljubljani ustanovil salzburški tiskar Janez Krstnik Mayr, ki se je ob tej priložnosti predstavil tudi s prvim knjižnim katalogom na Slovenskem, Catalogus librorum etc., drugo pa na gradu Bogenšperk baron Janez Vajkard Valvasor, ki je tu natisnil okoli 1200 bakrorezov in več knjig, ne pa tudi znamenite Slave vojvodine Kranjske (Nürnberg 1689). Mayr je med drugim natisnil Bratovske Bvqvice Matije Kastelca. Tiskarna je bila v rokah njegovih naslednikov vse do 1731 in v njej so med drugim natisnili tri Valvasorjeve knjige, tri knjige pridig Janeza Svetokriškega, po 130 letih (predelano) Bohoričevo slovnico Gramatica Latino-Germanico-Slavonica, od leta 1726 naprej pa so izdajali tudi Novo krajnsko pratiko, ki je s presledki izhajala 200 let. Mayrjevo tiskarsko tradicijo so nadaljevali zelo dolgo: nazadnje tudi naš najpomembnejši tiskar in založnik Jožef Blaznik in, vse do leta 1946, njegovi nasledniki. Poleg njegove sta bili v 19. stoletju v Ljubljani pomembni še Katoliška in Narodna tiskarna.

Praktično vse knjige, ki so jih na Slovenskem natisnili do druge polovice 19. stoletja, odlikuje izvrstna grafična oprema, nič slabša kot drugod po Evropi, na koncu stoletja pa so postale stereotipne in le redke so imele slovesno obliko. Založnik Otmar Bamberg je 50 let vodil tudi tiskarno Kleinmayr & Bamberg. Zaposlenih je imel okoli 80 delavcev; leta 1901 je prvi v Ljubljani kupil stavni stroj Linotype, 1907 pa takrat najsodobnejši »hitrotiskarski« stroj. Leta 1899 je natisnil Cankarjevo Erotiko. Za večino njegovih knjig sta značilna dober tisk in lepa grafična oprema. Izjema so le Poezije doktorja Franceta Prešerna (1900), ki so zaradi oblike črk, postavitve naslovov in Karpellusovih ilustracij doživele kritiko.

Med obema vojnama so pri nas delovale naslednje večje tiskarne: Narodna, Zadružna, Učiteljska, Zvezna tiskarna in zasebna tiskarna Maksa Horvatina, Katoliška pa se je preimenovala v Jugoslovansko tiskarno. Po drugi svetovni vojni so številne manjše tiskarne združili in preimenovali, zasebne pa seveda podržavili. Učiteljska tiskarna je bila znana pod imenom Jožeta Moškriča, marca 2003 so jo, tako kot Blaznikovo, priključili tiskarni Delo, aprila istega leta pa ukinili. Iz Čemažarjevega litografskega zavoda se je razvil Umetniški zavod za litografijo in se leta 1958 preimenoval v tiskarno Mladinska knjiga. Tiskarna ljudske pravice, od koder so prihajali najboljši stavci v Sloveniji, oz. bivša Jugoslovanska tiskarna, ne obstaja več (v njenih nekdanjih prostorih je danes pravna fakulteta).

V Sloveniji so do druge svetovne vojne v vlogi tipografov nastopali kar ročni stavci, kasneje pa strojni stavci in meterji. Besedna zveza grafični oblikovalec se pri nas pojavi po drugi svetovni vojni. Prva grafična šola je bila ustanovljena leta 1924, vendar je pouk do 1946. potekal le pri delodajalcu. Po letu 1946 je teoretični pouk trajal strnjeno po tri mesece na leto, 1962. pa sta se grafična in papirniška šola pod imenom Srednja šola tiska in papirja preselili v stavbo na Pokopališki 33 v Ljubljani, kjer sta oz. je še danes, le da se imenujeta Srednja medijska in grafična šola Ljubljana. To je triletna poklicna ter štiriletna tehnična grafična in medijska šola (medijski tehnik združuje dejavnost dveh poklicev, za tiskane in elektronske medije). Visokošolski strokovni študij imamo v Sloveniji na katedri za informacijsko in grafično tehnologijo oddelka za tekstilstvo naravoslovnotehniške fakultete od 1996, univerzitetnega pa, prav tam, od leta 2002.

Viri

  • Klementina Možina, Knjižna tipografija (FF Oddelek za bibliotekarstvo, NTF Oddelek za tekstilstvo, 2003) (COBISS)

Zunanja povezava